RITALIN
Vsem tistim, ki mislijo, da se da iz knjig vse naučit in, da vse vejo…
Tudi jaz sem mati otroka z motnjo pozornosti in hiperaktivnostjo.
Imam tri otroke, torej sem bila trikrat noseča in trikrat rodila. Potek nosečnosti z ADHD otrokom je bil popolnoma drugačen od ostalih dveh. Sami gibi, brcanja itd…, je bilo v primerjavi z drugim dvema “nenormalno”.
Brcanja pri otroku z ADHD so bila v bistvu boleča. Rodil se je mesec dni prekmalu, poleg tega pa se je še med porodom okužil in zaradi tega skoraj umrl (kar mu je tudi pustilo posledice na možganih). Kljub temu, da je bil v ljubeči in normalni družini je že od rojstva dalje izstopal.
Prvič so ga “zabeležili” pri pediatru pri treh mesecih, da se malo preveč naglas smeji, kriči, prehitro giba itd… Pri štririh mesecih smo bili prvič v razvojni. Otrok je bil z socialnim razvojem pred svojim vrstniki, samo tisto nekaj, zaradi česar smo šli (šli smo tudi zaradi zvijanja v napačno smer – z glavico proti ritki) se je samo stopnjevalo iz meseca v mesec in kasneje iz leta v leto… Sama sem opažala razliko med njim in vrstniki. Najprej v vrtcu, med igro na raznih igriščih in nato tudi v šoli. Proti koncu vrtca sem že prvič poklicala v svetovalni center v LJ za pregled… Resnične težave so se začele šele v šoli. Otrok ni bil sposoben sedeti in slediti pouku, ki je bil bolj podoben igri kot čemu drugemu.
Hodili smo redno v svetovalni center, pregledali so ga psiholog, pedopsihiater itd… V šoli so nam grozili, da mu bodo dali spremstvo oz. individualno pomoč, kljub temu, da je otrok nadpovprečno intilegenten. V svet. centru so nam predlagali razred preskočiti, kar seveda ne bi rešilo njegovih težav z nemirom, glasnim nenadzorovanim cviljenjem, 100% potrebo po pozornosti itd… Odločili smo se za ritalin…
Danes smo sicer na concerti, in vesela sem zaradi tega. Nihče več ne daje otroku podpise, nihče več ga ne graja, ne izstopa med ostali, počasi se uči medsebojnega druženja, doma ni več napetosti, ne kriči več, ne cvili več, ni več nonstop nemiren… NIHČE VEČ MU NE UNIČUJE NJEGOVE SAMOPODOBE (ker se sam ni sposoben umiriti oz. vklopiti v okolico), kar je najbolj pomembno za kasneje v življenju.
In tudi on je srečen, mislim, da privč po vseh teh letih, ko ga nič ne preganja okoli.
Večkrat sem prebrala oz. tudi slišala, da smo nesposobni starši in ne vem kaj vse, pa mi je vseeno kaj si mislite. Vem, da je moj otrok, odkar jemlje zdravila srečen v šoli in doma. Edini je razredu, ki reši teste brez napak, bere gladko itd… Počasi, po vseh teh letih, ko ga je nonstop nekaj preganjalo, se pobira…
In končno po vseh teh letih smo tudi domači zadihali, ki edini vemo koliko truda, energije in vsega je bilo vloženo, pa ni nič pomagalo do zadnje rešitve – tebletke.
Pa še nekaj za starše otrok, ki jemljejo ritalin ali kaj drugega:
– otroci, ki so se zdravili s temi zdravili so v pimerjavi z ostalimi ADHD otroci, kasneje v življenju manj posegali po drogah, kot te otroci, ki se niso zdravili. Pišem zgolj in samo za otroke z ADHD motnjo in motnjo pozornosti. Razlog je verjetno, da z leti, zaradi normalnega vklopa v družbo, niso postali zakompleksani in družbeni izobčenci zaradi vedenja.
Lep pozdrav vsem, predvsem pa staršem, ki so morali skozi podobno…
Drage mame,
mi je vpče, da izmenjute svoja mnenja in izkušnje.
Bi pa še enkrat poudarila, da je ritalin zdravilo in če opazite kakšnekoli negativne učinke, je najprej potrebno na to opozoriti zdravnika.
Epilog zgodbe 🙂
Maja smo uspešno začeli z jemanjem Ritalina do konca šolskega leta. Sin se je umiril, lažje učil in posledično smo kljub slabim ocenam na koncu uspešno zaključili razred. Vsi skupaj – sin, razredničarka, učitelji in jaz. 🙂
Konec avgusta je začel z novim zdravilom – concerta. Nobenih stranskih učinkov (ne pri Ritalinu in ne pri Concerti), več volje za šolsko delo, nobenih živčnih izbruhov, napetosti in tisto kar je bistvo vsega – povečanje samozavesti. Nič več jaz ne morem, ne znam, ampak preprosto spopadanje z vsem kar se mu “servira”. Nobene slabe volje in tečnarjenja in seveda posledično več prostega časa.
Vsi smo se nekako ujeli, no ja se še malo lovimo. Ampak načeloma je začetek bistveno lažji kot je bil lansko leto.
Sin je zadovoljen, sam je opazil razliko in me tudi sam opozoril na to, da je sedaj s Concerto mnogo bolje, saj zdravilo deluje dlje časa.
Če me danes vprašate, bi se vrjetno za zdravila odločila mnogo prej. Ne bi čakala takorekoč na zadnji vlak. Ker bi s tem sinu že prej lahko bistveno več pomagala. Ampak nikoli ni prepozno.
Hvala vsem, ki ste mi svetovale – pozitivno ali pa negativno 🙂
G. Suzyka.m je napisala:
Večkrat sem prebrala oz. tudi slišala, da smo nesposobni starši in ne vem kaj vse, pa mi je
vseeno kaj si mislite. Vem, da je moj otrok, odkar jemlje zdravila srečen v šoli in doma. Edini je razredu, ki reši teste brez napak, bere gladko itd… Počasi, po vseh teh letih, ko ga je nonstop nekaj preganjalo, se pobira…
In končno po vseh teh letih smo tudi domači zadihali, ki edini vemo koliko truda, energije in vsega je bilo vloženo, pa ni nič pomagalo do zadnje rešitve – tebletke.
KAJ BO PA V SREDNJI ŠOLI KO TABLETKA NE BO DOVOLJ??
Pa še nekaj za starše otrok, ki jemljejo ritalin ali kaj drugega:
– otroci, ki so se zdravili s temi zdravili so v pimerjavi z ostalimi ADHD otroci, kasneje v življenju manj posegali po drogah, kot te otroci, ki se niso zdravili. Pišem zgolj in samo za otroke z ADHD motnjo in motnjo pozornosti. Razlog je verjetno, da z leti, zaradi normalnega vklopa v družbo, niso postali zakompleksani in družbeni izobčenci zaradi vedenja.
SLABA TOLAŽBA ZA VAS, RAVNO TI OTROCI POSTANEJO NAJVEČJI ODVISNIKI, TELO SE NAVADI NA CONCERTO,KO BO ODRASEL PO POTREBNO PA KAJ DRUGEGA (NPR. HEROIN), DA BO NORMALNO FUNKCIONIRAL, ALI SE MOTIM????
Spoštovani
mnenja o ritalinu so med vami zelo deljena, Dejstvo pa je, da je ritalin zdravilo, ki ga lahko predpiše samo zdravnik specialist. Če pri otroku, ki jemlje ritalin opazite karkoli nenavadnega, se obrnite na zdravnika, ki je ritalin predpisal.
Včasih je potrebno tehtati med različnimi možnostmi in pomagati otroku tudi na način, ki nam staršem ni najbolj “všeč”. Ritalin, stratero ali concerto vaš otrok pač potrebuje.
verjetno sploh nimaš otrok, da toliko veš o slabih učinkih teh zdravil, ali pa imaš koga v družini, ki to jemlje in se zgražaš, kajti tvoji otroci so super in tudi vsi ostali bi bli, če bi mi znal vzgajat…
pa ni tko!!!
kaj me briga kaj bo pol, se bomo takrat kot družina s tem ukvarjal, nam je važno danes, jutri, da je otrok zadovoljen, da ga nič okol ne preganja, da ga družba sprejema in podobno.. sej pa vsi isto pišejo o takih otrokih.. za vse druge bolezni brez pomislekov dajemo zdravila, za to motnjo pa tolk enga pisanja in nakladanja v tri krasne..
sej sem mnenja, da morda hiperaktivnost in motnja pozornosti nista bolezni, pa vendar družba take ljudi zavrača.. kaj naj naredim,? ga naj dam na šolo, ki je za drugačne, se pravi, za tiste, ki se jim vidi že na zunaj?, naj mu dam spremljevalca, čeprav je nadpovprečen??? in še bi lahko spraševala, pa pisala..
sicer pa kaj mi sploh trobezljamo, vsak v svojo smer? važni so otroci in njihovo dobro počutje!! in, če naš otrok pravi, da mu je super, da čez teden uporablja zdravila in, da jih čez vikende in praznike brez problema ne… kdo ma potem prov, mi vsi, ki iščemo neke resnice, ki so plod našega razmišljanja in želja, ali njihov normalen vklop v družbo, sistem in vse kar smo si ljudje zmislili, da bi kao dobr živel , v resnic pa se sami več ne dohajamo…
pa brez zamere…
kakšna je edina resnica ritalina in drugih podobnih zdravil, vedo res samo tisti, ki so to uporabljali, in tisti dostikrat pravijo: po ritalinu in podobnem se mi je življenje spremenilo..
poznam enga, ki je to jemal – danes je zelo uspešen podjetnik, dober oče, mož, ne kadi, ne pije in se dobro zaveda, da ne bi bilo tako, če bi se takrat njegovi starši odločili proti ritalinu..
sej na podlagi njegove zgodbe smo se tudi pri nas lažje odločili za to pot…
če pa še koga kaj zanima (tako izven foruma) glede naših ADHD otrok, mogoče kakšna srečanja, izmenjave raznih mnenj in podobno… pa lahko kontaktiramo na:
lepo pozdrav vsem!!
suzyka.m, se strinjam s tabo skoraj v vsem, samo s tistim “šolah za drugačne, za tiste, ki se jim vidi že na zunaj” mi je malo mimo. Upam da se zavedaš, da si s takim načinom pisanja zelo žaljiva do tistih, ki imamo otroke na šolah s prilagojenim ali posebnim programom.
Sicer pa se mi je na forumu ringaraja.net zdelo zelo dobro tole pisanje nekega uporabnika (sicer je bilo o zdravilu Strattera, ampak lahko bi veljalo tudi za Ritalin):
“Ponavadi je medikamentozna terapija za večino staršev zadnja opcija in nikakor ni lahka odločitev. Poskusite razmišljati v tej smeri: Vaš otrok na nekem področju ne funkcionira dobro, zaradi določenih procesov v možganih, ki pri njem ne delujejo tako kot bi morali. Zdravila pa te procese spodbudijo, jih vrnejo na normalno raven (ponavadi s stranskimi učinki, ker seveda ne gre za naravno spodbudo procesov). Z zdravili ste samo spodbudili določene centre, da delujejo bližje temu, kakor bi morali delovati. Nikakor ne gre za ‘zastrupljanje’.
Če pogledamo z drugega vidika: nekdo ima sladkorno bolezen, tip 1, kar pomeni, da njegovo telo ne proizvaja dovolj insulina. Zato mora to snov vbrizgati, da delovanje telesa vrne v naravno ravnovesje. Ali: nekdo ima hipotiroidizem, zmanjšano delovanje ščitnice. Ker telo ne prejema dovolj hormonov, se upočasni, oseba postaja počasna, se slabo počuti, ima težave. Z nadomeščanjem hormonov se v telo spet vrne ravnovesje, oseba se spet približa običajnemu ravnovesju telesa in lahko bolje funkcionira. Pri teh boleznih vemo točno za kaj gre in katera snov telesu manjka (insulin, TSH,…). Pri ADHD žal ni tako jasno in lahko samo domnevamo. Jasno nam je, da NEKAJ manjka, oziroma da NEKAJ ne deluje pravilno, ne vemo pa kaj. Obstaja teorija povezana z delovanjem adrenalina in noradrenalina. Izločanje teh snovi nadzorujejo možgani, torej iz tega sklepamo, da pri otrocih z ADHD določeni centri ne delujejo pravilno. Te centre je potrebno spodbuditi, kar ne gre drugače kot z določenimi zdravili.
Strattera je eno izmed takih zdravil. Ker pa samo domnevamo, ker ne poznamo izvirov motnje, je strattera samo približek rešitve, zato ne učinkuje pri vsem ljudeh enako. Pri sladkorni bolezni nam je vse jasno. Insulin je tisto kar manjka, zato je insulin tisto kar nadomeščamo. Pri ADHD nam je jasno da NEKAJ manjka, ne deluje kakor bi moralo, zato tisto nekaj POSKUŠAMO nadomeščati. Ker pa ne poznamo izvorov, nadomestek ni popolen. In ker se ljudje razlikujemo, ta nadomestek različno vpliva na različne ljudi. Nekaterim pomaga, nekaterim ne. Preden gre zdravilo kot je Strattera na police, se izvedejo obsežne študije in preizkušanja. Večinski odstotek mora govoriti v prid zdravila – in pri Statteri se je to zgodilo, v večini primerov so torej bili rezultati pozitivni. Če recimo vaš otrok pač spada v odstotek ljudi, ki se ne bodo odzvali s pozitivnim rezultatom, potem je potrebno pač iskati druge opcije zdravljenja, poiskati nekaj kar mu ustreza.
Zakaj to pišem? Ker so starši, ki se odločijo za medikamentozne terapije velikokrat obtoževani. Obtožujejo se sami, obtožuje jih okolica z opazkami, da otroka ‘zastrupljajo’. še enkrat poudarjam da odločitev za medikamentozno terapijo nikakor ni lahka. Potrebno je veliko poguma, da se odločite za nekaj, kar ni 100% preizkušeno, kar lahko na vašem otroku ne učinkuje ali mu celo škodi. Starši ponavadi preizkusijo vse druge možnosti, vse druge terapije, preden se s težkim srcem odločijo za zdravila. Ko se odločite za medikamentozno terapijo, otroku poskušate pomagati, nadomestiti, popraviti tisto, kar v njegovem telesu ne deluje dobro in to brez garancije. Tvegate, nikakor pa ga ne zastrupljate. ” (uporabnik Frost na ringaraja.net)
blabla
nikakor nisem žaljiva, ker nikoli ne žalim NIKOGAR!!!, in oprosti, če sem se neprimerno izrazila.. drugače pa niti ne vem kako naj se drugače izrazim, da ne bi zvenelo žaljivo…
in med drugim opravljam tako delo, da sem kar pogosto v stiku z drugačnimi, tako otroki kot odraslimi…
še 1x oprosti in vsem ostalim se tudi opravičujem, za neprimeren izbor besed!!!
Drugič lahko preprosto rečeš osebe/otroci s posebnimi potrebami 🙂 Včasih moramo paziti kaj rečemo, ker take oznake – ‘drugačen, da se mu že navzven vidi’ in podobno vodijo samo v neko stigmatizacijo oseb s posebnimi potrebami. Verjamem da nisi hotela nič slabega. Saj tudi tisti ki so od začetka uporabljali oznako ‘mentalna retardacija’ verjetno niso mislili nič slabega, samo neko besedo so pač potrebovali. Ampak par let kasneje se je ta beseda sprevrgla v hudo žaljivko, šalo. Če uporabljamo neko korektno terminologijo pa preprečujemo, da bi nesramni ljudje uporabljali take besede in fraze žaljivo ko govorijo o naših otrocih.
Da, poznam to raziskavo. Najbolj presenetljivo je pa naslednje:
Včeraj sem se o tem pogovarjala z dobrim prijateljem, otroškim psihologom, sicer iz tujine, ki ima zelo veliko opravka z ADHD otroci. Vedno je nekako sumil, da hrana igra ključno vlogo pri ADHDju, vendar se dolgo nihče ni lotil raziskovanja. No, ko so nizozemski in belgijski strokovnjaki končno dobili finančno podporo (privatno donacijo in ne s strani države, farmacije ali uradnih institutov, ki so se raziskavi upirali z vsemi štirimi), je raziskava doživela ogromen uspeh in priznanje, saj je bila objavljena v The Lancet-u. Neki nizozemski časopis je objavil celo članek z obetajočim naslovom: Tablete niso več potrebne.In kaj se je zgodilo potem? Čisto nič. Nihče ne upošteva znanja, ki ga je dala omenjena raziskava, zanimanja ni ne v javnosti, ne pri uradnih inštancah. Tako mi je povedal prijatelj, ki ima z ADHDjem in njegovim zdravljenjem opraviti vsak dan. Je pa res, da je potrebno precej več truda tako pri zdravstvenih delavcih kot tudi pri starših, da se ADHD obravnava na popolnoma naraven način, brez vsakršnih stranskih učinkov, razen morda spremembe v življenjskem stilu družine z ADHD otrokom.
Sprašujem se čemu je to tako? Rešitev je namreč na dlani.
Pozdravljeni,
Oprostite, s svojim odgovorom ste zaprli debato. Pričakovala bi malo več odprtosti in zanimanja za nekaj, kar je bilo ravnokar dokazano in kar ni uveljavljeno v praksi, hkrati pa odpira vrata za nove možnosti, predvsem v dobro otrok. Za kar se je sicer potrebno veliko bolj potruditi, ampak vseeno…
Kako pa veste, da pri nekaterih primerih brez tablet ne gre? Ste v vseh teh primerih poizkusili s spremembo prehrane. Po vsej verjetnosti ne (če se motim, mi prosim oprostite), saj se prehrani posveča kaj malo pozornosti oz. ne pripisuje se ji dovolj teže glede njenega vpliva na zdravje na sploh.
Poleg tega prijatelju, ki je te informacije podelil z mano, popolnoma zaupam. Sam dela tudi v eni največjih nizozemskih ustanov za duševno zdravje. Pa je sam zelo, zelo razočaran nad svojimi kolegi in javnostjo, ki ne pokaže nikakršnega zanimanja za rezultate, ki jih je dala omenjena raziskava. Res, tableto je lažje predpisati in jo servirati, kot pa se podati na dolgo in zapleteno pot odkrivanja za posameznega otroka škodljivih snovi v hrani, na kateri bi se starši in zdravstveni delavci nedvomno srečali s številnimi težavami in frustracijami. No, kakorkoli že, meni osebno se zdi škoda, da je tako.
Moje besede ne letijo na nikogar osebno. Opažam pa, da se potrošniška instant mentaliteta zrcali na vseh področjih življenja. In verjamem, da bi bilo v mnogih primerih, ko se človek zares globinsko loti težav, potrebno postaviti svoje življenje na glavo in marsikaj žrtvovati, da bi v resnici prišlo do temeljitega izboljšanja (ne govorim na pamet, temveč iz lastnih izkušenj).