Ni se mi oglasil na klic. S katero je? Drugo ima, ker je ugotovil, kakšen drek sem v resnici!

Čisto po naključju sem se pred dnevi vrnila na kraj, ki mi je obudil spomine izpred let, ko me je še zelo, zelo, ZELO metalo…

Ko sem zdaj gledala nazaj, mi je bilo hudo, nerodno ful in z obžalovanjem sem se sprehajala po starih tlakovcih. Stiskalo me je v grlu, v prsih neprijeten občutek, v dlaneh mravljinci, zaripla, verjetno mi je celo pihalo iz ušes od nelagodja in sramote. Šele sedaj spoznavam, kaj vse sem počela in kako je moje izkrivljeno videnje na svet pripomoglo k temu, da sem delala takšne kikse…
Zakaj?
Kaj me je gnalo, da sem počela tako grozne stvari?…
Ljubosumje.
Na vse sem bila ljubosumna…
Tako bolano ljubosumna… Zdaj mi je prav smešno in grozno hkrati, takrat pa se mi je vsakič podrl svet. Ampak res podrl, zrušil…!

Glavno gonilo, deluzije, črna luknja praznine v sebi, izkrivljena samopodoba, sploh kakršnakoli samopodoba… Na trenutke prav shizofrenični filingi in pogled na sebe, druge, svet.
Vsi so bili sovražniki, vsi izdajalci…
Jaz pa nemočna, da karkoli spremenim. Nebogljena, nevredna… Predvsem to zadnje…

Sebe sem primerjala z vsakim ženskim bitjem. Nonstop “tekmovala” in se primerjala. In vsaka je bila boljša. Jaz pa vsakič premagana. The end, konec, šah mat…

Najhujše stvari počneš prav najbližjemu, logično, ker te je za vsak drek strah, da ga boš izgubil. In potem ga res…

Tako je bil moj bivši deležen najbolj podlih stvari, ker je bil pač prvi v bojni liniji.
Ni se mi oglasil na klic, ali pa me je prepozno poklical nazaj… S katero je?? Drugo ima, ker je ugotovil, kakšen drek sem v resnici!
Je zazvonil njegov telefon… Kdo kliče?! Katera ga kliče? Njegova nova!! Je pogledal na Facebook, spet… Katero čekira??
Želel je obiskati mamo… Mamin sinček!! Želi ga nazaj, podla, hudobna ženska!!
Se je prijazno nasmehnil prodajalki vstopnic v otroškem parku, ajej… Fak, želi si je!!
Ga ni bilo pravi čas domov (zamujal je pet, deset minut), aha, je sigurno šel s svojo sodelavko… Paf, deluzije. Govori ji, kako slaba sem, tolaži ga, seksata, verjetno v skladišču ali celo na prodajnem pultu!!
Zakaj bi se drugače želel družiti s svojim najboljšim prijateljem, kot zato, da bi se mu tožil, kako slaba, grda sem, kako nimam filinga za gospodinjstvo in še in še…??

Vse je bil, od kurbirja do pedra…

Na cesti se je bognedaj nehote obrnil za kakšno znanko, joooj, gleda njeno rit!! Prekleta svinja… Kako lahko gledaš za drugimi, če pripadaš meni?? Samo moj si in boš… ali pa se ubijem…! Brez tebe enostavno ne morem živeti, ker te rabim… Da mi poveš, kdo sem, da mi govoriš, da sem lepa, da sem tvoja, da sem vredna, da me tolažiš, ko to rabim (in rabila sem nonstop, ampak res neprenehoma), ker potrebujem potrditev na potrditev. In če tega ni? What’s the point?? … Čemu…??

Če ni šlo po scenariju v moji zblojeni glavi, če nisem dobila prave potrditve, je bil to dokaz, da so moji strahovi upravičeni… In ni več vredno živeti… ker nima več smisla, ker je brezveze, ker je tako vsega konec… Ker nimam za kaj… In veš kaj? Prav ubila se bom! Napila se bom tablet, prerezala si bom žile, obesila se bom… Prav res…!! (In res sem poskušala…)

Filingi so bili tako resnični, bolečina zaradi strahu tako neznosna, da sem jo okusila…
Okus v ustih po grenkem ananasu in ostra bolečina v prsih… Velikokrat sem celo naglas priznala, da je ta bolečina veliko, neprimerljivo hujša od vsake telesne bolečine. Veliko raje kot to, kdo sem, kaj imam, bi imela raka, dobivala bi morfij, in vedela bi, koliko časa, koliko življenja še imam… Tako pa sem v sebi od neotipljive bolečine, ki je nihče razen mene ni mogel razumeti in videti, umirala vsak dan… in nikoli dejansko vedela, koliko življenja še imam, ker sem si lahko sodila že naslednji trenutek.
Borba z adrenalinom in stranskimi učinki razpadanja, od neznosnih glavobolov do tresavice. In nikoli nisem vedela, kdaj bo spet naslednjič udarilo…

Ne, momovci res nimamo občutka za zdrav odnos z drugimi, ker nimamo zdravega občutka za odnos do sebe. Rabimo, rabimo, rabimo. Vse in še to ni dovolj. Nikoli dovolj… Zliti se bližnjim… Postati eno z njim… Neprestan nadzor… Clingy, desperate…

Celo na svojo terapevtko sem bila jezna in ljubosumna, ker nisem bila njen “perfekt” pacient in mi ni dala občutka, da sem boljša od ostalih. Teden za tednom, dokler mi ni potegnilo, dokler nisem “skužila”, da ne rabim tega. Da je to enostavno bolano. Ok, še vedno se na momente dobim, da me potegne nazaj. Še vedno zapeče… Ampak je zdržno in dá se normalno živeti. Smeh in dihanje, čeprav mogoče v tistem trenutku ni pristno, pomagata bolj kot tableta, nož ali štrik… In potem postopoma izpuhti tudi strah, s strahom pa ta svinjska bolečina.
Vidiš, dá se. Gre tudi brez tega. In ful lažje je…

A je to borderline motnja?

Se opravicujem, nisem opazila da je odgovor ze v naslovu kategorije 🙂

Ja, vse to so simptomi mejne osebnostne motnje, borderline.
Diagnosticirana sem bila pred osmimi leti, da imam to motnjo pa sem sumila že prej. Vse, kar sem prebrala na internetu in v knjigah, je nekako ustrezalo mojim občutkom in vedenju.
Na srečo imamo končno svoj forum, kjer lahko delimo svoje izkušnje, občutja, misli in vzpodbudo za zdravljenje.

Vabljeni k sodelovanju, če ste se srečali s to motnjo…

Prisrčen pozdrav, Vesna

Pozdravljeni,
upam, da ni narobe, če kaj napišem v tej temi, čeprav nimam MOM. Imam pa precej znakov, ki so podobni, čeprav večinoma ne tako intenzivni in pogosti (na spletnem testu dobim vedno rezultat “Kažete nekaj lastnosti MOM”). Odraščala sem ob materi z NOM in ob še nekaj nesrečnih okoliščinah sem se konec najstništva ( ali pa morda že prej, a kdo se je za to brigal) znašla v depresiji, s katero se borim še danes, po desetletjih.
Rada bi rekla le, da zelo razumem občutke, ki jih opisujete, ker sem jih v malo blažji obliki doživljala tudi sama, tudi samopoškodbeno vedenje … pod vsem skupaj pa grozno močno sovraštvo do sebe in zacementirano prepričanje, da sem nevredna in nimam pravice niti biti na tem svetu. In ta potreba po zlitju in da ti druga oseba nenehno zagotavlja ljubezen in da si v redu in da te ne bo zapustil … in je lahko 20 minut zamude zate kot smrtna obsodba. v glavi pa filmi, kaj vse se dogaja, ko ga ni. Pri meni so se vrteli tudi scenariji, da se je ponesrečil, da je mrtev, da ga je kdo ubil … In nimaš nadzora nad temi mislimi, da bi jih obrnil v drugo smer, ali ustavil, pregnal.
Je pa v meni nekakšen nadzornik, ki običajno prepreči, da bi šla “predaleč”. To ni kako prijazno zrelo bitje, ampak mrzla hudoba, ki me napade z očitki in grožnjami. Sledi le še želja umreti.
Diagnoza depresija in tablete, s katerimi v bistvu utišaš te glasove in “nagone”. Pa vseeno čutim, da nisem tista prava, da je to zlagani mir. Zavest, da ne bom nikoli cela. Skozi leta zdravljenj in dela na sebi sem marsikaj izboljšala, od potrebe po zlitosti z drugimi sem se obrnila skorajda v nasprotje, nikogar več ne spustim blizu, razen svoje družine. Nimam več “izpadov” ali res redko in blažje. Zavedam se vsega in ko pride tisti trenutek, en del mene ve, da ne delam prav in vključi se nadzornik in maltretiranje, tako da je vsega hitro konec. Potem pa potolčena do konca. Le še en dokaz, da sem res nevredna živeti. Tablete ne preženejo tega, samo bolj otopela sem ob takih mislih.
In večina te ne razume, misli,da pretiravaš in da si razvajen in pač nehaj tako razmišljati, ane. Že najti nekoga, ki bo potrdil tvoja čustva (v smislu da je normalno- glede na okoliščine- da tako čutiš, da imaš pravico do tega) je misija nemogoče. In še večja izolacija in še bolj močno prepričanje, da tu nimaš kaj početi, da si napaka.
Hvala, da ste me prebrali.

Draga ŠeEnaNehvaležnica,

Hvala za vašo zgodbo, prebrala sem jo “v enem šusu”, kar požirala sem jo. Že za pisanje takšnih izkušenj je potrebno veliko moči in samozavedanja. Še enkrat hvala za pogum!
Morda nam poveste še kaj več, kako ste prebrodili krizo, kako vam je uspelo, kako ste delali na sebi?
Upam, da ostanete z nami…

Nekje imam shranjen članek o povezavi MOM – travme iz otroštva, ga bom poiskala in prilepila povezavo. Zelo poučno branje.

Še enkrat hvala, prisrčen pozdrav!
Vesna

Hvala za odgovor, Vesna.
Pri meni je šlo to tako, da sem se začela učiti o teh stvareh, npr. kaj koga žene v neka dejanja in da sem tudi s pomočjo terapije razvijala empatijo. Da sem potem razumela, da nekdo nekaj naredi ali dela iz nekih svojih vzrokov, težav, potreb ….. in ne zato, da bi mene poniževal ali mi škodoval. Da imamo vsi neko zgodbo in ta zgodba vpliva na nas. Da imajo tudi drugi težave, mnogi še hujše kot jaz in tudi oni potem zaradi tega ravnajo tako, kot pravzaprav ni dobro ne za njih ne za njihove bližnje. Učila sem se, da ne smem vsega vleči nase. Če me nekdo na cesti grdo pogleda, da to pomeni, da ima pač slab dan ali kake druge težave, ne pa da me obsoja ali sovraži ali mi s pogledom sporoča, da sem slaba … Da sem se naučila, da pri drugih vidimo zelo malo in ni šans, da bi si na podlagi tega kar vidimo, lahko ustvarili o njih realno mnenje. ampak da presojamo skozi lastno subjektivnost in če je ta ranjena, so “sodbe” grozne za nas.
Ampak še vedno občasno boli in tista rana v globini ni zaceljena. Tu se mi je ustavilo. Ne pričakujem več, da bi mi jo lahko kdo zacelil, ker vem da jo lahko samo sama. Ne uspem pa ugotoviti kako. (Preizkusila sem res veliko metod.)
Lep pozdrav!

Dragi sotrpini, lepo pozdravljeni.

Meni so diagnosticirali borderline in shizotipsko motnjo in sicer 8 let nazaj. Menim, da imam res pri obeh motnjah nekaj lastnosti, vsekakor ne vseh. Torej bolj blago, na sreco se da zivet. Zivet kot samska, nikakor ne v paru.

Sem zelo anksiozna oseba, ljudem se na sploh rada izognem, saj se ne znam vkljuciti v pogovor in se ne znam pravilno obnasati v druzbi. Najveckrat sedim kot spomenik, ne upam smejat, kaj sele govorit in nato samo cakam da lahko pobegnem.

V zivljenju je obstajal 1 fant, ki se je zaljubil v mene. Menim da je imel tudi on borderline motnjo. Skupaj sva popivala, v bistvu jaz nisem sla nikoli brez alkohola nikamor ven. Ko pa sem neki spila, je bilo vse narobe. On me je izzival s tem, ko je pred mano ogovarjal druga dekleta, jim govoril, da jih bo poseksal in podobno. Na koncu sva se veckrat sprla in stepla.

Zveza se je koncala, ker bi se drugace pobila med sabo. Jaz sem koncala. Zamenjala stevilko. On je po 14 dneh ze imel novo punco, mene pa je cakalo dolgo prebolevanje. Kar nekaj let je minilo, da je odsla vsa zalost.

Sem sama. Veliko sem premlevala svoje zivljenje. Ne pijem vec alkohola, tudi vsa zdravila sem opustila, razen antipsihotikov, ki jih jemljem zaradi prividov ponoci. V kaksno zvezo pa si ne upam vec. Ceprav jaz drugace znam vracat custva in biti prijetna, si vseeno vec ne upam imeti fanta.

Kako pa vi delate na tem, da spremenite svoje vedenje do drugih in lastno napacno dojemanje ljudi in odnosov? Kaj se da se naredit, da bo bolje, da se res karakter korenito spremeni?

Meni pomaga to, da konstantno obračam situacije – tega me je naučil mož, ki je bil prej moj prijatelj (poznava se že iz osnovne šole, zato mu res zaupam, ker tudi vem, kakšna oseba je); torej primer: če imam potrebo se napiti in delati scene (zato da alkohol uporabim kot ventil za beg iz svoje glave), se vprašam: Kako bi se jaz počutila, če bi moj mož naredil isto? Enako delam v vseh drugih situacijah, in potem stvari, ki bi lahko imele negativne posledice, večinoma ne naredim. Je pa res, da to ne deluje vedno – kdaj je pač preveč triggerjev in zapadeš v stanje, v katerem si popolnoma paranoičen/delusional in posledično iracionalen. Jaz moram v službi na slab dan najmanj 2x na WC, da se mirim (kdaj se tudi zjokam), ker me izjave/poteze sodelavcev tako prizadanejo – ničkolikokrat na teden pomislim, da bom dala odpoved in šla, v enem momentu jih vse sovražim, v drugem so super ekipa. Da ne omenjam tega, da konstantno delam stvari narobe zato, da so potem nadrejeni jezni name ali razočarani – potem se počutim krivo, se opravičujem in opet jovo na novo. Tako da jaz imam velik problem regulirati svoje obnašanje med ljudmi, pred katerimi sem nesproščena in jim ne zaupam.