Hvala še enkrat za odgovor. Še vedno zbiram pogum, da bi obiskala zdravnika, ampak upam, da bom kmalu premagala ta strah. Če ne prej, ko bom spet imela “slabo” obdobje. Zdaj sem recimo v kar dobrem stanju, nimam dosti negativnih misli, lahko se učim, misli mi ne begajo kar tako…Sem pa opazila, da je vedno hudo preden dobim menstruacijo. Ali je to tudi lahko kako povezano med seboj?
Nameravam pa obiskati skupino za samopomoč, najlepša hvala za ta nasvet.

Spoštovana angiee,

veseli me, da si se odločila obiskati skupino za samopomoč. Tudi strah pred zdravnikom je odveč- verjami, da se zdravniki dnevno srečujejo s tovrstnimi težavami. Psihiatra pa lahko obiščeš tudi brez napotnice- zadostuje kartica zdravstvenega zavarovanja. Res je, da so lahko težave ki jih opisuješ bolj izražene pred menstruacijo- v povezavi s tako imenovanim pms- predmenstrualnim sindromom. Človek je pač celota in seveda je vse povezano med sabo. Svojevrsten čudež narave je tudi tvoj hormonski sistem.

Lepo je, da si zdaj v dobrem stanju, vseeno pa ne odlašaj z iskanjem takšne in drugačne pomoči.

Želim ti vse dobro,

lp

Bernarda

Pozdravljeni,
sem se odločila malo “poročati” kako je z menoj. Že skoraj mesec dni obiskujem psihoterapevta (za psihologa se vseeno nisem odločila) in moram reči, da se mi stanje malo izboljšuje. Ugotovila sem tudi, da moje težave izvirajo iz stvari na katere nisem pomislila in se trudim opraviti s preteklostjo. Počasi, saj je za vsako spremembo pomemben čas.
Imam še vedno dneve, ko ne zmorem niti…ko samo sedim in se jočem, ko nočem imeti stikov z nobenim…vendar je teh dni vedno manj. Morda je tudi k temu pripomogel prijatelj, ki mi stoji ob strani in na katerega se lahko vedno obrnem, pa četudi sredi noči ter mi nikoli ni dal občutka, da so moje težave nepomembne.
Malo sem zašla iz tega kar sem želela povedati, v glavnem mislim, da bo nekoč vse vredu z menoj in da se bom uspela izkopati iz te teme, ki me je predolgo obdajala.
Lp,
Angieee

Spoštovana angieee,

zelo me veseli, da si poiskala pomoč in da vidiš luč na koncu tunela. Menim, da si na pravi poti, tudi jaz verjamem, da bo s tabo vse vredu- pomembno je, da izkoristiš vse vire pomoči, ki jih lahko najdeš in kamor se lahko opreš.
Hvala ti, ker si se javila in sporočila kako ti gre- to je dragocena informacija za vse tiste, ki ne vedo kako naprej in kam se obrniti v tovrstnih stiskah,

vse dobro, lp

Bernarda

Zanima me, ali je to depresija in ali je potrebno zdravljenje.

Večino časa se počutim čisto ok, če pa se zjutraj iz meni neznanega razloga zbudim utrujen (kljub temu, da sem ok spal 8 ur), pa sem čisto na tleh – brez volje, brez energije, počutim se ničvrednega in se jezim nase, ker sem utrujen. To se mi v povprečju zgodi enkrat na mesec, še zlasti pa takrat, ko se spremeni ura ali pa, če sem kje dogovorjen za kakšno srečanje – se počutim, kot da bi mi manjkalo energije.

Ali je to depresija ali kaj drugega in ali je potrebno zdravljenje?

To ni depresija, ampak ne maranje utrujenosti. Izgleda, da se ti je utrujenost nekoč zamerila, tako da je zdaj središče tvojih problemov. Treba bo razčistiti, zakaj te utrujenost tako moti in si po potrebi prilagoditi življenje… Ti bo takoj lažje. Mogoče ti je tudi zato vse skupaj težje, ker utrujenost mrziš. Če na utrujenost ne bi mislil, bi ti bilo lažje (mogoče bi moral le bolj počasi kaj delati, ker bi bil npr. bolj neroden).

Spoštovani,

utrujenost je lahko eden izmed kazalcev depresije vendar bi glede na zelo malo podatkov ki ste jih podali težko sklepala da gre pri vas za depresijo.Opisujete namreč slabo počutje takrat kadar se zbudite utrujeni- ne poveste pa nič o tem kako pogosto se to zgodi in kak vam sicer gre v življenju, kaj počnete, kolko ste stari, kaj vas veseli,

Več o depresiji si lahko preberete tukaj: http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=576&Itemid=75

DEPRESIJA
Vpisal: Hister Caprae
18. 09. 2009
Vsakogar od nas od časa do časa obiščejo žalost, malodušnost in melanholija. Običajno se zadržijo v naši bližini kratek čas, kakšen dan ali dva, morda pa tudi nekoliko dlje, če preživljamo težjo življenjsko preizkušnjo, kot so npr. zlomljeno srce, izguba bližnje osebe, za katero žalujemo, ali druge žalostne okoliščine.

Toda depresija ni zgolj žalost, ki pride in gre. Depresija je razpoloženjska motnja, ki vpliva na telo, razpoloženje in misli. Pri tem lahko zmoti apetit, spanec, posameznikov pogled nase in na svet okrog njega ter namesto veselja do življenja prinese obup in žalost. Pri tem lahko resno ovira normalno vsakodnevno delovanje človeka, povzroča duševne in fizične bolečine ter zahteva zdravljenje z ustrezno terapijo. Ta ljudem lahko pomaga, da ponovno najdejo veselje in dobro počutje, saj je depresija v veliki večini primerov ozdravljiva.

Poznamo več različnih vrst depresije, med najpogostejšimi so: huda depresivna motnja, distimična motnja in poporodna depresija, poznamo pa še bipolarno motnjo, prilagoditveno motnjo z depresivnim razpoloženjem ter sezonsko motnjo razpoloženja (SMR).

Vzroki za depresijo so zaenkrat še neznani, strokovnjaki pa menijo, da gre za preplet različnih dejavnikov, ki lahko vplivajo na razvoj depresije pri posamezniku. Spodaj si oglejte, kateri so možni vzroki za depresijo, kako jo zdravimo, kakšni so simptomi depresije ter se poučite tudi o različnih oblikah depresije.

Depresije se ne da zgolj »odmisliti«. Ljudje včasih zmotno menijo, da lahko oseba z depresijo svoje negativne misli in občutke preprosto »odmisli«, jih zamenja z bolj pozitivnimi, se razvedri z družabnim obiskom, dobrim obrokom ali poslušanjem priljubljene glasbe. Na žalost se depresija ne umakne kar tako, simptomi lahko trajajo tedne, mesece ali celo leta. Zato je zelo pomembno, da osebe z depresijo prepoznajo slabo počutje, poiščejo pomoč, prejmejo pravo diagnozo in čimprej začnejo z zdravljenjem.

Vzroki in faktorji tveganja

Vzrok depresije je zaenkrat še neznan, tudi mnenja strokovnjakov se okrog tega vprašanja močno razlikujejo. Nekateri so prepričani, da so za depresijo odgovorna neravnovesja kemičnih prenašalcev v možganih, spet drugi, da depresijo povzročajo dogodki iz otroštva ali vplivi iz posameznikovega okolja. Ena od možnih razlag je tudi ta, da depresijo povzroča kombinacija različnih dejavnikov, kot so podedovana nagnjenost k depresiji, psihosocialno okolje posameznika, neravnovesje možganske kemije, priučeni vedenjski in mišljenjski vzorci idr. Zelo verjetno se vzroki za depresijo tudi razlikujejo od posameznika do posameznika.

Kljub temu, da vzrok depresije še ni popolnoma znan, pa znanstveniki vedo, da obstaja močna povezava med depresijo in nenormalnimi količinami živčnih prenašalcev noradrenalina, serotonina in dopamina. Znano je, da ti živčni prenašalci igrajo pomembno vlogo pri občutenju zadovoljstva in razpoloženjih.

Statistike kažejo, da otroci staršev z depresijo pogosteje tudi sami razvijejo enako motnjo v primerjavi z otroki staršev, ki niso doživeli depresije. Raziskave pojavnosti depresije pri dvojčkih kažejo na 70 % možnost, da bosta oba identična dvojčka trpela za depresijo, kar je enkrat večja možnost kot pri dvojajčnih dvojčkih.

Depresija je bolj pogosta pri ljudeh, ki so v življenju doživeli travmo, spolno ali fizično zlorabo, invalidnost, izgubo ljubljene osebe v mladih letih, alkoholizem ali nepopolno družinsko strukturo. Pri odraslih je najpogostejši vzrok za depresivno epizodo izguba partnerja. Ženske so v fazi večjega tveganja v obdobju med nosečnostjo ali v prvih mesecih po nosečnosti. Kronična depresija pa se pogosteje pojavlja na območjih, ki jih je prizadela vojna, naravne nesreče, revščina ali zanemarjanje.

Pojavnost

Depresija se lahko pojavi v vseh strostnih obdobjih, najpogosteje med 25 in 44 letom. Ta bolezen sicer ne izbira glede na starost, saj lahko za depresijo trpijo tudi otroci, v zadnjih letih pa strokovnjaki opažajo, da se pogosto pojavlja tudi pri najstnikih. Naraščujoč odstotek depresije med najstniki morda odraža vedno večje pritiske na mlade ljudi glede šolskega uspeha in visokih pričakovanj staršev. Tudi pri starejših ljudeh se depresija pogosto pojavi, kadar gredo starostniki skozi velike življenjske spremembe, kot so npr. bolezen, telesna oviranost ali izguba partnerja ali druge ljubljene osebe.

Po nekaterih ocenah za depresijo v vsakem trenutku trpi približno 5–7 % populacije, vendar jih niti polovica od teh ljudi ne bo poiskala in prejela ustrezne pomoči za svoje težave. Tekom življenja depresija vsaj enkrat prizadene okrog 20 % prebivalstva, zanjo enkrat v življenju zboli približno petina žensk, okrog 10 % jih doživi poporodno depresijo. Kljub temu, da ženske kar dvakrat pogosteje obolevajo za depresijo od moških, moški močno prednjačijo po številu samomorov – ti so najpogostejši pri starejših ovdovelih, ločenih ali razvezanih moških.

Znaki in simptomi

Simptomi depresije se razlikujejo od osebe do osebe, odvisni pa so tudi od težavnosti depresije. Depresija spremeni mišljenje, občutke, vedenje in telesno blagostanje ljudi. Najbolj izraziti simptomi depresije so izguba interesa, izguba energije in nezmožnost občutenja veselja. Žalost kot posledica depresije je velikokrat opisana kot neizbežna in bolj boleča kot običajna žalost. Depresija je lahko tako huda, da oseba ne prepozna vseh simptomov. Mnogo simptomov je namreč odkritih šele, ko oseba prične z zdravljenjem.

Spremembe mišljenja: Eden od značilnih simptomov depresije je negativno razmišljanje. Prej običajne misli postanejo prežete z obupom in velikokrat tudi z občutki krivde in samoobtoževanjem. Osebe z depresijo so pogosto zelo samokritične, pesimistične, pri hujši obliki depresije pa imajo tudi samodestruktivne misli, ki jih je potrebno vzeti zelo resno. Depresija namreč lahko vodi tudi v misli o samomoru. Poleg negativnega razmišljanja depresija lahko povzroči tudi težave s koncentracijo in odločanjem, nekateri ljudje pa imajo tudi težave s kratkoročnim spominom.

Spremembe občutkov: Osebe z depresijo se lahko počutijo žalostne brez kakršnegakoli otipljivega vzroka. Občutijo pomanjkanje motivacije, težko se nečesa lotijo in dokončajo začete naloge. Eden od značilnih simptomov depresije je nezmožnost doživljanja veselja in sreče. Osebe z depresijo običajno niso več zmožne občutiti užitka ob prijetnih aktivnostih, pogosto so utrujeni in se čutijo upočasnjeni, spet drugi pa postanejo zelo hitro razdraženi in »tečni«, težko obvladujejo svojo jezo. Depresijo običajno spremljajo tudi občutki obupa, nemoči, nesmisla, prežemajoče žalosti, krivde in samoobtoževanja.

Spremembe vedenja: Spremembe vedenja v depresiji so odraz negativnih čustev in misli, ki jih doživljajo osebe z depresijo. Pogosto se umaknejo, se zaprejo pred svetom, postanejo apatični in nezainteresirani za aktivnosti, v katerih so poprej uživali. Zaradi kronične žalosti osebe z depresijo pogosto jočejo tudi brez razloga, nekateri se pritožujejo nad vsem ali doživljajo nepričakovane izbruhe jeze. Pogosto se umakne tudi želja po spolnosti. Nekateri ljudje z depresijo zanemarijo svoj zunanji izgled in ne skrbijo niti za osnovno higieno, saj jim lahko že umivanje zob predstavlja neverjeten napor. Osebe s hudo depresijo lahko veliko spijo, njihova produktivnost strmo pade, včasih pa celo ne morejo vstati iz postelje.

Telesne spremembe: Nekateri ljudje depresijo doživljajo predvsem skozi telesne simptome. Morda se ne zavedajo svojih negativnih misli, opazijo pa močno umanjkanje ali povečanje apetita, hudo nespečnost ali kronično utrujenost, razdražljivost, bolečine v različnih delih telesa, težave s spominom itd. Zelo velik odstotek oseb z depresijo ima težave s spancem. Nekateri spijo cele dneve, spet drugi pa tedne ne morejo normalno zaspati. Značilno je pomanjkanje energije in volje, nekateri pa lahko doživljajo pretirano živčnost in ne morejo niti sedeti pri miru.

Zaradi izgube energije se mnoge osebe z depresijo izogibajo socialnim stikom, redni telovadbi ali vzdrževanju prejšnjih interesov. Zmanjšana aktivnost se pokaže v izgubi mišične in kostne mase, kar je povod za slabše fizično stanje. Prisotni so tudi občutki ničvrednosti, saj osebe mislijo, da niso dobre v ničemer in nikomur nič ne pomenijo. S težavo sprejemajo komplimente ali si priznajo dosežke.

Še več simptomov …

Zapiranje vase (npr. pred družino, prijatelji, službo ali šolo).
Opuščanje aktivnosti, ki so bile prej v užitek.
Nasilje (največkrat pri adolescentih ali priletnih osebah z depresijo).
Nezmožnost joka, kljub potrebi po joku.
Izguba spomina (npr. glede planov, kratkoročni spomin).
Obraz brez izraza.
Ponavljajoča se izguba koncentracije, strmenje v prazno.
Odvisnost od substanc (alkohol, droge).
Močna zaskrbljenost in strah.

Različne oblike depresije

Huda depresivna motnja

Huda depresivna motnja ali huda depresija je resna razpoloženjska motnja, ki vpliva na vsa področja življenja. Zmoti človekovo sposobnost dela, spanja, prehranjevanja, uživanja, učenja, skratka, človeku prepreči normalno delovanje. Epizoda hude depresije se lahko pojavi samo enkrat v življenju, še pogosteje pa se ponovi in tako večkrat presega normalno življenje ljudi.
Huda depresija se od drugih oblik depresije razlikuje v posebej zaskrbljujočem slabem razpoloženju, splošni izgubi interesa in energije ter nezmožnosti občutenja veselja in radosti, kar traja neprenehoma najmanj dva tedna. Oseba z depresijo se običajno umakne ali oslabi svoje socialne stike. Občuti apatijo pri delu, v šoli, razmerjih, ne zmore sprejemati odgovornosti, vse to pa negativno vpliva tako na osebo samo kot na njeno družino. Ljudje, ki tovrstnih simptomov nikoli niso sami doživeli, zelo težko razumejo, kaj prestajajo osebe z depresijo.

Poleg splošnega slabega počutja in nezmožnosti doživljanja veselja osebe s hudo depresijo vsakodnevno doživljajo še:

skrajno utrujenost,
upad koncentracije in nezmožnost odločanja,
misli o samomoru, skrajni obup,
bistveno spremenjen apetit,
spremembe v spalnih navadah – nenehna utrujenost in spanje ali nespečnost,
močni občutki nemoči, samoobtoževanja in krivde,
nizka samozavest,
obsojanje samega sebe.
Distimična motnja

Distimična motnja ali kronična depresija blage stopnje je podobna hudi depresivni motnji, vendar je nekoliko milejša in kronična. Značilno zanjo je, da osebe dalj časa (več kot dve leti) doživljajo nekoliko manj resne simptome depresije, zaradi katerih se ne morejo dobro počutiti in normalno delovati, čeprav zaradi tega niso popolnoma onesposobljeni. Osebe z distimično motnjo pogosto doživijo eno ali več epizod hude depresije v svojem življenju.

Pri distimični motnji depresivno razpoloženje dalj časa vztraja cele dneve, manj pogosto pa so prisotne tudi težave z apetitom ali spanjem. Zelo pogosto se distimična motnja začne že v otroštvu, nekatere osebe z distimično motnjo denimo poročajo o tem, da sploh ne pomnijo, da bi kdaj doživeli resnično radost.

Poporodna depresija

Veliko žensk kmalu po porodu doživi t. i. »baby blues« ali poporodno otožnost, za katero so značilna nihanja v razpoloženju, občutki strahu in anksioznosti, izguba apetita in nespečnost ter pogosti izbruhi joka. Poporodna otožnost navadno izzveni po nekaj dneh ali tednu dni, simptomi pa niso tako hudi, da bi bilo potrebno zdravljenje.
Poporodna depresija se od običajne otožnosti razlikuje po tem, da so depresivni simptomi zelo izraziti in hudi, depresija pa lahko traja dolgo časa, več tednov ali celo mesecev. Pojavi se lahko kadarkoli v enem letu po porodu. Popodorno depresijo je potrebno vzeti zelo resno in zahteva zdravljenje, sa lahko simptomi med drugimi vključujejo tudi misli na samomor.

Nekateri značilni simptomi poporodne depresije so:

občutek obupa in krivde zaradi slabega počutja ob veselem dogodku,
nezmožnost uživanja,
pomanjkanje energije in motivacije,
pogost jok,
strah, da bi poškodovali otroka ali sebe,
anksioznost, napadi panike, občutek nemira, strah, zaskrbljenost,
pretiran apetit ali izguba apetita,
nespečnost ali pretiran spanec.
Po nekaterih ocenah poporodno depresijo doživi od 10 do 15 % žensk. V nekaterih redkih primerih (od 0,1 do 0,4 % primerov) se poporodni depresiji pridruži še poporodna psihoza, ki običajno nastopi v prvih dveh tednih po porodu. Ženske z bipolarno motnjo ali shizoaktivnimi motnjami imajo povečano tveganje za pojav poporodne psihoze. Tipični simptomi poporodne psihoze so: prividi in prisluhi, poskus poškodovanja sebe ali otroka, občutek zbeganosti in zmedenosti in zelo nenadna nihanja razpoloženja.

Strokovnjaki sklepajo, da poporodno depresijo povzročijo hormonske spremembe v telesu v kombinaciji s stresom zaradi velike življenjske spremembe, ki jo prinese rojstvo otroka. Nekatere ženske pa doživljajo depresivne simptome v povezavi s hormoni tudi vsak mesec v dneh pred menstruacijo. T. i. predmenstrualni sindrom (PMS) takrat spremljajo moteči depresivni simptomi, kot so: jeza, utrujenost, anksioznost, žalost, jokavost, razdražljivost in odmik. Kadar so ti simptomi zelo izraziti v predmenstrualnem času in ovirajo sicer normalno delovanje ženske, temu pravimo, da doživljajo PDM ali predmenstrualno disforično motnjo.

Prilagoditvena motnja z depresivnim razpoloženjem

Značilno za prilagoditveno motnjo z depresivnim razpoloženjem je, da osebe doživijo depresivno epizodo ali določene simptome depresije ob eni ali več težkih življenjskih situacij. Sem sodijo npr. spremembe v finančnem ali družbenem položaju, naravne nesreče, hudi konflikti, boj za preživetje, travma ali težave v zakonu. Osebe, ki ob stresnih dogodkih doživljajo depresivne simptome, lahko trpijo za prilagoditveno motnjo z depresivnim razpoloženjem.

Sezonska motnja razpoloženja (SMR)

Sezonska motnja razpoloženja zajema doživljanje depresivne epizode v zimskih mesecih, ko ljudje doživijo pomanjkanje naravne sončne svetlobe. Običajno se pri tej obliki depresija umakne v spomladanskem in poletnem času. Pogosteje se pojavlja pri ljudeh, ki živijo v krajih z veliko razliko v količini svetlobe poleti in pozimi. Značilni simptomi za to obliko depresije so poleg običajnih simptomov depresije še: povečan apetit, razdražljivost, dolgotrajno spanje, utrujenost in močno povečana potreba po ogljikovih hidratih. Sezonsko motnjo razpoloženja je mogoče učinkovito zdraviti s svetlobno terapijo, približno polovica obolelih za to obliko depresije pa poleg tega potrebuje še drugačno vrsto terapije.

Bipolarna motnja ali manična depresija

Manična depresija ni tako pogosta kot huda depresivna motnja ali distimična motnja. Od drugih oblik depresije se bistveno razlikuje po tem, da ljudje z bipolarno motnjo doživijo eno ali več epizod intenzivne evforije oz. manije (ekstremno dobro razpoloženje), nato pa ponovno zanihajo v zelo slabo razpoloženje (depresijo). Simptomi, ki jih doživljajo ljudje v času manije so lahko zelo hudi in zahtevajo takojšnje zdravljenje. Običajno osebe z manijo nenadzorovano zapravljajo denar, sprejemajo zelo slabe življenjske in poslovne odločitve, igrajo na srečo, so prepričani, da imajo posebne sposobnosti, hitro govorijo in se počutijo, kot da so na višku moči in sreče. Takim vrhuncem običajno sledijo padci v depresijo. Močna nihanja v razpoloženju so lahko tako huda, da je tveganje za samomor pri bipolarni motnji večje kot pri drugih oblikah depresije.
Za več podrobnejših podatkov o bipolarni motnji ali manični depresiji obiščite portal http://www.bipolarna.si.

Zdravljenje depresije

Danes lahko depresijo zdravimo zelo uspešno. Obstaja več oblik zdravljenja, običajno pa so najučinkovitejše kombinacije več oblik terapije, kot je denimo kombinacija zdravil s kognitivno-vedenjsko terapijo. Kognitivno-vedenjska terapija ali KVT je po mnenju stroke trenutno najuspešnejša vrsta psihoterapije za depresijo in anksiozne motnje. Oblike zdravljenja depresije so:

Zdravljenje z antidepresivi
Kognitivno-vedenjska terapija in interpersonalna terapija
Druge oblike psihoterapije, kot so npr.: transakcijska analiza, psihoanaliza, hakomi terapija, Gestalt terapija, hipnoterapija idr.
Samopomoč
Zdravljenje s svetlobno terapijo
Nekatere druge oblike zdravljenja, ki se uporabljajo manj pogosto ali v bolj zapletenih primerih kronične depresije, ki se ne odziva na zgoraj omenjene vrste terapije:

Elektrokonvulzivna terapija (EKT) ali šok terapija: Okrog uporabe te terapije kroži mnogo polemik o primernosti. Največkrat zato, ker večina pacientov, ki prejema elektrokonvulzivno terapijo, trpi za izgubo kratkoročnega spomina in včasih za izgubo celotnega spomina. Zato je EKT rezervirana samo za paciente s kronično depresijo, ki se ne odzivajo na nobeno antidepresivno zdravilo in za paciente, ki so zaradi hude depresije v nevarnosti, da škodujejo sebi in/ali drugim.
Kaj je kognitivno-vedenjska terapija?

Kognitivno-vedenjska terapija je zelo uspešna oblika psihoterapije pri zdravljenju depresije. Kognitivna ali miselna terapija je od vseh pristopov zdravljenja depresije najbolj raziskana in preverjena. Osnovna premisa kognitivne terapije je, da naše misli vplivajo na naše občutke in posledično vedenje. Beleženje misli nam omogoča zaznavanje negativnih vzorcev, ki jih s pomočjo terapevta lahko zamenjamo z bolj pozitivnimi. Cilj te terapije je ozavestiti negativno razmišljanje. Vedenjska terapija pa uči, kako spremeniti naučene vedenjske vzorce, ki nas vodijo k depresivnemu razmišljanju ali so njegova posledica. Pri tem velja izrek, da mora pri depresiji dejanje vedno priti pred motivacijo, saj nas depresia običajno oropa volje do dela na sebi in spreminjanja ustaljenih življenjskih vzorcev. S kognitivno-vedenjsko terapijo depresivne osebe pridobijo nov pogled na svet, se bolje počutijo in izboljšajo razpoloženje. Ko se oseba nauči prepoznati stresne situacije, si zna pomagati z učinkovitimi tehnikami obvladovanja, namesto da znova zapade v depresijo. Tako se postopoma nauči upravljati s stresom, ki je nekoč povzročal depresijo.

Zdravila

Antidepresivi so najširše uporabljena metoda zdravljenja depresije. Simptomi depresije se izboljšajo pri približno 80 % pacientov, ki jemljejo antidepresive, zdravljenje z zdravili pa lahko poteka od šest mesecev do enega leta. Ponavljajoča se depresija običajno zahteva 2 leti zdravljenja z antidepresivi, kronična depresija pa lahko zahteva doživljenjsko zdravljenje. Na zdravila se vsak posameznik odziva drugače, izbira pa se jih glede na stranske učinke.

Antidepresivi lahko potrebujejo od 1 do 8 tednov, da pričnejo delovati, odvisno od količine zdravila in posameznikovega odziva nanje. Odmerek zdravila se običajno povečuje postopoma, ko se pri pacientu povečata toleranca in odziv na zdravilo. Antidepresivi izboljšajo spanec in apetit, zmanjšujejo anksioznost, izboljšajo koncentracijo in povrnejo izgubljeno količino energije. Najbolje delujejo pri osebah, ki so se dobro odzivali na zdravila v preteklosti ali pa trpijo za drugimi težavami, kot sta denimo nespečnost ali anoreksijo. Dandanes so najpogosteje predpisani antidepresivi vrste SSRI (selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina), poznamo pa še triciklične antidepresive, ki so lahko usodni ob prevelikih odmerkih, zaviralce MAO (zaviralce monoaminske oksidaze), ki so sicer zelo uspešni pri zdravljenju simptomov, vendar hkrati lahko nevarno reagirajo v kombinaciji z nekaterimi običajnimi živili, kot so siri, pivo, klobase, ter drugimi antidepresivi. Občasno se v primerih hude depresije predpisujejo tudi antipsihotiki in stabilizatorji razpoloženja (slednji predvsem pri bipolarni motnji). Včasih morajo osebe ob jemanju antidepresivov za blaženje stranskih učinkov jemati tudi pomirjevala ali poživila.

Kako delujejo zdravila?

Neverjetno, toda stroka si še danes ni povsem enotna v tem, kako antidepresivi sploh delujejo. Večina strokovnjakov meni, da zdravila vplivajo na povečanje količine živčnih prenašalcev v možganih. Največ antidepresivov je namreč povezanih s tremi živčnimi prenašalci, ki naj bi bili odgovorni za povzročanje težav z depresivnim razpoloženjem in tesnobo. To so serotonin, noradrenalin in dopamin. Na žalost ima večina antidepresivov tudi določene stranske učinke, ki pa navadno izzvenijo po nekaj tednih jemanja antidepresivov oz. ko se oseba prilagodi na količino zdravila. Farmacevtska industrija je na področju antidepresivov dosegla izjemen napredek v zadnjih desetletjih in vedno znova razvija nove vrste antidepresivov, ki imajo vedno manj stranskih učinkov.

Viri:http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=576&Itemid=75

V kolkor boste potrebovali še kakšno informacijo pa se oglasite,

vse dobro in lep pozdrav,

Bernarda

Spoštovani,

ali mi daste e-mail, da vas kontaktiram po e-mailu? Tukaj se ne želim javno izpostavljati.

Povsem normalno je, da se človek počuti kriv, ker je zakrivil nekaj, kar ne bi smel in se potem obtožuje in krivi. Mislim, da to ni depresija, ampak povsem normalno, ker če smo za nekaj odgovorni, smo potem krivi, če nekaj storimo narobe in to je povsem normalno. In ker nisem natančen, sem kriv, ker sem storil površno. Kriv sem. To zame ni depresija, ampak normalno. Normalno je, da človek, ki je kriv, ne bo vriskal od veselja in skakal kot nor, ampak bo otožen in žalosten in ne bo kazal interesa, da bi še kje storil napako. To zame ni depresija, ampak povsem normalno. Če ne bi storil napake na prejšnjem delovnem mestu, bi zdaj že napredoval in imel višjo plačo kot jo imam, pa bolj bi bil spoštovan in imel bi več socialnih stikov v službi, zdaj pa sem povsem izločen, drugo službo zdaj v krizi je pa težko najti, še zlasti zato, ker imam 70 % telesno okvaro… Ja in normalno je, da ne bom srečen, ker sem kriv za svoje stanje. Sam sem kriv. Ne vem, kako naj to obrnem v nekaj pozitivnega. Naj rečem, da pač nisem odgovoren in s tem tudi kriv ne? Torej, naj odgovornost zvrnem na druge? Ok. Tudi to se da narediti.

Pozdravljen,

raje kot o krivdi, bi govorila o odgovornosti- res je- odgovorni smo za svoja dejanja, vendar se lahko vsakomur kdaj zgodi, da se zmoti, da mu spodleti, da v nekem trenutku ne funkcionira optimalno stoprocentno (pa kdo ve iz katerega razloga že). Smo pač (samo) ljudje in dogajajo se nam napake. Kadar nam spodleti in se soočamo z zelo krutimi posledicami svojih dejanj, se seveda strinjam, da ne moremo skakati od sreče- kot si lepo povedal. To nas zagotovo potre. Če nas ne bi, bi to bil znak, da z našim čustvovanjem nekaj ni tako kot bi moralo biti, če bi bili namreč brez “vesti” in se ne bi zavedali posledic in morebitne bolečine, ki je posledica nekega dejanja. Bolečina je lahko naša lastna ali pa tista drugega človeka- in tudi to čutimo, če smo empatična bitja. Vendar pa, ko se neka stvar zaključi in je bila torej že storjena nam nobeno obtoževanje in krivda ne moreta povrniti prejšnjega stanja. Žal je tako- in prej, ko se s tem sprijaznimo in poskušamo živeti naprej, bolje je. Seveda nikoli ni tako, kot da se nekaj nikoli ni zgodilo, vendar pa poskusimo najti smisel tudi v tem- čeprav na nek način okrnjenem- življenju.
Kljub temu, da je neka situacija v našem življenju posledica naših lastnih preteklih dejanj, imamo pravico živeti naprej. Pravico imaš, da si poiščeš pomoč- čeprav ne gre za depresijo, lahko gre morebiti za posttravmatsko stresno motnjo. Bi poskusil s pogovorom s psihoterapevtom? To se mi ne zdi slabo.

Škoda se mi zdi, da bi se vse življenje še dodatno kaznoval zaradi napake v preteklosti.

Zasebno mi lahko pišeš na mail. [email protected]

Želim ti vse dobro, lp

Bernarda

pozdravljeni!
stara sem 17 let in navede znake opažam kakšno leto.
pred skoraj 3 leti mi je umrla mama in tudi ona je par let bolehala za hudo depresijo.

preden sem začela opažati navedene znake nikoli nisem imela problemov v šoli, s koncentracijo. nikoli se nisem sekirala za malenkosti in tudi s fantom sma se manj kregala.
zadnje čase v šoli nisem več tako zbrana, povprečje mi je zelo padlo za razliko od prejšnega leta. včasih jočem brez razloga, vsaka malenkost ali samo beseda me zelo prizadane, včasih celo tako razjezi, da bi lahko s pestjo predrla zid. včasih sem tako živčna zaradi res majhnih stvari da se začnem zelo jokati in ponavadi ne neham hitro.
s fantom sma pred tem imela odličen odnos z majhnimi prepirčki, kar je normalno. zdaj ga včasih nemorem niti poslušati. izgubila sem tudi zanimanje za spolnost. že ko mi samo omeni kaj o tem postanem tako slabe volje, da bi se najraje razjokala.
opazila sem tudi, da lahko zelo hitro zamenjam razpoloženje. če sem dobre volje me lahko neka malenkost, beseda spravi v zelo zamorjeno voljo. včasih nemorem niti poslušati, kako se v sosednji sobi pogovarja nekdo drug ali kako pred hišo oz pred blokom (če sem pri fantu) nekdo nekaj govori, se pogovarja, karkoli.
zadnje nekaj mesecev sem opazila tudi pogoste glavobole, približno 3-4 dni na teden, skoraj vsak teden. včasih sem čisto brez apetita, naslednji dan pa bi lahko jedla še in še.
včasih se počutim kot da nebi bila sposobna ničesar, kot da mi nikoli nič ne uspe. in zelo mi je hudo, ko s svojo slabo voljo in zamorjenostjo s sabo povlečem še koga drugega. zato se včasih raje zaprem v sobo ali obrnem v kot in jočem brez razloga, da me nihče ne opazi.
ta slaba volja in zamorjenost me ne spremlja vsak dan! imam tudi dneve ko sem dobre volje in se lahko normalno pogovarjam z vsemi.
zelo me moti, ker vem da to nisem jaz. ker vem da prej nikoli nisem imela takšnih problemov. vedno sem bila dobre volje, nasmejana. če je bil kdo drug slabe volje sam ga z veseljem spravila v smeh. vedno sem bila optimist. težave v šoli, doma, kjerkoli sem reševala s pogovorom, umerjeno. bila sem čisto nasprotje tega kar sem zdaj in to me zelo moti!
rada bi izvedela zakaj je tako in naredila nekaj, da bi se to končalo, saj uničuje moj odnos z bližnjimi.

v naprej se zahvaljujem za odgovor.

lp, Julie

Pozdravljena Julie!

Zelo si še mlada, toda kot lahko razberem ti ni lahko. Opisuješ nihanje razpoloženja in neke vrste “super” senzitivnost, saj si občutljiva na dražljaje iz okolice, ki te vznemirjajo čeprav so del vsakdana in se jim je skoraj nemogoče izogniti (pogovarjanje, hrup iz sosednjih prostorov, hrup pred blokom…)Poleg tega, da se lahko zjočeš te občasno popade tudi velika jeza. To se ti dogaja že kakšno leto, pred tremi leti pa si izgubila mamo. Kako si to doživela? Si odžalovala svojo izgubo? Kakšen je bil vaji odnos?

Vsekakor se mi zdi nujno, da si poiščeš pomoč. Ni ti namreč potrebno na ta način trpeti še naprej. Pred tabo je zagotovo še veliko lepih trenutkov- imela si jih tudi že v preteklosti in veš kako je biti nasmejana, dobre volje in umirjena. Vse to boš spet postala. Zdaj je na tebi, da poiščeš pomoč strokovnjaka, ki ti bo nudil varno zavetje pri izražanju vseh tistih čustev, ki so ostala nekje v tebi in izbijajo na način, ki ni prijeten niti tebi niti okolici. Z iskanjem pomoči pa nikar ne odlašaj. V kolikor spremljaš ta forum veš, da se lahko obrneš na zdravnika, na svetovalno službo v šoli, na psihologa, po drugi strani pa na vse tiste ljudi, ki jim lahko zaupaš. Morebiti bi bilo dobro, da svojemu fantu razložiš kako se počutiš. Njegova podpora ti bo zelo dobrodošla.
Vsekakor se še kaj oglasi, da nam poveš kako ti gre,

želim ti vse dobro,
lp
Bernarda

pozdravljeni! star sem 26 let in mislim da imam motnje depresije..odsoten sem 5 mescov od doma pred odhodom sma šla z bivšo narazen,imama tudi otroka! moji znaki so utrujenost,bolečine po telesu,nevolja,občasno tudi mravljinci…zanima me če so to znaki depresije? hvala

Alen pozdravljen,
V kolikor tvoji “simptomi” trajajo že več kot dva tedna, si vsekakor poišči pomoč zdravnika. Prav je, da se posvetuješ z njim in raziščeš kje so vzroki za tvoje slabše počutje in seveda poiščeš rešitve, da se boš počutil bolje.
Vse dobro,
Lp,
Bernarda

Pri meni je problematičen jok. Vsak pritisk ali celo nedolžna informacija me lahko čustveno vznemiri tako, da mi tečejo solze. In tega nikakor ne morem ustaviti. Pred kratkim se mi je zgodilo, da so me v službi zaradi tega nadrli. Noro. Kaj si naj na čelo napišem: pozor, imam depresijo! Beži!!!, da bom imela mir pred obtožbami???? Domnevam sicer, da bi bilo potem še huje, ko bi opravljivci dobili veliko veliko novih kosti za glodanje. Pa zanimivo, da te ljudje zaradi solz nadirajo… Jaz bi prej pomislila, da je kaj narobe in je treba človeku pomagati, ne pa, da bi se znašala nad njim.

Vprašanje za vas, ki imate morda podobne izkušnje: kako rešiti težavo z jokom? Drugih problemov nimam.

Pozdravljena,
Žal sem bila nekaj časa odsotna, javil pa se ni nihče od bralcev foruma, ki bi imel podobno izkušnjo kot ti. Govorim o joku, ki ga opisuješ. Praviš, da okolica ne razume tvojega joka, v sluzbi so te celo nadrli.
Zanima me kako pogosto se pojavlja tvoj jok? Ali je zate to moteče v vsakodnevnem funkcioniranju? Ne zdi se mi narobe, da se človek razjoče. Pravzaprav je nujno, da kdaj jočemo. Bolj me skrbi, ker omenjaš, da si depresivna. Se zdraviš za depresijo ali gre le za trenutno slabo počutje? Si doživela kakšno izgubo, stres,šok ? V kolikor tvoje slabo počutje traja že dalj časa ali te ovira pri vsakodnevnem funkcioniranju je treba poiskati pomoč. Če spremljaš ta forum boš našla informacije kam se lahko obrneš.
Vsekakor se še oglasi s kakšno novico,
Vse dobro želim,
Bernarda

Bernarda, pozdravljeni!

Hvala, da ste se oglasili glede mojega problema. Zdravstvene težave zdravim oziroma ohranjam psihično stanje v dokaj normalni kondiciji (pod nadzorom zdravnika seveda). Problem pa je, ker me ob kakšni izraziti prizadetosti (npr. izguba nečesa pomembnega, neupoštevanje mojih želja -želja imam sicer zelo malo, ko jih pa izrazim, pa so te ponavadi zame zelo pomembne; ipd.) popade nezadržen jok. Tudi v javnosti. Vem, da imam premalo razvite odporne oz. obrambne mehanizme (npr. če me nekdo zatolče z besedami, ga ne bom nikoli zatolkla nazaj, ker ga ne želim prizadeti), ampak nekako se mi vedno znova pokaže kot najbolj uspešen obrambni mehanizem ta, da se osamim in naredim sama vse, kar je treba. Če se uprem (npr. povem, kaj se mi ne zdi prav in kaj bi rada), se me seveda zatre, to me še dodatno prizadene in potem me jok in vse ostalo tako psihično kot fizično popolnoma izčrpa. Ampak vedno pa ne moreš držati v sebi vsega, kar čutiš kot krivico in prizadetost. Tako da…ja, jok mi po svoje celo pomaga, da “izkričim” svojo prizadetost, ampak hkrati pa ravno zato izgubljam kredibilnost in spoštovanje okolice.

Malo za šalo in malo zares: morda bi pa morali takšni, ki imamo kakšna depresivna stanja, obupati in obsedeti doma. Bi bilo potem za “zdrave” agresivneže in egoiste več prostora na tem svetu (in v službah). Ampak nekateri še kar naprej lezemo naokoli in se ne pustimo depresiji, da nas uniči.

Lep pozdrav Vam in vsem ostalim sotrpinom!

Pozdravljeni.
Nisem prepričana, da je to depresija ampak ne vem kako naj si pomagam. Že več kot pol leta se počutim obupno. po tem ko sem se razšla z fantom sem izgubila voljo do življenja. prijateljice so me tolažile in mi govorile da ni noben tega vreden. Vse to vem ampak preprosto ne morem tako naprej. Vsaki dan sem bolj zamorjena. Od prijateljic sem se oddaljila. Nikomur ne zaupam. Stvari, zaradi kateri sem se včasih smejala, mi sploh niso več zabavne. vsi so opazili da je z mano nekaj narobe. ko me kdo vpraša preprosto ne znam odgovoriti. ni tehtnega razloga. počutim se kot kup dreka. ves čas sem žalostna. razmišljam o preteklosti.poskušam razmišljati o čem drugem a preprostno ne morem. vsaki stavek me spominja na preteklost.
vsak si misli: stara je komaj 15 let pa misli da je v depresiji?
tega vprašanja me je vedno strah, zato nikomur ne tega ne omenjam. strah me je stvari ki vem da se ne morejo zgoditi. počutim se debelo, z grdim obrazom… nimam volje do življenja. včasih bi si želela preprosto izginiti.
nimam zgoraj naštetih znakov depresije, pa vendar: je to depresija?
hvaležna bom za odgovor in nasvete.
lp Zmedena:s

Pozdravljena,
Depresija in depresivna občutja so možna tudi v tako mladih letih. Res je, da je to občutljiva tema. V tvojih letih se v telesu dogajajo burne spremembe in zagotovo ti ni lahko. Razšla si se s fantom kar je dodaten stres.
Zagotovo pa ni potrebe, da se svojih občutkov in svojega počutja sramuješ. Tudi je res, da nisi edina s tovrstnimi občutki, čeprav se ti morda zdi, da te nihče ne razume in se sramuješ sebe in svojih občutkov.
Svetovala bi ti, da se obrneš na enega izmed svetovalnih centrov za otroke in mladostnike. Na tistega, ki ti je najbližje. Tam so strokovnjaki, ki ti bodo prisluhnili in pomagali.
Zanima me tudi ali imaš kakšno odraslo osebo, ki ji lahko zaupaš? Kako se razumeš s starši? Bili bi dobro svojo stisko podeliti s kom.
Želim ti vse dobro,
Lp
Bernarda

Spoštovani.
Moj problem oz. ne vem, če je problem???Noseča sem slabih 20.tednov in se otroka zeloooo veselim kot moj partner in prvi otrok.
Že ob sami razglasitvi nosečnosti sem opazila,da moja stran družine ni ravno naklonjena k temu, da bi billi navdušeni kaj šele veseli.Najstarejši brat me niti ne pokliče,ne sprašuje zame-skratka niava nobenih stikov…bila sem potrta ampak danes je sodu izbilo dno… Namreč nezaposlena sem že skoraj 2leti,socialnih transferjev ne prejemam(subv..malice in kosila, redno pomoč,otroški dodatek) ker presegava cenzus, danes pa mi za nek dolg pride še rubežnik. Najprej seveda na stalni naslov,kjer živijo starši nato še k meni.
Odkar je bil gospod pri meni sem vsa potrta, čeprav sva se dogovorila za poplačilo na obroke … starši zahtevajo, da se odjavim z stalnega naslova, 100€ moram do 10.ga plačati rubežniku, a ne bom imela, kejti še plača mojega ne bo pokrila vseh stroškov…kaj šele rubežnik 🙁

Sprašujem se kaj dati otroku,želi si tudi on jogurtov,bombonov,itd. a mi tudi te zaloge pojenjajo.
Ne vem več na koga naj se obrnemkoga naj prosim za pomoč…Počutim se osamljeno, imam konstantne glavobole,ponoči ne morem spati,bolijo me noge in roke-vem,da me bo marsikdo spljuval kaj delamo otroke če ni za preživetje itd. Moj mi stoji ob strani in me bodri da bo šlo ker dela po cele dneve da nam omogoči dostojno življenje; ampak jaz vse vidim da ne bo šlo?

Zaradi stresa sem že 2X splavila spontano bojim se da se zadeva ne ponovi, kajti lažje ti je če te kdo posluša jaz pa ne vem na koga naj se obrnem :/

Hvala za vas, ki ste si vzeli čas in prebrali tole sporočilce.