rejniški otroci in dodatek za velike družine
Če bi hoteli rejniške družine obravnavati kot prave družine, bi to bilo posvojiteljstvo. Dokler pa otrok ima svoje starše z vsemi roditeljskimi pravicami, nima nihče pravice otroku reči, da spada v drugo družino- v rejniško. (Veste, vsi starši rejencev se ne strinjajo s tem, da so otroci v rejništvu…rejenci na naslovu rejnika nimajo stalnega bivališča in otrok ni prijavljen v njihovo gospodinjstvo..)
Sem je prišel le po izkušnjo družine, ni pa postal član te družine in vsi bi si morali prizadevati, da se čimprej vrne nazaj. Če pa ni pogojev, mu je treba dati resnično družino in ne dolgotrajni kratkotrajni ukrep z odplačnim razmerjem!
V rejništvu naj otroci ne bi odraščali, ampak bi jih naj rejniki na kratek rok vzgajali in varovali (z vso ljubeznijo in pozornostjo, ki je običajna tudi v drugih primerih vzgoje in varovanja v javnih ustanovah, kjer tudi ne pride do nastanka “novih” družin) – saj je to vzgojno varstveni ukrep v okviru javne službe!
Mogoče sem se malo slabo izrazila. Pojma rejništvo in posvojitev povsem ločim.
Kar sem želela povedati je, da želja za otroke, ki so v rejništvu je, da čas, ki ga preživijo tam dobijo vse kar jim ena družina lahko ponudi. Pa je to lahko obdobje enega meseca ali enega leta ali pa petih.
Zato mislim, da bi rejniška družina, za tisti določen čas, ko sprejme tega tujega otroka, morala biti obravnavana kot družina v pravem pomenu besede. Le tako mu lahko ponudi vse potrebno. Kaj je to potrebno pa naj bi rejniško družino pred tem strokovnjaki naučili. To, da tako pri rejništvu kot pri posvojitvi je potrebna strokovna podpora pa vemo.
Forum je svojevrstna oblika komunikacije, ki ima pač svoje omejitve. Pri tako delikatnih zadevah je še posebej pomembno, da se tega zavedamo.
O tem ali je rejništvo prava izbira ali ni prava izbira pa verjetno nima smisla niti začeti pisati saj ne bi nikamor prišli.
Pomembno je, da se začne obravnavati vsakega otroka posebej in da se neha slediti nekim pravilom.
Vsak otrok je oseba zase in ima pravico do osebe obravnave. Ko se bo to upoštevalo in se odločalo tako, da bo za otroka najboljše, potem bo velika večina problemov izginila.
Dokler pa se otroka ne postavi vedno na prvo mesto, pa prihaja do napak o katerih vsake toliko slišimo.
Prepogosto se delajo izbire, ki so ”najlažje”.