Prebiram ta forum. Spodnja tema me je spodbudila, da tudi sama nekaj napišem.

Sem poročena, že kar lepo vrsto let. Dva odrasla otroka, eden še majhen. Ja, zgodilo se je pač. In ni mi žal.
Sem pa precej nezadovoljna v zakonu. Bila so leta, ko je bilo v redu, mogoče celo super – takrat. Danes gledam na vse skupaj precej bolj kritično.
oba v službah, gradnja hiše, skrbi… vse to naju je zaposlovalo 24 /7. Potem selitev, moja izguba službe, pa zaposlitev ponovno, pa zanositev. Šok. Ampak – sva šla oz celotna družina skozi vse težave. Edino službe zame ni bilo več. Kljub iskanju.
Mož je – lahko rečem super. Ne pije, ne kadi, kuha, peče pecivo, lika. Idealen v tem pogledu. Kot Osebnost pa…. Čustveno zavrt. Njegova čustva so njegova stvar. Vse ima planirano, vse popredalčkano v glavi. Družina ga veseli, pa vendar je ne bo dal pred vse. Če bova istočasno potrebovala pomoč jaz ter kak njegov prijatelj – ja bom že potrpela, počakala. Prvo bo pomagal prijatelju. Če bom tečnarila, bo našel nekoga tretjega, ali vpregel tastarejša, sam se ne bo angažiral zame. Vedno sem nekje za ostalimi, moram čakati. In to boli. Meni je družina pred vsemi. Prioriteta št. ena. Pripravljena sem za družino narediti vse. (mogoče zato, ker nikoli nisem živela v družini, ob starših). Pogrešam nekaj, med nama ni tiste pristnosti, zaupanja. Marsikdo mi reče, kako super moža imam, da sem lahko srečna. Ja, mogoče. Ampak nisem srečna. Tudi če ga tri dni ne bo doma, ne bo poklical, vprašal kako smo, je vse v redu. Mogoče kak sms bo poslal – nas pozdravil, to pa je vse. In tudi ko bo prišel domov se bo obnašal, kot da ga ni bilo eno uro. Delo mu je tudi prioriteta. Pred zabavo z otrokom. Če ga kdaj prosim naj gre na sprehod z otrokom – ima toliko dela. Bo že, ko bo čas. In potem … grem jaz, saj sam nikoli ne najde tisti pravi čas. (razen, če se razkurim in mu očitam, da nikoli nič ne naredi za otroka). Boli me, da sem vedno nekje v ozadju, za vsemi ostalimi. Pa so ga prijatelji že izigrali, ampak … ni ga izučilo. Ve, da jaz bom vedno čakala, doma, za njega, mu na razpolago. Pa vendar – mislim, da če bi bila prilika, bi spakirala in šla. Ne vidim naju skupaj čez nekaj let, skupno nama je hiša, otroci. Drugega več ne vidim.
Najbolj pa boli, ko včasih vidim, da po telefonu se s prijatelji pogovarja po nekaj minut, nas domov niti ne pokliče. In ko ga kdaj vprašam zakaj nas v odsotnosti ne pokliče, reče da pač nima časa. Spet dvojna merila!? Ima tudi dva dobra prijatelja (no, eno je ženska) – oba varata svoje partnerje. Mene to zelo moti, sploh ko je mož včasih kakšen alibi kateremu izmed njiju. Jaz to obsojam, mož ne. Torej odobrava varanje – včasih pomislim, da tudi sam tako živi. Nekatere zadeve že kažejo tako, pa vendar – dobro skriva. Naslednja težava je tudi moževo laganje ali pa vsaj prikrivanje ter skrivanje resnice. “pozabljivost” reče sam. In to za to, da me ne vznemirja, da se ne razkurim. Pa ve, da me laž boli, jo sovražim. Laže pa celo življenje, kolikor sem naredila malo analize. Vedno so vse drugi krivi, nikoli nič on.
Jaz sem težka oseba, pa vendar lahko vodljiva. Ne potrebujem materialnih dobrin, samo človeka, ki bi me imel rad, bi mu pomenila vse, bi mi zaupal,… Materialnih dobrin sem imela v življenju vedno v izobilju. Nihče pa me ni dal kot osebo na prvo mesto, mi rekel da me ima rad. Bom to kdaj doživela? Razen od otrok?
V meni se mešajo občutki besa, žalosti. Jezna sem nase, na moža… Lahko bi šla preko vsega, pozabila svoje želje in bi mi bilo lepo, ampak – ne morem. Želim živeti z nekom, ki mu bom pomenila nekaj, ki bo skrbel zame, če bo potrebno. Najhuje je bolelo, ko je rekel, da ne ve, če bi skrbel zame, tako kot sem jaz zanj, ko je bil nekaj časa potreben pomoči. Očetu na smrtni postelji ni pomagal, sem mu jaz. Ker pač mož tega ne prenese. A res ne? Kolikor opažam, se odvrača samo od svojih bližnjih. Prijatelje bo obiskoval, se mu bodo smilili. Nekoč sva imeli z njegovo sodelavko isto bolezen, težko. Ampak – sodelavka je bila uboga, le kaj bo z njo. Jaz… Sama se vozila k zdravnikom, ki so se zgražali nad tem, podpisala v bolnici, da zavračam sprejem… Samo za to, ker sem vedela, da ne bo sam poskrbel niti za otroke, ampak jih bo nekomu obesil. Ampak – sedaj imam dovolj. Nisem idealna, sploh ne. Ničesar ne potrebujem, samo nekoga, ki me bo imel rad, mi to pokazal, povedal. Nekoga, s katerim bom delila dobro in slabo. A je to res tako veliko, da ne morem imeti? Pričakujem preveč od življenja? Se moram spustiti na realna tla in živeti s tem kar imam?

Slučajno se odprla ta form in se krepko zamislila, zakaj se nam ženskam, to dogaja. Mene je življenska pot pripeljala, do popolnega zloma. Lahko rečem, da sem ravno tako v življenju prebrodila podobne težave, le da imam samo enega otroka. Bila sem toliko na slabšem, da je mož pil, bil agresiven, a je bil odsoten zaradi službe več ali manj čez teden, ko pa je prišel vikend si je privoščil družbo, veseljačenje in pijačo. Tako, za vse sem se morala boriti več ali manj sama, samo pri gradnji hiše je seveda bil v pomoč deloma ob vikendih in finančno, ker je imel boljši dohodek od mene. Jaz sem morala ob službenih obveznostih skrbeti za sina, in gradnjo hiše, tako ni bilo časa za mene in kakšno druženje. Ves svoj smisel življenja sem vložila v izgradnjo hiše, da bi to bil naš dom za mirno življenje, saj smo bili pred tem podnajemniki. Res se mi je izpolnila želja, ker so bili časi, da se je takrat dobilo stanovanjski kredit, ki sem ga jaz pridobila več kot dve tretini in se je izgradila hiša v katero smo se preselili že po slabih osmih letih zakona. Nato sem želela narediti tudi nekaj za sebe, saj nisem imela možnosti v mladosti, začela sem študirati ob delu. Tudi v tem sem bila požrtvovalna in uspela pridobiti izobrazbo VII. stopnje. Ves ta čas sem ustvarjala in se borila za čim lepši dom in družino. Ko pa se človek iztroši, ga doleti izguba službe in vsporedno se sreča še z bolezenijo – karcinomom. Vse to sem prebrodila, čeprav sem bila v času bolezi prepuščena sama sebi, sama sem obiskovala zdravljenje, tako kemoterapijo, kot vse ostalo, za mene ni bilo časa niti za obisk v bolnišnici. Seveda mož se je že takrat tolažil z bližnjo sosedo, le da jaz nisem znala odpreti oči. Ker pa se preživela še tako hude zaplete med zdravljenjem, se mu niso izšli načrti. Začel me je tako matretirati, da sem se v obupu zatekla pod drugo streho, ponujenjo mi je bilo stanovanje, ki je bilo takrat prazno, ker je bil predmet zapuščinske razprave. V upanju, da se bom psihično in fizično pobrala, sem bila za to pripravljena garati na oljčnem nasadu in delati tudi meni pretežka opravila. Že po štirih dneh, mi je mož zamenjal ključavnice in onemogočil vstop v lastno hišo. Proti meni je ves čas nagovarjal tudi sina, ki ima sedaj že 35 let in njegovo dekle, samo da mi ne bi kdo izdal resnice, da prijateljuje z bližnjo sosedo. Tako sem prebrodila in ne smem v lastno hišo že peto leto. Ker sem brezposelna in nimam sredstev za pravno pomoč, sem sedaj ostala brez strehe nad glavo, saj se je stanovanje prodalo po končani zapuščinski razpravi. No pa se vprašam, koliko smo vredne pridne in potrpežljive žene, kje je naša pravica in zaščita žensk, o kateri se toliko govori v medijih, raznih organizacijah, društvih in formih? Kje je naša pravna družba, žal je ni ! Dokler si pri močeh, te vsi izkoriščajo, nato pa zavržejo in si manj vreden, kot potepuške mucke ali kužki, žal !!!
Zato, ti polagam na srce, ne prenagli se, ne bodi predobra in misli nase, pregovor se glasi: ” Bolj, ko si dober, bolj si oslu podoben”. No pa malo v razmislek … .

Spoštovana “nezadovoljna – nesamozavestna”!

Pravzaprav ne manjka tako veliko do vaše sreče v zakonu. Vse kar si želite je tisti občutek pripadnosti, občutek, da ste pomembni in dragoceni v njegovih očeh. Zdi se, da vas mož jemlje že kot nekaj samoumnevnega in mislim, da je to kar pogost pojav v dolgoletnih zvezah. Kako to spremeniti?

V vas se je nabralo že kar veliko negativnih občutkov glede moža in svoje nezadovoljstvo mu tako ali drugače tudi pokažete. A on se odmika in se ne sooči z vami, kar pa je pri moških kar pogosto. Navajam članek, ki opisuje tipične značilnosti moških, v katerih je prepoznati tudi vašega moškega: http://www.cosmopolitan.si/samo-zate/njegov-molk/. Morda najdete v članku kakšno idejo za izstop iz tega vajinega začaranega kroga in kakšen predlog literature na to temo. Dejstvo je, da lahko razmišljamo le o tem, kaj lahko Vi storite ali spremenite, kajti vsak lahko spreminja le sebe… A ponavadi, ko spreminjaš sebe, se spreminja tudi svet okoli tebe… morda vam bo mož sledil, kot npr. pri plesu, ali pa boste prišli do spoznanja, da je vse zaman… karkoli boste ukrenili, bo verjetno pripomoglo, da se izkristalizira bolj jasna slika o vaju. Predlagala bi, da poskušata na nek način znova prebuditi speča čustva med vama, tako da gresta npr. na kakšno skupno večerjo, v kino ali na nočno plavanje. Lahko si privoščita zakonsko terapijo, če sta pripravljena res nekaj vložiti v vaju. K sodelovanju (na splošno) ga poskušajte pritegniti z pozitivno motivacijo, npr. tako da ga ob nagovoru oz. prošnji tudi pohvalite za tisto, v čemer je dober (če le niste že preveč jezni za to).

Sedaj sta na tem, da znova pridobita nazaj naklonjenost drug drugega, da ne bo vajin zakon več “životaril”, ker sicer je verjetno res le še vprašanje časa, kdaj bo za nekoga od vaju postalo nevzdržno.

Označili ste se tudi za nesamozavestno, kar pomeni, da se premalo spoštujete. In če se sami ne cenite, vas tudi drugi premalo. Ko boste sami v sebi čutili svojo vrednost, boste to izžarevali tudi navzven. In drugi vas bodo začeli drugeče dojemati…

Ali ste možu že povedali o tem, kako se počutite v vajini zvezi, kaj pogrešate, kaj bi si želeli? Lahko si napišeta 5 stvari, ki vaju moti drug pri drugem in 5 stvari, ki bi jih želeli od drugega, to bo verjetno dovolj konkretno tudi zanj. Pomemben pa je tudi način vajinega komuniciranja, in sicer da govorite v prvi osebi, torej o sebi in svojih občutkih, da ne obtožujete, da ga skušate slišati, da se izogibate pogrevanju starih zamer, ste konstruktivni, razumevajoči, a tudi odločni v izražanju svojih pričakovanj.

Še dve priporočili za branje: Formule Ljubezni in 5 jezikov ljubezni.

Želim vama, da bi čimprej uspela pregnati hlad, ki se je naselil v vajino zvezo in bi le-ta lahko znova zaživela! Srečno!

Jana Metelko, dipl.soc.del.

Hvala za odgovor, tisti link. Ja, sem prebrala – našla sem podobnost med možem in tistim kar piše. Je dejansko tako, pa vendar… mislim da ni to bistvo težav med nama.
Kljub vsemu lepo napisanemu – nikjer ni, zakaj ignorira mene. Mi ne želi pomagati, dati družino na prvo mesto… Zakaj ostanem sama? Ob smrti mame sem stala sama za žaro, pa tako sem potrebovala nekoga, na katerega se lahko naslonim, me stisne. NE. Sama, kot vedno. To boli. In še bolj boli, ker mu povem, da so trenutki, ko bi potrebovala nek znak, da nisem sama. Zakonski svetovalec – ja, sem naju prijavila, hodila sama, potem je svetovalec rekel, da ni pomena, če ni moža.
Nič ni govora o lažeh, prikrivanju…. Če išče adrenalin, popestritev z prijatelji, tudi ženskami….nato laže. Da je delal, potem pozabil povedati… Če človek ne obsoja varanja – vara tudi sam??
Mislim, da sama sem dovolj naredila za zakon. Oba sva prebrala knjigo 5 jezikov ljubezni – nobene spremembe. Skupni hobi ni mogoč, moji moža ne zanimajo, on me pri svojem ne želi zraven. To je njegova zadeva. Torej?? Pa se dobivajo včasih tudi s partnerji pri tej njegovi stvari – men ni, mož je kot samski tam.
To še bolj daje vtis, da …. Aja – sexal bi še, ker druge nima. Katera bi ga pa imela? Kaj če je nebi zadovoljil? Ni razlog, da bi prizadel družino, mene – razlog je, da se on nebi odrezal kot moški. In to se mi ne zdi pameten izgovor in razlog, da ne varaš partnerja. Malo pijačke in …tudi ta zavora popusti. (če že ni, neki indici so nekoč bili). Mislim, da bova težko sestavila nazaj te črepinje. Vseeno hvala!

Draga “nezadovoljna – nesamozavestna”,

hvala za vaše povratno sporočilo. Glede na opise v vašem zadnjem sporočilu, bi rekla, da ste verjetno res že storili vse, kar je v vaši moči, da bi izboljšali vajin odnos. Njegovo obnašanje pa priznam, da je po vašem opisu sodeč, res težko razumljivo in oprostljivo, kot npr. ob pogrebu vaše mame, res katastrofa z njegove strani… Dejansko živita kot dva sostanovalca. Glede svojih obveznosti je korekten, saj pravite, da pomaga v gospodinjstvu, a živita pa vsak zase. Težko je reči, zakaj vas ignorira. Morda to izhaja iz določenih vzorcev iz njegove primarne družine. Kakšen pa je bil odnos med njegovim očetom in mamo? Lahko pa nanj in na njegovo obnašanje vpliva tudi njegova družba, če je bolj labilen, dovzeten za mnenja in sugestije drugih. Nekateri moški prevzemajo modele obnašanja od svojih t.i. prijateljev in so potem nespoštljivi in jim tudi varanje morda postane normalno. Tako bi si mogoče lahko razložili tudi laži in prikrivanja. Ampak kakorkoli že, tudi če ugotovite, zakaj vas ignorira, vam to verjetno ne bo pomagalo. Dejstvo je, da ima takšen odnos in sedaj je vprašanje, če je to za vas (še) sprejemljivo in če ste to še pripravljeni tolerirati. Če je odgovor NE, vam preostane samo še ultimat, torej da mu postavite pogoje, če želi, da ostaneta skupaj.

Tudi to, kar pravite o njegovem ne-varanju, je zelo slab znak. Pojasnjevati to, da ne skačeš čez plot, s tem, da se bojiš, da se pri ljubimki ne bi odrezal v postelji, ne vem…

Ni čudno, da počasi že izgubljate upanje za vaju… Vsaj veste pa, da ste storili vse, kar ste lahko. In tudi za otroke ni dobro, da odraščajo v čustveno hladnem in napetem ozračju. Ena od možnosti je tudi začasen razhod, s katerim bi se verjetno marsikaj izkazalo. Z ultimatom in t.i. začasno “ločitvijo” mu lahko daste še zadnjo možnost, da pokaže svojo voljo in pripravljenost nekaj narediti za vajino zvezo.

Upam, da boste čimprej našli svoje notranje zadovoljstvo in mir, kakorkoli se bo že razpletlo,

Jana Metelko, dipl.soc.del.

Ja, saj zato pa – sama ne vem kaj želim. !x bi reševala zakon, drugič bi vse pustila ter odšla. Želim si več, zaslužim si več. Potem pa…. kam naj grem, naj vse ustvarjeno pustim? Saj nisem jaz kriva tega stanja… Ni lahko v oji glavi.
Sicer pa odnos med moževima staršema. Oče je bil vodja krdela. Kakor je rekel, tako je bilo. Ko je rekel delat – so delali. Zabava – redko. Potem sem se preselila k možu, živela nekaj časa tudi sama tako, ko se mi je nekega dne prebudila speča upornica v meni. S tastom sva imela pravo besedno vojno. Po določenem času so se strasti pomirile, pogovorila sva se in… od takrat sva bila prava prijatelja. Tašča – mislim, da sem se pred tem prepirom presneto motila. Da ni bil tast kriv takega obnašanja. Ampak ga je ona pripravila do tega. In z grobostjo je potem samo dajal vtis nedotakljivega. Kot da je tašča takšno brezsrčno bitje oz je mož podedoval po njej. Ampak – to nič ne reši. Jaz vem kaj želim, sem mu to povedala. Sam se spremeniti ne želi, ostal bi pa rad z mano. Lepo, ampak meni to ni dovolj, ne vem kaj pričakovati. Niti od sebe, kaj šele od moža. Če naletim na sebi podobnega človeka, se bojim da mi bo vseeno kaj bo z družino, samo da imam sama občutek, da živim.

“nezadovoljna – nesamozavestna” pozdravljena še enkrat !

Kaže, da ima vaš mož resnično težave z občutenjem in izražanjem svojih čustev, pa tudi s prepoznavanjem čustev pri drugih ljudeh. Verjetno se je z njim lažje pogovarjati o dejanjih (ki jih npr. od njega pričakujete), kot pa o odnosu, čustvih in doživljanju. Za pojav popolne čustvene zaledenelosti posameznika obstaja izraz aleksitimija. Pri takšni osebi je potrebno delo na sebi v smislu prepoznavanja in izražanja svojih čustev. Za pomoč pri tem pa obstaja veliko knjig z raznimi vprašalniki in vajami, če se že za terapijo težko odloči. Lahko tudi preko spleta na pol za šalo na pol za res reši test: http://oaq.blogspot.com/. Če je prebral 5 jezikov ljubezni, se bo mogoče le pripravljen lotiti še česa.

Drugače pa si za pomoč pri razmišljanju in odločanju o vašem nadaljnjem življenju lahko preberete še knjigo Zakon na razpotju, Marijana Košička.

V primeru, da se boste razšla, pa se skušajta dogovoriti tako, da bo on iskal drugo prebivališče, saj najmlajši otrok bi verjetno ostal z vami, tako da je bolj smiselno, da vi ostanete v hiši. Pa tudi, če to ne bo možno, naj ne bodo materialne dobrine tisti razlog, zaradi katerega vztrajate v nesrečnem zakonu. Duševno blagostanje je mnogo bolj pomembno…

Srečno!

Jana Metelko, dipl.soc.del.

Spoštovana “Izigrana”,

tudi vam bi rada namenila nekaj besed. Žal mi je, da se vam dogaja takšna krivica. Ali ste že zaprosili za sprejem v kakšno varno hišo (VH) ali materinski dom (MD)? To je namreč kar dobra prehodna rešitev, saj tekom bivanja v VH ali MD tudi pridobivate na osebnostni moči, se opremite z informacijami, nudena pa vam je tudi pomoč, podpora in zagovorništvo v različnih postopkih. Če ne, pa se za podporo obrnite na katero od svetovalnic: Zavod Emma, SOS telefon, Ženska svetovalnica ali Društvo za nenasilno komunikacijo.

Poleg tega bi vas rada seznanila, da so poleg oseb z nizkimi dohodki ter brez premoženja, upravičene do brezplačne pravne pomoči za določene postopke (tiste iz 19. in 21. člena ZPND) tudi žrtve nasilja. Citiram Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND):

“Četrti del: BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ
25. člen (brezplačna pravna pomoč)
Kolikor ni v tem zakonu drugače določeno, se za brezplačno pravno pomoč žrtvi nasilja uporablja zakon, ki ureja brezplačno pravno pomoč.
26. člen (pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči)
(1) Do brezplačne pravne pomoči po tem zakonu je, ne glede na določbe zakona, ki ureja brezplačno pravno pomoč, upravičena oseba, za katero je bila podana ocena o ogroženosti.
(2) Mnenje o ogroženosti osebe poda pristojni center za socialno delo.
27. člen (obseg dodelitve brezplačne pravne pomoči)
Brezplačna pravna pomoč se po tem zakonu odobri za postopke, ki tečejo na predlog žrtve zaradi ukrepov po 19. in 21. členu tega zakona.
28. člen (prednostno obravnavanje)
Pristojni organ za brezplačno pravno pomoč obravnava prošnje, vložene po tem zakonu, prednostno.”

Povezava: http://www.uradni-list.si/1/content?id=84974%5B/i%5D

Morda pride kaj od zgoraj navedenega v poštev tudi za vas.

In še informacija o ugodnih sobah v samskem domu v Ljubljani, če vam znese: http://www.sobe-ljubljana.com/.

Pa srečno!

Jana Metelko, dipl.soc.del.