Resen? problem! nasvet!

Pozdravljeni,(sedaj ko to pišem se mi zdi da sem čustveno prazen).

sem 23 l star in niti sam ne vem več kje naj začnem, ko se je toliko tega zgodilo. Začelo se je pred pol leta (pravzaprav se ne spomenem več kdaj) ko sem prišel iz USA. Odhod v USA je bil samo še eden od mojih uspehov v življenju, poleg tega da sem bil dokaj priden, vzoren študent, da imam vzorne in ljubeče ter uspešne starše, da sem bil ful zagnan in zelo čustvena oseba, vendar vedno z nekimi problemi saj sem mislil da stvari vedno morajo biti idealne in sem vedno k temu težil. Vseeno se mi zdi da sem vedno uspel reševati probleme na dokaj pameten način. Pika na i bi bila še lepa in pametna punca (punce doslej še nisem imel). Pred dvemi leti sem jo srečal in takrat sem vedel da je zame idealna, hkrati pa je pokazala tudi sama zanimanja zame. Takrat sem si zadal cilj: njo hočem. Čeprav je začela nekaj mučkat z enim fantom sem pred letom vedel da imam še šanse, da vsaj poskusim. Vendar nisem. Nato je prišla USA. Po prihodu sem si ponovno (ker sem jo tako močno ljubil) čeprav ona hodi z drugim bi vseeno kaj probal Če mi ne uspe, pa kakšno drugo, vendar hitro, ker (sem že precej prilik izpustil za lepoin pametno punco izpustil). Ko smo se srečali vsi skupaj pa sem videl da ga ona zelo ljubi in da dejansko ne smem vmes posegati. Takrat se mi je prvič porodila ideja o samomoru ker sem si očital zakaj nisem vsaj poskusil in da je ne morem imeti in da enostavno nimam za kaj živeti saj ne bom nikjer srečal take!!!! Zašel sem celo v take probleme, da se me je ta ideja o samomoru začela obremenjevat (in se je nikakor nisem mogel rešiti), da sem začel razmišljat ali sem multipla osebnosti. Poskušak sem teči zunaj saj naj bi fizični napor ublažil ali odpravil psihične problem in vseeno je nisem odpravil. Začel sem praktično bluzit in govoriti nesmisle, smejat se brez veze itd… Zgubil sem zagnanost in smisel za red, čistočo in odgovornost. Doživel sem tudi en napad vendar ne zaradi nje ampak zaradi želje po “idealni punci”. Moja mami ve o meni skoraj vse (razen o samomorilskih mislih – ji nisem nikoli eksplicitno povedal). Ve tudi o punci. Vedno mi je pomagala, pred kratkim pa je rekla da ona temu ni kos. No celo to se je dogajalo, da se mi je ob pogledu na odprto okno kar pojavila misel o samomoru – (najbrž so to bile blodnje), da ko sem slišal kakšno zgodbo o norcih tudi sam o tem pomišljal… Če danes pogledam nazaj tega problema končno ni. Vendar sem imel probleme tudi s nespečnostjo, slabim prehranjevanjem, živčnostjo tudi ponoči, pešanjem spolne sle. Eden od simptomov je bil tudi potenje in mrzlenje rok in nog, slaba koncentracija, slab spomin, nezaniteresiranost za delo in se sploh ne spomnem več kaj. Še vedno se potim in se znam kar brez razloga potitt v roke ali noge. Eno pa je gotovo. Postal sem neobčutljiv na vse a včasih sem bil zelo občutljiva oseba. NIč me več ne prizadene. (kot stroj se mi zdi da sem). Njo sem zgleda prebolel, vendar se roke in noge še vedno potijo, diplomo ki naj bi jo pisal pišem zelo počasi, predvsem pa na nepravi način … Razmišljal sem tudi o strokovni pomoči, mama je rekla da če tako mislim naj grem.(še pred dvemi tedni). Skoraj bi to tudi storil, pa nisem. Iz dveh razlogov; enkrat ko to storiš je za recimo poslovni uspeh konec, drugič še vedo sem obdržal kanček upanja da zmorem sam Zdi se mi da sem prebolel “nemogoče”. Vendar se sprašujem ali bom lahko kdaj ponovno funkcioniral kot sem funkcioniral pred 6 meseci. (ko se nisem potil in imel mrzle in potne roke, ko sem študij na faxu opravljal brez večjih težav, kdaj se bom povrnil na tisti nivo uspešnosti)???

Prosim za komentar.

A imate občutek, da sem izgubil stik z realnostjo?
A imate občutek, da je ker nisem poiskal pomoči storjena huda napaka?
A mislite da lahko človek brez občutkov sploh normalno živi?
Prosim za odgovore.

Goran !

Tvoja izkušnja je še ena izmed tistih,ki jih doživljamo bolj ali manj vsi. Temu pravimo tudi čustvena odvisnost.
Tudi sam sem že imel takšno izkušnjo, ko sem spoznal punco in sem bil prepričan, da je idealna zame. Ampak, idealna je bila le v mojih mislih in prepričanjih.
Idealna se mi je zdela zato, ker je odražala tisto, po čemer sem hrepenel.
Ko čutimo, da nekdo odraža tisto, po čemer hrepenimo ali kaj nam manjka, si rečemo, da želimo to imeti. Tako svojo nepopolnost projiciramo na drugega in postanemo prepričani, da brez tiste osebe ne moremo živeti.
Če tista oseba ne zadovolji naših želja in nam tako preprečuje, da bi izrazili svoja čustva, začnemo svoja čustva tlačiti. Zato postajamo vedno bolj togi, hladni in se vedemo,kot robot. Saj smo si zaradi zavrnitve, ustvarili mnenje, da tista čustva niso dobra in nam povzročajo bolečino, zato jih potiskamo v globino. Zato pride do tega, da se na površini počutimo prazni, znotraj nas pa prihaja do simptomov, kot jih opisuješ. Kot so nespečnost, potenje….
Mogoče si njo prebolel in si rekel, da je pač ne moreš imeti, vendar je to le teoretično. Še vedno pa si čustveno odvisen in nisi sprejel svojih čustev.

Nisi izgubil stika z realnostjo, ampak si se zaradi zaprtosti in neizraženih čustev, malo zaprl in si s tem zgradil nek zid, ki ti preprečuje, da bi se lahko bolj poglobil v soljudi in v polnosti začutil okolico.
Glede tega, da nisi poiskal strokovne pomoči, ti ni treba imeti nobenega občutka krivde.S svojimi čustvi se boš moral sam soočiti in jih sprejeti.
Sprejeti bo treba to, da je bila tista ideja o idealni punci le blodnja, le tvoja projekcija. Saj, če bi bila idealna, bi bil danes z njo.
Poznam precej ljudi, ki živi takšno mlačno življenje, ki si zaradi nekega religijskega ali kakšnega drugega prepričanja, ne dovolijo izraziti sebe in svojih občutkov.
Veliko ljudi je razočaranih in se zaradi strahu pred vnovičnim razočaranjem zaprejo in si ne dovolijo živeti v polnosti. Vendar smo razočarani le zaradi sebe, ker smo pričakovali nekaj, kar se ni zgodilo. Saj nesmiselno je pričakovati, da bo nekdo drug ustrezal vsem našim željam, saj smo vsi samo ljudje.
Zdaj se tebi dogaja tisto, kar si pričakoval od tiste punce. Pričakoval si, da je takšna, kakršno si si ti predstavljal. Torej, kot nek robot, vendar se zdaj počutiš sam, kot nek robot.
Življenje nam povrne le tisto, kar sami damo.

Pravi prijatelj je tisti, ki te sprejme takšnega, kakršen si.
Tudi prava ljubezen bo prišla, to je bila le izkušnja, ki si jo potreboval.
Zgodilo se je tako, kot je najbolje zate.
To je realnost. Sprejmi jo.

Dragi Goran!

Pišeš, da si bil odličen učenec. Vse ti je šlo po načrtih in na splošno si bil zelo uspešen. Potem si naletel na oviro – dekle, ki si jo ljubil, ti ni vračalo ljubezni. Kljub temu, da si se za njeno naklonjenost potrudili ni pomagalo. Ker si vajen, da trudu sledi uspeh, je bilo zate zelo nepričakovano, da ni bilo odziva, ki si ga pričakoval. Naredil si vse, tako kot ponavadi, izostal pa je uspeh. To te je verjetno zmedlo in verjetno si izgubil nekaj zaupanja vase. Ljudem, ki niso vajeni neuspeha, lahko en neuspeh prizadane veliko škode – saj se prej preprosto niso srečevali z neuspehi. Pri ljubezni in čustvih je drugače, ni vse odvisno od vložka. Takih situacij nisi vajen, v njih si nov. Kot kaže si se sam z mamino pomočjo dobro spoprijel s problemom, čeprav te je prizadel in ti spremenil življenje.

Sprašuješ, če si izgubil stik z realnostjo? Na to vprašanje si resnično lahko odgovoriš le sam. Meni se glede na to kar si napisal ne zdi, da bi ga izgubil. Zaprl si se vase in se namesto z zunanjim svetom nekja časa ukvarjal samo sam s sabo.

Mislim tudi, da nisi storil hude nepopravljive napake, ker nisi šel po pomoč. Verjetno bi ti strokovnjak pomagal težave rešiti prej in izvlekel bi se z manj truda. Škoda je, da si toliko trpel, ob pravočasni strokovni pomoči bi ti bil del trpljenja prihranjen. Lažje bi razumel situacijo in prej bi nadaljeval svoje življenje, se spravil v tvoj tempo.

Tudi brez občutkov po mojem mnenju nisi. Verejtno si se nekoliko ogradil pred svetom, ker si bil ranjen in si zato sedaj ne upaš, ne pustiš občutiti, da te ne bi kdo znova prizadel. Sčasoma boš ograde spustil in boš lažje začutil okolico in sebe.

Sprašuješ, če boš kdaj spet tak kot prej, pred 6 meseci. Ne boš. Bogatejši boš za izkušnjo. Nekaj si izgubil, se znašel v novi situacji in neredil korak naprej. Brez konfiktov in težav ni napredka! Ljudje se spreminjamo skozi čas. Nihče ne ostane isti. Na nas vpliva zunanje okolje, naša samoaktivnost, … Nihče izmed nas zagotovo ni tak kot je bil pred 6 meseci.

Upam, da ti bo kakšen del mojega razmišljanja pomagal,

Barbara, Šent

Živjo,

lepa hvala za vaše sporočilo. Sedaj imam še dve vprašanji: Še prej pa popravek;
punce nisem zapecal zaradi predvsem subjektivnih, delno tudi zaradi objektivnih okolinščin (razdalja)! Nisem ji utegnil sploh povedati kaj čutim. Sedaj pa vprašanja
a ste vi strokovna oseba?
kako naj zapolnem nastalo čustveno praznino in vrnem svoje čustveno stanje pred 7 meseci? Kako naj torej vsako stvar, ki jo počnem v življenju počnem z vnemo in veseljem?

Hvala, Goran..

Živjo Barbara,

hvala lepa za vaše pismo. Vendar moram dodati še par popravkov o katerih se očitno nisva dobro razumela oziroma sem jih mogoče napačno predstavil:
1. nisem ravno odličen študent (torej povprečna ocena je 7)
2. to dekle, ki je bilo zame ideal, zaradi objektivnih, predvsem pa subjektivnih razlogov (ker sem mencal) sploh nisem zapecal, sploh ji nisem povedal kaj do nje čutim (), ne pa da mi ni vračala ljubezni.sem nameraval vendar ji je vmes drugi (mnogo starejši) osvojil srce. In to si nisem nikakor mogel odpustiti, da nisem niti prav poskusil (če bi poskusil pa bi rekla ne potem bi bilo ok, lepo in prav in bi se takoj lotil nove pustolovščine).

Pravite, da bom čustveno bogatejši? Hm težko verjamem, ko pa se počutim tako prazno? Kako naj napolnem čustveno praznino, npr recimo techno me je včasih dal v ritem? (a so za to ponovno potrebna leta in leta normalnega življenja – starši so mi podarili veliko ljubezni) ali je to samo vmesna faza (kot nekakšna kratkoročna izguba spomina).

Hvala še enkrat in upam da mi odgovorite!

Goran!

Najprej vprašanja…
Na Šentu sem zaposlena kot strokovna delavka in delam kot voja dnevnih centrov, po poklicu pa sem univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja.
Težko ti svetujem kako naj delaš vsako stvar z enako vnemo…Lahko pa začneš korak za korakom. Najprej začni s tistimi stvarmi ki te veslijo najbolj ali pa so te včasih veselile. Počni tisto kar rad delaš, kar te razveseljuje. Vnema se bo verjetno pojavila spotoma… Nič pa se ne da storiti na hitro. Naredi si spisek stvari, ki jih rad počneš ali pa si jih rad počel. Potem pa se jih loti – eno za drugo. Ugotovi, ali te še vedno zanimajo iste stvari – mogoče boš našel nove interese?!

Lep pozdrav,

Barbara, Šent

Goran!

Rekla sem, da boš bogatejši za izkušnjo, ne čustveno bogatejši.

Res sem te nekoliko narobe razmela. praviš, da pri punci nisi poskusil, razumela sem te, da nisi zbral poguma, ker si se zbal zabrnitve?! Vseeno pa si vanjo in v vaju polagal velike upe? Tudi od tega si lahko zelo razočaran… Vsak človek je za posameznika idealen iz njemu subjektivnih razlogov.

Da ti tehno ne sede več je lahko vzrok tudi to, da si nekoliko starejši – tehno najraje poslušajo precej mladi, mogoče te bo sedaj dvignila druga glasba (trance, house?!)

Pravijo, da je za vsako bolečo izkušnjo potrebno toliko časa, kot je trajala, da prideš na ničlo, potem pa potrebuješ še enkrat toliko časa, da prideš na tisto raven nakateri si že bil.

Vsekakor potrebuješ sedaj veliko samoaktivnosti, obrni pa se tudi na prijatelje, naj ti sedaj pokažejo, da se lahko zaneseš nanje!

Lep pozdrav,

Barbara, Šent

Pozdrav!

Najprej naj odgovorim na tista vprašaje oz. klicaje, ki si jih postavila! Torej nisem pri tej punci poskusil tudi zaradi bojazni o zavrnitvi, vendar je bil glavni razlog moje omahovanje, čeprav sem vedel kdaj je čas!! In ja, zelo velike upe sem v naju polagal, če samo pomislim kakšne. Sicer, Barbara, Naj se ti še enkrat zahvalim! Zlata si!!!! Če bom kdaj potreboval še kakšen nasvet ali pomoč vem kam naj se obrnem, mogoče tudi osebno v Ljubljani!

Lep pozdrav!

Pozdravljen !

Kako naj zapolniš čustveno praznino ?

Pišeš,da si čustvena osebnost in da si vedno težil k temu,da bi stvari bile idealne,torej,da bi potekale tako,kot si si zamislil.
Lahko rečem,kar OK,dobra afirmacija.Vendar to uspeva le takrat,ko je človek sam s sabo.V odnosih,pa je lahko to velika ovira.In ravno zdaj v tem primeru,s to punco,je to tvoje prepričanje,ki si si ga zadal,pokazalo v vsej svoji pomanjkljivosti.
Saj stvari niso šle tako,kot si si jih zadal in to je bil zate hud udarec.Saj tvoja osebnost in tvoj jaz temelji na tem prepričanju in zdaj,ker to ni delovalo,pa si izgubil samozaupanje.Lahko rečem,da si na nek način “umrl”,zato se ti tudi pojavlja ta želja po samomoru.Saj smrt svojega jaza projiciraš navzven in iščeš vzroke drugje.
Kot smo ti že napisali,je to bila dobra izkušnja.Izkušnja,da spoznaš sebe,da spoznaš svoje pomanjkljivosti.Če ne bi zdaj prišlo do takšnega dogodka,bi do tega prišlo prej ali slej.Saj bi te tisto prepričanje oviralo v vsakem odnosu.In je lahko velika ovira pri tem,da sočloveka sprejmeš in ga imaš rad.
Zato bodi hvaležen tej izkušnji in prav tako punci.
Iz te izkušnje se lahko naučiš,da boš bolj razumevajoč in seveda tudi bolj v stiku z realnostjo.

Sedaj svoje življenje še vedno pogojuješ s punco in si zato nezadovoljen,saj ti ni šlo vse po planu.Zaradi te čustvene odvisnosti in ker nočeš opustiti nekih prepričanj,ne moreš življenja živeti v polni meri.
V resnici je tvoje čustveno stanje in sreča odvisna le od prepričanj,ne pa od drugih ljudi.Torej v to stanje,te je spravilo to prepričanje in zdaj vidiš,kakšne so posledice takega prepričanja.
Če želiš spet živeti v polnosti,sedaj veš,kaj je treba spremeniti.
Ko boš to sprejel,kar se je zgodilo in se ne boš pogojeval,boš spet svoboden in v polni meri začutil svoje življenje.

Če sem strokovna oseba ?
Veliko sem študiral psihologije,duhovne rasti in podobno.Vendar se nikoli nisem hotel ukalupiti in biti nek strokovnjak,ampak preprost in skromen človek.
Ljudem pomagam tako,iz dobre volje,ker mi ni vseeno,kaj se dogaja z nami in tem svetom.
Sam nimam skoraj nobenih prepričanj,saj vem,da so ravno prepričanja tisto,kar me omejuje in mi lahko prepreči,da bi spoznal resnico in se v sočloveka poglobil.
Tudi sam sem zelo čustven človek in tudi vedno prisluhnem svojim čustvom.Vendar ničesar ne zavračam in ne ločujem med dobrimi in slabimi čustvi.
Čustva so čustva in treba jih je sprejeti,saj so tudi čustva del mene in preko čustev dojemam ta svet.
Če želimo spoznati resnico,je treba vse sprejeti in ne obsojati.

Zdravo!

Noro sem bila zaljubljena v sošolca. Bil mi je res simpatičen. Moji pogledi so nehote uhajali proti njemu, tako da je verjetno malo posumil, da mi je všeč. Bil je lepotec razreda. Začel je hoditi z mojo sošolko, ki je bila tudi luštna, zveza ni dolgo trajala. Potem je hodil spet z drugo punco…… Jaz pa sem trpela, nisem in nisem ga mogla pozabit, zatreskana sem bila, sanjala sem ga in hkrati trpela, ker sem imela občutek da sem premalo lepa za njega. Ta moja obsedenost je trajala 2 leti, na srečo sem srečala enega prijetnega fanta s katerim sem začela prvič v življenju hodit. Čez nekaj časa sem se zelo zaljubila v njega in to je bilo zdravilo, da sem sošolca pozabila in danes sem srečna, da se je tako zgodilo, saj sem ugotovila, da z mojim sošolcem nikoli ne bi bila srečna, nikoli se ne bi počutila enakovredna njemu.
Čas celi rane, čas prinese drugačne poglede na življenje in včasih ko pogledam nazaj v preteklost si rečem, o Teja, le kako si mogla tako razmišljat….

Zaljubljenost in ljubezen sta nekaj lepega, a bolečina je velika, če nismo ljubljeni.
Toda ne obupat. Srečal boš drugo dekle, ki ti bo všeč in te bo imela res rada in tvoje sedanje rane se bodo v hipu zacelile.
Vsaka stvar ima svoj zato, mogoče boš odgovor dobil čez nekaj let, zakaj je bilo
zate bolje tako, kot je.

Teja