Sem kar malo presenecen nad odzivi. Sicer delim mnenje vecine, ampak med “starejsimi” sem nekako pricakoval drugacen odziv. 🙂

Sam nekako nisem imel “srece” s starsi. Na “socijalni” so nas vsi poznali, redna psihofizicna zloraba, obiski policije, itd. Recimo temu da bi jih lahko uvrstil v spodnjih 10% po “starsevstvu”. Cutil sem pomanjkanje vsega, ne le ljubezni, celo hrane. Pa nismo bili tako zelo siromasni; le na otrocih se na vsakem koraku “varcevalo”.

Danes sta starsa ze blizu 15 let v pokoju – generacija zgodnjih upokojencev… – in zivita precej mizerno zivljenje. V marsicem bi jima lahko pomagal, ampak kaj vec kot ohranjanje nekega navideznega odnosa ne bosta dozivela. Si ne zasluzita. Kontaktirata me le kadar kaj “potrebujeta”. Oglasita se z zeljo, da jima kupim vecje stanovanje. Da nimam za svoje stanovanje ju niti malo ne zanima. Absurdi…

Tako kot je nekdo ze napisal. Prav najslabsi starsi od svojih otrok najvec pricakujejo.

Sami na starost kljub otrokom-s tem se sploh ne obremenjujem. Dokler bom lahko sama zase poskrbela, bom doma, ko pa več ne bom mogla, pa bom šla v dom. Na otroke se ne zanašam in ne želim, da bi bila kateremu v breme. Naj živijo svojo življenje. Bom že zadovoljna z njihovim obiskom.
Glede svojih staršev pa lahko rečem, da jih tudi ne bi pustila na cedila, čeprav bi si oba to zaslužila, ker z nenehnim poniževanjem v otroštvu in v mladosti, sta me psihično tako uničila-samozavest pod nulo, da sem bila prepričana, da še največje barabe nisem vredna.
Tašča je pa druga pesem. Sicer je stara čez 80,živi sama, ampak še lahko vedno poskrbi za sebe. Razmišlja, da bi šla v dom, ampak vem, da ko bo tako daleč, bom jo sprejela odprtih rok, ker si to zasluži. In ne čutim, da sem dolžna za njo skrbet, ampak si jemljem v čast, če bom lahko za njo poskrbela, ko sama več ne bo mogla. Za človeka, ki ti je vedno bil pripravljen dati vse in več pa čeprav sam ne bi imel, je to najmanj kar lahko storiš.

Tebi “srednjih let” vse čestitke ! Kako lepo je brati o hvaležnosti in razumevanju.

Od prijateljice tašča je stanovanje zapustila popolnemu tujcu. Nikoli ni skrbela za svoja otroka. Ima tudi inkontinenco in potrrebuje plenice. Mogoče jih pa voziš njej?
Ni vse kot se zdi.

Jaz bi se vedno vprašal ZAKAJ in šele potem komentiral!
Dvomim, da veš vso resnico. Tako pač čutim in se morda tudi motim!

Večina vas pravi, kakršni bomo do otrok, takšni bodo oni na starost do nas. To je samo ena plat medalje. Veliko bolj pomembno je, kakšni smo mi do svojih staršev. Tu se naši otroci nezavedno “naučijo” odnosa do starejših, in kar so vsrkali, bodo nevede “znali”, ko pride čas …

Tudi moje mnenje je, da morajo otroci nekako poskrbeti za svoje starše po svojih najboljših močeh.
Če poglegamo Sveto pismo, vidimo da pravi …
Spoštuj očeta in mater, da se ti bo dobro in da se ti podaljšajo tvoji dnevi na zemlji, ki ti jo daje GOSPOD, tvoj Bog!
To je edina božja zapoved z obljubo, kar pomeni, da nam ne more iti dobro, ne da bi spoštovali svoje starše.
Če pa smo do njih popolnoma brezbrižni, jih nikakor ne spoštujemo!

Dragi moji, kje pa živite?
Pred petdesetimi leti morda, ko so bile ženske doma, brez služb, so bile pripravljene (prisiljene) preživeti in skrbeti za ostarele- taste- tašče. Dandanes pa, ko so v službah- katera jo je pripravljena pustiti,če pa je treba plačati položnice, preživeti in izšolati svoje otroke.
Bodite bolj realni, otroci nas imajo radi, radi bi bili ob nas ko bomo pomoči potrebni, a kaj ko jim to režim ne bo dopuščal.
Sicer pa: ali smo jih imeli zato, da bomo imeli na starost oskrbo, ali zato ker smo jim želeli dati Življenje in ljubezen.
Da pa ne bi prišlo do napačnega odziva- stara sem krepko čez 50 in mož čez 60, imava dva odrasla otroka in tudi že vnuke. Ne pričakujeva da bi naju kdo na starost “rihtal” niti tega ne moreva od njih zahtevati, saj imajo vsak svoje Življenje.

Ne piši norij in ne hvali dneva pred nočjo.