V trgovini bi kupila veliko čokolado, verjetno milko, tisto z lešniki in bi šla domov. K očetu, ker bi danes praznoval svoj rojstni dan.Sedel bi za mizo in si lupil jabolka. V kuhinji bi bilo toplo, ob peči bi stali njegovi veliki črni škornji, zraven bi spal naš kuža. *O, si le prišla *, bi se verjetno razveselil, dala bi mu čokolado in ga objela. *Vse najboljše, ata* bi mu povedala, mogla pa bi mu reči *Rada te imam, saj to veš, kajne?* Posedela bi malo, bolj ali manj v tišini, mogoče bi dobila košček čokolade, tiste z lešniki…
Žalosten, siv hladen novembrski dan je. V trgovini sem kupila sveče in jih odnesla na grob. Oba sta tam, oče in mama. Njuni sliki me gledata z nagrobnika in obema povem na glas*Rada vaju imam, oba.*Sedaj jima to povem vedno, ko ju obiščem, tako zelo pa mi je žal, da jima nisem tega povedala večkrat takrat, ko sem ju še imela.

Ena,

lepo si napisala. Vidiš, tako je življenje. Hodi, hodi, edino svečke in rožice jim lahko še nosiš. Jaz hodim k očetu že 39 let, za mamo, pa bo 34 let, kar je odšla za njim.

Drži se!

LP PRABABI

Tudi meni je hudo, da ji nisem večkrat povedala kako zelo jo imam rada. Vem, da je vedela, a morda bi mi bilo to lahko zdaj v tolažbo, ko bi se spominjala. Zadnje dni jokam skoraj vsak dan, pravzaprav bi se morala kar izogibati okolici onkološkega, a po tej poti sem najhitreje doma. Ima me, da bi kar zavila v 1.n v sobo 18, jo pobožala in poljubila na lička.

A ne morem….