kako naj napišem in opišem svoj problem, da bom čim krajša in razumljiva.
Od bivšega moža sem se odselila pred letom in pol, z mano je šla hči, ki bo letos stara 10 let. Živeli smo v hiši njegovih staršev, v svojem stanovanju, a sem mu vse pustila. Odnesla sem belo tehniko in nekaj gospodinjske opreme in od hčerke sobo. Pustila sem mu stanovanje, avto, samo da sem odšla v mir.
Pred slabim letom sva začela novo življenje z novim partnerjem in takrat so se v bistvu začeli problemi z bivšim možem. Očitno je še naprej ljubosumen in išče vse poti, da bi se mi maščeval, ker sem odšla od njega. Nikakor ni z njim možen kakšen dogovor, o stikih je odločal CSD z odločbo. na sodišče je dal vlogo za predodelitev otroka, ki se še ni končala. Ovadil me je kriminalistom zaradi zanemarjanja in trpinčenja otroka, da o pornografiji sploh ne govorim. Mislim, da je odveč poudarjati, da so to vse podle laži in izmišljotine in je kriminalist ovadbo zavrgel.
Tudi sedaj išče vse možne izgovore, ko mora hči pripeljat domov s stikov, da se je že večkrat zgodilo, da sem jo šla iskat sama. Nazadnje me je verbalno in fizično napadel njegov oče, tako da smo šli po hčerko potem z dežurno socialno delavko.
Vtika se tudi v moje zasebno življenje in pri tem je Hana samo orodje, da se maščuje meni. Na upravni enoti išče podatke o meni, o mojem sedanjem partnerju, išče načine in poti, da bi naju spravil narazen in mi uničil življenje. Seveda mu to ne bo kar tako uspelo, najbolj pa me skrbi za hči, ki mora vse to prenašat in poslušat. On in njegovi starši mi v njeni prisotonosti ne rečejo drugače kot “kurba” ali “prasica”, ji lažejo in jo tudi učijo laži.
Seveda se obračam na CSD, prosim za pomoč, rotim, da ima hči z njim in njegovimi starši preveč stikov, ampak vse to je, kot bi govorila in prosila zid. Svetujejo mi, naj se ravnam po odločbi, naj bom bolj mirna, bolj pametna, a tudi moji živci imajo mejo. Očitno bivši mož počne vse, da bi mi zagrenil življenje, mi spodkopava avtoriteto pri hčerki, širi laži o meni, pa ga nihče ne more ustaviti. Na CSD mi ponujajo pomoč socialne delavke, psihologinje, ampak za božjo voljo, zakaj ponujajo meni takšna svetovanja, zakaj ne njemu? Jaz imam svoja čustva urejena, sem psihično in čustveno stabilna, se ne zdiram nad otrokom, ga ne obremenjujem s svojimi problemi, mu ne govorim grdo o očetu in starih starših, ne nagajam, se držim odločbe o stikih, pa kljub temu bi morala biti še jaz tista, ki potrebujem svetovanje, on pa lahko počne kar hoče in uporablja otroka za dosego svojega cilja, ki je jasen. Uničiti mene in moje novo življenje, otrok mu tu sploh ni pomemben. Žal. In kaj mi svetujete? Kako naj ga ustavim? Kako naj dokažem, da stiki hčerki škodujejo??
Hvala.

Tako, da vzames stvari v svoje roke.
Tako nesposobnih ljudi kot delajo na nasih CSDjih se nisem videla, verjetno
so kje izjeme, v glavnem pa vsem ztrvam svetujejo, da pac potrpijo in
trpijo in se mal trpijo…ce jim se dodatno ne zagrenijo zivljenja z ‘odloki’
in neuporabnimi naveti.
Jaz bi bivsega prijavila in tozila za VSAKO NAJMANJSE klevetanje ali laganje,
za vsako kricanje nad otrokom, za vsako malenkost. Ker drugace nehal ne bo, dokler mu je vse dovoljeno, bo to tudi nekaznovano pocel.
Mogoce mu bo pa ene tretjic na sodiscu kapnilo, da nisi vec njegova last
(kar seveda nikdar nisi bila) in da ne more vec nekaznovano poceti kar
mu pase.
Kar se tice otroka…ne boj se. Otroci vec razumejo, kot mislis. In ce oce
rece eno, otrok doma vidi pa drugo, potem ve kaj je res in kaj ne.
V bistvu je res najbolje to, kar ze delas, dvigni se nad ta nivo in ne vracaj
z isto mero, mogoce je samo prav, da otroku pojasnis toliko, da ne bo
zmeden (recimo, da je ocka pac jezen in zato govori take stvari – brez
drugih zapletov)

Mislim, da dokler bodo vaša ravnanja, besede in dejanja samo odgovor na njegova, bo problem ostal.

V odnosih ponavadi parterja ali sogovornika izmenjujeta besede. Njuna dejanja so običajno odraz besed in se medsebojno prelivajo.

Kjer pa je komunikacija motena, eden izmed partnerjev v odnosu ali eden izmed sogovornikov v pogovoru prevzame pobudo. Besede drugega in njegova dejanja postanejo le odraz, oziroma odziv dogajanja, ki ga prvi kontrolira. V kolikor se to nadaljuje, eden izmed partnerjev prevzame popolno kontrolo nad dogajanjem in drugi izgubi prav vso moč.
To je opis dogajanja, ki se zgodi med dvema človekoma, ki sta v sporu, ali pa si samo nista naklonjena.

Povsem naravno je, da imamo ljudje potrebo po tem, da kontroliramo svoja, nekateri pa tudi radi malo kontrolirajo tuja življenja. Ker to počnemo vsi, pri naših odnosih prihaja do izmenjave bolj vodilne in bolj pasivne oblike. Nekdo je močnejši na nekem področju, drug na drugem. Tekom enega pogovora se oba partnerja nekajkrat pojavita v eni in drugi vlogi.

Pri ljudeh, ki pa zaradi različnih težav, ki jih imajo sami s seboj, pa so že kratki pogovori otežkočeni.
Če začneta pogovor ali sta v odnosu dva taka partnerja (pri tem ne mislim samo partnerski odnos, pač pa vse odnose, v katere ljudje vstopamo), je komunikacija med njima težka, žaljiva, boleča in tudi nemogoča. Vsak iz svoje notranje bolečine ne posluša drugega in samo iščeta neke malenkosti, ki bodo drugega razjezile. Ponavadi se tehtnica obrne na stran in eden izmed sogovornikov prevlada drugega. V teh primerih govorimo tudi o psihičnem nasilju, kadar pa so vključeni v to igro tudi otroci, govorimo o čustveni zlorabi otrok.

Draga Ametist, sami ste dopustili, da vas je bivši partner “povozil”. Nihče vam ni vzel moči, da bi ohranili dostojanstven odnos med vama. Verjamem pa in se tega močno zavedam, da to niste naredili namerno. Prav tako to ni bila vaša želja. Samo drugače niste zmogli in tudi niste znali.

Pot navzgor bo težka. Veliko težja, kot pot, ki ste jo prehodili in je vodila navzdol v kvaliteti vajinega odnosa. Vprašanje je, če jo boste zmogli sami.

Dejstvo je, da njega ne morete spremeniti. Njega ne more vključiti v svetovanje. Njemu se ne da nič dopovedati in proti njemu nimate orožja. Ust pa mu tudi ne morete zašiti.

“Kaj zdaj, kaj svetujem”, sprašujete.

Vidim samo eno rešitev. Spremeniti boste morali samo sebe. Razumete? Njega ne morete spremeniti, to smo ugotovili. Če se sekirate in “žrete”, boste zboleli. Če ne naredite nič in se prenehate obremenjevati, bo trpela vaša hči. Torej?
Svetujem vam, da začnete pri sebi. Sprejmite pomoč, ki vam jo ponujajo. Vem, da jo porebuje tudi on. Ampak on je noče. In nič ne morete narediti proti temu.
Vam pa pomoč lahko pride prav. Lahko nekaj naredite za sebe. Morda pa bo to kaj pripomoglo k reševanju situacije, ki je nastala.

Nikar pa ne sedite križem rok ali še huje, divjajoč po dnevni sobi. Saj boste dobili še čir na želodcu!

Saj veste, samo sebe lahko spremenimo!

Vse to razumem, ampak problem je v tem, ker najin zakon je šel naglo navzdol, ko sem jaz začela delati na sebi. Ko sem se začela zavedati, da me je povozil kot pravite. Seveda, prevzel je oblast nad mojim življenjem. Vse sem delala tako, da je bilo njemu prav, svoje želje sem utišala in jih zakopala. In ravno takšni so njegovi starši. Želeli so imeti življenje naše družine pod kontrolo in mi smo to dopuščali, jaz da je bil mir pri hiši, on pa zato, ker ni razumel, da smo mi družina zase.
Potrebovala sem tri leta, da sem si zgradila toliko samozavesti, da sem pridobila toliko moči, da sem lahko odšla. Ker nisem odšla samo od njega, ampak tudi od njegovih staršev. Vem, težko je razumeti, ampak on je edinček, odvisen od staršev, nesposoben skrbeti sam zase, oni so zelo povezana družina, jaz pa sem bila v bistvu poročena z vsemi tremi.
In ko je ugotovil, da se spreminjam, ga je začela grabiti panika. Pritisk name se je povečeval, obtoževal me je za stvari, ki jih niti v sanjah ne bi storila, pripisoval mi je ljubimce, a ga enkrat v vseh letih nisem prevarala, niti nisem flirtala. Saj tudi nisem imela priložnosti. Izolirala sem se od vseh prijateljic in znank, nisem šla niti na kavo. Hodila sem v službo, domov in popoldne v trgovine, pa še to s hčerko in vedno pod časovno kontrolo, ali njegovo ali njegovih staršev. Vem, računal je na to, da nimam kam, ker me je uspešno odtujil tudi od moje družine.
In ko sem se odločila da grem, je poskušal s prošnjami, z obljubami, da mi bo pomagal pri gospodinjstvu in vzgoji, pripravljen se je bil tudi odseliti od staršev, vse… Ampak bilo je prepozno. Preveč je prizadel in ranil mojo dušo in odšla sem z mirno vestjo.
Seveda, računal je, da bom prišla nazaj, panika je pa bila, ko sem si jaz našla novega partnerja (vem, verjetno boste rekli, da prehitro, ampak nisem več naivna najstnica) in takrat je očitno ugotovil, da definitivno ne mislim k njemu nazaj, čeprav hčerka pove, da še večkrat reče, da ga bom prišla še na kolenih prosit, naj pridem nazaj, in takrat me bo brcnil, prav tako pa njegova starša. Ha, res se je za bat, da se vrnem…

Ja, in nikar ne mislite, da doma norim, da se živciram, da sem tečna in zoprna… Veliko dela sem vložila sama vase, trudim se, da razumem določene reakcije ljudi, sem zalo potrpežljiv človek in zlepa mi kaj ne pride do živega. Do bivšega moža ne gojim pravzaprav nobenih čustev. Niti sovražim ga ne, ker to je premočno čustvo, da bi se obremenjevala z njim. In nekdo, do katerega ne čutim nič, me tudi ne more prizadeti.
Veliko delam s hčerko, veliko se z njo pogovarjam, ji skušam razložiti določene stvari. Prav tako imam 100% podporo pri mojem partnerju, prav tako je močna opora moji hčerki. Skratka, veliko časa namenimo reševanju teh problemov. Preveč, da včasih že pozabljamo sami nase. In to hočem zaključiti. Ne maram se cele dneve pogovarjati o tem, a nikakor se tej temi ne da izogniti, ker vsakodnevno ljudje prinašajo različne informacije o njegovem ravnanju. Saj ne, da bi se vtikal samo v moje življenje, vtika se tudi v moje nove prijatelje, znance. Vsak, ki me pozna, je kriv… In žal mi je ljudi, ki niso popolnoma nič krivi, pa morajo poslušat in doživljat njegove kolerične izbruhe.

Ja, Skela. Se popolnoma strinjam in to bom tudi storila. Namreč, vzela stvari v svoje roke in šla v tožbo. Ker ne nakladam, če rečem, da mi je že veliko škode povzročil s svojim klevetanjem, lažmi ipd.
CSDju je pomembno samo to, da se stiki med otrokom in očetom določijo, kakšni pa so dejansko ti stiki, pa jih ne zanima. Žal mora biti res nekaj zelo narobe, da se določene institucije zganejo. Tudi nazdnje ko sem šla po hčerko k njemu domov, sem šla najprej na policijo in sem prosila za spremstvo, pa so se mi smejali, češ da kar preventivno pa ne hodijo okrog. In potem me je njegov oče napadel, potem pa so se lahko pogovarjali naprej.
Seveda, vsi mi svetujejo, naj se izogibam konfliktom. To seveda tudi počnem. Nikoli ne provociram, tudi na njegove provokacije ne odgovarjam, ker sem si v vseh teh letih pridobila debelo kožo, hčerke mi ne vozi do doma, ker nočem scen na domačem pragu, mi jo pripelje na javno parkirišče, potem pa mi vsi pravijo, potrpi, bodi pametnejša… Zakaj hudiča? Kaj imam od tega? Prav nič. On dobiva samo širša krila in nekaznovano spletkari proti meni, vrši pritisk na otroka, išče informacije o mojem partnerju, jaz pa naj potrpim?????????? Do kdaj????

Razumem vaše ogorčenje. Nič ne sodim in nič si ne mislim. Spoštujem vaše ravnanje in vas podpiram v tem, da delate tako, kot mislite, da je prav.

Zdravo!

Pa je to realno res možno, kar si napisala na koncu, da ti bivši mož lahko uniči življenje?? Po moje ne. Ti imaš svoje življenje stran od njega.

Ker je do prepovedi stikov dolga in zahtevna pot dokazovanja (ki tudi ne bo prijetna za tvojo hčerko), je moj predlog tak, da poskušaš s svoje strani umiriti napetosti, prebroditi svoje strahove glede tega, kako tvoj bivši ravna s hčerko. Tudi jaz sem se v začetku po ločitvi zelo bala, kako bo z otroci na obisku pri očetu. Trepetala sem ves dan do večera, ko so se vrnili. Potem sem pa počasi prišla do tega, da je trapasto in odveč in se polagoma nehala bati. Dan sem zapolnila z drugimi dejavnostmi in izročila otroke v božje varstvo. In je šlo. Zdaj imamo normalne odnose.

LP

Sonja, seveda mi življenja ne more uničiti, čeprav je to njegov cilj in očitno živi samo še za to.
Tudi jaz sem sprva hčerko pustila k njemu brez problemov. Nisem razmišljala o tem, kaj se dogaja, ni me skrbelo, v glavnem. Potem pa je le začela govoriti, kaj vse se dogaja, kaj vse ji govori, imela je prepoved povedati, da gresta na morje, naročil ji je, kako naj laže, ko je vložil tožbo za predodelitev otroka, ji je svetoval, naj v šoli popusti, da bo to za mami slabo, in še in še je tega. Da ne omenjam, da jo on in njegov oče začneta zmerjati, da je takšna kot jaz, ko kaj ne naredi po njihovih pričakovanjih. Ko jo je nekoč vprašal, kako se kaj ima z mano in mojim partnerjem, je povedala, da v redu in je začel vpit, da potem naj gre pa kar domov, da sploh ne rabi več k njemu hodit ipd, pa da si itak nikoli nisem želela otroka, pa da sem enkrat delala splav, kar so same laži in to govori svojemu otroku, ki mu hoče samo dobro?
Saj vem, o tem lahko govorim tri dni, pa ne morem povedat vsega. V glavnem, ljudje, ki pridejo z njim in njegovimi starši v stik ne morejo dojeti, da je to sploh možno.
Težko je razumeti človeka, ki ga v življenju žene samo maščevanje in ne vidi nič drugega, niti svojega otroka, da trpi poleg njega, mene pa najboilj boli to, da pred tem ne morem zaščititi svoje hčerke. Tudi kriminalist je šel opozorit CSD, da stvar ni tako enostavna, kot si oni predstavljajo, ampak to na žalost prav nič ne pomaga.

Tega ne more razumet noben drug, kdor tega sam ne doživlja na lastni koži, še najmanj ene socialne delavke na centrih…

Tud sama imam podobno situacijo, in vem kako ti je. Ubogi otrok, ker bo moral vse to prenašat, dokler se kakšne inštitucije ne bojo zganile in kaj naredile, dokazovat moraš pa pol ti neki in hodit na neka svetovanja,…?!

Moral bi bit nek zakon, ki bi temu naredil konec!

Vso srečo , ker očitno je ta še največ, kar lahk pripomore ob vsem kar imamo…

Živjo!

Vsaka situacija ima dve strani in vedno na en način izzovemo ravnanje drugega. Vidva z bivšim možem imata neporavnane stvari in dejansko še nista zaključila svoje ločitve. Zato pa nastajajo ti prepiri in izsiljevanja preko otroka. Za vajino hčerko mora biti to zelo neprijetna situacija, ker vaju ima oba rada. Kako ven iz tega??

Kakšen dober nasvet za ravnanje bi lahko našla v knjigi Razveza, ki jo je napisala Debbie Ford. Predvsem mislim na področje odnosa do bivšega partnerja – na en način moraš razumeti njegovo situacijo in to, zakaj je tako jezen nate – to je gotovo samo njegov obrambni mehanizem, ker je prizadet zaradi ločitve. Če boš pri sebi uredila čustva in ga ne boš več obsojala, boš bolj mirna in te tudi njegove zoprnije ne bodo tako zelo motile. In ker ne bodo imele več velikega učinka, bo z njimi počasi prenehal.

Zanima me, kako hčerka prenaša bivanje z očetom. Ali gre rada k njemu? Njeno mnenje moraš spoštovati in če je rada pri očetu, ji to moraš omogočati. In nikoli, ampak res nikoli ne govori slabih stvari o očetu pred hčerko. Raje poišči tistih nekaj dobrih, ki so in te pohvali.

Lep pozdrav!

draga ametist,
kot bi brala svojo zgodbo, le da sem po razvezi še vedno samska … pa sicer nisem kurba, zato pa zlorabljam otroka. veselilo bi me, ko bi se mi oglasila na osebni mail, pa si izmenjava izkušnje. ko sem šla prvič na CSD so mi rekli, da sem za družinske razmere kriva sama. a po letu dni jim je le postalo jasno, da sem se še prekleto trudila. pa še vedno nimava na sodišču nič urejenega, saj se bori za skrbništvo, celo do te mere, da ponareja moje podpise. ko sem izrazila skrb CSDju, da sem pristala na preveč stikov (v želji, da bi se mirno razšla in da bi otroci imeli čim več očeta), so mi rekli, da skrb izrecno izrazim sodnici, ki bo moje mnenje upoštevala, seveda skupaj z mnenjem izvedenca. zdaj čakam. mi je prav ta vikend odpeljal otroka z lažnimi dokumneti na izlet na hrvaško. fino, kajne.

Vidim, da si mocna zenska, pa te vseeno opozarjam na nekaj….pazi
nase in na svoje zivce. Se enkrat ti svetujem, da ga za vsako nadlegovanje
tozis, da prijavis (najbrz te bojo siti, ampak se sploh ne meni za to), da
na nasilje (psihicno in drugacno) reagiras in se ne pustis.
Hkrati pa pazi, da bolecini ne pustis preblizu, zivce imas samo ene in TO
je tisto, na kar cilja bivsi. Uniciti ti zeli sedanji obstoj. Ce ne mores biti z njim,
potem trpi in crkni.
Najbolje, da najames odvetnika (to sicer stane, ampak manj kot tvoji
zivci), ki mu prepustis ‘pregovarjanje’ in tozarjenje z familijo bivsega. Ti se
pogovarjaj samo z njim, s bivsim pa ne.

Ce je puncka dovolj stara, se pogovori z njo…saj otroci niso neumni. Povej
ji, da je ocka pac uzaljen in zato tako grdo govori (ponazori ji s primeri iz
sole ali podobno), da ljudje, ko so prizadeti, delajo neumnosti, da to nic
v resnici ne pomeni. Da bos ti vedno tu zanjo, kadar bo zmedena od
njihovih besed, da se vedno lahko o vsem pogovori s tabo.

Veiko srece…privosci si jo, zasluzis si jo.

Živijo!
Vem, da pišem malo pozno a imam en nasvet. Poizkušaj hčerki zelo dobro razložiti – vem, da je še majhna a če se potrudiš bo razumela – da naj se postavi zase, nauči jo, da se bo zavedala svojih pravic in ko ji bo oče rekel eno samo besedo proti tebi, naj mu hčerka mirno pove, da ne bo poslušala kako žali mamico. Potem ji tudi preskrbi mobitel in jo nauči ravnanja in če bo na to znorel, naj hčerka enostavno steče v kopalnico in te pokliče in prideš ponjo.
Ko te bo pa naslednjič kakorkoli napadel, če te bo, pa takoj pokliči policijo – na mestu, da naredijo zapisnik.

Lep pozdrav!
Kot bi brala svojo zgodbo morda je je še hujša.Mož je bil tako podel ,da se je še sam šel pohvalit na policijo,da me je doma pretepel.Pa pride policist pa pravi naj si ga pokličem domov,če ne mi bo ves denar zapravil ,ki mi ga je predtem pobral. Ma še enkrat toliko mu dam sam da mi pusti pri miru in se ne vrača domov.Pa te sreče nimam šedo danes.Ravno sem se odločila ,da se odselim ,ker vem da druge rešitve več ni.Po vseh ispadih besa pretepov davljenja brcanja in a koncu posistva nevem če je še kaka druga rešitev kot it.
POvsakih takih ispadih pa me ima rad me ljubi nemore brez mene.Vsakikrat je tudi zadnjič tako pravi,vendar do prve prilike.Pa sem bila kriva tudi gužve v mestu pa dežja pa vsega kar je njega razjezilo.Pa za tako k…o me je mel daje v mestu nebi najdli.Na koncu pa zvem da je hodil k moji sodelavkiin vse lepo priznal.
Kot da sem neki kar moram prenašat in tako živet.Po enem takem napadu so ga zadržali in rešitev spet v njegovo prid
namest v pripor na psihiatrijo pa tam en mesec pa spet domov ista pesem. Zdaj pa sodišče pa spet obujanje spominov spet se slike na novo vrtijo pa grožnje pa otroku kako je mama pokvarjena.Počasi in sigurno se odpravljam iz pekla če sem tolk let zdržala bom še kak mesec upam ,da preživim.Prosim mi poveste a vi bi verjeli ,da je možno da se izboljša tako,kot govori a sem se pravilno doličila
pa čeprav je zdaj ves sladki me ljubi me ima rad vse to in trdi da je drug človek a mislite da res lahko postane drug človek,jaz ne vsako vaše mnenje in nasvet mi bo ostal v srcu kaj mislite vi dragi foromci.
Lep dan vsem
TARA

Spoštovana!

Poznate tisti pregovor: “pijanec se spreobrne, ko se v grob zvrne.”

Z nasilneži je podobno. Sladke obljube imajo zelo preračunljivo ozadje.

V kolikor se ne vključi v neko skupino, terapijo, začne hoditi na svetovalne pogovore … se ne more in se ne bo spremenil. No, morda, če bi ga udarila strela (če malo obrnem na hec).
To so pokazale izkušnje in tako pravijo tudi strokovnjaki. Ima katera morda drugačne izkušnje?

Ne nori…
Saj sama ves, da je to nemogoce.
Vse, kar taki moski znajo, je rusenje samozavesti pri zenski.
Ce bos z njim, bos itak kriva za vse (tudi za promet in vreme), nesposobna,
grda, nemogoca….skratka vedno znova ga bos “prisilila”, da te bo
prebutal.
Ce bos hotela proc, bo sladek in prijazen, dokler ne bo dosegel svojega –
– tega, da se vrnes k njemu in bo imel znova ovblast nad tabo.
Ce klub temu ne bos sla k njemu, bo spet pokazal svoj pravi obraz in
poskusil z grobostjo, groznjami in nasiljem.

Resi se in pojdi stran, naj ti pomagajo vse institucije in prijatelji….samo
koncaj.

Najlepša hvala vsem za odgovore. Šele danes sem šla spet pogledat na tale forum in presenečeno ugotovila, da se je nabralo kar nekaj mnenj.
No, od takrat je minilo kar nekaj časa in žal ne morem rečt, da se je stanje izboljšalo. Nasprotno, celo poslabšalo. Gospod se že od prvega septembra ne drži odločbe o stikih in mi hčerke med tednom sploh več ne vozi domov. Tako gre naslednje jutro v šolo od njega, če pa ima vse kar potrebuje za šolo, ga sploh ne zanima. Sicer je šel do njene razredničarke se zmenit, da ji pogledajo malo skozi prste, če kdaj česa nima, meni pa se to še zdaleč ne zdi prav.
Na sodišču, kjer je vložil tožbo za predodelitev otroka, se od lanskega novembra ni premaknilo popolnoma nič, pa sem od avgusta napisala že tri urgence, prav tako moj odvetnik. Groza!
Da o CSDju sploh ne govorim. Napisali so odločbo in zadeva je za njih zaključena. Pišem, klicarim, rotim, naj kaj ukrenejo, da se bo držal odločbe, da bo hči na stikih kot je določeno, pa nič. Lahko pišem samo prošnje za izvršbo, kar pa bo spet trajalo in gospod se lepo zanaša na to, da je brez službe in da mu nič ne morejo.
Tu moram poudariti, da se odločbe jaz držim kot pijanec plota. Na CSDju so mi predlagali, naj jo grem pa sama iskat. Halo? Zakaj že? Da me bodo na pragu fizično napadali.
Aja, še to. Tisti napad marca… Bivši tast je po tistem hodil okrog z vratno opornico, češ da sem ga tako močno udarila. Ja, saj vem, popolnoma nemogoče se sliši. In sem tudi dobila iz sodišča sklep, da sem kriva in z določeno denarno kaznijo. Seveda sem se pritožila, ampak tudi ta zadeva se še ni premaknila.

Rada pa bi odgovorila še metki. Verjemi, svoja čustva imam dobro porihtana. Kot sem že prvič napisala, ne gojim do njega popolnoma nič, še sovraštva ne. Problem je v tem, ker mi on s svojimi zamerami do mene uničuje otroka. Ja, hči gre rada k njemu, čeprav imamo potem velikokrat jok doma, ko pravi, kaj se je spet dogajalo. Veliko, veliko sem se z njo pogovarjala in se še, seveda. Zelo dobro razume stvari, vidi, kakšen je, velikokrat se je že zlagal tudi njej in je bila razočarana… In pri vsem tem ona še vedno pravi, da bi rada živela pri njemu, ker se mu boji zamerit in ker ji obljublja, da če bo živela pri njemu, bo mir, ne bo več vpitja, nadiranja…. Saj pravi, da mu večkrat reče, da ga ne bo več poslušala, da ji je vse že stokrat povedal, toda na koncu vedno otrpne in naredi in reče tako, kot ji je naročil. Npr. ko me pokliče, da je ne bo pripeljal domov, ne sme rečt, da je noče pripeljat, ampak mora rečt, da hoče sama prespat, ker v nasprotnem primeru ji obljubi, da ji bo uničil dan in večer. Če karkoli ni po njegovem, ji zagrozi, da je ne bo več hotel videti in otrok se tega seveda boji, ker se še ne zaveda, da s tem ne bi pravzaprav nič izgubila.
Ja, tako gre ta zgodba naprej. Jaz lahko zdržim, čeprav mi vsake toliko časa pokajo živci, bojim pa se za svojega otroka. Kaj bo z njo čez par let? Kako in kako dolgo bo zdržala ves ta pritisk?
Najbolj pri vsem tem me pa boli, ker institucije, ki so pristojne za takšne probleme, ne ukrenejo popolnoma nič, nič, nič…. Oče pa lahko z njihovim žegnom uniči otroka… Žalostno… In kdo je tu zaščiten? Otrok? Ali njegov prizadet oče? Vsi pa imajo polna usta, kako delajo izključno in samo za dobro otroka…

GOS. ANDREJA STRINJAM SE Z VAMI NE MORE SE SPREMENIT RAZEN DA OBIŠČE KAKO TERAPIJO. SAM SPET JE MOJE MNENJE TUDI ČE PO TERAPIJI RES NEHA BIT NASILEN KJE SO PA VSA ZGUBLJENA LETA Z NJIM
PA DA SE POL ZBLIŽATA SE MISLIM VSAJ JAZ SE TI FILM VERJETNO VRTI NAZAJ A ZDAJ ME PA TE ROKE NAJ BOŽAJO KI SO ME PREJ PRETEPALE
NEVEM ČE SE DA TO POZABIT MENI SE ZDI, DA NEBI MOGLA NIKOLI POZABIT
KAKŠNO MNENJE PA IMATE VI?
SE ,DA POZABIT?
SE DA OPROSTIT?
AL MORDA NAROBE MISLIM
SAMA SEM SE ODLOČILA KAR SE MI ZDI NAJBOLJ PRAV
PREVEČ LET JE TRAJALO PREVEČKRAT JE BILO ZADNJIČ.
NISEM SPOSOBNA ZAČET NA NOVO TUD ČE SE NEBI NIKOLI VEČ PONOVILO
KER NE MOREM OPROSTIT IN POZABIT . VEM PA SAMO ENO DA BI NASLEDNJIČ ODŠLA PO PRVEM UDARCU SPLOH NEBI ČAKAKALA ČE JEBILO ZADNJIČ.PA VI KAJ MISLITE MAM PRAV.
SREČNO VSEM
TARA

Pri tem je pomembno, da znamo in smo sposobni ločiti tri stvari: pozabiti, odpustiti in oprostiti.
Pozabila ne bo nikoli. To so stvari, ki se za vedno vtisnejo v spomin in pogosto tudi prihajajo iz njega -ob različnih neprijetnih dogodkih, obletnicah, ob srečanju s prijateljico, ki ima podobne težave… In ni potrebno, da človek pozabi, kar je bilo. Pomembno je, da to svoje dejstvo, to svoje življenje sprejme, ozavesti in spozna, da se to je zgodilo, ker se takrat drugače ni moglo zgoditi. S tem spoznanjem in z raziskovanje lastne zgodovine, ozadja svojega otroštva, partnerjeve preteklosti, začetkov nastajanja zveze, zunanjih okoliščin, ki so vplivale na odnos, pa lahko, če človek želi, hkrati pa je dovolj močan, začuti, da nima smisla še naprej obtoževati in zdaj je na dobri poti, da oprosti človeku. Sposoben se je pogovoriti o tem in sposoben je potegniti ločnico, med tistimi dejstvi in svojim nadaljnim doživljanjem, čustvovanjem. Oprosti lahko, ne da bi pozabil. Oprosti lahko in to ga nič ne stane. Oprosti lahko, ne da bi bil prikrajšan. Oprosti najprej zaradi sebe. To je razumsko dejanje, za katerega se človek odloči in to s sočlovekom tudi podeli. Se opraviči, oprosti ali sprejme opravičilo. Na drugi strani ima sogovornika, ki ga prosi za odpuščanje.
Naslednji korak, ki je lahko sočasen ali pa se tudi zelo prepleta z oproščanjem pa je odpustiti. Odpusti lahko razumemno kot od-pustiti. Pomeni, odložiti vse tisto breme, ki ga je človek nosil, ko je bil jezen, sovražen in ko je poskušal oprostiti. Ne glede na to, ali drug od njega to prosi, zahteva, človek to preprosto odpusti. Zakaj odpusti? Ker tako čuti da je prav in ker se zaveda, da celega bremena ni vredno vleči skozi življenje. Odpusti sam sebi, odpusti partnerju. To je notranji občutek, za katerega ponavadi drugi niti ne vedo. Odpusti tisto breme je kot odložiti težek kovček, ki ga je vlekel za seboj. Odpusti zaradi sebe. Potem si oddahne.
Odpuščanje zahteva veliko notranjo moč, zrelost, željo in veliko razmišljanja, meditiranja ali molitve. Vsak človek ne more iti skozi ta proces, ker je bil preveč ranjen, da bi zmogel pogledati preko ograje, ki ga utesnjuje. Preveč je težko, ker je vso moč usmeril v to, da za seboj vleče tisti težak kovček.
Odpustiti je mogoče človeku, s katerim nima stika in odpustiti je mogoče človeku, ki ga ni več med živimi.
Vsak si tega niti ne želi in tega ni pripravljen narediti. Za ta korak mora človek priti do spoznanja, da s tem, ko nekomu odpusti, prevzame svoje življenje v svoje roke in nič več ne dovoli, da ima nekdo drug kontrolo nad njim. Zave pa se tudi, da drug zaradi tega ne bo nič več in nič manj trpel. Želja po maščevanju izgine. Človek se zave nesmislenosti sovraštva, ignorance in potrebe biti jezen na nekoga. Zave se, da s tem ne kaznuje drugega, mu ne povzroča trpljenja, pač pa ga povzroča le sebi. Saj drug o tem, ali ga sovraži ali pa mu je vseeno, tako ali tako ne more vedeti. Še posebno če je čustveno in fizično zelo oddaljen. To pomeni odpusti in odpustiti je nujno, če ne želi zboleti, trpeti in biti nemiren.

To bi bilo moje razmišljanje, tako na kratko.

V Preroku (Kahlil Gibran) je zapisano:
Vaši otroci niso vaši otroci.

In res je tako. Otroci so sami svoji in hodijo pot, ki jim je namenjena, pa čeprav nam ni všeč. Pomislite na tiste otroke, kjer se jim s strani obeh staršev dogaja nasilje, pa se za njih nihče ne bori, saj imajo preotročje starše. Koliko je družin, kjer ne pride do ločitve in morajo otroci dojeti, da sta oba starša zanič? Koliko je otrok, ki jih starši zavržejo? Sama sem morala dojeti, da je taka moja lastna mama.

Sama sicer še nimam otrok, verjetno zato lahko mislim, da bi morala gospa ametist enostavno pustiti stvarem svojo pot. Podobno kot je bilo v primeru dveh žensk, ki sta se kregali, katera je otrokova mati (salomonska rešitev). Tako bi našla svoj mir.

Otroku pa v tej družbi očitno ne more pomagati tako, kot bi želela pomagati sama…

Marijana,
tudi sama poznam ta rek in se zavedam, da otroci so nam dani samo začasno in vsak ima pač svojo usodo, svojo karmo, svojo pot za prehodit in svoje lekcije za preživeti.
Tudi moja hči ima pač takšno pot in tudi iz teh situacij se bo mnogo naučila za poznejše življenje, mogoče celo dobila moči in modrosti za naprej…

Ampak kaj, ko pa tako hudičevo boli, ko vidiš, da ti nekdo uničuje otroka, ti pa si nemočen….