Ročna dela, hobiji, spretnosti
Sem bolj nestrpen človek, temu primerni so tudi moji hobiji in spretnosti, ki sem jih z leti
osvojila. Ljudje se lotevamo marsičesa, napišite, kaj počnete vi.
. Rada delam iz gline in slikam, ne maram pa akvarelov. Probala sem rezbariti (mi je šlo) in plesti
košare (mi ni šlo) . Znam štrikati, ne maram kvačkanja, pti tkanju bi se mi pa sfuzlalo. Enako
pri vezenju. Znam tudi šivati, krasno ukrojim in spravim skupaj, trpim pa ob gumbnicah, zankah,
robovih, malenkostih. Krpanje sovražim, ampak (grdo) naredim.
Tudi ročne spretnosti imaš? Ma ti si popolna zame. 🙂
Hecno tole… evo še moška varianta:
Ročne spretnosti… tehnična popravila in “šraufanje”… najraje motorje, ladijske motorje, popravila plastike (čolni), bicikli, itd. Tudi manjša električna dela, lotanje, itd. Tudi šivanje – a le tisto kar je treba.
Hobiji… individualni športi povezani z vodo (kajak, surf, jadranje), vse vrste bicikliranja, hribi, smučanje, turno smučanje… potem pa malce bolj orientalske reči… reiki, qigong, taijiquan (kung-fu) in sem ter tja malo meditacije (te zadeve pa za zdravje in večerno sprostitev), pa včasih me popade kakšna ideja o vadbi preživetja v naravi…
Včasih pa sem še najprej judo, ki sem ga kasneje zamenjal s karatejem.
Ko sem bila mlada (mlajša), sem delala gobeline, pletla, vezla, naučila sem se za silo tudi šivati. Zdaj pa samo še kaj pokrpam (npr. zašijem vse luknjice na nogavicah, premenjam elastiko, skrajšam hlače, ali zarobim kakšen prt ali rjuho). Skratka, vedno manj, ker slabše vidim.
Preberem tu pa tam kakšno knjigo, ampak vedno manj.
Še vedno pa znam zelo hitro tipkati.
Ja no, bolj ročne spretnosti sem mislila….da znaš kaj od sebe dat…izdelek, popravilo, nekaj
konkretnega. Športi in glasba se mi zdijo nekaj drugega. Tega je vedno manj, šivat ali štrikat
znajo samo še redke bele vrane….mi smo bolj to delali, pa makrameje, pa servietno tehniko,
pa fimo maso, pa manjše mizarske spretnosti…uh, se spomnim, da sem enkrat naredila
pručko. Čisto pravo, leseno pručko, sicer ni bila bohvekaj lepa, ampak čisto uporabna 🙂
Pa police za knjige, pa police v kleti. No ja, to ni bila umetnost…odrežeš, pooblaš 🙂
Pa ful sem si nekaj časa želela lončarskega vretena. Takrat je bila to mission impossible,
zdaj se pa meda že čist poceni dobijo….viš viš, ideja 🙂
Pa preproge smo delali iz starih najlonk, zdaj sem se spomnila 🙂 se še kdo spomni tega?
Moške ročne spretnosti so pač druga zgodba… saj vidiš zgoraj. Stroji, tehnični izdelki, mizarski izdelki, plastični izdelki, električna stikala in povezave… začnemo pa večinoma z lego kockami in podobno robo.
Tkanje, štrikanje… sigurno obstajajo tudi moški, ki to znajo. Saj ni tako težko – gre bolj za to, da mi ponavadi začnemo (ali moramo začeti) bolj z drugega konca spektra – s tehniko – in ko prilezeš do šivanja, tkanja, klekljanja, itd… imaš že 100 let.
Ali se ti pa poleg vseh tehničnih znanj enostavno ne da ukvarjat še s tem.
Jaz rada polagam ploscice, naredim kaksna popravila po hisi, zamenjam skoljke, umivalnike, kljuke, kar je notranjih stvari se vseh lotim. Naredila sem nekaj knjiznih regalov… Mama mi je vedno rekla, da sem zgresila poklic. Imela je prav!
Sicer pa znam splesti rokavice, nogavice, za vecje stvari nimam potrpljenja. Kvackanja ne maram. Vcasih sem si vse sama sesila, danes bolj malo, ampak se se zgodi. Znam tudi ukrojiti bolj preproste stvari. Tako kot avtorica, ne maram gumbnic in drobnarij, ker nimam potrpljenja. Sicer berem, grem na spancir, v hribe, ko je prilika, vrtnarim, se ucim nemscino, ki je verjetno ne bom nikoli uporabila v praksi, ukvarjam se z astrologijo, tako da je kar prevec stvari. Obcasno delam hiske za miniaturno zeleznico. Ucim se klavir po pol leta, odneham za pol leta in spet zacnem – tako ze nekaj let. Pa rada skiciram, slikam, a tudi jaz ne maram akvarelov. Pasteli, olje in akrilne barve so mi bolj blizu.
sem delala gobeline, pletla, vezla,
znam, ampak moji izdelki so,kot bi jih moja psička obdelala,sicer na šiv.stroj znam šivat-majico,preprosto krilo,…. 🙂 to ni zame
sem bolj tehnični tip,za kaj ,,pošraufat”, te punčkaste zadeve me ne privlačijo-ne potegne mi
raje berem,križanke,računalniške zadeve,kolesarim,tečem,plezam,plavam,….. gibanje in hitrost 🙂
sestrica-pravi biser v teh zadevah- gobelini,pletenje,… 🙂
Znam štrikat, kvačkat, klekljat.Naredim čisto solidne izdelke. Šivat znam le gumbe, zakarpam kakšno luknjo, zašijem, če se kaj razpara.
Kot otrok sem menda znala lepo risat, sedaj ne več (t.j. ostalo je na tisti stopn ji ;).
Glasbo rada poslušam. Nimam ne glasu, ne posluha.
Sicer precej berem…no, to ni spretnost, to je užitek;).
Hehe, pa da nisi ti kakšna moja davno izgubljena sestra :-)))
Kot bi sebe opisovala, berem (od nekdaj ogromno), vsak dan se sprehajam (pes), igram
klavir tako kot ti, večino skladb do polovice ;-))), hribe imam rada, tudi vrtnarim in drevje
obrezujem, namesto nemščine se učim japonskih fraz (ki mi tudi hudo prav pridejo:), edino
z astrologijo in železnicami se ne ukvarjam….
Hehe, pa da nisi ti kakšna moja davno izgubljena sestra :-)))
Kot bi sebe opisovala, berem (od nekdaj ogromno), vsak dan se sprehajam (pes), igram
klavir tako kot ti, večino skladb do polovice ;-))), hribe imam rada, tudi vrtnarim in drevje
obrezujem, namesto nemščine se učim japonskih fraz (ki mi tudi hudo prav pridejo:), edino
z astrologijo in železnicami se ne ukvarjam….[/quote]
Evo še tretje sestre 🙂 Samo klavir me morata še naučiti igrati in knjižne regale sestavljati (ker knjig imam kot kakšna manjša knjižnica – prebranih seveda tudi po večkrat). Jaz pa bom vaju naučila potrpežljivosti, ki je v mlajših letih tudi sama nisem imela. Sedaj znam tudi tkati, a mi poleg gline, slikanja, šivanja, učenja jezikov, osvajanja vzhodnih filozofij … ne ostaja časa ravno na pretek 😉 Dolgoročni projekti so bili zame vedno bav-bav, dokler nisem odkrila joge. Potem sem se bolj osredotočila samo na nekatere hobije in tistim posvetila več časa, prišlo je več veselja in tako tudi želja, da naredim kaj bolj zahtevnega. Potrudila sem se vztrajati in ko so prišli rezultati, tudi umirjanje in potrpežljivost nista več taaaaak problem. No… včasih 🙂
Hehe, pa da nisi ti kakšna moja davno izgubljena sestra :-)))
Kot bi sebe opisovala, berem (od nekdaj ogromno), vsak dan se sprehajam (pes), igram
klavir tako kot ti, večino skladb do polovice ;-))), hribe imam rada, tudi vrtnarim in drevje
obrezujem, namesto nemščine se učim japonskih fraz (ki mi tudi hudo prav pridejo:), edino
z astrologijo in železnicami se ne ukvarjam….[/quote]
Evo še tretje sestre 🙂 Samo klavir me morata še naučiti igrati in knjižne regale sestavljati (ker knjig imam kot kakšna manjša knjižnica – prebranih seveda tudi po večkrat). Jaz pa bom vaju naučila potrpežljivosti, ki je v mlajših letih tudi sama nisem imela. Sedaj znam tudi tkati, a mi poleg gline, slikanja, šivanja, učenja jezikov, osvajanja vzhodnih filozofij … ne ostaja časa ravno na pretek 😉 Dolgoročni projekti so bili zame vedno bav-bav, dokler nisem odkrila joge. Potem sem se bolj osredotočila samo na nekatere hobije in tistim posvetila več časa, prišlo je več veselja in tako tudi želja, da naredim kaj bolj zahtevnega. Potrudila sem se vztrajati in ko so prišli rezultati, tudi umirjanje in potrpežljivost nista več taaaaak problem. No… včasih :)[/quote]
Ful bi rada tkala, se mi zdi lepo….ampak samo, če bi mi kdo drug napeljal tistih taužent nitk…joj
to mi gre pa tolk na jetra, al pa če se kaj zameštra…res nimam potrpljenja. Čolniček šibat gor in
dol in potiskat….to ja. Napeljevati pa….. :-0
Slikanje(obevno akril, so mi vbšeč natančne linije in podrobnosti na sliki, akvarel tega ne da), risanje, pisanje, izdelovanje voščilnic, včasih sem ful šivala, moj ročni šiv je še danes legendaren, raven v nulo, pa nimam več živčkov za šivanje :). Predelat star kos pohištva(zbrusit, prelakirat, kaj gor naslikat). Tako sem staro kuhinjo in opaž predelala- divje lepo. Prenovit sobo, stanovanje, hišo- sanjski poklic ;), čeprav mi šeravfanje omar dela težave, tu moške roke še kako prav pridejo ;))). Beljenje in spet kaj na steno naslikat, sicer porabim par dni, da prebelim sobo hehe, nič ne de.
Evo še tretje sestre 🙂 Samo klavir me morata še naučiti igrati in knjižne regale sestavljati (ker knjig imam kot kakšna manjša knjižnica – prebranih seveda tudi po večkrat). Jaz pa bom vaju naučila potrpežljivosti, ki je v mlajših letih tudi sama nisem imela. Sedaj znam tudi tkati, a mi poleg gline, slikanja, šivanja, učenja jezikov, osvajanja vzhodnih filozofij … ne ostaja časa ravno na pretek 😉 Dolgoročni projekti so bili zame vedno bav-bav, dokler nisem odkrila joge. Potem sem se bolj osredotočila samo na nekatere hobije in tistim posvetila več časa, prišlo je več veselja in tako tudi želja, da naredim kaj bolj zahtevnega. Potrudila sem se vztrajati in ko so prišli rezultati, tudi umirjanje in potrpežljivost nista več taaaaak problem. No… včasih :)[/quote]
Ful bi rada tkala, se mi zdi lepo….ampak samo, če bi mi kdo drug napeljal tistih taužent nitk…joj
to mi gre pa tolk na jetra, al pa če se kaj zameštra…res nimam potrpljenja. Čolniček šibat gor in
dol in potiskat….to ja. Napeljevati pa….. :-0[/quote]
Ne vprašaj, koliko časa sem porabila, ko sem dobila prve statve! Najprej sem pomislila: če bo pa tole takole šlo, ne bom nikoli ničesar naredila… Še vedno mi je to najhujši del tega dela, a si pomagam tako, da si najprej dobro zamislim končni izdelek, ves čas ga imam pred očmi, poleg si prižgem dobro glasbo, si malo popevam in – gre 🙂
Ste me narajcale … moram se spet začeti ukvarjati s takimi zadevami. Nekje imam celo blago, kupljeno lani, da bi nekaj predelala. Kuhinjske stole je treba na novo tapicirat, pištolco imam, samo še peno in blago moram nabavit. Enkrat sem jih že sama. Eno omaro moram zrihtat (pobrusit, prebarvat, ko bi znala kak vzorec naredit oooo).
Pa idejo za super pleteno jopo tudi že imam, samo lotit se moram.
Ko so bili otroci majhni, smo res veliko ustvarjali. Vse cvetlične lončke smo imeli lepo pobarvane, doma narejeni novoletni okraski itd. Potem pa človek kar pozabi vse skupaj.