Ameriški poslovnež je stal na pomolu v mehiški obalni vasici. Pristal je majhen čoln, v katerem je bil en sam ribič. V čolnu je ležalo nekaj velikih ameriških ostrižev. Američan je pohvalil kakovost ulovljenih rib in vprašal Mehičana, koliko časa je potreboval, da jih je nalovil.
“Ne dosti,” je odvrnil Mehičan.
Američana je potem zanimalo, zakaj ni dalj časa ostal na morju in nalovil več rib.
Mehičan mu je pojasnil, da mu toliko zadostuje za zadovoljitev trenutnih potreb njegove družine.
Američan je potem vprašal: “Ampak, kaj pa sicer počneš čez dan?”
Mehičan je dejal: “Dolgo spim, potem grem malo ribarit, se igram z otroki in uživam siesto z ženo Mario. Zvečer se sprehodim do vasi, kjer srkam vino in igram na kitaro v družbi mojih prijateljev. Jaz sem zelo zaposlen človek, gospod.”
Američan se je posmehnil: “Jaz sem MBA, diplomiral sen na Harvardu in bi ti lahko pomagal. Več časa bi moral nameniti ribolovu, potem bi si lahko z dohodki kupil večji čoln. Z dohodki, ki bi jih prinesel večji čoln, bi si lahko kupil več čolnov. Sčasoma bi imel floto ribiških ladij. Namesto da prodajaš ulov posredniku, bi ga prodajal neposredno tovarni konzerv, nazadnje pa bi odprl svoj obrat za konzerviranje. Ti bi nadzoroval izdelke, predelavo in distribucijo. Moral bi zapustiti to obalno ribiško vasico in se preseliti v Mexico City, potem v Los Angeles in nazadnje v Nex York, od koder bi vodil svoje rastoče podjetje.”
Mehiški ribič je vprašal: “Ampak, gospod, koliko časa bi vse to trajalo?”
Američan je odvrnil: “Od petnajst do dvajset let.”
“Kaj pa potem gospod?”
Američan se je zasmejal in rekel, da potem pride najboljše. “Ob pravem času bi prodal podjetje na borzi in postal zelo bogat. Služil bi milijone.”
“Milijone, gospod? In potem?”
Američan je dejal: “Potem bi se upokojil. Preselil bi se v obalno ribiško vasico, kjer bi lahko dolgo spal, malo ribaril, se igral z otroki, z ženo užival siesto, se ob večerih sprehodil do vasi, kjer bi srkal vino in igral na kitaro v družbi tvojih prijateljev.”

Zdravo, Hruška !
Zelo zanimiva zgodbica, pa tako življenska!
Ljudje pa res ne znamo uživati življenja, tako kot bi ga lahko.
Prva nam je materialna plat , potem pa drobne življenske radosti.
Ko smo vsi zgarani in sivi, se pa sprašujemo zakaj je življenje tako hitro šlo!

Hruška, še vedno razmišljaš o kmetovanju? To je pravi balzam za dušo. Prelaganje papirja gre tudi meni na živce.Se počutim tako ,kot bi šla vsak dan do 16 ure v arest . A ti je kaj jasno kakšne prispevke bi mogla plačevat za kmečko pokojnino?

Lep pozdrav !

Kopriva, še vedno o tem razmišljam. Časa imam še par let, tako da mam veliko časa se odločiti. Čeprav pošteno povedano bi to storila že kar danes, če bi le bili taki pogoji. Tak daleč še nisem prišla, da bi povpraševala o prispevkih za kmečko pokojnino. Nekdo mi je omenil, da mesečno menda pride okoli 8.000 sit, če si sam plačuješ prispevke. Sam se mi zdi nekam malo, da bi bilo res.

Če se ne motim, pride mesečno okrog 20 jurjev. Penzija—8000, pol pa še zdravstveno obvezno in dodatno, pa je 20.
Prejšnji teden, mi je pravila soseda. Ampak , to je cena za najnižjo pokojnino.

lp, Jana

Hruška

Zgodbica je zelo simpatična in zelo resnična. Človek v življenju velikokrat išče in išče tisto, kar v bistvu že ima….

Nehote, malo cinizma.

Če bi ubogal Ameriškega poslovneža, bi včeraj lahko vse končalo v dimu….

žIVJO!

Po moje pa je ta ribic pokojenec pa je za sabo že dal vse skozi in je zdaj stari miljonar, ki dolgo spi, se igra z otroci in ribe lovi!! :))
Možno, da je ves denar daroval, ker je dobra duša, ali…

Lep pozdravček

Meni se tale zgodbica zelo dopade. Le kaj bi rekel o tem ribiču npr. Tommy?

Hruška, če ni prevelika skrivnost, kje pa si ti doma? ( gola radovednost – zaradi tvojega predhodnega vprašanja)

Pipi, sem iz male vasi (5 hiš) na štejerskem koncu.

Oh, sem mislila če si kje proti Dolenjski, da bi čez leta preverila, če se da dobiti kakega kozliča ….:)

Lepa zgodbica…hvala hruška!