Spoštovani Tanč!

Sem mamica enoletnega fantka. Pred 14 dnevi sem končala s porodniško in začela delati, malček pa je v varstvu pri babici. Tam je vse v najlepšem redu, je zelo priden. Problem nastane, ko prideva z možem ponj. Najprej me je zelo vesel, takoj hoče k meni, potem pa me ne spusti več. Kar naprej hoče biti na rokah, niti usest se ne morem z njim. Postane tudi zelo siten in joka. Potem še kakšen komentar tašče, da je sigurno kaj narobe, ker pri njej še sploh ni nikoli jokal in da je verjetno krivo to, da ga še vedno dojim, kar spravi mene skoraj v jok.
Vse se nadaljuje tudi doma. Ko se z njim igram na tleh se nenadoma začne jokat in ga nič ne potolaži. Ponoči je vedno lepo spal tudi po 9 ur skupaj, sedaj pa spi zelo nemirno, zbuja se in kriči, nakar ga vzamem k sebi in poskušam potolažiti. Jaz sem že na koncu z močmi, v službi je naporno, doma pa je sedaj grozno. Ali je to separacijska kriza ali je kaj resno narobe?
Tudi najino najljubše opravilo- kopanje je groza. Namesto, da se igra z račkami in pljuska kot je včasih, se v kadi grozno joka in sili ven.

Otrocek je se majhen in gotovo se mu zdi 8 ur oddaljenosti od mame, s katero je prezivljal prej ves cas, cela vecnost!Ali ni nekaj najbolj normalnega, da se potem z vsemi mocmi oklene tistega, ki ga ima najraje?
Za “dobrohotne” komentarje predvidoma uzaljene babice pa izklopi receptorje – saj otrocku je fajn z njo, najlepse pa je z mamo, a ne?
Verjetno ponoci podozivlja ta strah, ki ga podzavestno dozivlja cez dan – kje je mama? a bo prisla? prepricana sem, da bo cez nekaj casa dojel rutino in da bo ugotovil, da npr. po popoldanski malici ze pride mama ponj in da vsekakor pride, ceprav ga je strah!

Hvala za te besede- Vi ste res zakon!

Draga Milla,
se strinjam z Jasno. Otrok vas ne vidi 8 ur in zanj je tako, kot da vas ne bi bilo. On mora šele doumeti, da se vedno vrnete. Zato se vas vedno, ko pridete ponj, oklene, da ne boste ponovno izginili. Ne bojte se, to je prehodno obdobje, otroček se “nauči”, da vedno pridete nazaj. Žal je tak naš ritem in delo:(

V naglici sem prebrala in nisem niti opazila, da je odgovor od *jasne*, mislila sem da je vaš. Zato še enkrat hvala *jasni* in pa seveda vam Tanč!

Ponovno pozdravljeni- sem ostala kar na svoji temi, ker je situacija zopet ista.

Po 14 dneh varstva se je stanje umirilo, malček je zopet postal dobrovoljček. Potem je zbolel (vnetja uhice, angina, bronhitis), jaz sem imela nego skoraj 2 tedna in sva bila doma.Sedaj je pa situacija še hujša. V varstvu pri babici je sicer zelo priden- sploh ne joka- zato pa vse nadoknadi doma. Očka sploh več ne mara, ne sme ga niti videti, če mu pride blizu ga udari, grize, kriči… Sploh se noče igrati z njim.
Ne vem več kaj naj. Ali naj ga očka ignorira ali naj “sili” v njega. To traja že 14 dni. Razpoloženje mu strašno niha. Po 10 minut skupaj kriči, v eni sekundi postane dobre volje, potem pa zopet… Kaj naj storimo?

Pozdravljeni, *Milla*,
po bolezni, ob kateri ste bili z njm doma, se je za otroka stanje spremenilo, morda si je mislil: končno, sedaj jo imam spet zase. Ampak, žal temu ni tako.
Ne obupajte, enako kot prvič, bo počasi razumel, da se vedno vrnete.

Kaj pa glede tega, da očka več ne mara, niti ga ne prenese, da se mu približa, takoj začne kričat in ga tiščat stran? Ali naj očka sili v njega ali obratno?

Imam pa še vprašanje glede rdečih pikic na lulčku in jajčkah. Ima jih že en teden, mažem jih z Bepanthenom pa nič ne pomaga. Naj poskusim z Canestenom ali naj ga peljem pediatrinji?

Hvala in LP

Vi ste njegov primarni objekt, simbiozo naredi otrok samo z eno osebo, običajno mamico. Očka mora po prvem letu zelo intenzivno trgati vezi te simbioze in otroka zvabiti v akcijo. Kadar pa je otrok žalosten zaradi odsotnosti (vrtec), potrebuje primarno osebo, torej vas. Da ne bo očka mislil, da ga otrok ne mara, to je samo čisto navadna in normalna razvojna faza.

So opravičujem- kaj pa glede rdečih pikic?

Ja, seveda poskusite s Canestenom.