pozdravljeni,

naj zacnem s trenutnim stanjem, potem pa vam razlozim, kaksno je bilo moje otrostvo.
ugotovila sem, da sem dolgo casa tlacila vsa custva v sebi in v teh dneh je izbruhnilo. Jokam ze 3 dni, ker sem razocarana, zalostna in nerazumljena. Povod je bil kreg z mamo, ampak tukaj je zadeva globja. Ze nekaj casa je doma nevzdrzno, vsi so zivcni, vzlipljivi, ampak razumljivo..vsak nosi svoje skrbi, bremena, financno stisko..jaz pa rabim samo starse, druzino,kjer bom dobila oporo. Stara sem 25 let, ne zivim vec doma, ampak se vsak dan vracam k njim. Na druzino sem zelo navezana, ce me za koga skrbi so to oni..skrbi pa so vsak dan..kljub temu,da ne pridemo vec blizu, me je na smrt strah,da se jim bo kaj zgodilo,zato me toliko bolj boli, ker se ob njih ne pocutim vec, kot del druzine.

otrostvo je bilo grenko. Ze zelo zgodaj sem izgubila brata, cez leta sem to predelala. vsaj mislila sem tako. Oce je bil strog, ni mi dovolil jokati, veckrat sem dobila kaksno vzgojno ali dve, po drugi strani pa je igral mojega prijatelja. Mama je bila vedno bolj zivcne narave, ampak je bila vseeno moja opora, vedno je vse naredila zame in se odrekala stvarem, da je bilo meni dobro. Oce je kompenziral svoje napake z materialnimi dobrinami. Zdaj custveno oceta nimam, saj se niti ne pogovarjava vec. Odnosi v nasi druzini so po eni strani zelo topli, vendar zrlo hladni. ko se poglobis v vse, vidis,da so hladni. kot da se nikomur nic vec ne da. v najstniskem obdobju sem klicala na pomoc s prehranjskimi motnjami in s samoposkodovajem, to sem sedaj uspesno premlela in teh problemov ze 10 let nimam. Sicer je vec obdobij ko sem srecna, zadovoljna, uspesna..pridejo pa dnevi ko se sesujem in samo premisljujem, vedno pa mi potem na povrsje zacnejo prihajati neprijetni spomini iz otrostva, vse krivice in zamere, ki se jih ne morem znebiti. rada bi se samo obrnila na nekoga,s katerim bi se pogovorila in da mi pomaga iz nekih vzorcev. Sem iz Ljubljane.
Hvala za nasvete in pomoc

Pozdravljena,

Ko tako berem tvojo zgodbo me zanima, kako si danes, kako si zdaj? Sprasujem se tudi kako to, da se vsak dan vračaš domov? Je to potrebno? Te skrbi za tvoje in misliš, da lahko s skrbjo kaj vplivaš na to, da se vse bolje izteče? Kakšno pa je sicer tvoje življenje izven družine? Kaj počneš in s kom se družiš?
Tvojo željo, da se z nekom pogovoriš, razumem in spoštujem. Mislim, da bi bilo prav, da se res s kom pogovoriš o vsem kajvti leži na duši. Lahko je to tudi strokovnjak, ki bo bolj objektiven poslušalec, recimo psiholog ali psihoterapevt. Vsekakor je prav, da svojo dušo razbremeniš nepotrebnih bremen in zaživiš po svoji resnični Volji,
To ti tudi želim, pa oglasi se še kaj, lp
Bernarda