rojstni dnevi v prvem letu
Imam težavo in bi vas prosila za nasvet.
Letos februarja mi je umrl tretji otrok (prezgodnji porod). Ko sem “izgubila” prva dva otroka sem bila zelo zmedena glede pravice do žalovanja, ker se je okolica delala kot da otroka nista obstajala. Zelo sem se prilagajala družbi in celo poslušala: vesele praznike, dva tedna po izgubi otroka.
Ker so v moževi družini navajeni praznovati vsak rojstni dan, mi je sedaj zelo težko. Sploh ne morem slišati besede praznovanje. Enkrat sva se praznovanja nečakovega rojstnega dneva že izognila z opravičilom. Pred nama je praznovanje svakovega rojstnega dne in potem od svakinje itd.
Meni je taka muka, mož me razume.
Ko je danes nečakinja očitajoče rekla, da bi bilo lepo, da prideva in da bi bil svak zelo vesel in da naju že itak ni bilo na nečakovem rojstnem dnevu, sem spet začela dvomiti v pravilnost svojih odločitev. Kaj narediti? A bodo sedaj zamerili? In pravijo, da gre le za skupno kosilo. Ampak tam je še nekaj ljudi. Zame je že kosilo in srečanje praznovanje in me sili na jok.
Naj dodam, da midva letos svojih roj. dnevov nisva praznovala, niti priredila kosila. A na druge pa naj hodiva?
Prosim za pomoč. kakšne izkušnje imate vi?
Hvala.
Frida,
jaz sem se lani za svoj rojstni dan odpeljala na Bled in izklopila telefon, ker bi mi bile besede “Vse najboljše” v katerikoli obliki, tudi kot SMS, nekaj najhujšega. Za novo leto sem ostala doma, v postelji. Po približno 10 mesecih, ko je kolegica praznovala rojstni dan (skromno, le s kosilom, nobene posebne zabave ni bilo), sem prvič mislila, da bom zmogla. Odpravila sem se od doma, in se potem že na poti (vmes sem šla na pokošališče) obrnila, ker nisem mogla v nobeno družbo. Mogoče tudi zato, ker je bilo, ko sem šla prvič med ljudi, to veliko prezgodaj in mi je bilo zelo hudo. Še letos svojega rojstnega dne nisem praznovala, šla sem le na kosilo z njegovo sestro.
Če ne moreš, ne moreš. Velika večina ljudi verjetno misli, da sem bila predolgo v osami. A nisem mogla med ljudi.
Nimam ravno “nasveta” zate. Dobro je, da te mož razume. Koliko so pa nečaki stari? A se lahko pokusite dogovoriti o neki vmesni rešitvi? Kosilo, na katerem bi bila le vidva in oni, brez drugih ljudi?
Draga Frida samo predlagam.
Če se s svakom dobro razumeš ga pokliči in mu povej, da ne moreš praznovati rojstnih dni, ker te obletnice kateregakoli rojstva tako sesujejo, da ne veš zase. Jaz ne maram praznovati r.d.
Samo po moževi smrti sem morala praznovati otrokova r.d. in ko sem jih “preživela” sem za tisto leto z r.d. opravila. Letos pa so mi voščili le pravi “ljudje” tako da smo za moj r.d imeli majhno praznovanje.
S čim vse se žalujoči mora soočiti, še jaz ne vem skozi kaj se morata vidva z možem prebijati.
Poskusi, če tudi to ne moreš se naredi pa “francoza”.
Z objemom, Ana
Frida,
tudi jaz ti kakšnega nasveta ne morem dati. Vsak se v dani situaciji pač znajde po svojih lastnih občutkih.
Tudi meni so praznovanja nekaj groznega. Jaz se jih, odkar ni mojega moža izogibam, kar velja tudi za razna večja družinska srečanja. Mene to ubija. Tam vidim vse zbrane sorodnike, samo njega ni med njimi. Ne, to je zame prehudo, jaz se tega ne grem več. To sem tudi povedala vsem, ki so me spraševali zakaj me ni bilo …
Veš, midva z možem sva imela letos v načrtu malo večje slavje za mojo okroglo obletnico, zato je še toliko bolj garal in se trudil, da bi bilo do konca julija pri hiši vse nared. Pa nama ni bilo dano. Da mi bodo vsi naslednji rojstni dnevi še bolj boleči pa imava z možem rojstvi dan na isti dan. Lahko si misliš kakšni bodo ti dnevi …
Jaz se bom takih praznovanj in srečanj izogibala dokler bo to bolelo, pa če bo potrebno tudi za večno.
Ne bom se ozirala na druge, boli meni, vsi ostali živijo naprej…
lp Nataša