Spostovani,
Kakąno je vaąe staliąče do določil etičnega kodeksa, ki menda zdravnikom nalaga, da bolniku ne povedo diagnoze, ki bi lahko neugodno vplivala nanj? Ali menite, da je res vedno pravilno načelo, da naj bolnik o svoji bolezni izve le toliko, koliko sam vpraąa?
Pričakujem več različnih odgovorov, ker vem, da gre za občutljive dileme zdravnikov. Osebno bolj cenim resnico, čeprav je ąe tako kruta. Poznam nekaj popolnoma različnih primerov in imam na koncu tudi osebno izkuąnjo. Prepričan sem da moraą bolezen kot je rak ľe ob odkritju dobro spoznati, če se ji ľelią vsaj za silo upreti.
Ta forum postaja vse boljąi, zato bi se rad zahvalil in izrazil hvaleľnost vsem tistim, ki se trudite z iskrenimi in tehtnimi odgovori. Se posebej bi rad pohvalil zelo veliko Irenino angaľiranost. V danaąnji materializirani druľbi so najbrľ zelo redki ljudje, ki razdajajo svoj prosti čas in znanje za nekaj, kar ni plačano in jim ni v zabavo.
In na koncu ąe vpraąanje kot izziv bolnikom, brez katerih forum ne more celovito odgovoriti na vpraąanje, kako ľiveti z rakom. Ali res nimate nobenega nasveta in izkuąnje, ki bi pomagala ąe drugim?

Pozdrav, Pepi

Lep pozdrav,
veseli me, da razmisaljte o teh stvareh. Z razpravo in dialogom lahko namrec vedno razjasnimo kaksne nesporazume.

Nacelo, da bolnik izve toliko, kot sam vprasa, velja bolj kot smernica zdravniku, ne pa kot strogo pravilo. Dilema, koliko in kaj povedati onkoloskemu bolniku, je vedno pereca. S stalisca medijev se vecinoma pojavljajo negativizmi v stilu, da zdravniki vedno kaj prikrivajo, zavracajo daljsi pogovor in razjasnitev bolezni.

Kadar je bolezen ozdravljiva (in kot vidite, imamo za boj proti raku ze ucinkovita in uspesna sredstva), bi bilo seveda povsem napacno, ce tega zdravnik bolniku ne bi povedal, ce ga ne bi vzpodbujal, mu vlil upanja ter moci za boj z boleznijo ter ga seznanil z vsemi podrobnostmi zdravljenja, tudi negativnimi stranskimi ucinki, saj le na tak nacin lahko bolnik dobro sodeluje in ve, da je naceloma tisto, kar je zanj neprijetno, se bolj neprijetno za tumor.

Pri raku pa hodimo pogosto po precej tankem ledu nekaksnih odstotkov in moznosti. Moznost je, da se bolezen ponovi. Moznost je, da se poslabsa. In moznost je, da se ne ponovi nikoli vec in bolnik ni vec bolnik. S terapevtskega stalisca bi bilo nesmiselno, da bi bolniku predocili odstotke v stilu – toliko in toliko odstotkov jih umre za to boleznijo. Se bolj nesmiselno je, ce se bolniku ne pojasni zdravljenja in vsaj laicno, kaj od tega pricakujemo, saj na ta nacin bolnik ne more dobro sodelovati, marvec se lahko zacne sprasevati, zakaj ga sploh po nepotrebnem mucijo s postopki, dobi obcutek apatije, potrtosti…

Smrt sama pa je tudi v nasi druzbi tabu. Odkar imamo tako izpopolnjeno medicinsko zdravljenje, ni vec tako samoumevna kot v pradavnini. Zato jo tudi ljudje zavracajo, se o tem ne pogovarjajo, pomeni nekaj neznanega, negotovega in strasnega. Obsodba bolnika na smrt, ki pride iz zdravnikovih ust, je tudi za slednjega velik stres. Kljub temu, da sem studentka, sem ze videla veliko primerov prelaganja ali izmikanja odkritemu pogovoru, toda vecinoma v drugih strokah.

Pogosto prinasa smrt dolocenega bolnika tudi socialna vprasanja. Spomnim se moskega z razsirjenim pljucnim rakom, ki je imel doma dve dusevno prizadeti sestri in kar nekaj glav zivine. Zdravnica, pri kateri je bil, je uvidela, da se sam ne zaveda, da bi moral pred smrtjo stvari urediti in je takoj zavrtela nekaj telefonov (socialna sluzba, njegov osebni zdravnik!) in mu tudi povedala, da bo treba kaj ukreniti.

Osebno se strinjam z vami, da bi v primeru, da zbolim za raka, rada vedela vsako najmanjso podrobnost, zlasti pa tisto “koliko casa se imam”. Toda lahko je govoriti, ko sam nisi v polozaju bolnika. Izvedeti resnico namrec terja od bolnika veliko poguma, hkrati pa tudi odgovornosti. Niso redki taki bolniki, ki raje izvedo cimmanj. Namesto da bi se obremenjevali s podatki, odstotki ali kdove cim se, skusajo sami v sebi najti potreben mir in zeljo po ozdravitvi. Zato je pravzaprav zdravnikova naloga, da s pogovorom pocasi spozna bolnika ter njegove zelje in vprasanja. Brala sem izpoved zenske, ki se je jezila, ker je “tako dolgo trajalo”, po svojih besedah je morala “dobesedno izvrtati” iz zdravnice, za kaj gre. Vendar je to izvrtala ze ob prvem obisku! Seveda zdravnica ni mogla kar izstreliti, za kaj gre.

Na koncu se obracate se na bolnike. Ti praviloma radi delijo izkusnje s “sotrpini”, jih tudi tolazijo in bodrijo, razumeti pa morate, da gre pri omrezju se vedno za nov medij, ki ga niso vsi vajeni. Tale forum je pocasi vedno bolj ziv in prepricana sem, da se bodo razvile kaksne debate in se bodo oglasili tudi bolniki z izkusnjami.

Zahvaljujem se vam tudi za pohvalo!

Irena Jakopanec, stud. med.

Zadeva je zagotovo odvisna od vsakega primera posebej. Doma smo vedeli za hudo bolezen starega ata, a mu tega nismo povedali saj smo mu na ta način polepšali trenutke, ko še ni čutil bolečin. Je pa pokašljeval in podobno. Naj omenim, da je bilo mnenje zdravnikov, da bi bila operacija v tem primeru neuspešna. Na koncu nam je bilo vsem težko, toda ugotovili smo, da smo ravnali spretno, ne bom pa rekel, da do sočloveka pošteno! Toda, ko je bila zadeva že pred koncem smo dobili občutek, da je ata sam vedel, da je resno bolan. Odleglo nam je, da se ni neskončno dolgo utrujal v boju z boleznijo, čeprav se vsekakor je, to smo vsi dobro vedeli in se zavedali.

Kaj je etično in kaj ne? To je seveda že filozofiranje. V takih trenutkih pa ga nikakor v preobilici ne priporočam. Torej, vedno se moramo odločati med pravičnim in realnim. Nekdo sprejema resnico z lahkoto, drug pač ne. Je pa v vsaki bolezni psiha najbolj pomembna, naj gre za ozdravljivo ali neozdravljivo.

To se zelo lepo vidi pri nas, vsakdanjih ljudeh. Eni imajo tablet na tone, pa še odlično se počutijo, ko jim zdravnik vendarle nekaj predpiše brez plačila. Sam pa sem vesel, da jih čim manj vidim. Seveda je to moje osebno mnenje.

Lep pozdrav, Matej