Pozdravljeni,
sploh ne vem kje naj začnem….. Imam leto in pol staro hčero.

Sama izhajam iz malo “čudne” familije, sem posvojenka… Mati je bila bolj ali manj živčna razvalina, obsedena s čistočo in redom (ki ga doma nikoli ni bilo…). Nadrla me je, če mi je kaj padlo z rok, če sem umazala tla z drobtinami od kruha, če sem padla in si umazala hlače, s šole sem nosila same petke, mi pa smo doma razglabljali zakaj sem tako površna, da nisem imela vseh točk, da tako površnega otroka še ni videla itd…. Tega je še ogromno, še zdaj se do mene obnaša podobno. Ker imamo skupno kuhinjo, je seveda zmeraj poleg ko kuham. Ne smem dati zelenjave na mizo, ker je umazana, pač pa v skledo, ki mi joseveda ona prinese, ker najbolje ve katera je primerna. Če kaj režem, se dokler si ne umijem rok, ne smem dotakniti nobene kljuke. Če naredim kaj podobnega, sem lena in nemarna, ker se mi ne da oprati niti rok. Če posodo od kosila zložim v stroj, sem lena, ker se mi je ne da oprati na roke. Če grem čistit stanovanje, mi že vnaprej pove, da moje čiščenje ni nič vredno. Kot otrok sem redko lahko dobila obiske od sošolcev, prijateljev. Nemalokrat jih je nahrulila in nagnala, dobesedno…. Posledično mi je bilo najlepše, če sem bila zdoma, s prijatelji.. To ji tudi ni pasalo, ker ni lepo, če se potepam toliko. V bistvu sem bežala od nje. Ne bom razglabljala, koliko solz sem pretočila v mladosti. Po eni strani si mislim, da je dostim bilo huje, da so imeli starše, ki so se fizično izživljali nad otroki, sama pa nisem bila nikoli tepena, niti enkrat in si mislim, da pretiravam s temi čustvi, ki jih gojim do matere. Torej moja težava je naslednja; sedaj, ko imam hčero, se tako zelo bojim za njo, tako zelo jo hočem obvarovati teh čustev, ki sem jih jaz občutila v otroštvu, da mi gre kar na jok. Cele dneve razmišljam, kako narediti stvari drugače kot jih je moja mati. Ob teh mislih mi priplavajo na površje trenutki z mojo mamo. Vsak dan obujam nove in nove spomine, ki mi spet poglobijo moj prezir do matere. Posledično sva si z mamo cel čas v laseh. Vse kar počne okoli moje hčere, se pravi svoje vnukinje, mi gre na živce, ker počne isto kot je počela pri meni. Leto in pol star otrok ni ravno čist, tu je ogromno pack. In ji pustim, da se zapacka, da zapacka tla, ki jih potem seveda očistim.Pri tem je cel čas prisotna moja mati, z očmi na pecljih in s krpo v roki. Cel čas briše mojo hčerko, se suka po tleh in pobira drobtine. Sicer se nad mojo hčerko še ne znaša verbalno, se pa nad mano…. In to poleg otroka. To me zmeraj tako razburi, da se pričnem obnašati kot najstnica. Jok in bes…. Če otrok pade, me nadere. Otrok joče ona pa meni istočasno, ko božam in tolažim otroka, očita, da je padla, ker ne pazim na njo… Nočem in ne bom vzgajala hčerke kot me je ona. Prepovedala mi je vse, vse je počela namesto mene (še v puberteti je čistila moje stvari, ker ji jaz nisem znala zadosti dobro ….), kasneje pa mi očitala, da ne znam nič in da nisem za nobeno rabo. Moram povedati, da smo finančno dobro situirana družina in materialnih dobrin nikoli ni manjkalo. To se je seveda zmeraj potrudila izpostaviti: vse sem ti dala, ti pa nisi nič hvaležna. Ob takih čustvih in besu do svoje mame, mi gre na jok, ker se istočasno počutim krivo, ker tako čutim. Saj to ni normalno, mamo moraš imeti rad… Pa poskusim drugače, poskušam požreti nekaj opazk. Zdržim največ en dan, pa sva si spet v laseh…. Ne zmorem. Partner me miri in me poskuša tolažiti. Jezi me tudi trenutna situacija, saj se nikakor ne moreva odseliti zaradi finančnega stanja. Tudi tega se moja mama zaveda in mi tudi večkrat očita. Da če bi se bolj trudila, bi že lahko odšla. Večkrat, že kot otroku mi je tudi povedala, da ji je že žal, da me je vzela k sebi.
Se opravičujem, da sem tako na dolgo opisala težavo, vendar ne znam več kako preživeti še en dan poleg svoje matere. S svojo hčero želim graditi odnos, kjer ji bom prijateljica in mama, nikoli pa razlog za jok in stisko. Bojim se, da tega ne bom zmogla, da bom kar naenkrat kopija svoje matere in se tega sploh ne bom zavedala. Povejte mi, kako se naj rešim teh negativnih čustev, zaradi katerih lahko v sekundi jočem kot dež.
Hvala in lep pozdrav

Pozdravljeni,

Opravičilo ni potrebno, hvala za vaše pismo.

Kolikor slišim vas je mama psihično in čustveno zlorabljala. Pravzaprav vaš še danes.

Celo življenje vas je spremljala mamina kaotičnost – karkoli ste naredili je bilo napačno in nikoli dovolj dobro. Očitala vam je celo posvojitev in vam vcepljala občutek krivde ter manjvrednosti. Vse to vas je spravljalo v obup. Z izgovorom o dobri materialni preskrbljenosti vam je mama očitala, da vam je vse dala. Vam je res?

Zdaj se zalotite, da se odzovete kot najstnica na mamino vedenje – z jokom in besom. Ob tem pa imate slabo vest, saj naj bi, kot pravite, mamo imeli radi. Tudi takšno mamo, ki vas je tako zlorabljala? Je morda čas, da postavite jasne meje ali boste pustili, da vas še naprej spravlja v obup?

Strah vas je, da boste postali kopija mame in škodovali svojemu otroku. Kolikor vas slišim imate te stvari zelo ozaveščene in se jih skušate izogniti. Bodite le pozorni, da ne boste v želji, da bi nudili otroku vse tisto, kar vi niste imeli, pretiravali in ne postavljali mej, ki jih otrok vseeno rabi. Permisivna vzgoja je ravno tako zloraba otroka.

Vaše zadnje vprašanje je bilo, kako se rešiti negativnih čustev, zaradi katerih lahko v sekundi jočete kot dež. Pomembna je predelava vseh občutij, ki ste jih doživljali kot otrok in niste imeli priložnost tega čustveno predelati. Stresni dogodek ni nevaren, dokler ga lahko predelamo, nepredelani dogodki pa imajo potencial travme. Vaš nenadni jok je posledica starih, nezaceljenih ran. Premislite, če bi vam lahko pri tem pomagal psihoterapevt/psihoterapevtka.

Lep pozdrav,

Spoštovani,

napisali ste točno to, kar je sedelo nekje v moji glavi, sama pa tega nisem mogla spraviti na plano v neki razumni obliki. Ravno teh napak se bojim (permisivna vzgoja…) in včasih mi res manjka odločnosti pri svojem otroku, ker mi je važneje, da se ji ne zamerim in da je ne pahnem v obup kot je mene moja mama. Včasih se počutim izgubljena, dobesedno defektna na področju medsebojnih odnosov, ker res nimam neke zdrave iztočnice. Mama mi je dala popotnico, s katero ne znam kaj početi. Včasih sem tako izgubljena in se tega sramujem…. Sledi občutek jeze in besa, kar spet trči ob mojo mamo, ki se je ne morem ogniti… Njej pa seveda ni jasno, od kod in zakaj…. Moram priznati, da zadnje čase netim spore jaz, ker dobesedno cel dan v službi ali kjer pač sem premlevam dejstvo, kako je lahko bila taka kot je bila. To se je začelo ekstremno stopnjevati po rojstvu hčere- ko sem se znašla v vlogi mame, ko sem jokala od sreče in ponosa ob pogledu na hčerko, se mi je takoj prikradla primerjava z mojo mamo- kaj je bilo narobe z mano, da v njej nisem vzbujala takega občutka. Prepričala sem se, da nisem bila kriva jaz temveč me ona ni hotela imeti rada in s tem zanetila nepopisljivo zamero proti moji mami. Po rojstvu se hčerke ni dotaknila, z izgovorom, da se boji prijeti tako mjahnega otroka- s tem me je užalila, tako zelo je bolelo….. Sram me je bilo ob obiskih, ko sem postregla s kako pijačo in hrano,ona pa ni pristopila in vzela otroka, da bi mi olajšala delo. Po drugi strani pa se je ponudila, da bo prevzela varstvo hčerke, dobesedno pregovorila naju je, naj je ne vpisujeva v vrtec. Ne vem, kje sem imela pamet, da sem se pustila pregovoriti (moram priznati, da sva s partnerjem gledala na to kot uslugo, partner me je pregovoril, ker je ni doživel kot matere pa še prišparala bi nekaj denarja). Ko se je porodniška iztekala, sem čakala, kdaj se bo končno približala moji hčerki, če bo potem 10 ur vsak dan sama z njo. Do tega ni nikoli prišlo. Eno leto moje porodniške moja mama ni niti en dan preživela sama z mojo hčerko, ko sem ji to omenila, mi je rekla, da kaj pa je to tako težkega, se bosta že znašli. Med tem je partner izgubil službo in hvala bogu on sedaj skrbi za malo. Moja mama je še zdaj ne zna previti, ne zna je uspavati, ne nahraniti. Sama si ne morem oprostiti, da sem sploh pomislila, da bi svoje ga otroka pustila njej potem kar sem sama doživljala, Komaj zdaj vidim, kako lepo je objeti svojega otroka, v svojem otroštvu se ne spominjam niti enega objema, niti enkrat….Pridem do zaključka, da me ni imela rada, da sem ji bila v breme…. Ko pogledam svojo hčerko in si predstavljam, da bi bila jaz zavestno tako hladna in zahtevna do nje, začutim gnus. Kaj je imela od tega?? S takim razmišljanjem ne morem mame imeti rada, ne morem živeti z njo mirno, ne morem se niti družiti z njo…. Najraje bi nekam pobegnila, pa ne morem.
Zahvaljujem se vam za pomirjujoč prejšnji odgovor, sama pa se bom skušala osredotočiti na vzgojo mojega zakladka. Naj samo povem, da se trudim, da moja hčerka tem sporom ne prisostvuje. Bolestno me je strah, ko si jo predstavljam, da čepi v kotu sobe in si želi drugačno mamo in ne ve kaj je spet naredila narobe. Spomnim se, da sem pogosto prijateljici opisovala situacije in jo spraševala, če njena mama tudi tako reagira. Prav testirala sem samo sebe, če se mi meša ali pa sem res najbolj grozen, len, umazan otrok na svetu. Naj napišem, da sem bila takrat stara kakih osem, devet let. Spomnim se dogodka, ko sem mami povedala, da pride sošolka na obisk. Njen odogovr: Kaj bo ta prekleta glista tu?! Takrat sem obiskovala prvi razred, torej sem bila stara 6-7 let. Je to odgovor primeren za ušesa takega majhnega otroka?
Sama nisem bila nikoli obvarovana sporov (oče in mama se nista nikoli potrudila tiho reševati konfliktov (medsebojnih in z drugimi), cel čas sta na glas obdelavala ljudi z naše okolice, nikogar posebej spoštovala, zmeraj obsojala druge ljudi. Sama sem imela zmeraj rada sosede, ker so se mi zdele tako preproste in prijazne (že ko ti nameni preprost: “kako si”, ali pa samo nasmeh, da ne govorim o sreči, če so me povabile na sok…). Moja mama ni nikoli povabila na sok nikogar od mojih vrstnikov, zmeraj jih je grdo gledala in sama sebi momljala kletvice pred njimi, tako da jim je bilo hitro jasno, da niso dobrodošli. Lahko si predstavljate kako sem se jaz počutila naslednji dan v šoli. Sama komaj čakam, da bom lahko gostila hčerkine prijateljice…. Če sem ji omenila, da kako lepo je, ko pri prijateljicah mame vprašajo, če boš kaj pil ali če si lačen, je bil odgovor vselej: ja, sigurno, poleg vsega dela bom še stregla, saj imaš ti čas. Sosede pa so bile zmeraj primitivke za njo ( sama je med njimi formalno najbolj izobražena, one so pa preproste kmečke ženičke, v njenih očeh pač osebe, ki v družbi ne funkcionirajo dovolj dobro za njene standarde). Zame so enostavno dobre mame, kar ona nikoli ni znala biti….

Malo sem vas izkoristila in si dala duška (naj povem, da mi je dosti lažje, kot da bi raztovorila težki tovor s hrbta). Hvala, da ste tu za nas…..

Pozdravljeni,

ja, slišim vas. V teh letih se je veliko nakopičilo in me veseli, da vam lahko ta forum pomaga.

Nekako slišim v vaši zgodbi, kjer opisujete odtujen odnos vaše mame do vnukinje, željo, da bi bila vam boljša mama. Pravite, da ni želela prijeti vnukinje in vas s tem užalila, bolelo vas je. Ste imeli ob tem občutek, da vas zopet zavrača? Kot, da ne bi želela prijeti/sprejeti vas?

Kot opisujete, vaša mama ni zmogla zadovoljiti vaših potreb po ljubezni in sprejetosti. Preživljali ste težke trenutke. V svoji okolici ste našli pozitivne ljudi od katerih ste čutili prijaznost in ljubezen. To vam je verjetno tudi pripomoglo, da imate občutek za sočloveka in empatijo, ki jo vaša mama ni zmogla.

Zdaj si še vedno želite, upate, da vam bo lahko dala tisto, kar vam manjka. Mislite, da vam bo to zmogla dati? Takrat niste mogli drugače, kot vztrajati ob njej, saj ste bili neubogljen otrok, željan ljubezni, danes ali jutri pa lahko morda storite drugače? Kaj vas zadržuje, ko pravite, da bi radi nekam pobegnili pa ne morete? Imate še vedno upanje, da se bo mama spremenila?

Lep pozdrav,