Pozdravljeni,

sem prvič mamica in svojemu otroku želim le najboljše. V poplavi informacij pa je včasih to izjemno težko in večkrat prihaja do stisk in dvomov. Zato me zanima, kakšna so uradna slovenska priporočila za spanje dojenčka (pozicija na hrbtu ali boku) in za dvigovanje dojenčka (v SLO se pojavlja ideja baby handlinga in dvigovanja preko boka, v tujini kjer živim, pa takšnega načina nihče ne spodbuja). Neverjetno se mi zdi, da so priporočila v različnih državah povsem različna in da so trendi v Sloveniji precej bolj kompleksni kot drugje. Zanima me, zakaj je tako, saj močno dvomim, da je Slovenija toliko naprednejša od ostalih držav, npr. Avstrije, in da so otroci v Sloveniji toliko bolj motorično razviti. Po drugi strani pa se v tujini veliko bolj opozarja na spanje dojenčkov v posteljici brez kakršnihkoli koli dodatnih stvari, vključno z odejicami. Zelo bi bila vesela vašega odgovora, saj cenim vašo strokovnost. Hvala in lep pozdrav.

Najprej hvala za vašo pohvalo v predzadnjem stavku, ki ni čisto upravičena. Drži pa, da odgovarjam vedno kot pediatrinja, kot mama (in sedaj babica), ki je dala marsikaj skozi tudi “v praksi” in vedno iščem pozitivno sporočilnost. Črnogledost se glede na moje izkušnje praviloma ne uresniči in nikakor ni v prid razmišljanju zaskrbljenih staršev…

Kar se tiče priporočila, da naj dojenček ne spi na trebuhu, lahko pa na hrbtu ali na boku (vsaj v času, ko se sam še ne zna obrniti), temelji na dokazih – v velikih epidemioloških raziskavah (ne slovenskih) so dokazali bistveno povečano tveganje za nenadno smrt v zibki pri dojenčkih, ki so bili v posteljicah v trebušni legi. Seveda je bilo to tveganje še vedno bisteno manjše kot ob pregretju, okužbi dihal z virusi (zlasti z RSV) ali izpostavljenosti cigaretnemu dimu. Zato smo v Sloveniji le povzeli ta priporočila, nismo se jih mi “izmislili”.

Tudi kar se tiče “handlinga” (pravilnega rokovanja z dojenčkom), ki ga omenjate, tudi ni slovenska pogruntavščina – drži pa, da imajo slovenski fizioterapevti in ostali diplomanti Zdravstvene fakultete (no, večina je ženskega spola) s tega področja precej izobraževanj in to znanje širijo tudi med starše. Nič pa ni narobe, če tega ne izvajate “v nulo”. Pomembno je le, da je vaše rokovanje nežno, da dojenčka ne “raztegujete” ali dvigujete na način, da naredi veliko Morojevih refleksov in da predvsem v prvih tednih stremite k temu, da so v čim bolj pokrčenem položaju (kot so bili v maternici, da se ne iztezajo). Vseeno pa menim, da je “handling” pomemben za pravilen razvoj nedonošenčkov, pa tudi donošenih, ki so imeli ob rojstvu težave (npr. po obporodnem dušenju).

Tudi v Sloveniji priporočamo, da je otrokovo ležišče ravno (torej brez blazinic, večjih plišastih igračk, odejic, ki bi jih lahko dojenček zvlekel nase; le ob refluksu svetujemo podložitev ležišča z dvigom za 15 stopinj), torej nismo različni od npr. Avstrije.

V resnici vsaka mama najde svoj način, kako najbolje poskrbeti za svojega mladička, obenem pa ne pretiravati – v nobeno smer. Tudi vi ga boste – pri tem je dobro prebirati spletne strani strokovnih ustanov – društev, manj pa “komercialnih” ponudnikov in nasvetov “vplivnic”. Glede na izkušnje sem do nasvetov mnogih med njimi kar precej zadržana.

Lepo bodite, uživate pomlad!

Lepo pozdravljeni!

Tudi jaz bi se navezala na področje gibalnega razvoja, imam pa nekoliko specifično vprašanje. PIšem vam, ker me v zadnjem času močno skrbi, kar z možem opažava morda zadnjih 14 dni ali tri tedne pri najini deklici. In sicer zelo pogosto “maha”, “meša” oz. “nežno grebe” po zraku z desno rokico. Ne vem, kateri izraz uporabiti, gib izhaja iz zapestja, ki ga nežno vrti, hkrati pa s prstki nežno grebe po zraku. Desna roka je pri tem res veliko, veliko opaznejša kot leva. Največ to počne, ko je v trebušnem položaju v pozi plavalca, lahko tudi, ko je v naročju obrnjena naprej in podprta pod ritko. Če pa je obrmjena k meni, namesto mešanja po zraku včasih nežno praska po moji koži.

Opazila sem, da je gib še intenzivnejši, če je deklica vznemirjena, bodisi zaradi veselja, vzhičenosti ali utrujenosti in joka. Da ni to nek način samoregulacije?

Sicer razvojno kakšnih večjih odstopanj zaenkrat še nisem zaznala, je pa malo zaskrbljujoče, da na trebuščku, ko je oprta na podlakti, dlani še vedno večinom drži v pesti. Razpre jih, da prime igračo ali, če jo malo požgečkam po zunanji strani dlani. Če dobi igračo, z njo soročno manipulira, jo vrže z eno ali z drugo roko. Pivotira v eno in drugo stran, nasloni se na eno in drugo roko, da se lahko ozre nazaj. Z razprtimi dlanmi je pričela dvigovati komolce od podlage, vendar to stori še zelo poredko. Na trebuh se je obrnila že zelo zgodaj in je to njen najljubši položaj od takrat dalje. Na trebuh se obrača preko obeh bokov, če ima interes, se obrne tudi na hrbet, kar pa je bolj redko. Na hrbtu ostane, če se z njo igram, v tem položaju stopala prijema z rokami.

Komunicira z vriskanjem, cviljenjem in petjem “aaaa”, zlogov žal še ne sproducira. Prav tako se še ne odzove na svoje ime.

Najbolj me skrbi, da ni za tem tikom mešanja po zraku z eno dlanjo, morda hujši nevrološki vzrok ali motnja kot je CP ali Rettov sindrom. Bolj jo opazujem in se v to poglabljam bolj me skrbi in vidim samo še to :// Rodila se je skoraj na rok, apgar je bil 9 in 10.

Že v naprej najlepša hvala za vse informacije in lepo pozdravljeni.

Sicer mi manjka glavni podatek – koliko je stara vaša deklica. A je vseeno vaš opis tako lep in natančen, da sem ga večkrat prebrala – in bi ga dala brat tudi mladim zdravnikom, medicinskim sestram. Ker je res izjemno nazoren, “šolski” za povsem pravilno obnašanje in odziv “mladega” dojenčka (v starosti 3-5 mesecev). Tudi prevladovanje desne roke – lahko zato, ker bo res desničarka, lahko pa zaradi položaja glave in telesa (tim. asimetrični vratni refleks). Kot tudi intenziviranje gibov ob vzhičenosti ali žalosti. Tudi “stisnjene” pesti v trenutkih, ko ji ni treba prijemati, so normalne.

Cerebralna paraliza, Rettov sindrom ? “Svetlobna leta daleč”, zato tole kar odmislite in ne googlajte s “črnimi” očali.

Uživajte, pri dojenčku je sedaj vsak dan nekaj novega – in seveda normalnega! Kar je lušno dokumentirati z videi. Ki jih radi pogledamo tudi pediatri…