sta edini realni stvari na tem svetu.
Jaz sem se že sprijaznila s smrtjo. Nič strašnega. Saj te prizadene, pol se pa vprašuješ: Zakaj nisem več časa preživel z njim/njo?
Pol se pa pojavi tista egoistična misel: Ko bi bil vsaj več časa z njim…. Zakaj? Da bi potolažil sam sebe (ne verjamem, da zaradi pokojnika), kajti če bi bi preživel več časa z njim, si misliš, da bi blo kaj lažje. Verjetno ne.

dobro zate, če si se tako lepo sprijaznila s smrtjo. mimogrede – si že doživela kakšno tragično smrt svojega bližnjega (in po možnosti z njim imela predtem precej nerazčiščen odnos)??

saj to je pa itak jasno, da preživeli poskuša tolažiti samega sebe – le kako naj bi tolažil umrlega?? je v tem egoizem ali preprosta življenjska resnica?

ali ni to tisto, čemur se reče ŽALOVANJE?

jaz pa sem se tako ustavila v enem takem trenutku da imam občutek da se premaknem več z mesta v tej težavi. Zraven pa poslušam osladne pesmi in me kar ni, pa predstavljam si kako bi lahko pomagala ampak to je vse zaradi moje potrebe bo pozornosti
kar ti živi ne dajo dobiš kolikor hočeš od njih
črnih
sivih
pa non stop sanjam v teh dveh barvah, pa stare gradove vidim, tlak, črno vodo, noč, sive stolpe
pagozd pa črve suho listje pa težko hodim pa zdi se mi da je ves svet jezen name
pa krivda je tako huda da ne morem preko
vedno ta občutek slabe vesti, vsakodnevno na menuju
pa uživam prav mazohistično v mislih na dan ko sem izgubila vsak svoj up
to je bil dan apokalipse zame
in ne grem več od tod
me gospa razume ali ji delam sramoto rada bi govorila z njo
nikoli se nisem usedla k njej
pa sestra
ne poznam je- xenea

ali sem sploh vedela s čim imam opravka
nisem
marihuana pa kaj še
matjažbarbaranevjavojodragicabrankomojimojimoji

tega pa ne štekam….

NIKOL SE NE BOM SPRJAZNLA Z ŽIVLENJEM!!!NIKOL!!!!!

Dragi starši!
Jaz sem v 22 ted.+3 rodila mrtvega otroka.Vse od spočetja do te izgube je bilo super.Nisem bila bolana,tudi izvidi amniocinteze iz MB so prišli-da je popolnoma zdrav moški kariotip.Tudi patolog ni našel vzroka smrti!
Kljub preživljanju velike izgube-svet se mi ruši,doživljam birokratske odnose Upravnih organov naše ljube PRAVNE SLOVENIJE.
Po tragičnem dogodku sem zbrala zadnje moči,sem z odpustnim listom bolnišnice šla na CSD.Tam so izrekli sožalje in povedali,da bom dobila porodniško najmanj 42 dni,ker mi pripada po Zakonu.
Čez 10 dni po pošti sem dobila negativni sklep-da se meni porodniška zavrne!!!!Takoj sem poklicala na CSD,zakaj se zavrne?in so odgovorili,da bolnišnica ne prijavila rojstva mrtvorojenjčka (mojega SONČKA) na Matični urad!!!!!A ni to SVINJARIJA,in KRŠITEV BOLNIKOVIH PRAVIC?????…………
Našega sončka smo pokopali,komunala nam ga je položila v mrliško vežico,opisati pokopa ne morem,ker je zelo hudo,brez komentarja…..Župnik ga poškropil,in od nega smo se poslovili.Pokopali smo ga v družinskem grobu,dodali belo marmorno ploščo,kjer so njegovi podatki(ime in prejimek,kod se spodobi),in beli marmorni angel.
Naše stanje je nepopisno,izguba zelo,zelo boleča.Za svojega sončka-angelčka imava samo od g.župnika mrliški list.
Župnik kot župnik,božji poslanec,kateri vedno na razpolago in pomoč,ob boleči izgubi dragocene osebe,še posebej-otroka.
Vsako jutro in večer letiva na grob,zalivava rože,prižigava sveče,moliva in se jokava.Veva,da ga ne bova dvigneli iz mrtvih,ker je sedaj v nebesih.
Čutiva,da je naša starševska dolžnost,da imava(pridobiva) rojstni list.In da to mu dolgujeva,naj bi bilo PRAVICE ZADOŠČENO !!!!…….
Pozivava in prosiva starše,katere so mogoče imeli podoben dogodek,ker so vedo,kako je takrat.Jaz sem ne morem preživeti dan brez apaurina,ker me je izguba tako močno prizadela.Svet se mi podira,bojim se,da bom izgubila živce,saj to je vse eno manj,kod izguba mojega NEDOLŽNEGA SONČKA!!!…
Vnaprej se Vam vsem zahvaljujeva za tolažbo in podporo,pišite nam.
Lep pozdrav,Poldika.
P.S. Najhuje je to,kako živeti s tem,da sva pokopala zdravega otroka??? (Ker v našem primeru zdravniki rečejo,da narava je tak htela)!!!?????…

Poldika
najprej res iskreno sožalje ob boleči in nenadomestljivi izgubi vajinega sončka Vam in možu. Res mi je žal, ne poznam Vas, toda Vaše pisanje me je ganilo do solz.
Ne razumem, da to bolnica ne prijavlja, in da nimate nobenega dokazila, da je mrtvorojen otrok. Saj pa Vaš otrok vendar ima ime, priimek, datum in uro rojstva…?
Če pa Vam 42 dni upravičenosti porodniške s strani CSD ne pripada, pojdite k osebnemu zdravniku, ta Vam bo zagotovo na osnovi Vašega trenutnega psihičnega stanja predpisal bolniški stalež, ker smatram, da se še zdaj niste sposobni vrniti na delovno mesto v okolje ljudi, ki bodo verjetno spraševali, če že ne zasliševali po Vašem žal žalostnem dogodku…, pa tudi besede, kot so: ja saj sta mlada, saj še bosta imela otroke, ali pa ja tako je žal moralo biti…, to ni to, vas popolnoma razumem, ker se boste še Bog ve koliko krat vprašali, zakaj ravno nam in zakaj ravno moj otrok?

Upam, da se najde nekdo, ki Vam bo svetoval, kako pridobiti otrokov rojstni list.

Ljuba Poldka,
najprej moje iskreno, najiskrenejše sožalje ob izgubi, ki jo izkusi, hvala bogu, malo ljudi! Iskreno sožalje obema, tebi, Poldka in tvojemu partnerju, pa sevedat vsem tistim,ki so se z vama vred veselili srečnemu dogodku.

Na mnoga premnoga vpršanja ne boš tako zlahka dobila odgovora, vsaj zdaj še ne, ko si pod čustvenim pritiskom in bi bil sleherni tak ali drugačen odgovor težko sprejemljiv. Dejstvo je, da sta izgubila to, čemur sta se najbolj veselila.

Da pa pri vsem tem porodnišnica ne posreduje podatka o tej žalostni zadevi na organe, ki to morajo prejeti, je nedoumljiva ali neumnost, ali nedelavnost ali malomarnost ljudi, ki s temi podatki operirajo.

Svetujem ti, kot ti je svetovala “tudi” … ne izgubljaj zdaj energije, ki ti je že tako ali drugače veliko primanjkuje s tem, da bi raziskovala in se ubadala z vprašanjem CSD, zakaj ti ne odobrijo 45 dni porodniškega odpusta. Pojdi k zdravniku, osebnemu zdravniku, ali k svojemu ginekologu, ki te bo s svojo napotnico in mnenjem napotil k osebnemu zdravniku, pa boš dobila bolniško, saj v takem stanju ne moreš niti od doma, niti delat.

Moraš si dati vsaj 14 dni, tri tedne “miru in počitka”, toliko, da se postaviš na noge. V tem času si skušajta pridobiti rojstni list, na Matičnem uradu kraja, kjer si rodila ali kjer imaš prebivališče. Do rojstnega lista sta upravičena, o tem se pozanimaj na Javni upravi občine, nato pa z rojstnim listom stopi do vodje CSD in ji dokaži, da si upravičena do porodniškega dopusta.

Vem, da je danes pač drugače, kot pred leti, a tudi moja sodelavka je rodila mrtvega fantka in je bila potem doma 3 mesece.

Skušaj najti neko aktivnot v dnevu, da se malo zaposliš. Lahko bi ti tudi jaz dejala, da bi te vsaj malo potolažila, da sam bog ve, zakaj je to, kar se je zgodilo dobro. Za nekaj menda je! A zdaj tega še ne vemo, draga Poldka, zdaj še ne. Otrok je zdaj vseeno na varnem in brez bolečine, ki bi mu jo ponudilo življenje in ta svet, kar seveda matere in očetje znajo blažiti in narediti manj strašno. Pa vendar tudi jaz ne bi mogla takoj po dogodku tako razmišljati, vem, da bi bolelo do nebes in nazaj!

Tvoj sonček je le tvoj sonček. In ko si že živela z njim, ko si že dihala z njim, ko si se z njim že pogovarjala, ga vozila na sprehode, se z njim že tudi učila prvih besed, ti je bil odvzet. Čemu, zakaj ?? Na ta vprašanja ni odgovorov.

Zato bi ti bilo tudi težko kar tako hitro stopiti v sredino, ki nikoli tega ni doživela in bog daj,da tudi ne bi, seveda pa znamo ljudje biti tako ozkogledi in ozkosrčni in ne bi te nihče vprašal,če potrebuješ kozarec vode, kavo, sok, vse oči bi le bile uprte vate, kdaj te bo spet zlomilo in kako boš odreagirala na določena vprašanja, na neko kvazi tolažbo.

Saj je tudi ljudem težko, veš Poldka, ker v takih trenutkih nihče ne najde niti pravih besed, niti prave geste, ki bi te potolažila, ke je tolažba nekako obstranska v takih trenutkih. Takrat človek le joka, ker ga tišči v prsih, ker ga boli, le joka, ker se mu sesuva njegov svet, svet njegovega malega bitja, ki ga zdaj kar ni.

In potem ljduje kdaj pa kdaj vsi skupaj izpadejo nerodni, nespametni, nečustveni, ker ne vedo, kaj bi rekli, zdi pa se jim, da nekaj pa je le treba reči… in zgodi se, da se izreče ali pa sliši čisto nekaj drugega, kot bi se bilo moralo reči ali slišati.

Bodi malo doma, skušaj najti neko opravilo zase, skušaj se zaposliti s kuhanjem, pranjem, pomivanjem, z vsem mogočim gospodinjskim delom, ki ga zmoreš in smeš opravljati, naredi generalno po hiši, naredi generalno po kuhinji, vsaj en del dneva se zaposli tako, da boš malo utrujena, da boš legla in zaprla oči in malo zamižala, nekaj ur bo takoj mimo, dan bo mimo, teden bo mimo in bolečina bo postajala znosnejša.

Oh, Poldka, kako bi te človek objel in stisnil k sebi. Ne moreč čutiti mojih rok in moje rame, na kateri se lahko izjočeš, a si jih zamisli in izjokaš se ravno tako lahko. Tukaj in zdaj.

Ko boš zbrala malo moči, pa pojdi od vrata do vrat in najdi tiste odgovore na tista vprašanja, ki jih moraš dobiti, ki morajo biti dana, ki terjajo svoj odgovor: kdo je zamočil, kje, kdaj in zakaj! In ko boš rešila to vprašanje, ti bo pri srcu malo lažje in malo boljše.

S seboj vzemi tudi dokumente, ki ti jih je dal župnik. Će ste sončka pokopali, se je moral ta sonček tudi roditi, ni vrag, da ne bi dobila ustreznega papirja, s katerim boš tudi CSD, temu res nečloveškemu organu, za katerega nikoli ne bom vedela, čemu je namen in komu služi, dokazala svojo pravico in njihovo birokratsko nečlovečnost!

BOdi dobro, Poldka, drži se!

Draga moja, midva z možem imamo tudi angelčka s tem, da sem jaz rodila hčerkico v 36 tednu nosečnosti, 4 tedna do roka, (vendar to sploh ni pomembno, ko ženska zanosi je že to otrok in nikoli plod, kot radi govorijo,…)… odnosa zdravstvenega osebja in osebja CSD ne bom opisovala, ker po 3 letin še vedno enako boli, ko se spomnim kako so se obnašali ljudje, ki nimajo srca delajo pa v zdravstvu,na CSD, ljudje ki naj bi sočloveka razumeli, žal pa je takih oseb v zdravstvu in CSD-ju čedalje več! Bodi močna jokaj jokaj jokaj,…pozabila ne boš nikoli angelček je del tebe in s bebiko je šel tudi del tebe, s časom pa boš zaživela kot sem tudi sama, samo potrebuješ čas! Ne obremenjuj se z osebam, ki nimajo srca, …ti itak niso vredni da bi jih sploh pogledala,.. bodi močna! Pozdravček

POldka,
v srcu čutim z vama.
Ja, birokracija… že tako je dovolj hudo, težko je sprejeti izgubo otroka.
zakaj nista dobila rojstnega lista, zakaj niso otroka prijavili…lahko je šlo, žal, za napako.
Če je otrok lažji od 5oo g. potem se ne smatra kot mrtvorojenec ampak še vedno kot spontani splav.In takrat se ne dobi ne rojstni list. Žal.

Veste, največkrat tudi ne vedo razloga smrti. Žalujoči starši pa želimo vedeti: Zakaj? Zakaj moj otrok, Zakaj jaz?? Na žalost so to vprašanja na katera, skoraj nikoli, ne dobimo odgovorov. Je pa tudi resnica, da ko sprejmemo realnost, da otroka ni več, potem se ta vprašanja počasi odmikajo.
Naučimo se živeti s to bolečino, gremo skozi proces žalovanja,ki je edina pot, da se znova postavimo na noge in gremo naprej.
Priporočam vam knjigo Prazna zibka, strto srce…, oglasite se v društvu, morda vam lahko pomagamo …pišite ..
veliko moči in poguma,
P.

Ne mi govoriti Poldika,ker sem pred 4 leti doživljala podobno zgodbo kot ti. Najhuje mi je bilo,ko sem šla na CSD in mi je delavka rekla,ja veste vaš sin je umrl,nič vam ne pripada. Pa se ne gre zaradi dopusta ali denarja. Gre se za odnos. In ko dobiš davčno številko in mrliški list hkrati po pošti. Jaz sem mislila,da se mi bo tisti dan strgalo. Sedaj po 4 letih sem malo bolj objektivna,toda bolečina ostane. Ravno v soboto bi imel rojstni dan in bolj,ko se približuje ta datum,bolj me stiska v prsih.
Grozno,grozno…..res ne mine nikoli.

mene tudi vedno stiska v prsih ko se bliža njen roj.dan, 3.9. bi pihali 4 svečko, tako pa bomo šli na žale prižgati svečko in ji povedati da naj čuva bratca, mamico in očija, enega dne sem pa prepričana da se bomo še srečali

Tudi meni se je zgodilo 9 let nazaj. Rodila sem hčerkico v 30. tednu in je po 5 dnevih umrla. Sprva je bilo vse v redu, potem pa se je na intenzivni okužila z bakterijo E-coli, nastopila je sepsa, meningitis in smrt. Ne moreš opisti te bolečine , ki po devetih letih kar ne pojenja. Ni dneva, da se ne bi spomnila na njo. Dvakrat na teden hodim na grob prižigat svečko. Eno leto po smrti punčke sem rodila zdravega fantka. Mislila, sem , da mi bo kaj bolje, ampak kar enkrat izgubiš ne moreš več z ničemer nadomestiti. Celo življenje te spremlja praznina v kotičku svojega srca. Sedaj imam dva sinova in oba vesta, da sta nekoč imela sestrico. Oba dostikrat omenjata, kako bi bila vesela, če bi živela tudi njuna sestrica. Takrat me kar stisne pri srcu in seveda, ko vidim kakšno punčko.
Mislim, da je po zakonu določeno, do katerega tedna se šteje, da je otrok priznan za umrlega. Jaz sem dobila rojstni list in davčno. Bila sem 3 mesece na porodniškem, s tem, da sem mogla vsak mesec iti do ginekologa, da mi je podaljšal bolniško in s tem še do splošnega. On je poslal na komisijo in so mi odobrili.

LP

barbi3