religija in vegetarijanstvo

ja, še vedno ne najdem centralnega živčnega sistema… kje je? skrit pod odejo? v trgovini? pri frizerju?

“če misliš, da sem jaz neka podhranjena smrklja se močno motiš. imam 56kg pri 169cm. kar je DOVOLJ!!!”

Kdo pa je kje rekel, da mislim, da si podhranjena smrklja?? Ne podtikaj besed, ki jih nekdo ni ne mislil ne izrekel. Rekla sem samo, da meni in mojemu organizmu pač ni ustrezalo biti POVSEM brez mesa, ker pa ga niti preveč ne maram, ga jem tudi zdaj bolj poredko.

Je pa zanimivo, kako se pogosto ravno od “ta svetih” vsujejo najhujše žaljivke, podtikanja itd. “Sveti vegetarijanci”, pa tako z užitkom udrihajo čez ljudi… Dajte no, če že imate toliko ljubezni do živali, je vsaj malo pustite tudi za sočloveka. Bi šlo?

Sicer pa sem ugotovila, da se v življenju ni pametno spuščati v debate s sektaši… (pa ne sektaši zato, ker bi bili vegetarijanci, ampak zaradi povsem nesmiselnih povezav, ki potem nastajajo, češ, ker sem vegetarijanec, sem še to in to in to, ti pa, ki nisi, si pa gotovo to in to… – čiste etikete, nima smisla debatirat)

To je tako ,kot ,ko vprašaš kakšnega velecenjenega g. doktorja o tem ,kaj si misli o bioenergiji…Mene si že spravila v smeh.

lepo, potem je smeh obojestranski, luštna stvar

Pri tebi očitno zelo globoko…spi.

Dejstvo je, da rastlina zaznava (se obrača proti svetlobi, ob poškodbah se izločajo stresni hormoni,….), kako pa občuti bolečino pa še ni znano, zato ne moreš trditi, da je ne občuti.

Eve ,zanima me ,v kakšne čevlje si obuta?

Oziroma boljše:”Nikoli ne nosiš usnjene obutve?”

aha, ko zmanjka argumentov, pa postanemo osebni? nak, ne bo šlo… na ta nivo pa ne grem

konec debate z moje strani

ja pa sexat tut ni treba…saj lahko preživimo brez…konec koncev imamo epruvetke…mmmmmmmm

:))) Od česa pa misliš, da se pujčeki redijo? Od mesa definitivno ne, ker ga ne papajo:)) Ampak od krompirja, ipd:)
Robo, to, da so vegetarijanci kot živi okostnjaki, je en lari fari. Ker najdeš take med mesojedci in tudi vegetarijanci.
Aja, by the way, sem daleč od tega, da bi bila živi okostnjak, pa ne jem mesa:)

Blo je čist simple vprašanje, pa se eni že kregate. Ja, toliko o tem kak so vsi strpni na tem forumu:)
Če Micki paše, da je šnicle, je to njena stvar, če Jožeku paše, da je vegetarijanec in da ne je šniclov, pa je to njegova stvar. Če Micke ne pobere od šniclov in če Jožeka ne pobere od tega, da ne je šniclov, ne vem zakaj se je zdaj treba prepirat kaj je prava pot? Ker tako kot life ni črno-bel, tako ni samo ene prave poti glede hrane.

In koliko časa si že vegeterijanka?

Saj lahko preživiš, samo mislim da prehranjevanje z izključno rastlinsko hrano ni zdravo (pomanjkanje esencialnih AK, nekaterih maščob ter nekaterih vitaminov in mineralov), posebej za otroke. Upam, da ješ kakšne prehranske dodatke za vegije.

A to se strinjaš, da je človek po naravi vsejed?

sinthija- to, da imam svoje mnenje o stvari verjetno še ne pomeni, da sem nestrpen, ali pač?
sicer pa noben ne napada vegetarijancev, mene osebno pa moti to, da veliko njih (pa ne vsi!) potem prepričuje navadne grešnike naj opustijo to zlo navado žretja živali in kako je to nezdravo in…(pazi to!)…nehumano itd…

Ohjoj, koliko odgovorov v eni uri?:-))
Nismo se dobro razumeli glede “religije”. Očitno se danes pod to razume zgolj in samo pripadanje neki veri, sekti ali “vera v boga”.
Saj sem že napisala, kaj je zame religiozen človek, pač preberite še enkrat, mislim, da je dovolj jasno. Sicer pa vsak vidi to, kar hoče videt.

Jaz menim, da je na nivoju človeka, da ne ubija živali oz.je to, kar je ubil. Gre čisto za odnos do živega in ne za sektaštvo, vere in podobne neumnosti.
Institucionalne religije sem dala samo za primer.

religioznost je spoštovanje in sočutje do vsega, kar je, je oseben odnos do življenja; ne gre za religioznost, ki se jo postavlja v nasprotje z ateizmom in podobne igre…no, sicer pa mislim,da sem bila že prej dovolj jasna.

No, da ne bo postalo prevroče tu:-)), spremenimo v bolj splošno vprašanje, pri religioznosti se vedno zaplete, ker vsak po svoje to vidi in se zapleta…, torej recimo samo: vegetarijanstvo da ali ne in če razširimo oz.preoblikujemo: je vegetarijanstvo del človekovega, kako bi rekla, razširjenega zavedanja, višjega zavedanja ali “po domače”, del človekove etike?

Uf!:-))))

ker je tale tema sprožila tak odziv, sem malo pobrskala po računalniku in našla svojo seminarsko nalogo o vegetarijanstvu…podajam vam svoj zaključek…s katerim povem vse! tudi odgovore maji&kumu…lp

Danes živimo v divjem ritmu postindustrijskega sveta, ki postaja bolj in bolj zapleten. Vse več stvari počnemo rutinsko, ne da bi se sploh imeli čas ali priložnost vprašati o njihovem smislu. V takšnih okoliščinah bi morala biti ena glavnih človekovih nalog ta, da čim bolj ozavesti svoje življenje in se izogiba avtomatizmu v svojih dejanjih. To velja tudi za prehrano. Če se zares vprašamo o smislu načrtnega gojenja enormnega števila živali zgolj za človekovo prehrano, kljub temu da živalske sestavine na našem jedilniku niso nekaj nujno potrebnega, in če pri tem pomislimo na izjemno nehumane pogoje te “pridelave” mesa, je zaključek kot na dlani. Mi pa se raje še naprej obnašamo kot otroci, ki verjamejo, da je krava, ki jo vidijo na nedeljskem izletu, simpatična žival, zrezki pa prihajajo iz trgovine in nimajo s to živaljo nobene zveze. Koliko ljudi ne bi pojedlo svojega zrezka, če bi pred tem videli zakol živali, kaj šele, če bi bili prisiljeni žival pokončati sami? Najbolj pravično bi bilo, če bi si vsak sam priskrbel svoj obrok. Solato lahko nabere vsak, ubiti ribo je že nekaj drugega, pri svinjah ali kravah pa bi se večini gotovo ustavilo. Dovolj pa bi bilo že, če bi mnogi med nami namesto dvoličnosti poskusili odpreti oči in zares videti življenje okoli sebe. Če drugega ne, bi vsaj nehali svojo (največkrat podzavestno) slabo vest sproščati med družabnimi obroki; na vegetarijancih seveda.
Pred šestimi leti sem bila zagrizena vsejedka. Nisem si mogla predstavljati življenja brez mesnih dobrot. Ne pravijo zaman: stara navada železna srajca; moje uživanje mesne prehrane namreč ni bilo nič drugega kot refleksen odziv na okolje, v katerem sem živela. Navadila sem se na prehrano, kakršno so jedli moji bližnji. Nikoli se nisem vprašala, kaj s tem povzročam sebi in globalnemu okolju (in večini ljudi še vedno ni mar za to).
Ko sem dobila prve podatke o škodljivosti mesojedstva in o krivici, ki se dogaja, ko sem končno odprla oči in videla svet tak kakršen je v resnici, sem postala vegetarijanka. Večina misli, da gre pri tem za strašno odrekanje. Nikakor ne! V zadnjih letih sem se naučila priprave toliko odličnih vegetarijanskih jedi, in bi po mesu segla le v skrajnem primeru, ko ne bi imela druge možnosti. Prebrala sem veliko knjig in se pogovarjala z mnogimi vegetarijanci, zato sem trdno prepričana, da taka prehrana ne le daje človekovemu organizmu vse potrebno za preživetje, temveč ga tudi čisti in osvežuje, kar za mesno prehrano ne drži.

Ko se znajdem pri kosilu ali večerji v novi družbi, zmeraj znova naletim na isto reakcijo. Pri manj ozaveščeni družbi sem pogosto deležna odkritega nerazumevanja dejstva, da pač ne jem mesa, pri bolj ozaveščenih pa se to nerazumevanje največkrat izraža bolj prefinjeno skozi vljudnejša vprašanja in komentarje. Tako se skoraj vedno, ko s kom jem prvič, neizogibno znajdem v pogovoru o načinih prehranjevanja.
Sogovorniki praviloma brez problemov sprejmejo, da nekdo ne je mesa, ker ga pač ne mara. Argument, da se uživanje mesa nekomu zdi nezdravo, je že težje prebavljiv, skoraj vsakemu pravovernemu “mesojedcu” pa se ustavi pri ljudeh, ki so vegetarijanci iz širšega etičnega prepričanja. Če nekdo ne je mesa, ker ne mara okusa po mesu, je to popolnoma sprejemljivo, če pa se nekdo zavestno odloči, da ne bo jedel živali, ker se mu to zdi etično vprašljivo, poleg tega pa meni, da lahko brez fizičnega pomanjkanja preživi tudi izključno z rastlinsko prehrano, takoj izpade sumljiv. Debata se navadno zaključi s pripombo, da ni nič narobe, če nekdo ne je mesa, dokler svojega prepričanja ne vsiljuje tudi drugim. S tem se seveda brezpogojno strinjam in tudi sama še nisem srečala vegetarijanca, ki bi sploh načel pogovor o prehrani, kaj šele, da bi drugim vsiljeval svojo kulinarično usmeritev. Nasprotno pa mi skoraj ni uspelo pojesti obroka v družbi, ne da bi bila prisiljena v vsaj bežen pogovor o tej temi. Nemalokrat pa sem morala poslušati celo “tehtne” argumente o svoji zmoti: od prepričevanja o nepogrešljivosti mesa za človekovo fizično preživetje pa vse do teorije o tem, da tudi rastlinam, ki jih jemo, povzročamo trpljenje. Tako torej naj ne bi bilo razlike, če ješ solato, polža ali kravo; le zakaj potemtakem ne jemo tudi judi?

Ne trdim, da bi morali vsi postati vegetarijanci. Eskimi, na primer, praktično nimajo druge možnosti, pa tudi mnogi drugi primeri bi se našli. Toda za večino človeštva je vegetarijanska prehrana nesporno najbolj primerna tako s stališča zdravja kot etike oz. ekologije. Globalen prehod k taki prehrani, pa bo možen šele, ko dovolj ljudi razvije zadostno stopnjo zmožnosti svobodnega odločanja in zdrave presoje. Takrat se bodo lahko odločili za tako prehrano, s katero bodo najmanj škodili tako sebi kot okolju. Taka prehrana je neizogibno večinoma vegetarijanska.

nad temle postom…

Da rastlina trpi se ravno ne strinjam, ker nima zivcevja, torej ne cuti nic. 🙂 Ampak ok, pustimo to, niti to ni bistvo. 😀

To kar razlagas, mislim da nima nobene povezave z religijo. Vse to uporabljas samo kot izgovor za religijo.

Jaz mislim da je tak. Ze od kar smo na tem svetu, smo vsejedci, zakaj bi zdaj to na silo spreminjali. Mislim, da bi moralo zaostrit pogoje,v katerih se lahko zivali, kiso namenjene prehrani goji. Tako ni trpljenja, mi smo pa siti. To je to. 🙂 Ampak zal je to z zivalmi in nacinom kak se gojijo druga zgodba, ampak ce bi postajali zaradi tega vegetarianci, se po mojem mnenju lotimo zadeve na napacnem koncu.

Ne razumes kaj eve misli. V bistvu ne razumes od kod bolecina. Sej ti je eve dala odgovor….zivcevje. 🙂 Anatomija je zapletena stvar ja…

Pero in eve…smeh je pol zdravja! ;P