RITALIN
Prosim za vaše izkušnje. Kako in če je pomagalo?
Moj 12 letnik je tik pred tem, da mu predpišejo Ritalin, zato bi rada dobila kakršnokoli informacijo glede tega.
Želim izvedeti informacije kako je Ritalin vplival na vašega otroka in ne kaj bi bilo bolj primerno, ker to smo že vse razčistili in marsikaj tudi probali. Ritalin je zadnja postaja.
Preverjeno – 50% študij ga podpira, 50% študij ga ne. Poznam primer, ko je otrok , ko je odrastel , očital mami, da mu je dajala Ritalin, ker se je počutil kot bi bil “zadet”. Ritalin je prehita rešitev težav, ker pa deluje v možganih, se lahko kaseje lahko pojavi odvisnost od drugih substanc – telo želi nekaj….
Študije,teorija, stranski učinki, različna mnenja staršev- to so stvari, ki nas starše še bolj begajo in skrbijo.
Draga “njegova mami”.
Če ste v praksi že vse probali, tako kot pravite in ste prišli do situacije, da veste, da je potrebno nekaj ukreniti za dobro otroka , vam svetujem, zaupajte strokovnjakom. Tudi sama sem jim, čeprav sem se z učinki Ritalina srečevala samo kakšno leto, saj smo ga morali zaradi tikov ukiniti in uvesti Strattero, vam iz izkušenj povem, da je sin v šoli lažje funkcioniral. Med vikendi, počitnicami Ritalina ni prejemal.
Nisem opazila nobenih stranskih učinkov. Res pa deluje samo nekaj ur, tako, da je učinek , ko je bil sin iz šole, doma že popustil.
Samo enkrat sem imela možnost videti celotni 4 urni učinek Ritalina. Po kakšni uri, ko je vzel tableto, je sin začel z mano normalno komunicirati, govoril in spraševal v celotnih stavkih, bil nekako umirjen. Moram priznati, da sem bila prav šokirana – saj je bil čisto drugačen, ampak v pozitivnem smislu.
To je seveda samo moja izkušnja, ne vem kako je s možnimi stranskimi učinki pri drugih.
Še enkrat vam polagam na srce- zaupajte strokovnjakom, saj so tudi zato usposobljeni. Prav tako zagotovo zaupate pediatru, ki otroku predpiše kakšen antibiotik, ki ima velikoooooo stranskih učinkov. Otrok potrebuje sedaj pomoč.
Draga Taro,
najlepša hvala za spodbudne besede. Ja res je vse študije in teorije me še bolj begajo. Ritalina še nismo prejeli, je pa zadeva v teku. Imava še določene zdravniške preglede in pogovore. Potem pa naj bi se z ritalinom začelo.
Prvič ga moramo dati čez vikend zato, da ga bomo lahko opazovali. Se pa s tem srečujemo že od prvega razreda dalje. In do letos je seveda še šlo, letos pa je zadeva prehuda za vse nas. Njega, našo družino in šolo. Grozi mu namreč ponavljanje razreda, zato smo se tudi odločili za ritalin.
Spoštovani
prvo bi vam rada povedala, da vem da je pot z otrokom z posebnimi težavami naporna. Tudi sama imam doma sina, kjer se že od majhnega srečujemo z raznoraznimi ovirami. Svetujem vam, da poskusite z zdravilom.
Priznam pa, da me je zmotil stavek – da ste se odločili za uporabo ritalina zaradi ponavljanja razreda. S tem vašim mišljenjem se ne morem strinjati, ritalin naj bi pomagal otroku še pri čem drugem, ne samo pri učnih težavah, vem da jih tudi umirja in da se potem lažje učijo, ampak če ima otrok tako hude težave, bi se za to pot morali odločiti že prej. Nikakor ne razumem staršev, ki se ne zavedajo, kaj takšni otroci počnejo v šoli, motijo pouk, neprestano motijo sošolce.
Pa to ne leti osebno na vas, ampak na vse starše otrok z posebnimi potrebami, zavedajte se, da imajo drugi otroci ravno tako pravico do nemotenega pouka, da se učijo v umirjeni skupnosti, kot ima vaš otrok pravico do obiskovanja pouka.
Vsi imajo pravico do učiteljeve pozornosti, nasvetov, učenja, ne samo otroci z posebnimi potrebami, pa naj bodo te potrebe takšne ali drugačne. Če ima otrok večje potrebe, bi moralo ministrstvo, starši ali šola sama poskrbeti za spremljevalca, saj učitelj v šoli uči ne pa neprestano vzgaja, miri prepire…. ma se opravičujem, če sem zašla z poti.
Hvala za tole.
Sicer ne vem, zakaj bi vas zmotil stavek, da smo se odločili za ritalin zaradi grožnje ponavljanja razreda, ampak bom skušala zadevo malo drugače razložit. Ker to vseeno ni en in edini ali pa poglaviten razlog.
Kot sem napisala se s tem srečujemo že od prvega razreda dalje. Šola in učitelji s katerimi smo se srečali so otroka označili najprej za nezrelega za šolo, potem za nevzgojenega, lenega, nezainteresiranega, nesramnega …. Jaz sem v prvem razredu prosila, da se nekaj ukrene, pa šola ni bila zainteresirana. Na svojo lastno pobudo smo otroka peljali v svetovalni center k psihologu, defektologu. Do 4 razreda smo se konstantno bockali s šolo in nikakor niso “priznali” ali pa spoznali, da ima otrok učne težave, da ne more brati, da se ne more zbrati, da zamenjuje črke, številke, da se ne more naučiti zaporedja …. Šele v 4.razredu smo se srečali z učiteljico, ki je imela posluh in izkušnje. In skupaj s svetovalnim centrom in njo smo se dokopali do tega, da ima otrok disleksijo. Dobili odločbo. In zadevo lepo fural naprej. Nikoli se nihče ni pritožil, da moti pouk, da je preveč nemeren. So bili občasni problemi, nikoli kritični.
Do letos. Ko se je začel predmetni pouk. Ko se je srečal z večimi učitelji. In spet so na plano privrele še dodatne stvari. In šele letos so mi povedali, da naj bi bil moteč za razred in da se ga bo jemalo ven na individualne ure (več kot mu je priznano v odločbi). Amapk to ni rešitev. Ne zanj in ne za celotni razred. Imamo namreč več učencev, ki delajo nemir. In velika večina le teh nima nobenih učnih težav. Ker pa je pritisk na otroka prevelik in s tem, da ima slabše ocene kot jih je pretekla leta je načeta njegova samopodoba, je padla odločitev, da se proba z zdravili. Izključno, da se pomaga otroku. Jaz ta pritisk zdržim, mene ne more nihče omajat, njega lahko. In osebnost in samopodoba se oblikuje zdaj. Zato je moja odločitev, da začne jemati ritalin izključno zaradi njega samega.
Se pa definitivno ne morem strinjati s tem kar ste napisali v zadnjem odstavku oziroma zadnjih dveh odstavkih.
Otroci s posebnimi potrebami, kot je moj sin (z diagnozo disleksija in ADHD) ne potrebujejo spremljevalca, ampak samo določene usmeritve od učiteljev. Usmeritve, ki od učitelja zahtevajo mogoče 5 min več. Večina teh otrok preverjanje piše pri drugih učiteljih oziroma specialnih pedagogih, kjer jim tekst lahko preberejo in preverijo razumevanje le tega, hkrati imajo otroci določeno učno pomoč v obliki individualnih ur. Če bi se učitelji o teh zadevah pozanimali, naučili in sprejemali drugačnost učencev (in seveda bili manj obremenjeni z učnim načrtom) bi vsi malo lažje shajali in ne bi bilo nemernosti, prepirov in še marsičesa drugega. Tako pa večina otrok, ki imajo posebne potrebe trpi zaradi drugačnega obravnavanja, diskriminacije in nerazumevanja učiteljev, da oni niso po naravi takšni (oziroma, da ne morejo vplivati na določene zadeve), ampak da njihovi možgani ne delujejo enako kot delujejo pri 90% učencev v razredu. Zavedati se je potrebno, da otroci s posebnimi potebami niso bavbav, ampak navadi otroci, ki potrebujejo samo malček več potrpljenja. In da ocena 2, ki jo dobijo pri predmetu njim pomeni enako kot tista 4, ki jo dobi dober učenec. Vse kar potrebujejo je rahlo nižji kriterij (mogoče ena naloga manj na preverjanju) in razumevanje. Tega pa v večini primerov ne dobijo. Zaradi strahu, nepoznavanja in vrjetno tudi zaradi pritiska staršev, ki se s tem ne srečajo, ki tega ne poznajo, ki tega ne razumejo.
Skratka kar želim povedati je, da kazanje s prstom na otroke s posebnimi potrebami je nesramno in žaljivo. In da v večini primerov kraval in nemir delajo otroci, ki posebnih potreb nimajo, ki imajo načeloma lepe ocene in jih je težje krivit, da ne poslušajo in da so nepozorni, klepetavi. Ker imajo lepe ocene in oni naj se ne bi nepremerno vedli. Če razred ne more počakati 5 min, da se učitelj posveti učencu, ki ima težave, potem je zame nekaj tukaj hudo narobe. Ljudje smo vedno bolj nestrpni do drugačnih. Jih ne sprejemamo in takoj obsojamo. Ti naši otroci pa si tega ne zaslužijo. Takoj jih porinemo na rob družbe in od njih se pričakuje samo najslabše.
Spoštovana,
nikakor vas nisem imela namena prizadeti ali kakorkoli užaliti, vendar se bojim da mojih zadnjih dveh odstavkov niste razumeli tako, kot sem si jih jaz zamislila.
Nikakor nisem glede znižanja kriterija ocenjevanja, če je to potrebno, vendar pa se je treba zavedati, da vsaj nekateri otroci z pp motijo pouk in učence, da drugi otroci pač ne morejo in jim tudi ni potrebno čakati, da bo učitelj enemu vedno in povsod še dodatno razlagal snov. Kaj pa če je v razredu več takih, ki potrebujejo pomoč ? Komu naj potem učitelj nameni svojih 45 minut ? Naj kroti nemirne, naj razlaga učencu, ki se želi naučiti, a ima učne težave, naj sledi urniku dela, naj ponavlja in utrjuje snov za kontrolno nalogo, ma ne vem, kle sem se postavila samo na pravice vseh “povprečnih” otrok, ki ponavadi iz sistema pravic izpadejo in ostanejo neopaženi, saj v naših šolah je pogosto moto – dokler ne moti pouka in je priden, sledi učnim ciljem, je z otrokom vse v redu, ne glede na to, ali so ti otroci zadovoljni z svojim življenjem v šoli.
Popolnoma se zavedam čez kaj vse greste, na kakšne težave ste že naleteli pri pouku, saj sem še to in sigurno tudi več dala tudi sama čez z svojim sinom. Visoko inteligenten, a druge težave zelo izrazite, tako zelo, da so ga hoteli prepisati na drugo šolo, podali predlog za preusmeritev, ma bitka za bitko za pravice mojega otroka, da se šola v zanj primerni šoli.
Zato samo v razmislek, borite se za svoje otroke, a hkrati se zavedajte, da imajo tudi ostali pravice. Vse starše, ki se bojujejo za svojega otroka spoštujem in cenim njihov trud.
Zmotil, me je pač stavek, da ste se za zdravila odločili le zaradi možnosti ponavljanja razreda. Če v šoli pač razmišljajo o ponavljanju razreda pač vsaj zame pomeni, da otrok ni osvojil minimalne standarde in da je kar daleč zadaj v snovi. Kaj je razlog ne vem, ampak kolikor poznam naš sistem, šola le redko predlaga ponavljanje, če ni res nujno. Če pa bodo tablete pomagale, pa je itak super, tako zanj kot tudi za razred, saj bo otrok dosti manj nerovzen, bolj zbran in tudi lažje se bo učil.
Veliko sreče.
metka123,
moram se oglasiti, saj ste tako lepo povedali bistvo. Bistvo tega, kar je naloženo staršem otrok s PP in še posebej otork z ADHD in bistvo tega, zakaj so predsodki do teh otrok tako velikanski. Vsak starš vidi zgolj svojega otroka, marsikateri starš pa se ne zaveda, koliko motenj njegov otrok, ki po njegovem zahteva “samo 5 dodatnih minut” povzroča. Sama sem prepričana, da je 90% odločb za ADHD čisti fejk. Čista potuha ali če hočete čista prevara za vse tiste starše, ki se s svojimi otorki niso nikoli zares ukvarjali in ki so se, ko se zadev ni dalo več pometati pod preproge, zatekli spet k nekemu zasilnemu izhodu. Tako dobijo odločbo in namesto, da bi odločba postala izhodišče za to, da začnemo z otrokom in na otroku trdo delati, postane zaslomba, izgovor, kritje za to, da
1. otrok dela, kar hoče, itak ima odločbo
2. starš ničesar ne ukrene, saj ima otrok itak odločbo in lahko dela kar hoče. KAj neki prfoks teži?!
Sama imam otroka z dvema odločbama, zanje vedo samo tisti, ki to res nujno morajo vedeti, niti otrok sam ne ve zanje. Odločba mi nikoli ni in mi nikoli ne bo izgovor za to, da bo otrok – z eno besedo- delal štalo in haral. Da ga bo sral brez posledic ali da bo drugim sral po glavi, če se izrazim povsem po domače – nikakor. Najprej se moramo mi, kot starši, zavedati, da otrok živi in deluje v družbi, v kolektivu in da mora ne glede na vse osnovne zakonitosti nekega kolektiva spoštovat – ali pa ga mora zapustit. Ali bomo to dosegli s svetovanjem, s terapevtskimi prijemi, ali bomo to dosegli s faramacijo – ne vem. Ampak nek minimum je treba spoštovat – ali pa v takem kolektivu otrok ne more biti. Ne more se 20 otrok v večini prilagajiti enemu ali dvema, ne moreta vedno biti isti eden ali dva, ki pri vsaki uri terjata “svojih 5 min”, ker je učitelj tam ZA VSE – za vse ENAKO. Po mojih izušnjah se stvari premaknejo v pozitivno smer, ko tudi starši otrok s PP pokažemo in jasno povemo, da se tega dejstva zavedamo in da tudi stremimo k temu, da bi otrok v družbi funkcioniral in ne zgolj vegetiral, da ne pričakujemo, da se bo samo svet prilagajal nam, pač pa da se moramo predvsem mi in naš otrok prilagajati svetu. Da naš otrok ni zgolj “revček” in “nedolžna žrtev”, da je marsikdaj z njim zelo težko, da je marsikdaj tudi (lahko nehote!) kriv spora ali neke štale, ki se je zgodila. Da to priznavamo in se ne bomo skrili za odločbo “moj je pač tak, kaj serješ!” Ja, je tak, zato smo dolžni delati na tem, da bi ne bil vedno tak. Če so motnje prehude, je dejansko treba poseči tudi po farmaciji. Druga pot pa je pot v prilagojeno obravnavo, v šolo s prilagojenim programom, vendar resnici na ljubo večina otrok z (zgolj!) ADHD tja res ne spada.
Torej ja, treba je videti tudi drugo plat, ne le svojo, pa bomo vleiko lažje shajali drug z drugim.
Hvala za vsa mnenja. Zašli smo s teme, ampak vseeno. Spraševala sem po tem kako je na vaše otroke vplival ritalin in ne kako mora šola oziroma jaz reševati zadeve kar se tiče šolskega dela.
Bom pa vseeno pokomentirala. Če lahko.
1. To dajemo čez že od prvega razreda.
2. Odločbo dobili na sredi šolskega leta v petem razredu na podlagi diagnoze disleksija.
3. Odločbe za ADHD še nimamo (in ni fejk).
4. Šola je bila prva, ki se je začela diskriminatorno obnašati do otroka, ga označila za nevzgojenega, lenega …
5. Otrok je nadpovprečno inteliginten.
6. Otrok ne moti pouka s haranjem po razredu, prekomernim klepetanjem ali kakšnimi drugačnimi izpadi. To je počel v prvem razredu in sem ga jaz sama spravila v red.
7. Z njim se dela vsak dan. Domov odide takoj po pouku. Doma ga čaka pomoč pri domačih nalogah. Si pač to lahko privoščimo.
8. V petem razredu nikoli ni bilo pripomb, da je otrok za pouk moteč. Pripombe so se začele, ko smo nastopili predmetno stopnjo.
9. Včeraj na sestanku oziroma pogovornih urah izvedela, da šola ni ustrezno seznanila vseh učiteljev o prilagoditvah, ki jih otrok potrebuje.
10. Odzovem se na vsak sestanek, reden ali izreden. Se ne izmikam odgovornosti in prav tako ne prelagam vzgoje svojega otroka na druge.
11. Jaz vedno postavim otroka v red (če je to potrebno) in nikakor ne dovolim nespoštovanja učiteljev, grdega obnašanja, namernega kaljenja miru v razredu.
12. Otrok je tako med učenci kot med učitelji načeloma dobro zapisan. Ker ni zloben, žleht ali nevzgojen. Bi celo rekla, da je preobčutljiv.
13. Še predobro se zavedam, da morajo imeti njegovi sošolci in sošolke tudi mir, da lahko sledijo pouku, razlagi.
14. Vedno in povsod pa bom stala za svojim otrokom. In vrjela vanj. Ker si to zasluži. In ne bom prenesla, da se mu dela krivica zgolj in izključno zato, ker ima posebne potrebe. Ne s strani šole in ne učencev.
15. Za shajanje drug z drugim pa moramo imeti toleranco, razumevanje. Ne pa samo sposobnost videti drugo plat medalje. Predvsem pa moramo sprejemati različnost, raznolikost. Nismo vsi enaki in še zdaleč nimamo enakih potreb. Pa naj bodo to posebne ali pa klasične.
Še en vidik, čeprav to spet ne bo odgovor za njegovo mami.
Letos imam sina v šestem in vem, da je snovi veliko. Govori mi tudi o otrokih, ki motijo pouk – tako tistih s slabimi, kot tistih z dobrimi ocenami. Veliko govori tudi o asistenci – kat pomeni da otroka, ki moti pouk nekdo pospremi iz razreda k drugemu učitelju (mogoče so to dodatne individualne ure, ki niso priznane v odločbi).
Bi vas pa opozorila na nekaj. Mogoče je kljub nadpovprečni intelegenci ponavljanje v kombinaciji z ritalinom jeseni dobra možnost za vašega otroka. Ko gledam učno snov v šestem, se mi otroci prav smilijo, pa ne moj. Ampak vsi tisti, ki imajo vsaj malo težav. KNjige za ANG so nepregledne (čeprav je snov podobna kot lani), pri Sl je sedaj stavčna analiza, ki je povsem nekaj novega,……..Poatkov je ogromnoooooo.
Poleg tega, ne vem ali so profersorji manj sposobni ali učenci res nemogoči (ta razred je res naporen) – pred ocenjevanjem pišejo preverjanje, kjer dobijo povratno informacijo o znanju – vsaj SL in MAT, pa mogoče še kje. In naš nadarjen otrok včasih piše pod 50%, ker pač ni dojel razlage nove snovi ali pa je učitelj ni uspel razložiti (ob malo dela doma je to pri kontrolni 4 ali 5).
Če bo s pomankljivim znanjem šel naprej, bo imel luknje, ki jih boste težko nadgradili – vi veste, kakšno pomoč mu lahko nudite. Če bi šel še enkrat v šestega in to z ritalinom, ima mogoče možnost, da postane bolj samostojen pri stvareh, da je uspešen…… POleg tega bi se eno leto malo spočil – pa vi tudi – predvidevam, da z njim ogromnoooo delate.
Sicer pa velja, da morate biti starši borci za pravice OPP, da večina (oprostite izjeme med učitelji), dela po liniji najmanjšega odpora (enako dolga kontrolna v daljšem času, namesto krajša v istem, kje je še prilagojeno dajanje samo bistvenih domačih nalog), da so moteči otroci s slabšimi ocenami slabše tretirani kot enako ali boljmoteči otroci z boljšimi ocenami…..
Sicer pa bi z veseljem (kot strokovnjak in kot mama) brala nadaljevanje vaše zgodbe nekje konec oktobra.
njegova mami,
se strinjam z večino napisanega. Vseeno pa se tvoji principi berejo zelo črno-belo, ne vem, če se tega zavedaš. Tudi jaz skušam vedno stat za svojim otrokom ins ovražim krivico, še sploh pa zapostavljanje, vendar, če je moj začel nek konflikt, pač ne morem reči, da je cel svet grd, moj otrok pa nedolžno jagnje, ki je v svoji preobčutljivosti nekoga užalilo. Hotela sem povedati in opozoriti na dejstvo, ki ga opažam kljub temu, da sem sama mama otroka s PP in načeloma vedno na strani OPP. Ni bil moj namen namigovati ali podtikati, da je tvoj otrok nevzgojen ali neprilagojen, saj ga niti ne poznam (če si tako razumela, se ti sikreno opravičujem!), vidim pa, da se mnogo otrok obnaša zelo drugače, če staršev ni zraven in menijo, da jih ne vidijo – tudi moj.
Ja. Res je. Rabimo toleranco in razumevanje – na obeh straneh. EMpatijo “normalnih” staršev in empatijo staršev otrok s PP. OBOJI oz. VSI moramo sprejemati različnost in drugačnost, tako v zmožnostih, sposobnostih kot tudi v potrebah.
njegova mami,
naj ti pomagam najti odgovor na tvoje osnovno vprašanje s pomočjo naše zgodbe:
Moj otrok je jemal ritalin od drugega do vključno osmega razreda OŠ, vedno le v dneh pouka, zjutraj eno tabletko. Sedaj zaključuje prvi letnik srednje šole, torej je dve leti brez Ritalina. In ni kakršen odvisnik, niti ne kaže, da bo to postal. V OŠ je učinek bil, saj je lažje sodeloval pri pouku ter imel boljše odnose z vrstniki. Vedno so opazili razliko, ko je npr. pozabil vzeti tabletko.
Problem mojega otroka nikoli niso bile učne težave, nasprotno bil je zelo uspešen. Ima pa velike težave na socialnem področju, saj svet doživlja na svoj način.
Letos, ko je na srednji šoli, smo startali brez statusa otroka s pos. potrebami, vendar se je izkazalo, da vseeno precej odstopa od ostalih otrok. Sedaj ponovno razmišljamo o jemanju nečesa, vendar to ne bo Ritalin, ki ima kratkotrajno delovanje. Velik problem je namreč koncentracija, saj imaj vsak dan 8 ur pouka, posledično ima sedaj tudi učne težave.
V razmislek ti lahko povem, da je otrok že sam večkrat predlagal, da bi mogoče spet jemal tablete.
Predvsem pa ti priporočam, zaupaj strokovnjakom ter sebi. Otroka opazuj oz. v šoli povprašaj za njegovo vedenje po jemanju Ritalina.
Prepričana sem, da želiš svojemu otroku le najboljše. In ne prebiraj “pametnih” komentarjev staršev, kako svojega otroka ne bi nikoli zastrupljali. Moj otrok tudi nikoli ni zaostajal v rasti ali bil brez apetita.
Ritalin seveda ni čudežna paličica, ki bo odpravila vse težave. Z vsakodnevnim življenjem ter pomočjo strokovnakov so skozi čas vidni napredki.
To ti po 16 letih življenja z otrokom s hiperkinetično motnjo v razvoju lahko potrdim.
Čemu naj bi služila ta kemikalija?[/quote]
Recimo ….http://en.wikipedia.org/wiki/Methylphenidate
Sasin,
tudi jaz ne morem poslati zs, ker nisva registrirani, ampak bom vseeno pustila svoj mail [email protected]
njegova mami:
lahko mi pišeš na
[email protected]