Pozdravljeni.

Zanima me sledeče. Po nekajletnem boju za otroci, ko sem imela spontani splav in ko je otrok umru v 7.mesecu nosečnosti, imam zdaj dve zdravi punčki, stari 5 in 3 leta. Že med nosečnostmi sem bila hudo obremenjena tako psihično kot tudi fizično, saj sem bila večinoma sama s tavečjo hčerko.
Moje težave se začenjajo sedaj, ko sem končno dojela, da imam dva zdrava otroka. Mislim pa, da se v sebi še vedno nisem sprijaznila s smrtjo ene hčerke in ker mi takrat partner ni bil v veliko pomoč, pa tudi ljudje okoli mene so mi večinoma govorili, da naj pozabim, ker se tudi to dogaja… se mi zdi, da sem vse skupaj potlačila v sebi. Poleg tega se spopadam z brezposelnostjo in nikakor mi ne uspe končat faksa. Vedno bolj se žrem in skoraj za vsako negativno malenkostjo se zjočem. Zavedam se, da si hčerki tega ne zaslužita in da se moram bolj potruditi, pa mi enostavno ne uspeva. Poleg znakov negativnih misli, otopelosti, nezanimanja za svet okoli sebe, jokanja… se mi zadnji teden pojavljajo še hude bolečine v sklepih in mišicah, glavobol in občutek prazne glave. Ne vem, ali je to že alarm, da moram nekaj narediti ali gre samo za hormonsko neravnovesje zaradi prihajajoče menstruacije? Naj povem, da imam po drugem porodu zelo močne menstruacije in da me večkrat bolijo mišice in sklepi, preden jo dobim. Počutim se kakor da bom zbolela, samo spala bi, brez energije sem

Pozdravljena,

Tvoje težave so težke, spontani splav in izguba otroka človeka za vedno spremenijo. Potrebno je veliko psihičnega predelovanja in seveda sprejetje izgube. To pa je dolgotrajen proces, zato je razumljivo, da kljub dvema zdravima deklicama čutiš v sebi žalost, izgubo, praznino..
Znaki obnašanja, ki jih opisuješ res kažejo na značilnosti depresije, zato ti predlagam obisk pri psihoterapevtu. Dejstvo, da si v sebi potlačila izgubo otroka vpliva na tvoje počutje,zdravje in kot sama ugotavljaš je to alarm, da je potrebno nekaj storiti.

Žlim ti veliko poguma in vse dobro.

Pozdravljeni,

star sem 17 let in obiskujem 3. letnik gimnazije in imam depresiji podobne težave. Začelo se je ob lanskem koncu šolskega leta, ko sem imel veliko testov in drugih stvari v zvezi s šolo. Cele dneve sem bil zelo živčen, ker se skoraj malo preveč obremenjujem s šolo, imam pa povprečne ocene. No, ko sem opravil 2. letnik pa se je nervoza nadaljevala, kljub temu, da sem imel počitnice, se nisem mogel znebiti tistega istega strahu v prsnem košu, ki sem ga čutil pred testom pa sem mislim, saj bo minilo, ampak šlo je vse navzdol. Tega občutka se še zdaj nisem znebil, ko zjutraj vstanem je ta strah takoj prisoten. Že nekaj mesecev sem večinoma časa potrt, kar naprej razmišljam, kaj bi lahko popravil, se prekomerno obsojam, ko naredim napako, dobil sem ogromen strah pred nastopanjem – res čisto otrpnem, kar naprej jamram, ocene so se mi poslabšale, ker imam zelo slabo koncentracijo, v družbi se počutim nezaželjenega, ko opazim, da so vsi veseli, postanem cel zatežen, celo prijatelj mi je enkrat rekel, da sem se spremenil, da ko smo zunaj kar odtavam z mislimi ipd. Seveda, se počutim tudi dobro npr., ko sem kje zunaj, ampak se ponavadi takoj spomnim na to in spet počutim slabše, najhuje pa je, ko sem sam in samo razmišljam in razmišljam. To je prvič, da sem to komu kaj omenil, saj se ne počutim dobro, ko se pogovarjam o takih stvareh. Zdravnika še nisem obiskal, ker si vseskozi govorim, da moram samo spremeniti svoje razmišljanje, da moram biti bolj pozitiven, ampak ne gre. Zdaj imam pa tega vsega, še posebnega tistega občutka v prsih, res dovolj in me zanima, če mi svetujete, da grem k zdravniku in kaj naj mu sploh rečem, če bom šel.

Zelo bom vesel odgovora, Tesroz.

Pozdravljen Tesroz,

Dogajanje, ki ga opisuješ kaže, da se srečuješ kar s težkimi težavami. Tiščanje v prsih je oblika tesnobe in strahove,ki jih občutiš so značilni za anksiozne motnje. Priporočam ti, da obiščeš spletno stran društva DAM ( Društvo za anksiozne motnje), kjer boš našel vse potrebne informacije, da najdeš pomoč.
Veseli me, da si o svojih težavah spregovoril in da se jih zavedaš saj je to že velik korak k ozdravitvi in boljšemu počutju.

Želim ti veliko sreče

Zelo sem vesel odgovora, hvala. Bom se obrnil na to društvo. Spoštujem take osebe kot ste vi, ki si res vzamejo čas za pomoč ljudem.

Lp, Tesroz.

Pozdravljeni,
po vsem prebranem na vaših straneh ugotavljam, da imam kar precejšne znake depresije. Nenehna utrujenost(lahko prespim noč in dan, ko se vstanem pa ni volje do ničesar). Samomorilske misli me obhajajo, vendar me rešuje zaenkrat še dejstvo, da me otroci potrebujejo. Ne morem se spravit iz hiše, vse delam rutinsko brez navdiha itd.
Do tega stanja me je pripeljalo moje življenje. Mati alkoholik, oče je odšel pri vstopu v prvi razred z drugo žensko. . Ko sem končala srednjo šolo ni bilo možnosti za študij. Spoznala sem fanta, z njim zanosila in dobila prekrasno hčer, ki pa ji zaradi moje službe nisem nudila vse kar bi rabila v razvoju. Leta so minevala, hotela sem nekaj več od svojega življenja. Zaradi ne podpore očeta svojega otroka sva se razšla. V tem časi roku enega leta so mi umrli dedek. babica, še en dedek in moj oče. Vsi tisti,ki so mi pomenili največ. Ampak življenje gre dalje. Kupila sem stanovanje, začela novo zgodbo (od pokojnikov se nisem poslovila še danes).Spoznala sem novega partnerja in po nekaj letih zanosila. Rodila sem sina. Medtem je zbolela še mama zaradi alkoholizma je zdaj na vozičku in živi z nami v hiši. ( ima še brata , ki je v instuciji za duševno bolne in sem še uradno skrbnik za njega). Pred kratkim sem izgubila službo, poiskala drugo, vendar se ni obdržala zaradi delodajalca, ki je pričakoval, da bom delala cel dan za res mizerno plačo.Trenutno sem doma na čakanju in ne vidim izhoda iz vsega tega. Partner je razumevajoč, vendar je zadnje čase zelo koleričen do mene in otrok. Ni mi do spolnosti, ni mi do druženja, nimam volje se ukvarjati z otroci, čeprav vem, da to potrebujejo. Veliko je dnevov, ko ne morem narediti nič in se samo prestavljam iz sedeža na sedež. Kakšen dan pa premikam gore, vendar z rezultatom nikoli nisem zadovoljna. Ko očistim stanovanje, se mi zdi še vedno umazano. ko se stuširam se zdim še vedno umazana, v glavnem dobeno moje delo nima uspeha.
LP.Petra

Spoštovana Petra!

Tudi sama bi rekla, da ste depresivni in vam svetovala, da nemudoma poiščete pomoč strokovnjaka. Gre za zelo razširjeno motnjo, vendar je na srečo tudi ozdravljiva. Pomembno je, da ne čakate, ampak se čimprej odpravite po pomoč. Najbolje da kar danes. Verjetno vam bodo ponudili tablete- t.im. antidepresive, v drugi fazi pa priporočam tudi kakšno psihoterapijo, sploh glede na to, da opisujete tudi življenje v alkoholični družini, ki vas je zagotovo porizadelo in poškodovalo.

Kaj več o depresiji in njenem zdravljenju ter o srečanjih skupin za samopomoč za osebe z depresijo, pa lahko najdete tudi na forumu društva DAM- http://www.nebojse. si. Skupine za samopomoč so lahko zelo v oporo, saj delite izkušnje z ljudmi, ki so doživeli podobno kot vi in vas tudi najbolje razumejo. To, da se je nekdo tega rešil, je upanje tudi za vas.

Oglasite se še kaj, pa vse dobro v letu 2012,

Bernarda

Pozdravljeni,
nevem kako začeti, saj nisem ravno dober pisec. Stara sem 35 let in imam dva otroka, stara 5 in 8 let. Glede kar sem že prebrala imam tudi jaz skoraj vse napovedane simptome.
Moj problem – si mislim se je začel predvsem, ko sem prekinila z službo- ni bilo varstva in sem ostala doma.

Zelo velikokrat se razjezim na malenkost, ki me spravi z tirov in pridejo trenutki ko bi naredila tudi samomor. Samo to je rešitev, ker prehitro mine in ni tistega časa, da bi izvedla do konca, vedno pa še pomislim na svoje otroke, kaj bojo.
Drugi problem je samota, cele dneve sem sama, nimam možnosti, da bi šla kam, se pogovorila s kom,…Nato je finančna stiska, ki je komaj za preživetje, okoli sebe pa imaš “prijatelje” v izobilju, ki te še dodatno prizadene. Poleg tega imam še sorodnik, ki smo skupaj v šoli in tako, in dokler te potrebujejo on so prijazni, nato ti obrnejo hrbet in konec, ne dobiš nobenega odgovora, kar me tudi zelo prizadene.

Tako ko je že napisal nekdo prej, je zraven še oče in mama, ki dajeta otrokoma še dodatno potuho, zagovarjanje in s tem me potem še bolj spravljata v obup.

Je pa problem tudi z možem, ki hoče imeti spolne odnose, meni pa to postaja še dalje večja muka, obup, da se ponavadi rajši skregam in odidem v drugo sobo spati.

Že zelo dolgo časa iščem službo, vendar je ne dobim in s tem bredem še globje. Saj s tem bi imela saj malo družbe, pogovora, zaupanja.

Mislim, da je bilo malo bolje, ko sem pred letom in pol hodila na neko obvezno skupino, kjer smo se malo pogovarjali, izmenjali mnenja,… in tako sem vsaj enkrat na mesec šla med ljudi (ni bila skupina, glede na to smer).

Omenila pa sem že svoji zdravnici, da so mi na nekem psihološkem pregledu, dejali da sem nagnjena depresiji.Zadnje čase imam pa probleme še z šedaljo večjo utrujenostjo, boleče roke, tresoče in zelo težko kaj delam. S tem mi je zdravnica dejala: “Saj se bote potem pa sami invalidizirali.” in s tem je bilo zaključeno.

Nevem kam se obrniti.

To sem omenila tudi nevrologu, (ker imam EPI) on pa je dejal, da nebo spreminjal terapije, dokler je stanje stabilno.

Lahko bi pisala še in še o problemih. Prosim za pomoč in hvala.
Se opravičujem na tako nerazumno pisanje.

LP

Pozdravljeni,
nevem kako začeti, saj nisem ravno dober pisec. Stara sem 35 let in imam dva otroka, stara 5 in 8 let. Glede kar sem že prebrala imam tudi jaz skoraj vse napovedane simptome.
Moj problem – si mislim se je začel predvsem, ko sem prekinila z službo- ni bilo varstva in sem ostala doma.

Zelo velikokrat se razjezim na malenkost, ki me spravi z tirov in pridejo trenutki ko bi naredila tudi samomor. Samo to je rešitev, ker prehitro mine in ni tistega časa, da bi izvedla do konca, vedno pa še pomislim na svoje otroke, kaj bojo.
Drugi problem je samota, cele dneve sem sama, nimam možnosti, da bi šla kam, se pogovorila s kom,…Nato je finančna stiska, ki je komaj za preživetje, okoli sebe pa imaš “prijatelje” v izobilju, ki te še dodatno prizadene. Poleg tega imam še sorodnik, ki smo skupaj v šoli in tako, in dokler te potrebujejo on so prijazni, nato ti obrnejo hrbet in konec, ne dobiš nobenega odgovora, kar me tudi zelo prizadene.

Tako ko je že napisal nekdo prej, je zraven še oče in mama, ki dajeta otrokoma še dodatno potuho, zagovarjanje in s tem me potem še bolj spravljata v obup.

Je pa problem tudi z možem, ki hoče imeti spolne odnose, meni pa to postaja še dalje večja muka, obup, da se ponavadi rajši skregam in odidem v drugo sobo spati.

Že zelo dolgo časa iščem službo, vendar je ne dobim in s tem bredem še globje. Saj s tem bi imela saj malo družbe, pogovora, zaupanja.

Mislim, da je bilo malo bolje, ko sem pred letom in pol hodila na neko obvezno skupino, kjer smo se malo pogovarjali, izmenjali mnenja,… in tako sem vsaj enkrat na mesec šla med ljudi (ni bila skupina, glede na to smer).

Omenila pa sem že svoji zdravnici, da so mi na nekem psihološkem pregledu, dejali da sem nagnjena depresiji.Zadnje čase imam pa probleme še z šedaljo večjo utrujenostjo, boleče roke, tresoče in zelo težko kaj delam. S tem mi je zdravnica dejala: “Saj se bote potem pa sami invalidizirali.” in s tem je bilo zaključeno.

Nevem kam se obrniti.

To sem omenila tudi nevrologu, (ker imam EPI) on pa je dejal, da nebo spreminjal terapije, dokler je stanje stabilno.

Lahko bi pisala še in še o problemih. Prosim za pomoč in hvala.
Se opravičujem na tako nerazumno pisanje.

LP

Pozdravljeni,

Srečujete se s težavami, ki so danes zelo pogoste. Izguba službe ponavadi privede do zapletov ki se tičejo vseh področij našega življenja, posledično nastanejo finančne težave, izoliramo se od prijateljev, zapremo se vase, čutimo nemoč, postanemo razdražljivi in navsezadnje posledično lahko sledi tudi izguba želje po spolnosti. Sami ste opazili, da ste se počutili bolje takrat ko ste se udeleževali skupine in se srečevali z ljudmi, in to vam tudi sedaj toplo priporočam. Težave in stiske s katerimi se srečujete je potrebno dati iz sebe in o njih spregovoriti. Če v okolju v katerem živite ne najdete ustrezne pogovorne oz. terapevtske skupine vam svetujem obisk in pogovor pri psihologu.

V upanju na vse dobro, vas lepo pozdravljam

Andreja

zivjoo!
imam problem ! zjutraj se zbujam ob pol 12 , tišči me v prsah, srce mi razbija kar močno, včasih me tudi boli glava, jem skoraj nič , pa mi grejo kile gor ! nimam volje do zivljenja , vsakič se razjočem, ko me gdo včasih kaj razjezi ali mi kaj takega reče se začnem cela trest! mi tudi urin, kaj naj storim ?? je to depresija ali stres?? naj vamše povem da sem trenutno brez službe in da vsi pritiskajo na mene !!!!

pikiiica

Pozdravljena pikiiica,

Opis vaših težav vsekakor kaže na velike znake stresa prav tako pa tudi tesnobe, zato vam svetujem da se čimprej obrnete na ustreznega strokovnjaka. Tiščanje v prsih je značilno za anksiozne motnje, zato vam priporočam, da se obrnete na društvo DAM ( društvo za anksiozne motnje). Na njjihovi spletni strani boste našli ustrezne informacije kam se obrniti na pomoč. Prav tako vam svetujem da obiščete kakšnega psihoterapevta.

Z upanjem na vse dobro vas lepo pozdravljam,

Andreja

Pozdravljeni,

star sem 21 let, moški, in sem študent. Zdi se mi, da imam skoraj vse zgoraj omenjene simptome, in sicer že nekaj let.
Rodil sem se z boleznijo imenovano spina bifida (SB), nekakšna poškodba hrbtenjače in pomembnih živcev v njej. To je pustilo dve hudi posledici. Prva je ta, da bolj težko hodim, bolj počasi, včasih se skoraj tako kot pijanec zvrnem v levo ali desno in lovim ravnotežje. Drugi problem, ki mi povzroča še več stigmatizacije, pa je inkontinenca t.j. nezmožnost kontrole izločanja urina in/ali blata in posledično uporaba plenic. Ko sem iskal informacije o svoji bolezni na internetu, sem ugotovil, da ima veliko ljudi z SB tudi težave z depresivnostjo, rekel bi celo, da je to precej logično oz. razumljivo.
Mislim, da nimam na svetu nikogar, ki bi me popolnoma razumel, ali pa se ne upam nikomur izpovedati ravno zato, ker se bojim nerazumevanja, nimam nobenega pravega prijatelja, pa tudi s sorodniki se rajši ne pogovarjam, ker se bojim, da me ne bi razumeli. Vedno sem se počutil čuden, bal sem se ljudi, bal sem se napak, neuspeha, verjetno predvsem zasmehovanja in gledanja postrani, če me razumete, živel sem bolj zase. Bal sem se aktivnosti, ki mi niso šle od rok npr. šport, rad pa sem imel aktivnosti za katere pa sem vedel, da bom v njih dober, npr. šola. Ampak tega ni nihče opazil, nikogar ni brigalo zame, ne v šoli ne doma, dokler sem prinašal iz šole odlične ali pa vsaj solidne ocene. Odnosi v naši družini, niso bili nikoli dobri, vtis imam, da smo si vsi še sami sebi v napoto. Omenil bi predvsem mojega brata, 4 leta je starejši od mene, s katerim se nikoli nisem razumel, že od otroštva se zanima za računalnike, živi zase v svoji sobi in mislim, da nikogar od nas preveč ne mara, mene še najmanj. Spomnim se, ko sem bil še majhen on pa nekje na začetku osnovne šole, mama je kričala nanj naj že ugasne ta računalnik in se gre učit, oči pa ga preklinjal. Tudi sam se med njimi počutim vse bolj utesnjenega, večino časa zapravim za računalnikom in skušam skrivati kaj počnem, čeprav nimam skoraj nobene zasebnosti. Mami je bila do mene pretirano zaščitniška, po službi je popoldne gledala telenovele na pop tv, jaz pa z njo, čeprav me niso niti zanimale, pač nisem imel kraja ali človeka, pri
komur bi raje bil. Ko sem bil mlad sem si želel, da bi veliko potoval, oče pa mi je govoril, da se moram prej znebiti plenic.
Svoje skrbi sem skušal potlačiti nekam stran iz mojih misli. Sredi gimnazije, kjer sem imel težave tudi zato, ker sem se znašel med samimi zdravimi vrstniki in me je skrbelo, kaj si mislijo o meni, pa sem nekega dne začel razmišljati, kaj če ne bom nikoli povsem zdrav, kar je najbrž tudi najverjetneje. Takrat sem se nehal slepiti. Začel sem razmišljati, da takšen kakršen sem ne bi želel preživeti vsega svojega življenja, poleg tega pa sem bil mnenja, da itak v ničemer nisem več dober, ker mi je padel učni uspeh da nimam več ničesar v čemer bi bil boljši od drugih, in sem celo velikokrat pomislil na samomor. MIslim, da mi ni treba poudarjati, da prijateljem nikoli nisem zaupal nič o svoji bolezni, in z nikomer nimam prav tesnih stikov ne v gimnaziji ne na fakulteti.
Šolski uspeh je skopnel, letos celo ponavljam letnik, ker so sprejeli pravilo,da vpis v 3. letnik dodiplomca ni mogoč brez opravljenih vseh izpitov iz 1. letnika, če tega določila ne bi bilo bi bil lahko v tretjem letniku. V šoli mi nagaja koncentracija, zapiskov si ne kopiram, ker me skrbi, da bodo drugi mislili, da sem neresen študent, ki ni z mislimi pri študiju, dela pa tudi nič. Povprečna ocena je sramotno nizka.
Nikogar več ne morem videti, še najmanj pa sebe.

V upanju na čim hitrejši odgovor Vas lepo pozdravljam,
Matej

Pozdravljen Matej,

najprej hvala za tvojo izpoved. Me je pretresla in moram priznati, da si težko predstavljam kako ti je- mlad moški, ki se vsakodnevno sooča s situacijo ki je za druge t.i, “normalne” sama po sebi umevna in ji sploh ne posvečamo neke pozornosti- hodimo in sploh ne razmišljamo o tem, gremo na stranišče in sploh ne razmišljamo o tem…ti pa se moraš soočati z problemi med samo hojo- in kar je verjetno še težje- z uhajanjem urina in blata. Res je, to je problem in ne morem da se ne bi strinjala s teboj, ko praviš, da imajo ljudje s spino bifido tudi težave z depresivnostjo in da je to nekako logično. Res je- tudi meni se zdi logično, čeprav je depresija bolezen, ki lahko doleti ljudi, ki jim “navzven” prav nič ne manjka in imjo po nekih kriterijih vse pogoje, da bi živeli zadovoljivo življenje. Nasprotno pa se srečujemo z drugimi, ki imajo “vse pogoje”, da bi bili nesrečni, pa vendar živijo neko polno življenje in nam pravzaprav ni čisto jasno odkod potegnejo svojo vedrost in ohranjajo pozitivno orientacijo v življenju.

Če si smem malo sposoditi Viktorja E. Frankla, ki je osnoval logoterapijo- zdravljenje s smislom, potem bi ti rekla, da ima tudi tvoje trpljenje smisel- vendar je na tebi, da ga poiščeš. Vem, da je to lažje reči kot narediti- vendar sem prepričana, da ima vsak človek nekaj kar ga osmišlja in da je tudi zate mogoče užiti polnost življenja, čeprav nimaš idelanih okoliščin za to. Pravzaprav že tvoje pisanje dokazuje, da si na pravi poti. Res pa je,da bi bilo najprej prav, da nemudoma poiščeš pomoč strokovnjaka s katerim boš lahko iskreno spregovoril o svojih težavah- prepričana sem, da te bo razumel. Morebiti boš v začetku potreboval pomoč zdravil, da se okrepiš in soočiš z vsemi izzivi življenja, morebiti bo zadostovala psihoterapija- ne vem, vem pa, da ni dobro preveč čakati. Pomoč si poišči še danes. Ko se bo tvoja depresivnost zmanjšala se bo tvoj šolski uspeh izboljšal in tudi vsakodnevno soočanje s tistim česar ne moreš spremeniti bo veliko lažje.

Matej, še naprej ti želim veliko poguma za soočanje s vsakdanom, ki ni lahek. Upam tudi, da se še kaj oglasiš in poveš kako ti gre, pa naj se vse izzide čim bolje zate…

Bernarda

Živjo!
Stara sem 18 let in moram reči, da sem v svojem življenju doživela že kar nekaj :(2 leti nazaj so mi trije moški uničili življenje(nebi o tem tukaj) ….izgubila sem oba ata,strica,teto(vse sem imela zelo rada)…in pred kratkim sem izgubila še dobrega prijateljaa…moram reči, da se nemorem več pobrati..večino časa mi gre na bruhanje,skos sem slabe volje, vedno sem nekje v svojem svetuu 🙁 …ali je to depresija ali se z menoj samo kaj druzga dogaja..? ..
hvalaa julija

Pozdravljena Jully,

za tvoje mlado življenje se je nabralo že kar nekaj izgub, ki so verjetno tudi precej pripomogle k temu, da se ne moreš več pobrati. Glede na tvoje počutje je pomembno in potrebno, da si nemudoma poiščeš pomoč strokovnjaka, ki bo tudi presodil kakšna pomoč bo zate najbolj optimalna,

ne odlašaj, poišči pomoč danes, v kolkor pa potrebuješ še kaj se oglasi,

lep pozdrav,

Bernarda

Pozdravljeni,
stara sem 23 let. V zadnjem času – kakšne 4,5 mesecev imam precej negativne in samomorilske misli (enkrat sem skoraj naredila samomor, v zadnjem trenutku me je prijatelj zaustavil), imam tudi napade panike, prav tako ne morem spati, nimam apetita, skoraj ne mine dan, ko se nebi jokala.. Sprva sem mislila, da se tako odzivam na preteklo leto, ki je bilo zame eno najtežjih. Prav tako sem bila že od najstniških let bolj negativna in ne pozitivna ter optimistična oseba. Sem storila nekaj sprememb v življenju, ampak odkar sem se preselila v drugo mesto (v oktobru), se ti simptomi samo še stopnjujejo. Kak dan sem vredu, imam pozitivno samopodobo, večino dni pa je ravno obratno. Imam prijatelje, ki jim lahko zaupam. Zavedam se, da imam srečo, da sem tukaj, kjer sem, ampak kljub temu, pa se mi zdi, da nima smisla vse skupaj.
Zanima me, ali mislite, da je to samo trenutno stanje ali da potrebujem pomoč, kajti tako ne želim živeti.
hvala za odgovor!

Pozdravljena Angieee,

praviš, da imaš že kakšne štiri mesece in pol negativne in celo samomorilne misli- za sabo imaš celo poskus samomora. Menim, da ne smeš čakati, da bo to stanje minilo samo od sebe, saj ne morem sklepati, da je stanje trenutno in prehodno glede na to, da traja že nekaj mesecev. V tem času si se tudi preselila in to ti je bil še dodaten stres. Povedala si tudi, da si imela v preteklem letu nekaj izgub in da že v najstniških letih nisi bila najbolj optimistična. Glede na vse našteto bi ti svetovala, da si nemudoma poišči pomoč in to v več oblikah- od skrbi zase in za svoje boljše počutje (vse tisto kar lahko sama narediš zase, da si polepšaš vsakdan) do neformalne pomoči s strani prijateljev (in družine, če jo imaš in če lahko računaš nanjo) in seveda je tukaj potreben tudi posvet s strokovnjakom- zdravnikom, psihiatrom psihoterapevtom- morebiti bo potrebna tudi pomoč antidepresivov- o tem se boš posvetovala osebno in poglobljeno.

Brez smisla v življenju je res težko, vendar smisel zagotovo obstaja- vsako življenje ima globlji namen in pomen, tudi tvoje, včasih svoj smisel najdemo v tem, da s svojim bivanjem polepšamo življenje komu drugemu. Poglej še na spletno stran društva DAM- http://www.nebojse.si , priporočam pa tudi kakšno dobro knjigo- recimo kaj o smislu življenja (v vsaki situaciji) od Viktorja E. Franka- gospoda, ki je osnoval logoterapijo ali zdravljenje s smislom.

V kolikor boš potrebovala še kakšno informacijo,se oglasi, želim ti vse dobro na tvoji poti, zagotovo bo tvoje življenje še polno lepih trenutkov- le ne odlašaj z iskanjem pomoči,

lep pozdrav

Bernarda

Najlepša hvala za odgovor. Malo me skrbi iti k zdravniku, verjetno to izvira iz tega, da sem bila vzgojena v duhu, da je nekaj “narobe”, če hodiš k psihiatru oz. ne znam se bolje izraziti. Pa tudi zaradi tega, ker sem od nekaterih oseb slišala, da ti tako ali tako samo predpišejo tablete in nič drugega. Ne želim naleteti na takšnega zdravnika. Pa tudi strah me je se odpreti kakšnemu človeku, četudi je ta specialist, saj so me v preteklosti ljudje že prevečkrat pustili na cedilu, ko sem jih najbolj potrebovala.
Na družino ne morem računati, ravno iz zgoraj v kakšnem duhu sem bila vzgojena, prav tako bi samo slišala: “ah to ni nič, ne vem zakaj si slabe volje.”
Poskušam začeti z hobiji, ki sem jih imela pred tem, preden mi je vse izgubilo smisel, prav tako (nekatere dni se prav prisilim) hodim redno na fax in izpolnjujem vse obveznosti tam. Razmišljam tudi, da začnem s kakšno športno aktivnostjo.
Še vedno pa upam, da mi bo uspelo iti ven iz tega stanja.

Pozdravljena angieee,

res je, da živimo v družbi, kjer so predsodki v zvezi z iskanjem pomoči pri psihiatrih( psihologih, psihoterapevtih…) še vedno močni in negativni. Prav je, da nas ta predsodek, ki je sicer prisoten v družbi (torej ni bilo le v vaši družini tako), ne zaustavi pri iskanju rešitev zase in za boljši jutri. Žal je tudi to res, da je izkušnja veliko ljudi s psihiatri ta, da zanje nimajo ravno časa ampak jim ponudijo tablete in je to to. Res pa je tudi, da je na drugi strani dosti ljudi, ki so najprej s pomočjo tablet (antidepresivov) uspeli spremeniti stvari v življenju, saj prej niso imeli energije in volje za karkoli spremeniti, premakniti…
Torej, angieee, razumem te, ko opisuješ svoje zadržke, saj imaš konec koncev kar prav- na žalost nam ljudje povedo zgodbe o iskanju pomoči in pri tem so naleteli na marsikaj. Kar ti hočem povedati, je to, da je na tebi, da pomoč vseeno poiščeš, torej greš čez predsodke in vzameš v zakup, da ti niti psihiater in niti tablete ne morejo v celoti rešiti situacije, lahko pa so odskočna deska za naprej. Morebiti pa to, da imaš zdaj zadržek niti ni tako slabo- lahko, da boš ob srečanju s psihiatrom pozitivno presenečena, če pa ne, si pa tako ali tako bila pripravljena tudi na kaj manj navdušujočega. Življenje je pač sestavljeno iz izkušenj- dobrih in slabih in baje se iz slednjih naučimo še več.

Preden se odločiš za obisk določenega psihiatra, lahko tudi malo preveriš izkušnje drugih z njim- včasih kaj pove tudi gooogle. Vsekakor pa bom vesela, če boš svoje nadaljnje izkušnje z iskanjem pomoči, delila tudi z nami, saj boš s tem pomagala tudi komu drugemu,

Zagotovo ti bo uspelo ven iz tega, poti pa so za vsakega človeka specifične in edinstvene, morebiti bi obiskala kakšno skupino za samopomoč in prisluhnila drugim kako so se spopadli s takšnimi občutki in počutjem, to tudi pripomore k razbijanj predsodkov. Za srečanja skupin za samopomoč pa poglej na spletni strani društva Dam,

pa oglasi se še kaj, lp

Bernarda