Vsi, ki smo izgubili ljubljeno osebo vemo kako je težko, ko je ni več, kako je bolečina grozna, kako se moramo boriti vsak dan, kako…

Ko srečam znance ali prijatelje, ki vedo za mojo izgubo, me prijazno vprašajo:”Kako si?” Pa včasih odgovorim v redu, drugič pa ja no, pa tretjič nisem v redu. In če odgovorim s tretjim odgovorom sledi:”Zakaj? A si bolna?”
Saj vem, da je ljudem težko, ampak tudi meni je. Zakaj jaz razumem, da jim je težko, ko pa imam sama komaj dovolj energije, da preživim dan? Ali je tako napačno, če poveš ljudem po pravici kako se počutiš? Meni je res zelo hudo.
Zanima me kako vi to rešujete, ker jaz ne rešim nič. Potem pa sem tako jezna na ves svet. Ali naj ljudem razlagam kako in kaj? Ne vem. Ne znam.

Manjkajo mi odkriti pogovori.

Natasa

Pozdravljena!

Kako dobro poznam to, pri meni se dogaja popolnoma enako. Nekaj časa sem res govorila po pravici in rekla “no ja, sej veš” ali pa “slabo” in po vseh teh vprašanjih “zakaj slabo oz. kaj pa je narobe” sem se naveličala govoriti resnico in sedaj rečem “dobro” ali pa “gre” samo zato, ker ni nadaljnjega “zakaj”. Predvsem pa se mi zdi butasto razlagati nekaj, kar bi moglo vsem biti jasno… nekaj, kar je tako logično.
Še bolj pa me moti, ker sedaj, ko se bliža eno leto vsi mislijo “saj zdaj pa mora biti že dobro”. Kaj pa drugi vedo, kaj mora biti in kdaj, če jaz čutim drugače.
Jaz sem sama sebi rekla, le jaz vem kako mi je in kaj pa koga briga kaj je v moji notranjosti, tako ali tako mi tega nihče ne more vzeti, četudi jim vsak dan po stokrat povem, da sem slabo. Veš vedno boli le resnično najbližje, drugi hitro, prehitro pozabijo.

Bučka,
točno to sem mislila. Včasih bi me bolje razumeli, če bi rekla, da nisem v redu, ker imam prehlad.
Saj, sedaj po nekaj mesecih, bi bil pa že čas, da grem naprej, kod da sem obstala. Pa če pomislim, sem taaaakoooo napredovala od njegove smrti. V bistvu pa je bolečina vsak dan večja.
No meni majkajo taki pogovori z ljudmi, ki to razumejo.

Natasa

Nataša, pozdravljena!

Veš, izgubo svojih dragih razumejo v glavnem samo tisti, ki so izgubo svojih tudi imeli, doživeli. O tem, se lahko pogovarjaš samo s temi in ti te razumejo.
Nataša, samo moč v sebi je potrebna, da lahko prenašaš bolečino. Na glas si povej sama sebi, da moraš biti močna, da boš šla lahko naprej, ker moraš iti dalje.
Napisala si, da ti manjkajo pogovori z ljudmi, ki to razumejo. Škoda, da se nisi javila na srečanje, ki smo ga imele 17. junija, kar lepo smo se pogovorile. Dogovorite se za srečanje, boš videla, da Ti bo lažje, ko se boš pogovorila z ljudmi, ki imajo enake težave, kot Ti.
Bučke, pa kolikor vem, jo prek vikenda ni tukaj.
Bodi močna in miren vikend Ti želim.

LP PRABABI

Nataša!

Vem kaj misliš, napreduješ toliko, da se ravno ne zjokaš vsakemu mimoidočemu in vsakemu, ki vpraša “kako si”, da te solze držimo bolj zase in jim damo prosto pot takrat, ko smo sami. Skratka, da se na nek način znamo kontrolirati. Prej se sama nisem mogla. Zdaj se znam tudi nasmejati in včasih imeti celo lepo, čeprav globoko v meni je tudi, ko se smejim in imam lepo, tista žalost in tista praznina, ki pa je drugi ne vidijo. Tako mislijo, da je že dobro ali pa bolje, pa ni. Pridejo trenutki, ko mislim, da bom dobila panični napad a hvala bogu me nek obrambni mehanizem na nek način zaščiti in to dokaj hitro popusti. Na trenutke niti ne vidim smisla. Vem, da bo to vedno ostalo, vedno mi bo manjkala in vedno si bom želela najinih pogovorov. Tako zlata je bila in tako povezani sva bili.
Včasih se celo čudim kako sem sploh preživela eno leto brez nje, a očitno je tisto čisto res, da kar moraš- moraš četudi boli in je hudimano težko.

Vem, ljudje pa tega ne razumejo ampak prej ali slej bodo mogli, ko bodo sami doživeli isto. Tega nikomur ne želim a hočeš – nočeš pride.

Drži se, pa še kaj piši.

Miren večer!

Bučka, se bom kar podpisala pod tvoj post, ker se od prvega do zadnjega stavka počutim enako kot ti, zato se ne bom ponavljala.

Nataša, ko rečeš da si slabo in te vprašajo zakaj, povej zakaj, lažje ti bo. Meni bi bilo težje govoriti da sem dobro, če pa nisem! Ne morem govoriti da sem dobro samo zato, da se bodo ljudje ki me sprašujejo kako sem, bolje počutili. Če ne prenesejo moje bolečine, naj ne sprašujejo.