SAGA OKOLI STIKOV (ampak samo stiki)
nič čudnea, da je indiferentna a ne. saj bi bila ti tudi, če bi imela otroke po naročilu, kot jih ima tvoj ex. pa še napišeš, da te pokliče in PROSI, če jih ima lahko še mimo stikov. halo, prosit te more? tega itak sploh ne razumem. in če njegova ta nova je bi bila tvoja soseda bi pa komplicirala, če bi jih hotel imet še mimo stikov, ki TEBI najbolj ustrezajo? čakaj malo …. a niso stiki otrokova pravica in starševa dolžnost?
ne vem … al zanalašč uporabljaš take besede ali pa dejansko tako razmišljaš. 🙁
Ali pa se ti vžegš na napačne besede.
Ko pride k njej, pač pokliče, če smo doma in reče, če lahko pride dat lupčka, oz če ju lahko malo vzame. Ja itak se temu reče prosi, ne molduje. Ne more pa tud na vrat na nos pridet in reč, čuj lejo boš dala otroke. In nikol ni bilo problema, če sta tamala rekla, da bi rada šla k njemu, ali ga poklicala.
Jaz mam tu zgolj to, da poskrbim za VSE dejavnosti, šolo, očka pa pride in se ima fino. Ker prej, ko so bili stiki drugače, sta bila brez naloge itd. In ideja je bila njegova, no želja moja, tiha, nikoli neizrečena.
Moreš razumet, da niso vsi starši takšni, da so pripravljeni 24/7 bit z otrokom in so jim otroci breme. Men je pa bolj pomembno to, da ko sta z njim, se imata maksimalno lepo in on ni tečen, ker se mu ne ljubi. Ni važno koliko je z njima časovno, važno je, da tisto kar je, je v polnosti.
ne, jaz samo berem in razumem kot je napisano.
če si ti svetovalka in svetuješ mami naj vztraja pri stikih 1 dan med tednom in vsak drug teden, očetu pa rečeš, da je to povsem dovolj … mislim, najmanj kar se od tebe pričakuje je, da se boš znala postavit v vlogo tistega drugega.
kar se pa kvalitete tiče … kje pa piše, da mame z otroci preživljamo samo kvaliteten čas? imamo ga sicer načeloma več kot očetje, toda ali je kvaliteten? ko že ravno omenajš domače naloge … jaz ne vem, kake probleme imate ve s temi nalogami. naloge se delajo v OPB, ko pa tega več ni pa takoj, o pride otrok domov. in niso starševa zadeva.
kje pa je čas s starimi starši, dedki in babicami po obeh straneh, pa s tetami in strici, pa s prijatelji? si mogoče brala knjigo “otroka oblikujejo vrstniki”? v bistvu smo starši zelo malo s svojimi otroci, če seveda nismo njihovi klopi. potem pa je zgodba drugačna.
Lej lahko napadaš kaj bi morala in kaj ne, ampak vsaka situacija je drugačna in debata je o tem, kaj je po izkušnjih koga bolje. To pa še ne pomeni, da je to tisto popolno in edino pravilno. In nikoli in nikdar se ne bom postavila v situacijo nobenega starša, ampak v pozicijo otroka. In vse primere gradim na tem, da izjaham iz otrokovih potreb. Si kdaj pomislila, da si mogoče en otrok želi it npr. na plesne in plesne padejo ravno na starša, ki ga tja ne bo vodil, ker pač ne bo in da ni elementov, ki bi ga lahko v to prisilili. Mi smo odrasli in imamo svoje fore in zamere, tu pa nimajo otroci nič. Torej je fora stikov ravno v tem, kaj je dobro za njih in ne kaj nam ustreza.
Res je, da nikjer ne piše da je pri mami vse bolj kvalitetno. Point je v tem, da ne glede na to, kjer je otrok, je zelo dobro da se ima tam kvalitetno in lepo.
No, pri nas ne naredijo vedno vse naloge v podalšanem, še posebno ne tiste, ki vsebuje navodilo, poišči doma. Kar se tiče pa sorodnikov…kje pa piše, da morejo oni najine otroke pazit. Najina sta in midva poskrbiva zanju, ne pa da so otroc več v varstvu, kot pri starših, al pač.
Zivjo Alenki,
in vsem ostalim “ženskam”.
No, moski pogled je mnogo bolj drugačen kot ste ga opisale zgoraj.
Zadnje čase se povdarja otrokova “korist”. Kaj je v njegovo korist. Kaj si on želi ali
pa ne želi. Tuki posredi je potem problem pravih nasvetov “dobrih mamic”, ki hote ali nehote
otroku sugerirajo, kaj naj si on želi. Kaj je za njega dobro…
Lep vikend
Simulant
Jaz sem malo alergična na tiste, ki so alergični na skupno skrbništvo.
V času, ko je zelo veliko ljudi selivcev in ko zelo veliko otrok namesto s starši raste s starimi starši, vzgojiteljicami, varuškami in tako dalje, ko ima zelo veliko ljudi vikend ali vsaj prikolico na morju, se mi zdi vsaj neprimerno, če ne še kaj hujšega, da je pa tedenska selitev med staršema na lepem problem. Ali da otrok dvakrat na teden prespi pri drugem staršu.
Skupno skrbništvo bi moralo biti izhodišče za določanje stikov, in če bi jih kdo želel manj, bi moral utemeljiti, zakaj. Če ne zaradi drugega, že zato, da bi se vsi starši zavedali, kaj pomeni imeti otroka. Ker nekateri se niti ne.
In seveda nekateri otroci so bolj prilagodljivi kot drugi, a po drugi strani je tudi res, kar pravi simulant – so tudi zelo upogljivi in hitro lahko zapadejo pod vpliv.
n, simulant je dal že eno tako pripombo, ki ji moram potrdit. se pa nanaaš tudi na to, kaj paše enemu staršu in zato ekr njemu paše, ne bo spreminjal dogovora / vzorca / navade. primer: ker tebi paše tako kot ti paše, se raje v koleno ustreliš kot da bi spremenila dogovor in otrkom dovolila bit tri vikende z očetom. to je samo primer.
kar se tiče ostalih sorodnikov … ni bilo mišljeno kot varstvo, temveč kot obiskovanje in preživljanje kvalitetnega časa tudi z njimi. v nekaterih družinah se sorodniki pač obiskujejo. moji hčeri sta bili velikokrat pri mojih dveh sestrah, ali za nekaj ur ali za ves vikend. tudi pri babicah sta bili, pri očetu, ki dejansko živi pri eni od njunih babic, malo manj, ampak sta bili tam in se družili z ostalimi sorodniki. to ni varstvo, to je vzdrževanje stikov, obiskovanje, druženje.
hm ja, bi bilo kar fino, če bi se znala postavljati v vse položaje, ker je zanimivo kako se spremeni razmišljanje, ko si na nekem drugem – tebi ne lastnem – položaju. ampak to dela pa kilometrina. čas.
mimogrede: od očetov vedno pričakujemo, da bodo z otroci “kaj počeli, kam šli”. če ne grejo, če nič posebnega ne počno, se nam zdi, da preživljajo tam brezvezen čas. kar pa seveda ni res, a ne. saj jih tudi me ne vodimo vedno okoli, mogoče jih celo peljemo kam zelo redko. ampak to kar počnemo me ni pomembno, pomembno je, kaj počne oče. njega se ocenjuje, nas se pa ne. to ej recimo en kontra pogled.
Moje osebno stališčein kar potem skušam dopovedati ostalim…
Skupno skrbništvu lušna stvar, če je možen dogovor in so možni dogovori in kompromisi. Ko pa tega ni…pol si lahko gremo pa v nedogled bitke kdo ima prav in kdo ne. Nikoli ne bom rekla, da je otroku bolje, da je pri mami, ampak vedno hočem situacijo izvedet v celotni luči. Se je že zgodilo, da smo se z mamo dol vsedl in ji razložli, da je za otroka bolje, da je pri očetu. Po več kot letu imajo odličen odnos in sploh ni več važno kdo je uradno skrbnik in kdo ne. Nekako tako je, da traja ca 3 leta (ok, nekateri manj, drugi VELIKO več) da se ločenca umirita in sta sposobna dogovorov.
In kot sem že napisala, vsaka družina ima svojo zgodbo, od teh zgodb se lahko veliko naučimo, če ne iščemo napak, ampak kaj je dejansko dobrega.
In so očetje, ki bije bitko, da bi lahko imeli stike, ker imajo na drugi strani totalne … in so očetje, ki jim prav dol visi za otroke, ampak njihov ego ne dovoli, da bi bilo drugače, kot so si oni zamislili. Enako velja za mame. In še tako nenavadna izkušnja mogoče komu pomaga, mu da razmislit in potem najde tiste prave besede, ki rešijo vojno.
Saj veste več glav več ve in vsak komentar je pomemben. 😀
se ne bi mogla bolj strinjat!
Uzakoniti bi morali skupno skrbništvo in imeti socilano policijo, ki bi nesposobne roditelje nadzorovala pri starševanju. Pol bi bil mir!
Če pa nekdo noče prevzeti polovične skrbi za otroka potem pa naj svojo neskrb v obliki skopih stikov hudo mastno plača v višini plačila maminih ur, npr. (sem prepričana, da bi moški začeli uporabljat kondome, hahaha)
Če bi bilo skupno skrbništvo nekaj samoumevnega in pogostega, bi verjetno precejšen delež bitk za skrbništvo in nagajanja odpadel že v osnovi. Pri nas bi morali poleg tega uvesti še obvezno preverjanje treznosti, ker bi alkoholizem moral biti razlog za omejevanje stikov oz. bi se stiki izvajali pod nadzorom. Torej, če bi eden od staršev prijavil sum, da drugi pije, sta oba podvržena naključnim kontrolam treznosti v službi in doma. Če bi pa že obstajali policijski zapisniki (ali zaradi razgrajanja, nasilništva ali prometnih prekrškov pod vplivom), pa niti ne bi bilo treba dodatne debate o tem. Obvezno zdravljenje in potem skupno skrbništvo (če bi bil alkoholiziranec seveda zainteresiran za to).
Evo še en pripadnik moškega spola.
Poglejte. Se ločujem, otroka ne vidim in ga tudi po vseh sodiščih in nevem čem ne bom. Zakaj?
Ker enostavno nisem in ne morem biti več Oče. V resnici niti prej nisem bil, ker je pač otrokova mama taka kot je. Se je rodil otrok in desc služi samo še “da sem jaz živčna in nevem kaj”.
Potem se gremo pa “za korist otroka” – se opravičujem ampak ob tej besedni zvezi mi gre na bruhanje, v resnici se pa moški spremeni v “bankomat” in ima stike s SVOJIM otrokom BOLJ REKDO kot pa s sosedovimi.
Zato edino možno opcija je, da se starša razumeta in po možnosti živita skupaj. Vse ostalo je ne glede na “doktrino” zagovarjanje bogih mamic, ki jim zakon daje pravico, da očeta svojih otrok spremenijo v bankomat in dejansko povsem v skladu z zakonom mu odvzamejo otroke.
Tko to je. Se pa čudim številnim “oslom”, ki imajo stike z otroci in se zato celo borijo. Nenazadnje je to samo crkovanje na obroke za otroke in na njih. Zato sem se jaz vsem tem “ugodnostim” odrekel in bom pač plačeval, to je pa tudi vse.
Koliko ločenih tipov pa ima skrbništvo?
Zakaj pa še zakonodajalec sam ne kaznuje, če oče dejansko oddide iz neke take nesrečne zgodbe? Se je to kdaj kdo vprašal?!
Pravim, da je totalno degradirana funkcija očeta, da ima stike z otrokom, ki so v mojem primeru manjši kot so s sosedovimi otroci in je obsojen na to, da je izključno bankomat. IN ja, take stike se jit se mi zdi popolnoma brez veze. Kje je tu korist otroka?
Okoli osem procentov očetov ima izključno skrbništvo, nadaljnjih deset procentov skupnega.
Seveda sosedove otroke vidiš pogosteje, če pa živite blizu. Če bi tvoji otroci živeli v sosednji hiši, bi jih tudi videval vsak dan – ne vem, kakšen argument naj bi bil to?
Sodišča so načeloma zelo naklonjena pogostim stikom. Kaj pa si predlagal, da ti ni bilo uslišano?