Pozdravljeni!

No, morda je naslov moje teme preveč dramatičen, ker sem zmožna normalno misliti in si telesa ne uničujem tak o kot uporabniki LSD-ja, vendar to sploh ni pomembno, saj sem skoraj tako zavozila svoje življenje kot alkoholiki, narkomani, ki jim družba priznava, da so zasvojeni in v težavah ter da potrebujejo strokovno pomoč.
Stara sem 20 let in sem zasvojena z glasbo. Boli me, ker to frazo radi uporabljajo normalni ljubitelji glasbe in med brskanjem po internetu ne najdem informacij o svoji težavi. Družba enostavno ne prizna, da lahko obstaja takšen človek kot sem jaz. Zavedajo se, da so ljudje zadeti tudi na bolj bizarne načine, npr. s televizijo, internetom in igrami, zasvojeneci z glasbo pa kot da ne obstajamo. Edini resni članek o tem sem zasledila v reviji Ognjišče, ko je strokovnjak za vzgojo, gospod Žorž, pisal o otrocih, ki zaradi glasbe zanemarjajo svoje šolske obveznosti in življenje nasploh. Ko sem ga brala, mi je bilo skrajno neprijetno, saj sem si morala prvič priznati:da, zasvojena sem z glasbo.
A družba nas, zasvojencem z glasbo, ne prisili k temu, da bi se zavedli svojih težav. če preveč piješ ali pa si skoz na travci, vsaj veš, da uničuješ samega sebe, svoje življenje in da zate obstajajo določeni programi, s katerimi se boš potegnil ven iz žlobudre, po kateri tako bedno brodiš.
Če pa si zadet z glasbo, ni pa nobenega opozorila. Ničesar. Normalno je, da imaš rad glasbo, celo preveč. Na gimnaziji je moj prfoks za psiho na hitro omenil, da te tudi glasba lahko zasvoji in da zaradi nje postaneš čisto pasiven, ampak to je rekel tako češ: ah, teh je malo, to je zelo redko, to skoraj ni primerljivo s kakšnimi heroinskimi zasvojenci, to sploh ni resna zasvojenost.
O, pa KAKO je resna! Zaradi nje sem kljub temu, da sem zelo brihtna in sposobna punca, padla v 3. letniku gimnazije, sedaj pa še v 1. letniku fakultete. Čudim se, kako mi je uspelo tako dobro zdelati maturo. Še srečo sem imela, da sem prišla na željen faks, tako sem bluzila in se zavedala z glasbo po nekaj ur na dan.
Na faksu sem srečala čudovite ljudi, ki čutijo da sem super punca, ki me za razliko od gimnazijskih vrstnikov ljubijo tako kot sem in sem jim zdi normalno, da se strižem na kratko, se šolam za moški poklic,sem pogumna, obožujem moške štose, nisem princeskasta,ne maram tipičnih ženskih cunjic in da sem torej zelo netipično dekle. Malce sem nagnjena na moško stran(lego kocke in plezanje po drevesih), a sem še zmeraj dekliško občutljiva,ljubezen do fanta je zame nekaj najlepšega, kar se mi lahko zgodi. Nisem možača, rada se uredim,ponosna sem na svoj spol, a ne prenesem strereotipov o dekletih, ker ne sodim vanje, ker me tudi žalijo. Sem en tak fletkan fantek;)(Hvaležna sem Hillary Swank za vlogo v filmu Fantje ne jočejo-pravo olajšanje zame).
A folk je čutil, da jim ne pustim blizu. Hoteli so biti moji prijatelji, a sem se umikala. Ostalo je na nivoju pozdravov, tolaženja pri matematičnih kolokvijih,bežnemu šaljenju. Ko so kramljali zunaj, bi se jim lahko pridružila, nekaj kolegov me je vabilo, a jaz sem se zaprla vase, čemela in se smilila sami sebi. Najhuje je bilo ob petkih, ko me je dajala abstinenčna kriza. Tresla sem se ob misli, da me še kar nekaj ur loči od totalnega odklopa, od fantazijskega sveta,od poslušanja glasbe tudi do 15 ur na dan. Komaj sem sledila predavanju, a sem, čeprav peklensko težko. Koncentracija je šla po gobe.
To je duševna zasvojenost, ki mi povzroča motnje v obnašanju in mi otežuje življenje. Ko začutim potrebo, me nič ne more zaustaviti. Kakor blazna zvlečem na plano cd-je, mrzlično iščem slušalke, jih priklopim na radio in hop-me že ni več. Enostavno takrat ne živim, ne zavedam se časa, ne čutim žeje, ne grem na straniščem, čeprav me tišči, začnem izločati velike količine nagravžno smrdečega potu, nenormalno sem vznemirjena, postanem pasivna, nič več se mi ne da, fučka se mi za študij, za ljudi, za mamo, za cel svet. In v takem stanju sem neprekinjeno nekaj ur, ne študiram, ne počistim po stanovanju, vrtam si po nosu in si roke brišem v majico, slinim se, ne zmorem normalno govoriti, tako sem zmedena, da ne vem točno, kaj in kako. Nato pride depresija, gledam se v ogledalo in se sama sebi zdim tako grda, da kričim od besa in se sovražim, nato pride hipohondrija, ko se mi zdi, da sem smrtno bolna in začnem jokati, se poslavljati od sveta. Enkrat me je zalotila mama(zatolčem se, če sem prepričana, da ne bo prišla k meni) in bila zgrožena. A ker se ne zaveda, kaj se dogaja, je rekla, naj neham afne guncati in se grem učit ali pa da naj že izklopim ta jajca in naj ji že enkrat pomagam nekaj urihtati, za kar me je že stokrat prosila. Pojma nima, da nisem tista klasična lenobica, ki pač zabušava in se zajebava, kot študenti maja na žurkah, ampak sem resno odvisna. Jaz kot jaz pijanskih žurk ne maram, alkohol se mi gabi(pivo in vino imata tako ogaben okus, da mi ni jasno, zakaj ju eni tako radi pijejo), cigarete in marihuana mi grozno smrdijo, mamil nisem poskusila, ker mi preprosto ni do tega. Fučka se mi za klasične droge.
Tudi ne morem reči, da je to klasično sanjarjenje, saj brez glasbe in ko ne čutim potrebe po njej, ne bežim v fantazijski svet, ker ne morem. Nisem tak tip. Če že sanjarim, je to potem, ko si po poslušanju glasbe še nekaj ur ne opomorem. Sem izčrpana, nezmožna brati kakršen koli tekst lepo počasi, ampk kar brzim čez vrstice. Čisto sem ponorena in blesava. Smrdim, uriniram zelo gost urin, vsa sem lepljiva od enormnih količin potu. Ko pridem k sebi, se sama sebi zagabim, sram me je, jokam in si rečem nikoli več. A naslednji dan, ko se spočijem in imam načrt, kako se bom učila, šla ven, kolesarila naokoli, pride potreba, ki je tako močna da me kar zvija, boli v želodcu, sem histerična in zmešana,grize me slaba vest, a ne zdržim,zmrači se mi in planem po te preklete cd-je. BEDA!
So dobri in slabi dnevi. v dobrih mam močno voljo in se obrzdam to potrebo, a z muko in kar sedim in se jezim in butam po mizi, v slabih dnevih pa je zelo hitro konec. Pride potreba in puf!
Če je doma mama in bi me dobila, letam po sobi gor in dol in govorim:zgub se že pr*** zoprna, kaj mi težiš, pa sam težiš, odj*** že v to p***** službo. Rada bi poslušala muziko, pa ne morem-kakšna muka!!!! Da bi se učila…ne zmorem, ker mislim na glasbo cel čas!
Ne uživam več, ker je to postalo ponavljajoče se mučenje same sebe. Zadene me vse-rock, klasika. Pri trinajstih sem lahko Mozarta normalno poslušala, sedaj, pri 20-ih, se mi tudi pri njem utrga. kako žalostnoi, kao bedno, postala sem razvalina zaradi stvari, ki nekaterim ne škodi, ki jim celo pomaga.
Nekoč sem bila tako sita teh muk, da sem hotela razbiti mamin radio in tv(glasbeni videospoti so taki, da buljim vanje ure in ure,brez glasbe mi ne bi pomenili nič), pa nisem mogla, ker bi materi morala priznati, kaj me muči. In zasvojenost je šla naprej.V gimnaziji, ko sem divje špricala in nisem hodila na teste, sem se izgovarjala, da je krivo pomanjkanje očetove ljubezni, puberteta. ker ni bilo seveda nič bolje in sem zabušavala dalje, so me bili na šoli že siti, prav zjezila sem jih s tem zaničljivim odnosom. Čutili so, da z njimi manipuliram, jih vlečem za nos, obljubljam, pa nič ne storim, da bi bilo bolje. Ker je bila moja gimnazija k sreči popustljiva, so sprejeli materina neskončna opravičevanja po stotinah mučnih sestankov s psihologinjo, razredničarko in ravnateljem.
Maturo sem dobro naredila, bila sprejeta na željen faks, na katerega je bil omejen vpis, a ko sem odhajala, sem začutila grde posledice svojega bednega stanja. Mama je zaradi mene imela slabo vest in me je prisilila, da razredničarki in psihologinji nesem darilo. Obe sta ga kljub temu, da sta dobri ženski, sprejeli s tisto naveličanostjo v očeh:izgini že, ti smrklja nesramna, dosti živcev si nam uničila s temi svojimi trapastimi štosi. Hudo mi je bilo, ker sem ti ženski, ki sta tako dobri in radi pomagata, tako izkoristila in ju obrnila proti sebi.
Faks je bil čista polomija-redno sem bila na predavanjih in vajah, a sem od 11 naredila en sam izpit + nekaj kolokvijev. Že na začetku se mi je fučkalo, to da sem imela visoke pike in da sem prišla na faks, ki je bil kar zaželjen med mladino, me ni ganilo, ne razveselilo, ne vzbodbudilo. Važni so mi bili moji CD-ji in videospoti na YOUTUBE.
Mama me je pred nekaj dnevi dobila, kako ji kar lažem in lažem o izpitnih rokih in me streznila. Sedaj se brzdam, a mi spet popušča in dojela sem, da moram nehati. Prvič v življenju sem šla iskat informacije o svoji zasvojenosti na internet, šla sem v knjižnico po knjige o zasvojenosti, nehala sem lagati sama sebi. Hočem doštudirati, saj se mi zdi poklic, ki sem ga izbrala, super in na faksu sem se našla in z velikim zanimanjem poslušala predavanja, ki niso bila splošna in so se bolj tikala moje stroke.
Materi že pišem pismo, v katerem ji pravim, kaj je z mano zares narobe.Prosila jo bom tudi, da pred mano zaklene cd-je, slušalke,računalniške zvočnike, vse radie, ki jih imamo in tv. Sama sem se obsedenosti z mp3-jem rešila tako, da sem ven vzela baterije in s super lepilom zalimala pokrov(na skrivaj, ker bi me mama ubila).To je bilo seveda premalo. Rekla mi je že prej, ko sem se zezala in se nisem učila, da sem pri 20-ih prevelika punca, da bi mi ona omejevala gledanje tv-ja. To mora narediti, ker bom drugače propadla. Glasba mi na plano vleče grde spomine, tudi na nasilnega očeta, ki sem ga v resnici prebolela, a jaz ga zadevanjem privlečem iz globin na plano in se potem z njim zgovarjam, ko mi ne gre. Ni kriv oče, zdaj, ta hip, ko pišem in sem zelo pri sebi, čutim, da me on ne ovira in da je bilo 5 let dovolj dolga doba, da sem šla po selitvi od njega čezenj. Imam lepo življenje,a s svojo zasvojenostjo si ga uničujem in s tem tudi svojo prihodnost.

Zato vas prosim, da mi poveste, kam naj se obrnem. So društva proti alkoholu in nedovoljenim drogam, ne vem, kam naj grem jaz, da ne bom silila tja, kamor ne sodim. Potrebujem pogovor, rada bi srečala nekoga, ki je v istem zosu, kot jaz in je z glasbo zasvojen.Tako lepo bi bilo videti nekoga, ki se trpinči tako kot jaz. Po TV videvam zdravljene heroinske odvisnike in alkoholike, sebi podobnih pa ne. Tako normalno je , da se posluša glasbo, a zame ni. NI!
Slišim jo povsod, po marketih, avtobusih, izletih, lokalih in to me spravlja ob živce. Sovražim jo, ker me muči!

Pozdravljena!
Ob branju besed, ki si jih napisala me je spreletela žalost…hudo mi je da doživljaš trpljenje in grozne občutke…
Nikoli nisem slišala za takšno vrsto zasvojenosti, ne dvomim pa v to da je prav tako huda kot vse druge…Trpiš in ti to onemogoča normalno, izpopolnjeno življenje…
Iskreno, menim, da moraš za začetek vse zaupati mami, nato skupaj poiščita rešitev…Nekaj moraš ukreniti, saj ti vse skupaj uničuje življenje…
Menim da je vse v psihi in podzavesti, ter da moraš s pomočjo strokovnjaka (psiholog, psihiater)odkriti globino vsega doživljanja.
Verjetno se je nekaj moralo zgoditi v tvojem življenju, v tvoji osebnosti…nekje mora tičati vzrok za vse občutke,bolečino ter obup, ki ga sproža odvisnost od glasbe…

Želim ti veliko sreče,uspešno premagovanje odvisnosti ter izpopolnjeno in mirno življenje!

Daj, povej mi kaj poslušaš? Te res vsaka zvrst glasbe požene v stanje omame?

Dekle 1987,

tvoja izpoved se me je res dotaknila. V tvojem pisanju sem prepoznala veliko stisko, po drugi strani pa pripravljenost in željo, da se težave rešiš. Imaš dober vpogled v lastno problematiko. Zdiš se mi pogimna, da o tem iskreno sporočaš. Upam, da si pismo mami napisala in ji ga dala. Bližnji so ti lahko v veliko pomoč. Prvo, kar je pomembno, da nekaj časa abstiniraš od TV, interneta in glasbe. šele takrat se lahko poglobiš v srž sebe in poiščeš manjko, ki ti ga glasba nadomešča in poiščeš druge načine sprostitve in zabave. Stik s sabo v tišini. Zasvojenost je le vrh ledene gore. Abstinenca le začetek.

Drži se…

kaj pa, če bi začel igrati na kakšen inštrument namesto poslušanja glasbe.

meni se je tud zdelo nekoč, da ne morem brez glasbe, kar je trajalo nekaj let, zdaj pa že prek 10 let ne muziciram tako fejst kot prej. mogoče te še mine.

Mogoče ti bi pa Sanja Rozman znala pomagat. Ukvarja se z odvistnostjo od odnosov, internetom…

Morda bi ti pomagalo, da se prisiliš oditi nekam v totalno naravo, predvajalnik seveda “pozabi doma.Uleži se pod kako drevo in “poslušaj” tišino, ki jo barva nežno ptičje petje, šumljanje kakšnega potočka… Res je , da so tudi to zvoki, a so naravni, morda ti pomagajo najti zopet stik s seboj, postopoma. Poskušaj razmišljati o smislu življenja, bivanja,vendar se trudi ohraniti pozitivne vzorce : napredek, jutri bo že bolje,lepo je tukaj, tako kot si o sebi začela v tem dolgem in čustvenem pismu, o sebi meniš da si fajn, luštna punca, pametna, se znaš zrihtat, ponosna na svoj spol…
Želim ti, da bi ti uspelo,od srca!
Meni je tudi uspelo rešiti se več zasvojenosti. Morda ti nekoč o tem povem še kaj več.

Drago dekle, trenutno mi ne pade na pamet nič posebej spodbudnega, ampak me je tvoja zgodba res vrgla. Jasno mi je, da je človek lahko zasvojen z marsičem, tole je grozno, predvsem zato, ker poplne “abstinence” ne moreš doseči, razen če greš na severni pol, glasba nas spremlja povsod. Tvoja zasvojenost se mi zdi precej podobna zasvojenosti s hrano oz.motnjam hranjenja, ko človek bije grozne psihične bitke, tudi od hrane ne moreš vzpostaviti abstinence, saj jo potrebujemo za življenje in obstoj. Mogoče res ne bi bilo slabo, če poiščeš pomoč psihoterapevta. Upam, da sta z mamo uredili in da ti bo pomagala v tej tvoji bitki. Javi se kaj, kako si.
Ja, še to- mogoče res ni slabo, da presežeš samo sebe in greš nekam v naravo, kadar te zagrabi sla in enostavno poskusiš prisluhniti…tišini. Ampak to je le delček sestavljanke, velik del bo še treba zložiti skupaj, da se rešiš te zelo nezavidljive situacije.