Pozdravljeni,

tudi sama trpim za anksioznostjo, kar je pogosto povezano s stresi v službi (mobbing), pa tudi bolestno skrbjo zaradi družinskih okoliščin (nenadna in prezgodnja smrt matere, huda bolezen očeta/transplantacija organov),… zaradi česar se dogaja,da se ponoči zbujam, vsa panična, tudi zmolim kakšen očenaš, ker me to pomiri (čeprav nisem ne vem kakšna vernica, ampak se mi tisti hip zdi edino, kar lahko dejansko UKRENEM – kaj drugega pa ni v moji moči).

Ampak vsaj vem, kaj je razlog in zakaj sem anksiozna. Edino tega ne vem, kako se te tesnobe in nenehnega strahu rešiti, kako ju predelati in obvladovati.

Po drugi strani pa se bojim, da je z mano kaj narobe zaradi tega, ker me odnosi z ljudmi tako zelo obremenjujejo.

Po naravi sem zelo komunikativna oseba, zelo hitro navezujem stike in vendar se izogibam druženju z ljudmi, ker sem po službi in spričo družinske situacije (očetova bolezen, prezadolženost, pomanjkanje denarja, strah pred izgubo začasne zaposlitve, strah pred brezposelnostjo, brezposelnost sorodnikov in skrb, kako jim finančno pomagati, ko pa še zase nimam) tako izčrpana, da se ne morem več ukvarjati še s težavami svojih prijateljev – pa bi se rada, saj jih imam rada in bi jim z veseljem pomagala, če bi lahko.

Ko sem bila mlajša, sem bila tip človeka, ki posluša in svetuje in tudi po 25 letih se name vedno obrnejo prijateljice, ko potrebujejo pomoč. In bi jo rada ponudila, a ne zmorem. Imam jih zelo rada, a mi je druženje z njimi v breme, obremenitev. Zato se druženja z njimi izogibam.

Po drugi strani se počutim zelo nelagodno tudi na kakšnih srečanjih službene narave, kjer so ljudje, ki jih ne poznam, zdi se mi, da tja ne sodim, zato se na takšnih dogodkih panično izogibam stikov. Tudi zato, ker se mi ljudje zdijo takšni pozerji, tako ponarejeni, gledajo samo na videz in blišč, vsebine pa nobene – to odklanjam in takšnih ljudi se bojim. Bojim se njihove pasivne agresije, ki jo kričijo s svojo podvrženostjo imidžu, zunanjemu blišču. In tako se izmikam stikom, ko se od mene pričakuje njihovo navezovanje. In pogosto zaradi tega izpadem čudakinja, celo bebasto.

Kaj je narobe z mano? Ali trpim zaradi kakšne duševne motnje?

Pozdravljeni,

s tesnobo se telo razbremeni notranjenga pritiska, ki ga povzroča nerazrešen konflikt ali travma. Sprašujete, kako se rešiti tesnobe in strahu. S tem, da odprete kotičke, kjer ste spravili vzrok vaših težav in te dogodke predelate. Za anksioznost je značilno, da si vedno znova najde nove strahove – ko sprevidimo, da en strah ni utemeljen, se pojavi strah pred nečem novim.

Slišim, da vas je druženje, kjer ste tisti, ki pomaga, izčrpalo in se zdaj izogibate socialnim stikom. Omenjate tudi pasivno agresijo pri srečanjih službene narave, zaradi katere se tudi izogibate. Zunanjega sveta, tukaj mislim predvsem ljudi, ne moremo, niti nimamo pravice spreminjati. Kar lahko naredimo je, da v sebi postavimo meje. Na ta način nas okolica, ne glede na njihov namen, ne more bremeniti, saj lahko rečemo ne, če se nam ne paše o nečem pogovarjati ali pa ne ustrežemo njihovim pričakovanjem (npr. z navezovanjem stikov). Kako priti do takšnega stanja? Z vašo predelavo notranjih vsebin, ozaveščanjem nezavednega, grajenjem trdnega selfa. Gre za proces, ki ga je smiselno opraviti v psihoterapevtskem procesu, saj nam omogoča najboljše pogoje.

Lep pozdrav,

Pozdravljeni!
Na vaš blog sem se namenil, ker imam tudi sam podobne težave. Ne ločim lahko gre za stres in zaskrbljenost ali z anksioznost.

Vem pa sledeče. Načeloma rad spoznavam ljudi. V družini sem venomer veljal za ”zgovornega” in zabavljača, ki rad spoznava nove ljudi. Vendar zadnja 3 leta se začenjam zapirati vase. Skrbi me kaj si bodo o meni mislili drugi, razmišljam o njihovih negatvnih mislih, in se osamljen ter in občutek sramu. Ne želim deliti podatkov o svoji osebni družini in svojem življenju z javnostjo. Veliko reči me skrbi, živčen sem, včasih ne najdem pravih misli, kot, da imam prazno glavo. To me ovira bi učenju in glasnem izražanju mnenja. Želim si, da bi našel prave besede, saj se znam izražati in sem učen človek. Tako,da vem, da ni problem v znanju. Težko pristopim do novih ljudi. Nikoli se ne upam postaviti vprašanj.

Zadeva me resno skrbi, ker me ovira pri učenju. Velikokrat ne vprašam, čeprav vem, da nekih stvari ne razumem. Ko se s kom pogovarjam, sploh ne morem nadzorovati svojega glasu. Pred določeno družbo ne najdem besed, sem tiho in izpade neumno, ker ne postavljam vprašanj.

Ugotovljam, da sam sebi predstavljam težavo.

Kaj storiti? Ali se gre do osebne zdravnice in se vpraša za pomoč? Ali naravnost do psihoterapevta? A vam sploh moj primer zdi zrel za anksioznost?

Zahvaljujem za Vam za pošten odgovor.

Pozdravljeni,

slišim, da je prišlo do spremembe v zadnjih treh letih. Ali se je takrat (ob začetku spremembe) dogajalo kaj presenetljivega, posebnega?

Veliko vas skrbi o tem kaj bodo mislili drugi in razmišljate o njihovih negativnih mislih. Veliko vas skrbi in ne najdete pravih misli. Ko s kom govorite ne morete nadzorovati svojega glasu. Kako se to zgodi? Na kakšen način ne morete nadzorovati svojega glasu?

Zadeva vas resno skrbi, ker vas ovira pri učenju. Morda bi bilo smiselno, da obiščete osebno zdravnico ali psihiatra in poveste za kaj gre, hkrati pa lahko najdete pomoč tudi pri psihoterapevtu.

Ali sem vam odgovoril na vaša vprašanja?

Lep pozdrav,