Pozdravljeni, v glavnem je na tem forumu govora o posvojitvah, mene pa zanima, kako postaneš rejnica. Vem, da se je treba obrniti na center za socialno delo, vendar me zanimajo vaše izkušnje. kake pogoje je treba izpolnjevati, glede razmer, premoženjskega stanja, itd.
Stara sem 53 let, s srednjo izobrazbo in brezposelna, na zavodu za zaposlovanje prijavljena kot iskalka zaposlitve, vendar ne prejemam nobene pomoči ali nadomestila.
Sem mama dveh že odraslih otrok, ki ne živita več doma. Mož je še zaposlen.Ne gre nam prav dobro, lačni pa tudi nismo.
Zaposlitve , kljub iskanju ne dobim, do upokojitve mi manjka še kar nekaj-verjetno se bo ta doba še podaljšala-??, tako, da razmišljam v smeri rejništva.
Za vaše izkušnje se zahvaljujem

Prvi pogoj je sposobnost sprejeti in imeti rad tujega otroka, ki je v družino prinesel tudi svojo preteklost in navade, ki nam niso vedno blizu.
Za otroka potrebujete tudi prostor in čas, za šolske in obšolske dejavnosti. Potrebujete pa tudi zmožnost in sposobnost sprejeti njegove biološke starše, s katerimi ima stike in jih ima največkrat rad, neglede na to, kaj so storili narobe, da je moral od doma.
Pravite, da vam ne gre prav dobro in da lačni pa vseeno niste, ne vem, zakaj imam “slab občutek”.

Zakaj imate slab občutek? Ali morajo biti rejniki visoko situirani?
Odkrito priznam, da bi si s statusom rejnice pridobila zavarovanje za tistih nekaj let, ki mi manjkajo do upokojitve.
Vendar to dejstvo ne izključuje tega, da imam otroke rada, da se jim znam posvetiti in da mi “nekaj manjka” odkar so moji otroci odrasli.
V mislih imam vse tiste drobne radosti, veselja, zaupanja, pa seveda tudi trenutke žalosti, skrbi. Sedaj bi bilo mnogo lažje. ob izkušnjah, ki jih že imam, seveda pa je vsak otrok svoj svet in dva nista enaka. vendar sem v teh letih sama bolj umirjena,imam več časa,vsakdanje pehanje za materialnimi dobrinami me ne zadeva več- kar imam, imam(pa tudi ne potrebujem ne vem kaj) skratka :na življenje gledam z drugačnimi očmi, kot pa pred leti.
Prepričana sem, da bi lahko otrokom nudila več, kot sem svojim(žal)- v smislu razumevanja, prilagajanja, dogovarjanja-medsebojnega komuniciranja.

Kakšen je sploh postopek za rejništvo?

Slab občutek sem imela, ker ste govorili samo o sebi, ne o otrocih tako kot sedaj.
Res je, rejenci prinesejo veliko veselja in radosti, vendar resnično morate biti pripravljeni tudi na prilagajanje, saj pridejo z velikimi bremeni.
Postopek:
-pojdite na najbližji CSD (soc. del. za rejništvo) kjer boste dobili vse informacije, morali boste na izobraževanje, sicer si pa lahko vse preberete na Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.
Nevem, kaj vas še zanima, vprašajte.
Lep pozdrav

Sedaj sem videla, da bi si radi uredili poklicno rejništvo.
V tem primeru morate imeti istočasno nameščene 3 rejence, torej morate imeti za to pogoje.

Lidija11,
kakšna pa je razlika med rejništvom in poklicnim rejništvom? razen pri številu rejencev? kakšne pogoje pa morajo imeti, če so trije?

Svetujem, da se obrnete na združenje Moč. Vida Berglez, predsednica Sindikata rejniških družin vam bo lahko odgovorila najbolj točno na vsa vprašanja in vam tudi svetovala kaj in kako.

[email protected]
http://www.moc.si/

Razlika je v tem, da imate pri poklicnem rejništvu plačane prispevke za pok.
Ja, razlika je v številu otrok, pogoj pa je, da seveda zmorete in da imate možnost namestitve (torej sobe) in vse ostalo.
Normativ se tudi zniža, pod posebnimi pogoji. O tem odloči komisija.
To je v primeru posebnih potreb pri otrocih.

Obema hvala lepa za informacije.

POZDRAVLJENI.MENE ZANIMA ČE SE DAJEJO V REJNIŠTVO TUDI MALI OTROCI?A LAHKO TUDI PRI REJNIŠTVU ZAPROSIŠ ZA POSVOJITEV TEGA OTROKA,ALI TO NI MOGOČE.KAJTI STARA SEM 30 LET mOJ FANT PA 44 LET.FANT IMA S.P. JAZ PA SEM DOMA IN OPRAVLJAM ŽENSKE DELA.IMAVA HIŠO.KAR NAMA MANJKA JE LE OTROK.ŽELIM SI GA ŽE 13 LET A MI NE USPE.SEM IZ MARIBORA.V MOJI GLAVI JE SAMO ŠE MISEL IMETI OTROKA.HVALA

santini rejništvo je skrb za tujega otroka. Temu otroku nisi starš in tega se je treba zavedat. Če si želita postati starša potem je prava izbira posvojitev.
Se zgodi tudi, da gre kakšen otrok iz rejništva v posvojitev. Vendar cilj rejništva je, da se otrok vrne v biološko družino in rejnik je dolžan v tej smeri tudi delat.

Rejništvo je najprej namenjeno otrokom in temu da se razmere v njihovi biološki družini čim prej uredijo. Nikakor pa ni namenjeno brezposelnim in tistim, ki na žalost ne morejo imeti svojih otrok.

Prepričana sem, da ni nič narobe, če o rejništvu razmišlja brezposelna oseba, ki ne more imeti otrok, če le izpolnjuje vse druge pogoje.

Ne ni narobe razmišljati – prej obratno – veliko je treba razmišljati, pa še se “uštejete”. Potem pa ne morete več “ven” , ker se ustvarijo odnosi z otrokom.

Predvsem morate biti finančno dobro stoječi, če ne želite skupaj z otrokom (otroki) životariti.

Finančno se rejništvo namreč ne more nikoli iziti ugodno, ker boste vsak mesec primaknili veliko več, kot če si sami plačujete zavarovalno dobo in tako čakate na upokojitev (zraven pa vzamete na stanovanje – v sobo, ki bi bila za rejenca – kakšnega podnajemnika ali pa si uredite dopoldansko varstvo in imate – za razliko od rejništva- proste popoldneve in vikende in praznike in noči!!)

Sicer si pa preračunajte: koliko “pride” zdaj denarja na eno osebo v vaši družini? Če imate več kot 350 evrov,boste tudi finančno živeli slabše (ker bo iz vaše denarnice šlo še za tega otroka, kar bo tudi sicer verjetno šlo v vsakem primeru, ker otrok “stane” bistveno več kot odrasla – starejša oseba), če pa manj, boste pa trošili rejenčev denar (četudi bi bilo k vašemu “prispevku” potrebno prišteti še nudenje vseh nepotrošnih dobrin, kar predstavlja kar lepo vsoto)…in kako se boste počutili ob tem?

Vse boste namreč dali v en “kupček” (tako vam na tekoči račun da tudi država) in potem jedli in se oblačili in hodili na dopuste in prireditve in valete in birme in izlete,…skupaj. Trošili ga boste skupaj, le da bo za otroka (otroke) šlo bistveno več (interesne dejavnosti, zdravstvo, povzročena škoda, pohištvo, še en avto, ..hobiji, kultura, )

Žal je ta finančni del najlaže in najbolj jasno mogoče preveriti, zato vam ga tudi predočam najprej.

Tisto kar je seveda najpomembnejše, je pripravljenost za delo s težavnimi otroki in s še težavnejšimi starši – a za takšno delo ti kaj hitro upade volja, ko vidiš, da daješ energijo, denar, čas,…starši rejenca pa NIČ. Še več, centri staršem izdajajo tudi pisne “oprostitve” plačila preživnine, sicer pa tudi tistih nekaj, ki imajo odločbe, ne plačuje nič.

V bistvu pomagaš državi poceni izvajati Ustavno zavezo do posebne skrbi za otroke, ki ne morejo živeti pri starših. Prej ali slej pa se ti posveti, da takšno “financiranje” države pač nima razumnih podlag…

Otrok je namreč še vedno od svojih staršev in oni imajo vse roditeljske pravice in O VSEM V ZVEZI Z OTROKOM ODLOČAJO. Če so dali soglasje k rejništvu, ga morejo tudi kadarkoli umakniti – vi proti temu ne morete nič.

In vsak trenutek lahko ostanete brez otrok (z ustrezno opremljenim stanovanjem – vaš vložek je lahko hitro zaman), sicer pa morate biti socialnim delavkam “všeč” in se jim zdeti primerni, ker sicer vaše dovoljenje, ki ga pridobite za opravljanje dejavnosti ne velja nič (one namreč dodeljujejo otroke v rejništvo po svojih osebnih merilih) – čeprav so vsa dovoljenja enaka in so vsi rejniki enako plačani…

Praktično je rejništvo 24 urno varstvo in vzgoja – pravice, pristojnosti in odnosi med otroki in starši in vami kot izvajalci pa tudi popolnoma podobne z odnosom v vrtcih ali drugih oblikah institucionalnega varstva. Le da za rejnike ni prav nikakršne socialne varnosti in lastni vložek ni nikjer upoštevan.