ko berem nekatere poste, vidim in čutim, kako smo zj****, kako je vzgoja NEKATERIH naših staršev vplivala na nas, kao je njihova vplivala na njih. sprašujem se, koliko resnice premorejo nekatere božje zapovedi in h kakšnim prepričanjem vse nas sili vera. ja, sem ena redkih, najbrž, ki se nikakor ne moram strinjat s tem, ko nekdo pravi: “kot otrok sem si želel ljubezni in topline staršev, še danes hrepenim tem. tega mi nikoli niso dali, oh, najbrž niso znali, vsak dan znova sem mučim s tem, da jim oprostim za njihove packarije, ker so bili nasilni, ker me pravzaprav niso sprejeli takega kot sem. tako sem si želel, da bi mama imela rada, pa ni znala…, kljub temu pa vedno ko me pokličejo, tečem k njim, ker me tako zelo rabijo, saj jih vendar MORAM spoštovat, ob tem pa se sekiram, da premalo časa preživim s SVOJO družino. ampak kaj ko so pa starši stari in ubogi, saj je vendar moja dolžnost, da jih spoštujem in strežem njihovim muham.”

ampak, ali to res počnemo zato, ker si to želimo, ali se počutimo ob tem dobro ali res globoko v sebi čutimo, da si to zaslužijo, da posrkajo iz nas energijo, ki pripada nam in jo lahko mirne duše usmerimo drugam, ali pač preprosto počnemo stvari iz dolžnosti, ob tem pa čutimo eno samo jezo, sebičnost in nespoštovanje staršev do nas.

ob vsem tem spoznavam, da s takimi prepričanji živimo, da služimo drugim. pa je vredno? resnica je ta, da ljubezni staršev ne bomo dobili nikoli, pa jim vseeno služimo še naprej. kaj nas torej veže na njih? vera, prepričanja taka in drugačna, odvisnost od njih, ker še vedno pričakujemo tisto, česar nikoli ni bilo.

moje življenje je zaradi takih prepričanj postalo ena velika bolečina. vem, da moram v prvi vrsti poskrbeti zase in za svoje zdravje. mati je itak odpovedala že kot sem bila zelo majhna, torej tega kar sem rabila ne bom dobila od nje nikoli. to si dam lahko danes sama. padla je maska pridne deklice, ki se je tako zelo trudila ustreči njemi željam, da bi me imela vsaj malo rada. tudi danes neke ljubezni med nama ni, jaz je ne čutim, saj je bilo itak vse zlagano, v resnici je ljubezen zamenjalo sovraštvo. ne čutim spoštovanja in nobene dolžnosti. ja, spljuvajte me, ampak zdaj sem pa jaz odpovedala, tako kot je takrat ona. konec je. ne mučim se več s prepričanjem, da je pa za mirno vest, vendarle treba odpustiti staršem. ampak zakaj, kako naj odpustim, če pa se moje telo temu upira, če pa se jaz zaradi tega slabo počutim. ali je res bolje potlačiti vso jezo in odpustiti, na silo? ne, jaz tega ne zmorem. sem pa zaradi tega danes svobodna in imam mir v duši!