S kom živim?
Lep pozdrav vsem skupaj na tem forumu,
v iskalnik sem vtipkala osebnostna motnja in pristala tukaj. Po nekaj prebranih člankih in ugotovitvi, da v bistvu berem svoje zgodbe, ja dobesedno zgrozila.
Začetek – spoznala sva se pred sedmimi leti, velika ljubezen, brez senc, izredno ljubeč, pozoren, vljuden moški. Najino prvo leto na morju, pri njegovi mami – bilo čisto uredu.
Kaj sem doživela naslednje leto? Kljub temu, da je skrbela za najino hrano in bivanje pri njej, se trudila, da mu ustreže na vsakem koraku, sem že videla prve znake MOM. Ženska je ves čas pazila, kaj govori, kaj dela in kako se obnaša. Njegov odnos do nje – porazen (prvo leto povsem normalen). Primer: vsako leto smo morali dati iz vode čoln in ker ona živi tam, jo je pooblastil, da najde ljudi, ki bi nam pomagali, vse orodje ki ga rabimo itd – organizacija njena. Ko pa je bil čoln zunaj, se je plošča obrnila. To leto ni štartal direktno nanjo, ampak se je vse čas pritoževal meni, kakšna da je, pa da se vtika, pa da nekaj po svoje komandira, da nima pojma. OK, prestali, ampak sem se zamislila in mu tudi povedala, da se mi ne zdi fer od njega, da tako govori, ker mu je bila v veliko pomoč. Tretje leto – direktni štarti na njo, poniževanje, ustrahovanje in komandiranje – ampak izredno prefinjeno. Ona pa je takoj utihnila in brbala po možganih, kaj naj naredi, da ga bo pomirila in da ne bo jezen. No takrat sem jaz rekla, da če se ne bo tak odnos nehal, jaz ne grem več tja dol, ker mi je izredna beda bit priča vsemu temu. Odnos do mene še vedno najboljši, kar si lahko želim, je pa v tistem času nenehno kritiziral svojo šefico v službi, kakšna da je nesposobna in vse. Se mi zdi, da sem to poslušala eno celo leto, preden se je zgodil preobrat in to korenit. V teh letih sem ga celo nekajkrat uprašala , če bi se preselil k meni, pa je bil odgovor vedno, da njega ne bo noben komandiral????, da se bo , ko se bo sam odloču. No potem ga niti nisem več spraševal, ker mi je bil tak odgovor odklop. Potem pa po štirih letih izgubil službo, se preselil k meni, čeprav sem mu rekla, da ni primeren čas, in da si niti ne želim.
In tukaj se je začela moja zgodba. Nikoli nič ne naredim prav, nikoli nič ne rečem prav, tudi misliti ne znam po njegovo – na žalost. Neprenehoma žaljenje, poniževanje, govori mi da sem nekaj rekla, kar sploh nisem, besedo, da lažem uporablja ves čas. Ko pridejo na obisk moji otroci, jih grdo gleda. Zvečer gre pred TV in mi naroči, da naj ga pridem iskat, ko grem spat. Pridem prvič,drugič, tretjič in mu snamem očala, kaj je ponorel, jao, ko bi ga dala iz kože. No budim ga ne več, zarad mene je lahko tri dni parkiran tam. Skratka en kup manipulacije, laži, sprenevedanja, postavljanja pogojev.
Zdaj ima s.p. – pisarno v moji hiši, ker mu ne laufa skoraj nič, komaj si plača prispevke, je skoraj povsem odvisen od mene. Kaj ves čas dela? Gleda filme, vozi formulo prek interneta,
čaka, da mu najdem kakšno službo in zajebava mene.
Zunaj pred hišo imava vse v delu, tisto prvo leto, ko se je preselil, je vse prekopal, začel oblagat zid v kamen, ploščice in nekej, ampak to dela že tri leta, naredil ni pa še nič. Na teden položi tri ploščice 30 x 30 – to je pa sploh vse, kar dela. Občasno gre v trgovino, sanja da bo zadel na lotu ali na športnih stavah.
A bo še kdaj tak, kot je bil??? Ali je bila vse skupaj igra?
Če mislite, da sem zgrešila in da nima MOM – zagotovo ga ima in to hudega, jaz pa ne morem opisat vsako stvar, ki se zgodi. Ni pa več lepih besed, lepega pogleda….
Skratka, v njegovih očeh, besedah in mimiki je ena sama neskončna jeza, ki traja tudi po en teden, pa dva dni uredu, pa spet nov krog, kot, da sem jaz kriva za vse, kar se mu je zgodilo, ampak česa je potem kriva njegova mama, ker pred sedmimi leti je bil finančno uspešen, meni je kupil, dal, vse kar si nisem niti želela. Nikoli ni bil škrt. Jaz sem bila navajena bolj skromno živet, zato me ta situacija brez veliko denarja niti ne vznemirja preveč.
Kakšen zanimiv predlog?? Postavitev mej, ali postavitev pred vrata, ker počasi bo šla vsa moja samozavest in volja do življenja po gobe.
Sabi
Pozdravljena Cacy!
Ja na začetku izgleda tako zelo lepo, kajne? Kot bi končno začel živeti pravljico….potem pa malo po malo padeš v totalni pekel.
Mejni svet doživlajjo kot zgolj črno bel – ali si najboljši, najlepši… ali pa najbolj neumen, najbolj grozen. Zelo velikokrat se zgodi ( še posebej če imajo več ljudi okoli sebe) da je nekdo za njih grd in grozen ( v tem primeru je bila to njegova mama) drugi pa popoln, tisti, ki ne more narediti nič narobe ( to si bila verjetno na začetku ti). Zato se do različnih ljudi obnašajo povsem različno in dostikrat oni “zlati” sploh ne morejo razumeti o čem govori ta “grdi”, ko pripoveduje o tem, kar se dogaja. Sedaj pa si postala ta grda očitno ti. Včasih pa so je lahko grdi in dobri isti človek in so ta nihanja občasna.
Mejni stresnih situacij in velikih sprememb ne prenašajo najbolje ( kar izguba službe vsekakor je) in takrat se pokažejo v najslabši luči. To da za vse krivijo druge ( tudi za situacijo v kateri so), da se niso sposobni učit iz svojih napak, da se ne želijo spremeniti ( z njimi vendar ni nič narobe…) , da ne priznavajo svojih napak je njihov zaščitni znak. Tako, da ni velike verjetnosti, da bo kdaj drugače, kot je.
Gede na to, da pri tebi živi dobro in da dobi vse kar potrebuje, ti pa zaradi ljubega miru potrpiš vse njegove napade in obtoževanja in njegovo lenobo, je največja verjetnost, da se bo tu ustalil za zelo zelo dolgo. Zakaj bi pravzaprav šel? Ima streho nad glavo, ni mu treba delati, počne lahko karkoli hoče in ti mu strežeš spred in zad, , pa še sprošča svoje frustracije na tebi, ne da bi se mu uprla?
Moj predlog je, da najprej globoko razmisliš ali si sploh še želiš biti z njim ali ne. Če si še želiš, potem napiši seznam, kaj je tebi še ok, kaj si pripravjena še potrpeti , kaj je absolutni minimum, pod katerega ne moreš več iti, ne da bi škodovala sebi . Potem mu to predoči ( npr, da mora plačati toliko in toliko za skupno bivanje, da se ne boš več pogovarjala z njim, kadar te bo žalil……) in mu povej, da je to tebi za vajin odnos ( in za ohranitev same sebe) bistveno in da brez tega ne bo šlo. Določi roke, določi posledice ( če tega ne bo, potem boš……) In tega se drži. Pomembno je, da se ne pustiš zvleči v razpravljanje, opravičevanje, razlaganje, argumentiranje ( tu te bo slej ko prej povozil in spet boš na istem)…….povej zgolj dejstva in vztrajaj na tem. Čim bolj na kratko in čim bolj jedrnato, brez kakršnega koli opravičevanja. Če mu je mar, bo vsaj za milimetre premaknil svojo rit, če mu ni, potem ni zdravo zate, da še ostaneš z njim.
Če želiš, da je odnosa konec, ga preprosto postavi pred vrata. Postavi mu rok, če tega ne stori sam, ga spakiraj sama. In tudi tu se ne pusti zvleči v kakršno koli razlaganje, argumentiranje, prepričevanje, opravičevanje……..Nisi odgovorna zanj , ne za njegova stanja in ne za njegova čustva. Kot odrasla oseba je sam odgovoren zase in bistvena težava je, da te odgovornosti noče prevzeti, še posebej, ker to namesto njega delaš ti. Prav tako mu nisi dolžna razlagati zakaj kaj misliš, čutiš……to poveš prijatelju ali partnerju s katerim si v zdravem odnosu, če si želiš ( prostovoljno ) z nekom deliti svoja občutja.
Glede tega, kaj bo storil, sta možnosti dve:
1. V strahu za svojo pozicijo bo v trenuku obrnil ploščo in spet boš “zlata” on pa ubogi, ubogi, ki te nujno potrebuje in ti si edina, ki mu lahko pomagaš. Če želiš še biti z njim, to izkoristi, da izpogajaš nujni minimum v vajinem odnosu, kar se tiče denarja, pozornosti, odsotnosti žaljivk…..Glede na to, da si že dolgo z njim tako ali tako veš, da to ne bo dolgo trajalo. Verjetno samo do takrat, ko bo grožnja, da mora kaj storiti tudi on, minila.
2. Ali pa bo začel s frontalnim in hudim napadom. Da si mu dolžna, da ti je on tudi pomagal ( vsa “darila” od mejnih pridejo s skrito nalepko, kjer je gori napisana cena) lahko postane tudi nasilen ( odvisno od karakterja), lahko te kleveta okoli…..skratka najprej bo huje, potem pa bo minilo. Če si trden v svoji odločitvi in se te ne da premakniti in ne nasedaš vsem sproženim taktikam ( zelo dobro čutijo koliko je ura in kdaj lahkjo manipulirajo s teboj in kdaj ne) potem bo slej ko prej odnehal in si poiskal novo žrtev.
Takkšno je moje mnenje. Kaj je najbolje zate pa boš najbolje vedela ti sama.
Ostani z nami 🙂
GittaAna
Cacy, pozdravljena!
Hvala za iskreno sporočilo. Hvala predvsem za razumevanje in objektivno razmišljanje o partnerjevi mami. Sem ena od mam, ki sem v očeh svojih sinov skoraj čez noč postala vse, samo človek ne več. Eden od sinov z MOM ima dva otroka, drugi jih k sreči nima. Kot “čarovnica z griča” se z vnukoma ne smem več srečevati. Pred časom, ko sta bila še majhna in so me potrebovali, sem ju smela paziti. Sedaj sta že odrasla in ne potrebujeta več varstva, zato me ne smeta več videti. Manjši je name zelo navezan, saj sinu še ni uspelo vcepiti sovraštva do mene. Vem, da vnuka močno trpita, ker me ne smeta videti in priti k meni. Mlajši se mi je večkrat želel približati, vendar žal vedno neuspešno, ker sta mu starša vedno stala za petami in mu to spretno preprečila. Hudo sem zbolela, saj sem od daleč opazovala ne le te, ampak vse nesmisle, ki sta jih sin s snaho, “v imenu ljubezni” počenjala s svojima otrokoma… Na CSD so mi svetovali, da bi kot stara mati, stike z vnukoma lahko dosegla, če ne drugače s sodno odločbo. Vendar se za to rešitev nisem odločila, ker bi otrokoma samo še bolj škodila in bi bila otroka zato še bolj razdvojena, sovraštvo, manipulacije in obsodbe na sinovi strani pa bi se samo še bolj stopnjevale…
Zelo žalostno je sprejeti resnico o lastnem otroku… Dolga leta je nisem zmogla dojeti, saj sem jima želela samo dobro. V njunem otroštvu sem se močno trudila, da ne bi zašla po očetovih stopinjah. Dolga leta sem zato z otrokoma obiskovala psihiatra. Spoznanje, da je bilo vse zaman in mi ni uspelo, je zelo boleče. Za ceno svojega zdravja, sem se od njih popolnoma odmaknila.
Scenarij o katerem pišeš je podoben mojemu. Edina razlika je le v tem, da tu močno trpijo otroci, ki so sredstvo sinovih manipulacij in maščevanja. Sredstva za ljudi z MOM niso pomembna, za njih je pomembno je le to, kako se bodo človeku, ki ne pleše po njihovih strunah, maščevali ali z njim manipulirali. Za tvoje pisanje sem ti res hvaležna, saj mi samo potrjuje, da sem sama prav ravnala.
GittaAna ti je res izvrstno opisala potek možnih scenarijev. Izkušnje me učijo, da teh stvari ne gre podcenjevati. Življenje hitro teče in včasih res nima smisla preveč dolgo stopicati na enem mestu. Najhuje pri vsem tem je, da, če živiš z osebo z MOM, se enostavno ne zavedaš, da do njihovega nezdravega obnašanja postaneš z leti preveč toleranten, s časoma pa celo popolnoma slep. Potem pa svoje sledove “slepote” ugledaš na lastnih otrocih… V odnosu, kjer med udeležencema ni možen tvoren in dialoški pogovor in kjer dana beseda tudi ne drži, je dobro vsemu čimprej priti do dna, pa četudi je resnica še tako boleča. Vso srečo ti želim. Lp Odmev
Iz svojih izkusenj z MOM-ovci bi ti svetovala, da se od “svojega” partnerja poslovi cim prej.
Prihodnost je temna oz. crna, zato ti polagam na srce, da si izboris svetlobo in svobodo.
Pozabi kako lepo je bilo, ker je mozno, da je bila to samo njegova igra. Cena za vse lepo
je lahko zelo visoka.
SRECNO!
Cacy, pojdi čimprej proč. Jaz sem tudi misla najprej, da sem jaz kriva, da se ne zmorem prilagodit, da pač ne obvladam stvari in ima samo on prav, pa da je dobro, da imajo otroci očeta ob sebi itd, itd …… Potem sem se tako zapletla v mrežo, da ko sem končno ugotovila, da nisem jaz tista “napaka” , je bilo že davno vse prepozno. Zdaj imam tako situacijo, da je ne zmorem več sama obvladovati in rešiti in potrebujem pomoč od zunaj.
Beži, Cacy, dokler lahko.
Res v imenu moskih z bps, ali mom syndromom se globoko opravicujem vsem zenskam.odpustite nam prosim.
Sam trpim hudo hiperaktivnost in hitran nihanja.
Resitev vidim v vsakodnevnih pogovorih in tedensko spec.res spec psih.za to motnjo.
Ker kljub vsemu se mormo met radi med sabo. Cca 30 let nosim vse to in sem premogaval s sportom in potovanji in hobiji klavir kitara…
Je se kak moski tu s podobno simptomatiko?