saj ne more biti res
Vse skupaj se je začelo v začetku februarja, ko se je odločil, da nisva več za skupaj. Po 10 letih zveze in 5 letih skupnega življenja, oba stara 29 let. Rekel je, da se nimava rada. Povedala sem mu, da ga imam jaz rada in da bi želela še enkrat probati. Ni se strinjal, ker da sva že prevečkrat probala, pa se ni obneslo.
Dogovorila sva se, da se bom jaz odselila. Všeč mi je bila mansarda, ki jo ureja prijateljica. Vendar bi se lahko vselila šele ta vikend (torej je bilo potrebno počakati 45 dni). Oba sva se strinjala, da se ne mudi z mojo selitvijo (saj sva vendar prijatelja je dejal takrat) in da lahko ta čas še vedno deliva stanovanje.
Že od novega leta je hodil vsak petek in soboto ven in se vračal pozno. Nikoli me ni povabil naj grem z njim. Bilo mi je sumljivo, vendar sem mu zaupala. Od takrat, ko sva se dogovorila, da nisva več par, sem začutila da beži od mene. Sedaj ga ni “doma” niti več čez dan, vrača se v zgodnjih jutranjih urah. Povedala sem mu, da zaradi mene ne rabi bežati. Potem se mi je posvetilo, da ima drugo / novo žensko. Vprašala sem ga in potrdil je, da sta uradno par. Torej je začel novo zvezo cca. 3 tedne po tem, ko sva se dogovorila, da prekineva najino.
Nisem si mogla pomagati in sem šla včeraj zjutraj pogledati njegove maile. Zbudil se je in šel direkt na mail – napisal ji je, da jo neskončno pogreša, da jo ljubi in da ne more živeti brez nje. Podrl se mi je svet.
Potem sva šla v Avstrijo nabaviti stvari, ki jih potrebujeva za ločeno življenje (tako kot sva se dogovorila ob najini “ločitvi”). Celo pot ji je pisal sms, ji kupoval neke povštrčke v obliki srčkov, itd. In to v pričo mene, brez zadržkov. Ko sem mu povedala, da me to moti, je rekel, da mu nimam pravice ukazovati in ga maltretirati. naj ga pustim pri miru in naj se brigam za svoje zadeve.
Zgubila sem živce in mu povedala, da se mi ne zdi fer, da počne to kar počne (da v pričo mene tako kaže kako ljubi to žensko). Res je, da sem jaz želela vedeti, če ima drugo. Vendar bi se lahko obnašal malo drugače. Od takrat ko ima njo, sem jaz zadni pasji drek na tem svetu (pogovarjava se samo še iz vljudnosti). Pozabil je na vse lepe stvari, ki sva jih skupaj preživela. In to boli! Kako to boli! Res sem mu povedala vse kar mi leži na duši – zmerjala sem ga, bila sem nesramna. Kot, da iz mene vleče same slabe stvari.
Vem, da je skrajni čas, da se odselim – saj bi se že prej, če bi bilo prijateljičino stanovanje gotovo. Tako se selim šele ta vikend. Ne vem kako bom zdržala še par teh dni. Imam napade tesnobe, ne jem, ne spim. Ponoči čakam, da se vrne od nje. Zmešalo se mi bo!
Nikoli mi ni nudil tolažbe in tudi sedaj mi je ne bo – to mi je jasno. Nikoli mi ni pomagal – in tudi sedaj mi ne bo. Najela bom selitveni servis, da izpraznim najino stanovanje. To bi želela narediti tako, da ko pride domov, ne bo več mojih stvari in mene. Ali delam prav?
Tolažim se, da me ni vreden glede na to kako se sedaj obnaša do mene. Z najino zvezo ni bilo vse ok – to je dejstvo. Ampak je težko sprejeti dejstvo, da si je tako hitro poiskal drugo žensko in ji po 7 dneh rekel, da jo ljubi. Vem, da se nimam pravice vmešavati v njego življenje – ampak se. ne morem si pomagati. Ko se bom odselila in ga ne bom več videla, mi bo lažje…
Kako naj se obnašam ta čas? Kako naj odreagiram na njegove ljubezenske izjave njej? Kako naj se kontroliram in ne izgubim kontrole nad sabo? Res se mi bo zmešalo…
………..prvič: Da si hotela ostati v vezi, kljub temu da ni bilo ok?….Zakaj?
…………drugič: Naj bo to čas, da boš naredila kaj na sebi in za svojo notranjo rast, da bo boljše v novem partnerskem odnosu(da ne boš padla v podoben odnos- začaran krog)……..torej, ko on dela za svojo novo prihodnost, ti delaj za svojo in za svojo rast(preberi kakšne knjige od Sanje Rozman)
Glavo pokonci, ni edini in zgleda, da ne ta pravi(zato se veseli, da se je to zgodilo uzdaj in ne čez 10let)!
Vsekakor pa si vzemi in si dovoli čas za žalovanje…ker je treba datoi vse občutke in čustva(strah ,jezo, razočaranje,žalost) ven,. drugače boš to prenesla v nov odnos…ti lahko pomagata knjigi od J. Gray-a: Moški in ženska na začetku in Kar čutiš, lahko zdraviš!
Srečno!
Ojla, Sebi!
Življenje ti je poslalo težko preizkušnjo.
Ravnanje tvojega nekdanjega fanta (nobene obzirnosti do tebe) in tvoje ravnanje (zmerjanje in žalitve) govori o tem, kakšen je bil vajin odnos – veliko pomanjkanje medsebojnega spoštovanja in velika nezrelost. Drug na drugega sta prelagala svojo odgovornost. Tako razmerje ni bilo dobro zate.
Edini dober izhod je bil končati tako zvezo in to se je na srečo ne po tvoji volji tudi zgodilo. Pomembno je, da se iz tega kaj naučiš. Da se ne utopiš v občutkih razočaranja, žalosti, da so vsega krivi drugi. Prevzemi odgovornost za svoje življenje, za svojo srečo. Te ti ne more dati nekdo drug, samo ti sama si jo lahko daš, v paru ali samska.
Ti se boš od tega razhoda s fantom naučila več, ker se boš morala postaviti na svoje noge, ker ne boš kot tvoj bivši bežala v novo zvezo.
Vzemi vse skupaj kot še eno lekcijo življenja, premisli o sebi, o svoji zvezi, najdi napake, delaj na sebi.
Veliko poguma!
Pejdi tudi ti zvečer ven, pa se vrni proti jutru, za njim. Pokaži mu, da si našla življenje in užitek tudi brez njega. Veš kaj, on je tako srečen, ker mu je nekaj uspelo narediti z življenjem, tebi pa ne. Ti se pa uničuješ samo sebe, saj upam, da se zavedaš, da njega ne moreš.Pejdi k frizerki, kupi si šopek in si ga postavi na mizo in kaži srečen obraz, to ga bo prej ubilo, kot pa tvoj jok in stok in branje njegove pošte. Srečno!
Nasvet dg sem upoštevala dokler mi ni povedal, da ima novo žensko. Ta novica me je pa ubila.
Saj sem vedela, da najino razmerje ni bilo idealno ampak tako slabo pa ni bilo, da ga mora sedaj zaničevati… In si na vrat na nos nakopati novo žensko. Na bruhanje mi gre ob vsem tem…
Zakaj me je to tako potrlo, če pa najina zveza tako ni bila najboljša? Zakaj jaz zalujem, medtem ko on veseljači? Ne razumem…
Žaluješ zato, ker ti je padlo kot strela z jasnega. Ker očitno nikoli prej nisi niti pomislila, da zna bit kej narobe.
Kdo ve, ali si si nalašč zapirala oči in nisi hotela videt očitnega, ali pa je on tako dobro skrival.
Ampak, glede na dejstvo, da zdaj pa že kar nekaj časa veš, kako stvari stojijo …
Bi se pa že morala vzet v roke, se začet zavedat nastale situacije in paš sprejeti stvari take, kot so.
So pa naslednje:
1. tip si je našel drugo.
2. verjetno je nima šele od februarja.
3. sklenila sta, da gresta narazen.
4. kratko si pač potegnila ti, ampak, zato še ni konec sveta.
Kaj ti preostane? Da se čimprej pobereš, kaj pa drugega. Življenje teče naprej. Ta trenutek je hudo, seveda. Ker so čustva močna, prisotna je jeza, žalost, občutljiva si na njegova dejanja.
Ne vem, fino ti je napisal-a dg, pocrkljaj se, pa ne zaradi tega, da bo on videl, kako te to ne prizadene, pač pa zato, da ustrežeš sebi. Imej se rada, ne.
To največkrat manjka ljudem. Sami se nimamo radi, pol pa pričakujemo od drugih, da nas bodo imeli …
Saj bodo prišli lepši časi, boš videla. Kot kaže tvoje pisanje, si kar močna.
Ostani taka naprej in lep pozdrav.
Človek se je čustveno že zdavnaj odklopil od tebe, ti pa še vedno nekaj čutiš do njega. Žal, ljubezni se ne da izsiliti niti sprožiti sploh z ničemer. Ne išči razlogov, zakaj, niti ni tako pomembno, ti se samo sprašuj, kako… Kako bo s tabo zdaj? Te bo potrlo? Nikar, ni vreden tega, se pač zgodi. Tudi meni se je, in ta čas, da si je našel drugo, je bil še krajši. Boleče, uf, uff………..Pa se sčasoma pobereš in greš dalje. Srečno pot…..
˝Kako naj se obnašam ta čas? Kako naj odreagiram na njegove ljubezenske izjave njej? Kako naj se kontroliram in ne izgubim kontrole nad sabo? Res se mi bo zmešalo…˝
Popolnoma te razumem, kako se počutiš, kot te bo verjetno vsak, ki je kdaj bil v taki situaciji. Ampak prav tako ti bo vsak, ki je kdaj šel čez podobno svetoval, da…začni živeti SVOJE ŽIVLJENJE….ta tvoj zgornji citat…niti eno tvoje vprašanje ne potrebuje odgovora, kot to, da svojega bivšega- pazi, ni več tvoj, je tvoj bivši in tako se moraš sedaj tudi obnašat, čeprav tega ne čutiš- popolnoma črtat iz tvojega življenja. Spokaj stran od njega, skupnjega stanovanja, njegove družbe kolikor hitro možno…čeprav si bosta verjetno tudi potem rekla, da bi bosta ohranila stike- saj sta še vedno prijatelja- bi se ga jaz na tvojem mestu vseeno raje izogibala, ker verjemi, te bo vsakič, ko ga bo videla, zabolelo. Vsaj razumsko ga izbriši- ni več tvoj fant, on si ne želi biti več s tabo, našel si je drugo ( ne verjamem, da je bilo to tako hitro, kot praviš, po moje se je on ohladil že dolgo nazaj, le da ti ni dal tega vedet ali pa ti tega nisi opazila)…BRIŠI GA…čeprav čustveno boš potrebovala..huh, najbrž še kar nekaj časa, da daš to vse čez, in v tem obdobju je po moej najbolje, da se vidita …nič.
Ampak po drugi strani- en se kontrolirat, izpusti svoja čustva na plano, potarnaj, izjokaj se kolegicam, daj si čas za čustva…ampak hkrati ne dopusti, da te povozijo. Družba, klepeti, hobiji, delo….naj ti to vliva pozitivno energijo in ne dovoli, da se ti podre svet zaradi napačnega človeka.
Sebi, zelo podobno kot ti, sem se počutila pred enim letom. Le da meni ni priznal da ima drugo in še danes ne vem, če jo je res imel. Tudi midva (on) sva se dogovorila da nama več ne gre, vsi moji poskusi sprave so bili zastojn. Meni se je zdelo da se da še kaj narediti, njemu da se ne da… Ko se tega spomnim… potem sem tako kot hočeš ti, v enem dnevu odnesla vse kar je bilo mojega, spraznila kuhinjo, kopalnico, omare in odšla… na vratih sva se srečala…. je rekel naj še kaj pridem…. najraje bi ga nekam…vseeno mu je bilo, kako hudo mi je…. potem so se dnevi žalosti vlekli, živci na koncu, shujšala sem…ko se je spet pojavil. Včasih sva se dobila, se spet skregala in tako več mesecev. Po večkratnih prekinitvah stikov sva napredovala v pogovoru in spet se druživa. Mogoče sva takrat narobe zastavila, mogoče danes veva več. Ne vem kaj bo prinesla prihodnost, vsekakor je bolečina minila, postavila sem se na svoje noge.
Upam da boš ta teden do selitve dobro preživela in da boš potem bolj mirna kot sem bila jaz. Vedela boš, da si naredila vse kar si mogla, vse drugo je na njegovi strani in nič ne moreš pri tem spremeniti. Drži se.
Hvala vsem za spodbudo! Za prav vsak nasvet ali tolažbo!
Včeraj sem šla takoj po službi k mojim staršem in se vrnila pozno zvečer, ko njega že ni več bilo, ker je šel k njej. Tako sva se videla samo zjutraj.
Še vedno ne morem zaspati brez njega. Sem bedela v postelji dokler ni prišel (ob 03 zjutraj). In ga prosila naj ne prihaja tako pozno, ker moram naslednji dan v službo in moram biti 100% zbrana, on pa me zbudi in ne morem potem zaspati naprej.
Zagodrnjal je samo, da ni vedel kje sem bila – saj niti ne rabi vedeti. In da sem imela mobitel nedosegljiv. Tuda jaz ne vem kje hodi on. Očitno ga je to malo šokiralo – da sem šla in mu nič nisem povedala.
Tudi jaz sem shujšala. Ne morem jesti. Kar pojem izbruham. Boli me želodec. Občasno imam napade tesnobe, ki jih bolj ali manj uspešno rešujem.
V službi, ki mi veliko pomeni, nisem 100% zbrana. Ampak gre. Sem sprintala vaše poste in jih nosim v torbici. Kadar gre navzdol, jih vzamem in preberem. Takoj je bolje!
Še enkrat hvala vsem! Najboljši ste!
V soboto se selim. prej ne gre. Ampak komaj čakam!
Še to sem ti pozabila povedati. Ne boš nič naredila če izostajaš od doma tudi ti, saj se je odločil da moraš oditi. On se je od tebe že davno poslovil in ga ne gane nič s tvoje strani. Sem tudi jaz tako poskušala, pa ni bilo nobenega učinka, prej nasprotno.
Dobro vem, kako težko je prit drugi dan v službo ves neprespan. Že zdaj praviš da ne moreš zaspat ker ga ni, potem boš še težje. Tudi jaz sem v novi enojni postelji težko našla pravo stran in pravi položaj. Pravijo, kar te ne umori te okrepi. Morala boš dati skozi vse to, iz dneva v dan bo bolje. Ko se energije pohladijo, si ne boš več znala predstavljati, da bi bila z njim. Zdrži, ženske veliko zmoremo. Če ti paše se pogovarjat si najdi sogovornika, če ne, se posveti sama sebi v tišini.
Tudi jaz sem to doživela.
Se strinjam s tem kar je ena napisala, da se je on od tebe že davno poslovil. Jaz sem precej podobno kot ti občutila to situacijo. Ne morem povedati kako hudo mi je bilo. Nisem razumela kako mi je lahko pred enim tednom izlival ljubezen, kar naenkrat pa nič, čisti rez, cut, nič več ni čutil…
Jaz sem se izvlakla tako, da sem se mu čim bolj izogibala. Res, mogoče je izgledalo grdo, ampak edino tako sem zmogla. S prijateljicamo smo se začele še bolj intenzivno družit, žurirat, si jokat na rami. Je zelo pomagalo. Zato se nikar ne zapiraj v novem domu med 4 stene. Bodi čim več v družbi, začni se intenzivno rekreirat, teci, da boš vrgla vse slabo ven.
Pa še zanesljiva tolažba: zdaj boli, ampak čas res celi rane. Sigurno te nekje čaka nekaj boljšega. Pa javi se še kaj. Vso srečo!
Jutri se selim. Ker mi bo pomagala moja družina, sem mu to povedala. Za vsak primer, če bi mu bilo slučajno nerodno in se ne bi rad srečal z njimi. Pa me je nadrl, kaj njih vpletam, da mi bo že on pomagal. Pa sem mu rekla, da ne rabi. Niti si ne želim, da bi mi pomagal… Kaj če bo jutri vztrajal, da pomaga pri selitvi?