Tudi jaz sem opazila, da je bolj malo obiskan.Kar me po pravici povedano žalosti.Jaz sama zase vem zakaj ne maram govoriti, v društvih pri psihologu ali sploh ne med sosedi ali družino (daljše sorodstvo).Na žalost smo še vedno ožigosani mi , ki smo to doživeli in preživeli in vse skupaj se v teh društvih med ljudmi samo ponavlja podoživlja in malokdo je sposoben sprejeti nas kot običajne ljudi . Želimo biti samo to kar smo.Ves rompompom so ustvarili tisti ki o tem pojma nimajo in niti najmanj ne vedo kaj želimo in ko spregovorimo smo spet žrtve. Maja ima prav vse kar si želimo, vsaj jaz, je da nekdo posluša brez obsodb brez pripomb me objame ko jokam in posluša ko se jezim. Boli samo toliko časa dokler pustiš da boli. Jaz zase ne mislim več da sem žrtev, to sem bila a je minilo, ko sem pustila da je ostalo tam kjer se je zgodilo daleč v preteklosti. Zaradi tega nisem ne boljši ne slabši človek sem samo jaz, to kar sem sanjala kot otrok(z manjšimi odstopanji). Živim zdaj in kar mi je hudo je samo to da je veliko časa izgubljenega samo zato ker se nisem imela nikogar ki bi me poslušal in mi vsaj približno povedal edino resnico. Sem samo to kar si želim biti in kjer je želja je tudi pot.

Pa še to vsak od nas je drugačen in vsak drugače preboleva, vse stlačit v en učbenik je nemogoče zato je na žalost še preveč “pametnih” bom rekla nasvetov.

Še več takih kot je Maja ,ampak tudi tam kjer ni neta in ni velemesto.

Jaz pa redno prebiram ta forum. Imel sem punco, ki je bila večkrat zlorabljena. Odgovorov je manj verjetno zato, ker ljudje ne vedo kaj napisati, saj ne razumejo. Jaz sem se s punco veliko ukvarjal, šel z njo na terapijo, prebral dosti knjig,… pa še vedno ne razumem vsega tako kot razumejo/razumete tisti, ki ste doživeli zlorabo. Iz vsega srca vam želim čimprejšnje in čimboljše “okrevanje” in da bi zaživeli v polnosti! Lep pozdrav!

Pozdravljen, Wrath!

Me veseli,da si se javil in povedal svoje mišljenje. Mnogi ” zdravi ljudje” nas ne boste mogli nikoli razumeti, kaj vse doživljamo in kako prebolevamo ali se borimo s svojo žalostjo.

Kot je zgoraj Lanida zapisala citiram ” vsak od nas je drugačen in vsak drugače preboleva, vse stlačit v en učbenik je nemogoče zato je na žalost še preveč “pametnih” bom rekla nasvetov “.

Se zelo strinjam in nimam kaj več dodati.

Želim si le, da bi se žrtve zaupale,ker tu je njihov kotiček, kamor se lahko zatečejo in povedo svoje mnenje, svojo zgodbo, ter svojo žalost.

Razumem in slišim vsakega, brez razlik!

Srečno.