Že nekaj dni me tišči na jok, pa nimam prostora,časa, da bi dala ven.Vem, to bi morala, vendar pa vem, da ne bo bolje.Zakaj?Ker v sebi še vedno nosim kar bi želela odstraniti, nekaj že iz otroštva verjetno.
Sem edinka, starša sta se ločila, ko sem bila praktično še dojenček in očeta nisem poznala do petnajtega leta.Sam bog ve,kje je bil.Mati pa-to je zopet poglavje zase.Ničesar nisva imeli, razen nekaj zemlje in staro hišo, kjer je bilo pozimi mrzlo, vlažno.Poznala je samo delo v tovarni in delo na kmetiji, zame ni bilo nikoli časa za cartanje, pogovor.Poznala sem samo domače dvorišče in ničesar drugega in se spraševala, zakaj so mestni otroci tako grdi do mene.Sedaj vem, da je sama želela biti mučenica, da je delala zato da so jo drugi “občudovali”, v resnici pa ni naredila ničesar.Z njo sem delala jaz in moje počitnice so bile večina na koruznem polju ali travniku.Ni bilo televizije, ni bilo telefona, ni bilo dobrin, vedno je govorila, da ni denarja.
Po oš sem odšla na srednjo šolo(seveda zopet ne po moji izbiri, ker ni bilo denarja) in tam sem spoznala prijateljice,se od njih naučila življenja,skratka one in njihove družine so me socializirale.Hkrati se je v mojem življenju pojavil tudi oče,če mu lahko tako rečem.Večkrat me je povabil k sebi,(starša si nista ponovno ustvarila družine) in bila sem vesela, da imam sedaj tudi jaz očeta z mano, ko sem ga kot otrok tako pogrešala in zaradi česar so me otroci tudi žalili. Kmalu pa sem spoznala, da me le izkorišča, da mu pospravim, kaj pripeljem…drugače me spoloh ni klical.Več let je trajalo, da sem končno jaz prekinila stike z njim, ker je zahteval, da izpolnjujem dolžnosti otroka, čeprav mi ni bil nikoli starš.
Ker sem želela študirati, sem delala, delala.Tudi dve študentski službi, da sem si plačala izredni študij in stanovanje in avto in ja, tudi prve prave počitnice.
Priznam, da sem že v sredji šoli postala priljubljena, imela sem veliko prijateljic,hodile smo na zabave, v kino, bazen,skratka vse, kar pač najsniki počnejo.Tu in tam je bila tudi kakšna tiha simpatija, dalj si nisem upala, da me nebi ranil.
Po končanem študiju, ko sem ravno razmišljala, da za vedno zapustim svoj rojstni kraj, sem ga spoznala.Bil je drugačen.Nevsiljiv,tako kot jaz ločenih staršev z polbrati in sestrami,službo, predvsem pa z praktičnimi življenskimi izkušnjami, ki jih sama nisem imela.Podedoval je majnšo starejšo hišo in po kakšnem letu in pol domovanja v podnajemu sem se na njegovo željo preselila k njemu.Garala sva, da sva hišo prenovila in opremila, veliko sva postorila sama in potem sem zanosila.
Sedaj vem, ko gledam nazaj, da se je takrat v njem nekaj premaknilo,postal je drugačen.Postalo ga je strah pred odgovornostjo, spoznal je, da poti nazaj ni, čeprav sva otroka spočela načrtno.Začel je bežati pred odgovornostjo, jaz sem se pa kot divja žival začela zavedati odgovornosti, da je to moj otrok, da je moja ljubezen, moja odgovornost.In ja, kmalu sem bila sama za vse.V službo sem hodila sama, gospodinjstvo sem vodila sama, poleg tega je takrat bila v mojem življenju prisoten še oče in seveda mati s svojimi potrebami.Nisem zmogla,večkrat sva se sprla, ko je prihajal pozno ponoči pijan domov.Nisem si želela priznati, da je zanj prepozno, nisem imela moči, da bi tisti trenutek zapustila dom, ker sem verjela, da bo skupaj z mano prebrodil krizo,pa je bilo samo še slabše.Začel me je psihično maltretirat, trpela sem, ker nisem upala okolici priznati, da mi je spodletelo, da ni to to.
Vsak dan mi je povedal kašno žaljivko ali več,nič nisem znala naredit, nič nisem bila vredna in kmalu sem pokasirala tudi prvi udarec.Otopela sem.Zaprla sem se vase, trpela.okoli mene je bilo sto ljudi, smejal in šalila sem se z njimi, v resnici sem bila pa sama.
Trpinčenje se je sevada nadaljevalo, žaljivke, udarci.Živela sem mimo njega in hčeri, ko je bila še manjša pripovedovala, kako sti dela in da bo prišel pozno,sedaj pa je hči že toliko zrasla, je sama pogruntala in seveda nisem mogla mimo tega, da je ati pjan, in da morava odit takoj ko dobim neprofitno stanovanje(že več let čakam nanj).
Ker je žalil in maltretiral tudi hči je bilo čedalje slabše in pred mesecem , ko je zopet pijan prišel domov sem končno poklicala policijo in moral je iz hiše.
Seveda sem se v tem času morala tudi sama z otrokom izseliti, nihče me ni vprašal kam, na csd so mi dva dni filali glavo, kako prav sem nnaredila, kako nisem kriva(seveda sem,tega nebi smela dopustit), kako bo sedaj vse ok in da lahko grem na delavnice v varni hišo, otroka prešolam.Obe z hčerjo sva na tleh, trenutno živim pri mami, v moji stari vlažni sobi, ki je že petnajst let ni nihče pogledal.Mama mi ni prav nobeno oporo, vsak dan je samo ona najbolj bolana, najbolj uboga, jaz pa zopet garam okoli hiše in v njej, da se vasaj zamotim, saj sem pred kratkim zaradi krize v podjetju tudi službo izgubila.Z hčerjo se kar se da ukvarjam,pogovarjam(stike sva določila in redno se tudi slišita po telefonu), vendar opažam,da tudi ona ne zna dati iz sebe.Obljublam ji, da bo vse v redu, da sva sedaj smo midve važni, da bova imeli svoje stanovanje in normalno življenje.In vem, da mi verjame,da upa, da bom vese uredila.Mene je pa tako strah.
Ja, na jok me tišči, pa ne gre.

Meni so se zasolzile oči, ko sem prebrala vašo izpoved. Dajem vam objem čeprav samo na daljavo. Vem, da ni veliko, pa vendar upam, da ste začutili v srcu, da mi je mar za vas. Zelo slikovito ste opisali svojo življenjsko pot, ki ste jo prehodili do sedaj. Sama verjamem, da vsakič, ko daš nekaj iz sebe, bodisi v pisni ali ustni obliki, ti je lažje. Tako da verjamem, da vam je vsaj za kanček lažje sedaj, ko ste napisali te besede. Prav tako sem prepričana, da bo tudi jok prišel iz vašega telesa in duše v bližnji prihodnosti ter da vam bo tudi jok olajšal notranjo stisko.
Tako to gre kot ste opisali. Dogodki, vzdušje in odnosi v matični družini nas zaznamujejo in vplivajo na to kakšnega partnerja si bomo poiskali v odrasli dobi. Izberemo oz. v največji meri izbere naša podzavest tisto kar je domače, poznano ker to je na en način, pa naj se sliši še tako čudno, varno.
Odnos, ki so ga imeli vaši domači do vas, je bil brezbrižen, izkoriščevalski brez topline in pozornosti – če samo grobo povzamem. In prav to ste dobili tudi pri svojemu življenjskemu partnerju. Problem, ki nastane je ta, da se vaše telo, možgani, psiha, zavest, …navadijo na tak odnos in vas na nek način silijo v ponavljajoče odnose.
Kje se skriva rešitev? Tako kot so se problemi porodili iz nezdravih odnosov, se problemi lahko rešijo samo v odnosih, toda v varnih in zdravih odnosih. Tam je tako varno, da se lahko oprejo vse rane, da se lahko izlijejo solze ter da se nauči novih načinov iskanja in doživljanja bližine.
Terapevtski inštitut Krog je v Sloveniji organizacija, ki nudi raznoliko (delavnice, individualni pogovori,..) psihoterapevtsko pomoč tudi brezplačno za osebe, ki nimajo finančnih sredstev. Na internetu boste našli njihov kontakt.
Vem pomembno vam je, da dobite stanovanje in res je, to je pomembna zadeva. Svetujem vam, da pojdite ponovno na CSD in povejte koliko časa že čakate stanovanje in jih povprašajte, če lahko napišejo kakšno priporočilo za vas, da bi hitreje prišli do stanovanja. Pri novem razpisu za neprofitno stanovanje boste dobili dodatne točke, saj ste bili obravnavana s strani CSD-ja kot žrtev nasilja. Prav tako je zelo pomembna služba. Upam, da jo boste dobili kmalu. Upam in želim si tudi, da boste ponovno zbrali okoli sebe ljudi, s katerimi ste se imeli lepo, vsaj enega. Vendar najbolj pomembno se mi zdi, da pridete najhitreje kolikor se da, do strokovne obravnave- do varnega prostora, kjer si boste lahko začeli celiti rane in to je kvalitetna psihoterapija.