Re: Znaki depresije
Pozdravljeni,
Vaša situacija ni rožnata in verjamem, da vam je hudo. Materalna stiska vas je doletela ravno v času, ko naj bi sproščeno pričakovali prihod drugega otroka. Obiskal vas je rubežnik in to vas je precej vznemirilo. Kljub stiski pa vidim kar nekaj svetlih točk. Prva je vaš partner za katerega pravite, da vam stoji ob strani, lahko se zanesete nanj in trudi se za preživetje vaše družine. Uspeli ste se tudi dogovoriti za odplačevanje po obrokih. Vaši sorodniki vam sicer niso naklonjeni vendar imate sedaj svojo družino in dobro je, da imate oporo v njej.
Poglejte še na forum materialna pomoč in preverite kje se še da dobiti pomoč. Rdeči križ in Karitas znata pomagat s plačilom kakšne položnice, poskusite pa lahko tudi z vlogo za enkratno denarno socialno pomoč na csd ju, čeprav sicer padete mimo pri socialnih transferjih. Gre namreč za izredne razmere in vsekakor je za poskusiti.
Želim vam, da čimprej izplavate iz finančne stiske in se veselite novega družinskega člana v miru in sproščeni.
Lp
Bernarda
Pozdravljeni,
obupana sem, pa ne zaradi sebe ampak moža. 🙁
Že nekaj časa opazujem, da obupuje nad življenjem. Pravi, da mu gre vse narobe, v službi, doma…skratka vsepovsod. Nenehno mi govori, da bo naredil samomor in da se bo rešil. Opazim tudi, da je precej časa slabe volje.
Imava dva otroka, ki sta še majhna… po eni strani pravi, da le zaradi njiju še živi, po drugi strani pa opazim, da nima nobenega potrpljenja. Včasih se zaradi malenkosti razburi in se zadere nanju (tepe ju ne). Meni pravi da me ima rad, čeprav se mi zdi, da se umika stran…
Včeraj se je malo več pogovarjal z mano in planil v jok, do zdaj je vse tiščal v sebi, da me kao ne spravlja v slabo voljo. Ne vem kaj naj storim. Probam se veliko pogovarjati, pa se mi zdi da govorim v prazno…
Saj so to znaki depresije a ne? Na koga naj se najprej obrnem? Ga prisilim, da gre k zdravniku? Meni je tako hudo, ne vem kako naj mu pomagam…prosim svetujte mi! Ali lahko kaj sama naredim še predenj ga prepričam za zdravnika? Bojim se da ga ne izgubim…ne vem kako bi brez njega…
Pozdravljeni,
Verjamem, da ste zaskrbljeni za moža. Res je, da ima znake depresije. Sami ste mu sicer lahko v oporo vendar je nujno, da si.poišče pomoč. Vem, da ga nočete izgubiti, lahko poskusite s pogovorom o tem kako je vam pri srcu. Lahko ga pospremite k zdravniku, psihiatru…upam, da bo vašo pomoč sprejel.
Vem, da je težko. Vendar naj povem, da se lanko depresijo uspešno zdravi. To ni bolezen šibke volje. Prav je, da se oba z možem zavedata, da želja po počutiti se bolje in volja včasih ni dovolj. Potrebna je strokovna pomoč in včasih tudi zdravila.
Želim vam vse dobro,
Lp
Bernarda
Pozdravljeni banka,
opravičujem se za pozen odgovor. Mogoče je boljše prihodnjič začeti z novo temo saj se priključitev neki stari temi hitro izgubi iz našega vidnega polja.
V kolikor imate hipertierozo je nujno zdravljenje pri specialistu tirologu. Upam, da ste ga v tem času že obiskali in dobili primerno terapijo. Svetujem vam ,da pogledate še na spletno stran društva metuljčica
http://www.metuljcica.si/
prijazen pozdrav,
Bernarda
Pozdravljeni!
Tudi jaz bi lepo prosila za kakšno idejo oz. pomoč za moje prihodnje življenje.
Stara sem 41 let in pred 1 letom mi je umrla mama. Od takrat je šlo vse samo še navzdol. Ker mi je bilo zelo hudo, sem za nekaj časa opustila službo in vse hobije. Začela sem se zapirati vase, pogovarjala sem se le z možem in sinom, pa še to najbolj nujne stvari. Ni mi bilo do dolgih pogovorov, pitja kave, sprehodov, srečanj s prijatelji… skratka do stvari ki sem jih včasih imela rada. In moram priznati, da to vse v večini še vedno traja, zato sem se odločila sprva pisati sem, da bi dobila kakšno idejo. V službo hodim, vendar domov pridem utrujena. Najprej skuham kosilo, nato pa se ponavadi uležem na kavč in gledam TV ali pa se odpravim spat. Ko se zbudim pozno popoldne ali zvečer, imam občutek da sem brez energije. Mož me včasih povabi na sprehod ampak nimam volje in niti ne energije, da bi šla. Enostavno se ne morem pripraviti. Za vrt, ki sem ga včasih z veseljem urejala danes v večini skrbi mož. Pomagam mu le, ko je veliko dela naenkrat, pa še to mi je nekako odveč. Ne čutim več istega veselja kot včasih. Še težje mi je opravljati gospodinjska opravila. Vem da jih moram, ker sicer ne bo nič, ampak še vedno vse počnem s težavo in nejevoljo. Tudi cigaret pokadim več kot včasih (kadim 15 let), kar je še dodatna slabost in vem, da tako naprej ne bo šlo več. Ponoči zelo slabo spim, veliko se prebujam in razmišljam o smrti moje mame in mojem življenju nasploh.
Kaj naj naredim, da bi se mi povrnila volja in veselje do življenja, ki sem ju imela včasih? Do tega ne bi rada prišla s pomočjo tablet. Hvaležna bom za kakršen koli predlog.
Spoštovana Dušica,
po izgubi mame je seveda običajno, da žalujete in kako dolgo in močno bo to žalovanje je nemogoče napovedati saj splošnega pravila pri tem ni. Prejmite moje iskreno sožalje ob vaši izgubi čeprav po letu dni.
Mogoče lahko poveste kako je bilo pred smrtjo mame? Pravite, da je po njeni smrti šlo vse samo še navzdol. Razumljivo je, da ste za nekaj časa opustili določene dejavnosti. Zdaj ste se v službo že vrnili, opažate pa, da se domov vračate utrujeni in nimate niti neke volje, da se udeležite kakšnega sprehoda ali pogovora oziroma opustili ste tudi delo na vrtu. Pa je kaj takšnega kar bi si želeli početi? Seveda je prav, da poskušate govoriti z možem in sinom, tudi njima verjetno ni lahko. Lahko jima za začetek poskusite povedati kako se počutite in zakaj se umikate iz komunikacije.
Slabo spanje oziroma prebujanje sredi noči in težke misli seveda ne pripomoreta k boljšemu počutju in to ste zagotovo opazili že sami.
Razumem, da ne želite tablet. Zelo prav pa bi vam v tem času lahko prišel pogovor s strokovnjakom- mogoče psihologom ali psihoterapevtom. Napotnico vam lahko da osebni zdravnik. Za začetek lahko morda poskusite uravnati spanje s pomočjo kakšnih zeliščnih pripravkov ( baldrijan, meslisa, hmelj in podobno) in sproščanjem pred spanjem.
Želim vam vse dobro, pa oglasite se še,
Bernarda
Pozdravljeni.
Sem trinajstletna osnovnošolka,(vem, da je mlado) a pri sebi opažam prav vse naštete vzroke depresije, izvzemoma alkohol in droge.
Moje počutje je na ničli. Pa ne na tistu majhni ničli kot pred nekaj meseci, temveč na ničli, ki se nagiba v minus. Grozljivo je. Sama sem znana kot neverjetno pozitivna ter optimistična oseba, kot oseba, ki je zmeraj nasmejana in dobrovoljna, pripravljena komunicirati, se smejati in se zabavati.
Vse to se je spremenilo pred kakim letom, ko se je moje duševno stanje začelo počasi, a vztrajno krhati. To skrivam še zdaj, saj drugih nočem obremenjevati s svojimi problemi, saj sama opažam, da skoraj nimam empatije do drugih, zato ne pričakujem, da drugi razumejo mene. V tem letu je prišlo do večih udarcev. Dedek je zbolel za rakom in umrl, v roku enega meseca pa mu je sledil še pes, ki me je spremljal celo življenje. Ker imamo trenutno primanjkljaj denarnih sredstev starša ves čas delata in jaz nimam nikogar, saj sem edinka.
Večkrat sem že imela željo po samomoru, dvakrat sem ga celo poskusila narediti.
Počutim se zapostavljeno, manjvredno, grdo, nevedno(čeprav sem odličnjakinja, udeležujem se različnih državnih tekmovanj in natečajev), nepomembno, občutek imam, da nikomur nič ne pomenim, da me nihče ne mara … saj imam prijatelje. A me nihče od njih ne razume.
Upam, da mi bo kdo vedel kaj svetovati, mi kaj povedati in pomagati. Vsaka pomoč je dobrodošla in se zanjo zahvaljujem.
Lp
Pozdravljena Clara17,
res mi je žal, da se počutiš tako slabo. Si zelo mlada in pravzaprav je še vse pred tabo, škoda bi bilo, ne poiskati pomoči in se počutiti slabo še naprej…
Praviš, da se je tvoje počutje začelo slabšati že pred enim letom, vendar si to skrivala in skrivaš. V tem letu si tudi utrpela pomembne izgube, nisi pa poiskala pomoči v svoji okolici, saj ne želiš “obremenjevati” drugih. Tole sicer ni najbolj prav, namreč pravico imaš do tega, da ti je kdo v oporo v težkih trenutkih, da dobiš razumevanje, tolažbo…To so lahko starši, prijatelji…V kolikor pa res ne moreš spregovoriti o tem z nikomer, ki ti je blizu, bi bilo prav, da se obrneš na strokovnjaka- psihologa, psihoterapevta… Najhitreje boš do tovrstne pomoči prišla na Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše, ki je najbližje kraju tvojega bivanja. Žal so namreč čakalne vrste na tovrstne obravnave v okviru zdravstva za mlade nerazumno dolge. Pomoč pa zagotovo potrebuješ in to čim prej! Zato je pomembno, da v prvi vrsti “izkoristiš” vse neformalne vire pomoči- staršev, prijateljev, znancev.
Svetujem tudi obisk spletne strani http://www.tosemjaz.net/clanki/dusevnost/ in http://www.nebojse.si/Forum/index.php
Še o svetovalnem centru: http://www.svet-center-mb.si/
Seveda si zaslužiš vse dobro in zagotovo veliko dobrega še pride!
Oglasi se še,
lp
Bernarda
Pozdravljeni,
v hudi stiski se lahko obrnete na:
http://www.telefon-samarijan.si/ ( po telefonu),
http://zivziv.si/sos/
https://www.psih-klinika.si/koristne-informacije/klic-v-dusevni-stiski/
lahko pa se obrnete tudi na urgentno ambulanto psihiatrije.
Kontaktirate me lahko tudi na zasebno sporočilo,
vse dobro, lp,
Bernarda