Rejništvo – pogoji
Pred kakšnim letom sem klicala na CDS glede pogojev za dodelitev otroka v rejništvo .
Posvojitev je takoj odpadla, ker me je socialna podučila, da že imam enega svojega otroka in da je toliko drugih, ki nimiajo nič, da tudi sanjat ne morem o posvojitvi.
Ko sva le nadaljevale, je bila prva ovira, da sva oba z možem redno zaposlena. Ali si predstavljava, kako je skrbeti za dva otroka ? Da sva oba še kar mlada – 37 let in da se s tem ukvarjajo bolj ženske, ki so doma in imajo več starejših otrok ali so svoje otroke že preskrbele.
Ker se z njeno filozofijo nisem niti najmanj strinjala , sva pogovor zaključile, še posebej po zadnji opombi, da lahko biološki starši obiskujejo otroke pri rejnikih in da moram biti pripravljena tudi na kakšne probleme zaradi tega .
Po tem sem misel na rejništvo do nadaljnega opustila, me pa zanima, ali me je socialna delavka hotela samo odpravit na kratko, ker je že vnaprej ocenila, da mogoče ne bom igrala , kot bo ona hotela?
Tudi v okolju, v katerem živim, sem naletela ne zelo negativne odzive, ko sem samo omenila, da bi vzeli otroka v rejo češ, pri nas to delajo samo tiste, ki so doma in so že v letih ne pa ta mlade in da bom svojemu otroku delala sramoto.
Kakšno je vaše mnenje ?
Oba sva si želela še enega otroka, pa to žal ni bilo možno.
Finančno in materialno ( hiša, vikend, avto….. ) sva preskrbljena, zato sva si želela povečati družino.
Kot sem že navedla, sem na vprašanja o posvojitvi bila odslovljena v štartu, ker že imam otroka.
Mož je bil skeptičen glede rejništva prav zaradi službe, da naju ne bodo jemali resno in da se bom preveč navezala na otroka .
Se pravi, da za dva otroka nisti slučajno ne moreš zadovoljivo skrbeti, če oba z možem delata???? V kakšnih umetnih pogojih pa naj bi živeli otroci v rejništvu? Le zakaj mora biti eden od staršev doma? Ali ni za otroka bolje, da obiskuje vrtec, tako kot je za vse ostale otroke na tem svetu od določene starosti naprej? Ali pa so mogoče rejenci drugačni otroci? Če dobro razumem, je za otroka bolje, da gre za nezaposleno žensko (nekje sem slišal, da mora imeti vsaj poklicno šolo), starejšo (okoli 50 let verjetno), ki ji najbrž denar od rejništva pride prav. Ali ni to skoraj tako, kot bi otrok bival pri babici, če odmislimo denar? Ali so to normalni, povprečni pogoji za odraščanje otroka?
Skrajni čas, da se pogoji za rejništvo spremenijo.
Prej sem pozabila She napisati, zakaj sem se odločila za rejništvo.
Smatrala sem, da imam možnost omogočit vsaj še enemu otroku lepo odraščanje in mladost z vsemi priboljški, ki jih lahko omogočim, da smo recimo temu zdrava družinska celica. Socialni sem tudi omenila da, če najin otrok hodi v šolo, bo pa najnovejši član hodil v vrtec / izrazila sem željo po predšolskem otroku / in bo pač živel tempo življenja , ki ga živi moj otrok in da ne bom delala razlik. Zato se mi zdi povsem neumestno, da
jo je motila zaposlenost naju z možem.
Če pa bolj premislim , jo je bolj motilo to, ker sem najprej spraševala o posvojitvi, češ da nimam razjasnjenih pojmov, kaj je rejništvo in kaj posvojitev, da se na rejniške otroke ne smeš preveč čustveno navezat , kar je pa prav pri meni bojazen. Tudi to, da me danar niti najmanj ne zanima in tisti rejniški dodatek ne potrebujem za življenje, mi ni preveč verjela.
Se pa absolutno strinjam s soogovrnikom in sem tudi jaz dobila vtis, da jim bolj ustrezajo starejše ženske, z malce nižjo izobrazbo in nezaposlene.
Jaz žal ne izpolnjujem niti ene od teh treh navedb.
Tudi pri vzgoji svojega otroka skrbim , da je čim manj pod vplivom babic, ker so le redke take , da gredo v korak s časom.
Mogoče pa sploh ne bi bila slaba rejnica!
Ko bom spet zbrala pogum in poklicala na center bom sigurno modrejša in bom lajala z volkovi. Pa še kakno desetletje si bom dodala.
Spodnji izvlecek je iz porocila nevladnih organizacij o izvajanju konvencije o otrokovih pravicah iz leta 2003. Iz njega je razvidno, da imajo prednost pri rejnistvu nezaposlene osebe, ki se pogosto s tem tudi prezivljajo.
Socialna delavka vaju je odvrnila od posvojitve (tudi naju je leta 1999), ker na posvojitev caka vec sto parov, na leto pa je posvojenih okrog 50 otrok. Vseeno bi Vaju vzpodbudila, da se ne data odgnati in oddata vlogo. Iz spodnjega porocila je razvidno, da je na podrocju rejnistva in posvojitev v Sloveniji se marsikaj narobe.
Zato pozivam vse tiste, ki zelijo, da se na tem podrocju kaj spremeni, da se nam pridruzijo na naslednjem sestanku, ki bo objavljen na tem forumu.
LP, MDP
I. REJNIŠTVO OTROK
V Sloveniji trajanje rejništva v smislu kratkotrajnega ukrepa ostaja nerešen problem, kar ni v korist otroka, pa tudi ne v skladu s smernicami za izvajanje rejništva in posvojitev na državni in meddržavni ravni, ki so bile sprejete na konferenci o rejništvu in posvojitvah v Hong Kongu julija 1996. Po podatkih iz leta 2001 je bilo v Sloveniji, v 550 do 600 rejniških družinah, nameščenih od 1280 do 1300 rejencev.
Pogoje za opravljanje rejniške dejavnosti določa letos sprejeti Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti. Ta zakon predstavlja novost na področju rejništva pri nas in je bil dobro sprejet s strani velikega števila izvajalcev rejniške dejavnosti.
Kljub temu navajamo nekaj komentarjev na novi Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti:
• V zakonu so opredeljeni zgolj pogoji za izvajanje rejniške dejavnosti ter pravice rejnikov, ki predpisujejo neživljenjske administrativne poti pridobitve dovoljenja za izvajanje rejništva.
• Zakon je popolnoma obšel potrebo po zaščiti rejenca z vidika omejitve trajanja rejništva in s tem tudi odpravo prepogostega večnega rejništva. Državne strokovne službe in društva rejnic in rejnikov se niso zavzeli za določitev maksimuma ali minimuma trajanja rejništva, hkrati pa tudi ne za rejništvo kot kratkotrajni ukrep pomoči otroku in družini. Otroci v rejništvu preživijo več let ali celo obdobje od rojstva do polnoletnosti ali do zaključka šolanja. Tako ostaja rejništvo v Sloveniji kot dolgotrajen ukrep za otroka in družino, kar pa običajno ni v korist otroka.
• Prednost pri opravljanju rejniške dejavnosti imajo nezaposlene osebe, kar se kaže v tem, da rejniki, ki so redno zaposleni, nimajo pravice nadomestila za (a) nego bolnega rejenca, (b) rejenec nima pravice do nadomestila za plačilo varstva v vrtcu in s tem do enakovrednega položaja rejencev z drugimi otroki.
Dolgotrajno rejništvo
V obstoječi praksi se dogaja da otroci ostajajo v dolgotrajnih rejništvih, čeprav so pogosto izpolnjeni pogoji za posvojitev. V večini primerov to ni v korist otroka.
Noben od veljavnih zakonov in predpisov v svojih določilih ne omejuje trajanje rejništva. S tega vidika so otroci v rejništvu prepuščeni zgolj odločanju strokovne službe. V praksi se pojavljajo dolgotrajna, tako imenovana večna rejništva, kljub deklariranju rejništva kot kratkotrajnega socialnovarstvenega ukrepa pomoči otroku in njegovi družini. Raziskava iz leta 1999 je opozorila na 47 % otrok, ki ostajajo v dolgotrajnem rejništvu. Med njimi so tudi otroci z izpolnjenimi pogoji za posvojitev. Za nekatere so strokovne službe poskusile izvesti posvojitev, pa niso bile uspešne. Pogosti vzrok takih neuspehov je nepripravljenost nadomestnih staršev na sprejem otroka, na kar opozarja raziskava in izkušnje nevladne organizacije Deteljica.
Na problem izvajanja ukrepa rejništva opozarjajo tudi rezultati raziskave o rejništvu za obdobje od leta 1992 do 2002, ki kažejo, da kar 72,7 % rejencev ostaja v dolgotrajnem rejništvu in da je bilo v tem obdobju od vseh rejencev posvojenih le 2,3 %.
V primerjavi s tem, so zanimivi podatki o prehajanju rejencev v posvojitev v programu priprave na nadomestno starševstvo Deteljica. Ti pokažejo, da je bilo 42,3 % rejencev, ki so bili nameščeni v rejništvo k parom, ki so se usposabljali za nadomestno starševstvo v tem programu, v manj kot treh letih trajanja rejništva posvojenih s strani istih nadomestnih staršev, ki so jih predhodno sprejeli v rejništvo. To je velika prednost in korist za otroka. To možnost delovanja strokovne službe centra za socialno delo in sodelovanja s programom priprave na nadomestno starševstvo Deteljica, pa je preprečil letos uveden Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti.
Država ne reagira na pozive nevladne organizacije, ki deluje na tem področju in prizadetih rejnikov, naj ustrezno reši ta problem, saj gre vendar za korist otroka. Pogosto se Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve ne odziva tudi na predloge posameznih centrov za socialno delo, ki so neposredno soočeni s težavami rejnikov in rejencev.
II. POSVOJITEV OTROK
Statistični podatki kažejo, da je v Sloveniji od leta 1992 dalje letno posvojenih od 30 do 40 otrok. Natančno število posvojenih otrok dejansko ni znano, ker ne obstaja državni register posvojitev v katerem bi bili podatki zbrani po metodi, ki bi zagotavljala zanesljive podatke. Hkrati pa država nima uvedene kontrole o hranjenju dokumentacije o posvojenih otrocih.
Zato se v praksi dogaja, da zainteresirani posvojenci pogosto ne morejo izvedeti osnovnih podatkov o svojem izvoru, tudi v primerih, ko bi nujno potrebovali podatke o določenih zdravstvenih dejavnikih. Odgovora pogosto ne dobijo tudi biološke matere oziroma starši, če želijo izvedeti, kako je z otrokom, ki so ga oddale v posvojitev. Obojim so kratene osnovne pravice, ki izhajajo iz instituta posvojitve in bi jih morala država z doslednim delovanjem in arhiviranjem dokumentacije ter vodenjem postopka omogočiti vsem udeležencem posvojitve: posvojiteljem, posvojencu, biološkim staršem posvojenca, sestram in bratom posvojenca….
V Sloveniji ni poenotenega strokovnega pristopa na področju posvojitev ter izpeljave postopkov posvojitve otroka, o čemer govori tudi raziskava »Postopki, organizacija in standardi na področju posvojitev v Sloveniji« , ki je bila opravljena v letu 1999 s strani Visoke šole za socialno delo v Ljubljani.
Rezultati raziskave zrcalijo realno stanje na področju posvojitev otrok in opozarjajo na naslednje:
• dosedanji koncepti in metode strokovnega dela z udeleženci v posvojitvi so pomanjkljivi; potrebe otrok, roditeljev, posvojiteljev in rejnikov so v procesu posvojitve večkrat premalo upoštevane ali celo prezrte;
• pojavlja se potreba po večji strokovnosti na področju posvojitev;
• posvojitve otrok se večinoma izvajajo v skladu s konceptom zaprte posvojitve, kar pa ni povsem v korist otroka, pa tudi ostalih udeležencev posvojitve ne;
• nujne so strokovne priprave na posvojitev in rejništvo, kot tudi delo s posvojiteljskimi družinami po posvojitvi. Posvojiteljem (in tudi rejnikom) je potrebno omogočiti obvezne in sistematične priprave na nadomestno starševstvo, ki naj potekajo predvsem v skupini;
• priprave na posvojiteljsko starševstvo morajo biti usmerjene v odprtost posvojitve in v izmenjavo starševskih izkušenj, ustrezna skupinska in individualna podpora je potrebna tudi po posvojitvi;
• nedorečena je tudi doktrina socialnega dela in praksa na področju rejništva otrok, ki dopušča večno rejništvo, po raziskavi za 47 % rejencev, ki bi lahko bili posvojeni ;
• potreben je skupni republiški center, ki bi imel pregled nad vsemi potencialnimi kandidati za posvojitev in vsemi otroci, ki bi lahko bili posvojeni. Na ta način bi bila obravnava vlog kandidatov za posvojitev hitrejša in kvalitetnejša. Otrokom bi na ta način lahko poiskali najprimernejše starše. Takšen center bi lahko usmerjal tudi doktrino socialnega dela na področju posvojitev in vzdrževal register posvojitev ter natančno arhiviranje;
• na področju posvojitev se jasno kaže, kako pomembno je sodelovanje javne institucije in civilnega združenja, kadar sodelujeta komplementarno (na primer center za socialno delo in program priprave na nadomestno starševstvo Deteljica);
Načelo krajevne pristojnosti v primerih posvojitve otroka
Pri postopkih oddaje otroka v posvojitev velja načelo krajevne pristojnosti reševanja problema, kar pomeni, da izjavo o oddaji otroka v posvojitev zainteresirani starši podajo na tistem centru za socialno delo, kjer imajo prijavljeno stalno bivališče. To jim pogosto povzroči neprijetnost in strah, da bi za njihovo dejanje izvedeli v domačem kraju. Zaradi tega nekatere ženske ali oba biološka starša, ki želita oddati otroka v posvojitev izven kraja stalnega bivališča, zaprosita za pridobitev soglasja pri Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. Vendar obstajajo primeri, ko želje vlagateljev za pridobitev tega soglasja niso bile upoštevane in so otroka morali oddati v posvojitev pri matičnem centru za socialno delo, ali pa pri centru, ki ga je določilo samo ministrstvo.
Neupoštevanje želje žensk oziroma obeh staršev, da bi postopek posvojitve izpeljal določeni center za socialno delo nam kaže, da država nima posluha za reševanje tako občutljive in intimne problematike kot tudi na diskriminatorno vedenje do le-teh.
Poseben primer so posvojitve iz tujine, torej mednarodne, ki se večinoma izvajajo skrivnostno in se o njih javno ne govori. Tudi posvojiteljski starši se ne upajo spregovoriti, kako so do otroka prišli, hkrati pa tudi strokovne službe centrov za socialno delo z njimi ne komunicirajo odprto, čeprav bi morale, z mnenjem oziroma z oceno ustreznosti para za posvojitev in z vso potrebno dokumentacijo, sodelovati v mednarodni posvojitvi otroka prav tako kot pri posvojitvah znotraj države.
III. DEJAVNOST DRŽAVE NA PODROČJU REJNIŠTVA IN POSVOJITEV OTROK
Center za socialno delo
Rejništvo in posvojitev, socialno varstvena ukrepa za otroke, v Sloveniji izvajajo po zakonskih pooblastilih državne službe oziroma javni zavodi, centri za socialno delo, ki jih je v državi 62. Letna poročila, ki jih posredujejo Ministrstvu za delo družino in socialne zadeve kažejo, da nekateri centri tudi več let ne izvajajo omenjenih socialno varstvenih ukrepov za otroke. Strokovne službe teh centrov tudi ne pridobijo ustreznih izkušenj, ki bi jih motivirale za tovrstno ukrepanje in zaščito otrok, kljub relativno dobri zakonski podlagi za izpeljavo socialnovarstvenega ukrepa rejništva kot tudi posvojitve.
Hkrati je izobraževanje in usposabljanje za delo na področju posvojitev otrok postavljeno na rob strokovnega izobraževanja in usposabljanja strokovnih delavcev centrov za socialno delo. Objektivni razlog oziroma izgovor za to je lahko majhno število posvojitev otrok.
Vendar gre še za druge razloge, ki so pomembnejši in sicer:
• posvojitve v večini centrov za socialno delo izvajajo (ali posredno narekujejo izvajanje) sami direktorji centrov za socialno delo ter da so posvojitve otrok le ena od nalog, ki jih ima v svojem delokrogu posamezni strokovni delavec;
• na področju izvajanja posvojitev otrok se stroka ne zaveda zahtevnosti in dolgotrajnih posledic tega ukrepanja za vse udeležene, posvojitelje, posvojenca idr. V strokovnih službah centrov za socialno delo, v izobraževalnih institucijah in na Ministrstvu za delo družino in socialne zadeve, takoše vedno prevladuje mnenje, da lahko na področju posvojitev otrok delujejo strokovni delavci brez specifičnih znanj s področja posvojitev;
• strokovne službe centrov za socialno delo ne vodijo temeljitih priprav na posvojitev otroka, v katerih bi lahko prepoznali ustreznost kandidatov za posvojitev, jim pomagali oblikovati realna pričakovanja do otroka in jih ustrezno usposobili za zahtevno vlogo rejnika ali posvojitelja.
• praksa na področju posvojitev kaže, da strokovne službe nameščajo otroke v posvojitev kar po vrstnem redu prispelih vlog, ne glede na obstoječe potrebe posameznega otroka, ali pa se nadomestni starši iščejo po raznih karitativnih združenjih ali celo osebah na primer direktno pri duhovniku. V posameznih primerih pa izbor nadomestnih staršev novorojencu, prepustijo kar zdravstvenemu osebju porodnišnice ali delavcem drugih institucij. Izbira bodočih posvojiteljev za otroka poteka tudi z zamenjavo oziroma dogovorom med posameznimi centri za socialno delo ali se pod vplivom osebnih vezi in poznanstev namesti otroka v posvojitev zakoncema, ki sploh še nimata vložene prošnje za posvojitev otroka in nobenega predhodno opravljenega razgovora v smislu priprave in spoznavanja ustreznosti za posvojitev. Poznamo primer namestitve petnajstletnega narkomana v rejništvo mladima zakoncema, starima komaj nekaj čez dvajset let. Ob tem se se strokovna delavka ni niti
enkrat srečala z njima in tudi zakonca nista bila povabljena k njej, kar pomeni, da je bila namestitev mladostnika opravljena, ne da bi se zakonca in strokovna delavka poznali.
V slovenski praksi se v postopkih rejništva in posvojitve otrok pojavlja veliko dejanj, ki niso v korist otroka in ostalih udeleženih. Temu sledi velik delež neuspelih posvojitev. Večje število posvojencev se, v obdobju t.i. identifikacijske krize, znajde tudi v prevzgojnih zavodih ali skupinah. Kljub raziskavam s tega področja in javnim pozivom Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, da je potrebno področje posvojitev otrok reorganizirati in strokovno dopolniti, ostaja le-to še vedno neustrezno organizirano. Strokovne službe centrov za socialno delo pa ostajajo brez strokovne podpore ministrstva in brez izdelane strokovne doktrine za delovanje na tem področju.
Hkrati so kljub deklariranju potrebe po pluralizaciji izvajalcev in s tem bogatenju socialno varstvenih storitev, dejavnosti civilnih oziroma nevladnih organizacij povsem ignorirane in tako onemogočene v posredovanju predlogov za koristnejše delovanje v postopkih posvojitev.
Jaz sem bila na pogovoru za rejništvo včeraj :-))
In nama je bilo predstavljeno vse skupaj precej drugače.
Oba delava in to je ni niti najmanj motilo, vprašala pa naju je kako si prdstavljava varstvo v času ko sva oba v službi in če imava mogoče koga v bližini ki bi nama pomagal.
Kot najnižjo izobrazbo je potrebno imeti dokončano srednjo šolo, če so izpoljneni vsi ostali pogoji je dovolj da jo ima nosilec rejništva.
Problem je pa v tem da otrok trenutno ni. Že sedaj čaka večje število družin, tako da se sploh ne ve ali bo letos dala država razpis za nove družine.
Potrebno je opraviti razgovore s socialno delavko, rešit neke teste, domov pridejo pogledat stanovanje oz hišo in iti na izobraževanje v Ljubljano. Če je vse vredu se dobi dovoljenje in se postavi v vrsto.
Obiski staršev pa niso na domu ampak je potrebno otroke vozit domov na dopust oz obisk. Razen v primerih ko smatrajo da bi to škodilo otroku. V zelo redkih primerih kadar je potreben posvet med starši in rejniki se pa to zgodi na csd-ju v njihovi prisotnosti.
Meni se je zdelo kar vredu urejeno, če se pomisli da konec koncev pri reji ne postanemo mi starši ampak pomagamo tujemu otroku do srečnejšega otroštva.
Eli,
tudi sama sem prišla do podobne ugotovitve – “zainteresirani bi morali stopiti skupaj in najti svojo pot, ki očitno ni pot uradnih inštitucij”
Če namreč mlado dekle, nezaželeno noseče stopi na kliniko, ji bodo pač naredili splav. Zanima me, če ji kdo ponudi pomoč, da bi otroka donosila, morda dala za nekaj let v rejo ali posvojitev..
Društvo za večjo rodnost pripravlja pobudo za ustanovitev Centra za večjo rodnost, ki naj bi biil nekakšna info točka za take in še drugačne primere (tudi za neplodne pare, promocija darovanja spolnih celic, …). Glavni cilj: “narediti” in obdržati čimveč otrok, ….
L.p.
Tejči
Tejči kolikor vem te pomoči pri nas ni in je pot do splava odločno prelahka in prehitra. Vsaj nek čas za premislek, pogovor o možnih rešitvah (materinski domovi, posvojitve, rejništvo…) bi moral biti na voljo. Prav je, da bi ženske seznanili tudi s psihičnimi posledicami in sploh o širših vidikih tega posega (mnogim sploh ni jasno da za besedo prekinitev nosečnosti stoji dejstvo, da pustiš umoriti lastnega otroka ). Ta tema je tabu tema , o tem se ne govori, ker je to pravica žensk (kaj pa pravica otroka do ohranitve začetega življenja!)- takoj se bodo vsule ošpičene prekle zavedenih žensk …. Ne bom odpirala te teme, ker je zelo, zelo občutljiva.
Preden posežemo na to področje pa je treba vse dobro premisliti in preveriti tuje izkušnje (mislim tudi na resnične zgodbe o trgovanju z nerojenimi otroki – rojevanje za plačilo…. o vseh možnih zlorabah). Kaže, da gre pri še bolj plemenitem namenu lahko povsod kaj narobe, ker smo pač tudi taki.
Kakorkoli, kot zanimiva farsa deluje bitka za pravice teh in onih, tudi živali – za nerojene otroke pa se ne moremo boriti, ker jih preglasijo ženske, ki “ne dajo svojih trebuhov”. Kar napišem v tej zvezi zveni tako grobo, a kaj ko tako je. Ni čudno, da so ljudje iznašli tako leporečje na tem izredno občutljivem področju.
Eli,
se strinjam. Bog ne daj, da bi se poskusilo trgovat z ljudmi. Dekletom pa bi bilo treba predstaviti vse možnosti. Zna biti, da je stvar tako banalna, da se dekle nima s kom pogovoriti … in se odloči za najbolj “enostavno” pot… Potem pa o tem ali je naredila prav ali ne razmišlja celo življenje … Ali pa tudi ne …
Tema je seveda občutljiva in boleča. In prav zaradi bolečine je treba ljudem ponudit roko.
Menda tudi soglasje oz. vednost staršev ni potrebna. Splav je zelo banalna stvar. Hitreje in lažje izvedljiv kot puljenje ali popravilo zoba. Takoj si na vrsti. Neprizadeti opazovalev lahko dobi vtis, da nekdo komaj čaka, da vzame življenje tem nebogljenim otročičem. Gre za tuj skupek celic, ki ga še včeraj ni bilo, danes pa neka črta na testni palčki kaže da je. Naredimo delete, pa bo!
Veliko žensk se kasneje zave svojega početja in tolče po glavi koliko in kakšnih otrok bi lahko imele…. Koliko pa jih tega ne sebi ne drugim ne prizna. Pa vseeno. Dejanja ostanejo. In resnic Pošteno in nujno bi bilo na tem kaj konkretnega narediti. Pravica do pravilne obveščenosti in ne do zavajanja mladih deklet, katere hormončki mečejo iz ene skrajnosti v drugo.
Pozdravljeni,
sem mlada nosečnica, ki je bila zelo proti splavu. Zavedam se da sama ne bom zmogla preživljati svojega otroka. Upala sm na pomoč družine vendar so mi vsi obrnili hrbet. Razmišljam o rejništvu ampak več k berem o temu slabša ideja se mi zdi. Mislila sem dati otroka v rejništvo za dobo enega do max dveh let za ta čas pa bi se trudila da bi ustvarila boljše pogoje za mojega otročička in ga vzela k sebi nazaj. Mogoče se to komu zdi kruto ampak še bolj kruto je življenje ki ga trenutno živim.
Prosim za nasvet kaj naj?????
Odgovori • Citiraj sporočilo
Pozdravljena Paloma 123…
jaz verjamem, da se bo vse uredilo in da boš oziroma mogoče že si dobra mami.
Prosim te, da stopiš v kontakt s socialno delavko na Centru za socialno delo in sem prepričana, da bosta skupaj prišli do prave rešitve – se pravi povedala ti bo možnosti, kako priti do finančnih sredstev, kaj ti država ponuja, da boš lahko skrbela za svoje zlato! Kajti vedi, da ni lepšega darila na tem svetu, kot je OTROK!
Verjamem, da ti bodo pomagali, le obrni se na nekoga in dovoli, da ti pomagajo.
Ne vem sicer, kakšna je tvoja težava, ampak vedi, da je tudi veliko mamic, ki podarjajo cunjice, opremo in ostale potrebne stvari za dojenčka. Tudi sama sem ti z veseljem pripravljena kaj podariti.
Velikokrat so težave na začetku videti zelo velike, vendar, ko mine čas, vidimo, da ni tako hudo in da imamo ob sebi tudi ljudi, ki so pripravljeni pomagati. Jasno mi je, da moraš otroku nuditi potrebne stvari za preživetje, najpomembnejše pa je, da mu nudiš ljubezen. In če veš, da mu jo boš nudila, kar verjamem, da boš, verjemi tudi, da bo vse dobro.
Pojdi na CSD, pogovori se, ker boste skupaj našli pravilno pot.
Pazi nase, lepe pozdrave in VERJEMI VASE!!!