Zanima me, če je kdo morda poiskusil obvladovati bolečine pri SKU z katero od tehnik borilnih veščin (in kje). Hvala za odgovor.

Pozdravljena Klara,

ni mi čisto jasno, kako se ti zdi, da je možno obvladovati bolečine z borilnimi veščinami. Z gibanjem takrat, ko zelo boli, se mi vsekakor ne zdi primerno pretiravati. Če ne gre za hude bolečine, ampak bolj hitrejšo utrudljivost in občasne zagone (vnetja?), pa se mi zdi smiselno poskusiti nekaj takega, kar ne zahteva zelo hudih kondicijskih treningov (kot npr. tae kwon do), ampak je poudarek bolj na koordinaciji gibanja, natančnem izvajanju gibov, večji gibljivosti. To so “mehkejše” borilne veščine, med njimi sta kung fu in tai ji quan. Del takih “notranjih” borilnih veščin je tudi poznavanje določenih točk na telesu, s katerimi lahko vplivaš na energetski sistem telesa in po pritisku menda lahko tudi ublažiš bolečino. Vendar se take stvari običajno učiš šele po dlje trajajoči vadbi.
Jaz sem vadila kung fu in tai ji quan. Za oboje sem se odločila tudi zato, ker sem imela zdravstvene probleme, ki bi jih lahko opisala kot SKU, čeprav mi ni nihče postavil te diagnoze. Upala sem, da mi bo vadba pomagala pri premagovanju težav, za katere medicina ni našla razloga. Pravzaprav sem v obdobju, ko mi je bilo zelo težko zdržati pokonci ves dan, sama sebi trmasto poskušala dokazovati, kaj zmorem. Izkazalo se je, da je kung fu prenaporen zame. Z močjo volje sem sicer zdržala, vendar po treningu sploh nisem mogla spati. Tudi sicer sem bolj malo in slabo spala. V istem obdobju sem hodila tudi na tai ji quan. Brez dvoma mi je bolj odgovarjal, opazila sem, da po vadbi spim bolje kot sicer. Zato sem na kung fu hodila samo še enkrat tedensko, drugič pa sem raje šla na tai ji. Vendar zdravstveno nisem prav nič napredovala. Dokler po zaslugi bioterapevtke nisem prišla do tirologa, ki mi je predpisal ščitnične hormone. Potem so postali treningi lažji. Seveda tudi življenje nasploh. Ampak še vedno sem pri tai ji-ju med vadbo čutila pekočo bolečino na sredini zgornjega dela hrbta in sem se spraševala, če je v redu, da kljub temu nadaljujem. Čutila sem, kot da je del tkiva povsem tog, neelastičen. Ni minilo niti po dlje časa trajajoči terapiji s hormoni, niti po letu in pol (ali dveh?) vadbe. Šele po rednih terapijah pri bioterapevtki se je zadeva sprostila. Takrat sem tudi na kung fu-ju lahko brcala v višino glave. Na začetku sem s težavo dvignila nogo do višine kolen in tudi po terapiji s ščitničnimi hormoni sem se brcam izogibala, kolikor se je dalo. Potem bi bilo lahko življenje lepo, če se ne bi po znižanju odmerka ščitničnih hormonov spet podrla. Zdaj ne zmorem niti tai ji-ja.
Klara, ne vem, če sem napisala tisto, kar te zanima, sem se pa razpisala malo bolj zato, ker se mi zdi zelo pomembno iskanje ravnotežja med preveč in premalo gibanja. Ravno prav ni nekaj, kar bi se enostavno določilo. Vsekakor se mi zdi izrazito poslabšanje počutja po vadbi znak za zmanjšanje intenzivnosti. Če sem nekaj dni čisto polomljena po 20 minutnem sprehodu, je bilo tudi to očitno preveč. Če dva dni ležim čim bolj pri miru vsa razbolela, intenzivnost bolečin pa se po gibanju močno poveča, pa čeprav gre “samo” za kuhanje kosila, ker sem se malo sprehajala, je bil sprehod brez dvoma prenaporen. V takih primerih je treba kemično poseči v metabolizem, da se organizem vsaj toliko sestavi, da je vadba možna. Sicer vse skupaj izgleda tako, kot da bi vozil avto brez olja v motorju. Na kratke relacije bo nekaj časa šlo. Potem bo škoda nepopravljiva. In še nekaj je pomembno – če je 10 zdravnikov reklo, da ni nobenega fiziološkega razloga za slabo počutje, ga bo 11. morda našel.
Lep dan želim vsem skupaj.

Alenka