Re: Prevara, laž, nezaupanje
Pozdravljeni,
pred kratkim sem odkrila, da mi je partner vsa leta najine zveze (12 let) o določenih rečeh lagal. To, kar sem odkrila in kar je priznal, se nanaša predvsem na stvari, ki si jih je skrivaj kupoval (gsm, prenosnik, gps, oblačila ipd.) in jih bodisi skrival pred mano bodisi jih prinesel domov z zgodbico (npr. da so mu to podarili starši ali da je dobil za ugodno ceno rabljeno stvar od kolega). Večino tega obdobja smo bili (imava dva otroka) finančno v slabi koži oz. vsaj ne v položaju, ko bi lahko zapravljali. Če smo hoteli na dopust, se je bilo npr. treba pač nečemu odreči. Partner še vedno ni pripravljen povedati celotne resnice (že sproti olepšuje) vsaj o nekaterih rečeh, za katere vem; kaj šele o rečeh, o katerih ne vem nič. V isti sapi zatrjuje, da noče izgubiti mene in otrok, da me ima rad in da je pripravljen poiskati terapevtsko pomoč.
Sama sem v strašni stiski, saj je zame iskrenost med partnerjema temeljna vrednota in sem se je tudi držala, marsičemu tudi sama odpovedala, ker pač ni bilo denarja, tudi otroka sta bila pri čem prikrajšana. Tudi glede druženja – ima službo, zaradi katere je veliko odsoten, kar pa običajno podaljša še za kako uro, z lažjo (to mi je priznal). Ali je mogoče, da je v človeku nekaj toliko sprevrženo, da to počne, hkrati pa verjame, da ima partnerja, katerega v bistvu goljufa, rad? Je to bolezenska motnja oz. zgolj pokvarjen značaj? Naj poskusiva z zakonskim terapevtom?
Kako naj se sprijaznim, da sem 12 let živela v laži? Razen občasnih (v vsem času mogoče trikrat, štirikrat) “slutenj”, da se je kaj zlagal, sem “čutila”, da me ima rad, in sva se tudi kar lepo razumela, pogosto pogovarjala o vrednotah, za katere sem verjela, da so nama skupne (ker je sam to zatrjeval), npr. iskrenost, ljubezen, kaj je v življenju zares pomembno (da to niso materialne stvari, blagovne znamke …). Trdno sem verjela, da imava pravo, iskreno ljubezen. Res sem mu zaupala. Kako naj nadaljujem, kako naj se naučim mu še kdaj zaupati, celo če bo svetovanje/zdravljenje uspešno? Še vedno ga imam rada, saj kljub neznosni bolečini, ki me preplavlja, tako dolgo trajajoča in iskrena, globoka ljubezen ne more kar umreti, pa čeprav bi si to želela. Zato bi rada poskusila rešiti – oz. saj ni česa reševati, razen iluzije – bolje rečeno: začeti znova. Ali ima smisel?
In kako naj se vedem do njega? Recimo v času, preden obiščeva terapevta (naročena sva čez 2 tedna). Pred otrokoma se bom skušala do neke mere pretvarjati (kar je zame res težko, ker pretvarjanje sovražim) … kaj pa sicer? Naj mu kuham, perem, se z njim pogovarjam o vsakodnevnih stvareh, kot sem se doslej? Naj ga skušam pripraviti, da mi sam od sebe prizna vsaj eno ali dve laži, o katerih ne vem nič, da vidim, ali je tega sploh zmožen? (Ker če ni, dvomim, da bo zmožen pri terapevtu.)
Hvala za nasvet!
Spoštovana Ilonina,
iz opisa sodeč je jasno, da partner ima (in to tudi prizna) težave z iskrenostjo, velika službena odsotnost je lahko tudi opravičilo za nove razsežnosti manipulacije, vprašanje je koliko vam je zvest kot intimni partner, saj še vedno ni pripravljen govoriti resnice, kot pravite in vam s tem vnaša veliko bolečino ne samo v partnerstvo, temveč celotno družino. To je nedopustno, neodgovorno in nespoštljivo vedenje.
Seveda se je težko sprijazniti z dejstvom, ki lomi tako srce kot um, zato je še toliko bolj pomembno, da odgovorno vstopita v terapevtski proces, imata svojo družino, veliko let skupnega življenja in najbrž še največ upanja, da se bodo stvari uredile, kljub spoznavni negotovosti in zmedi. Odnos se tudi lahko oz. bo uredil, vendar pod pogojem (vzajemnih) odločitev z veliko zahtev do sebe, odnosa in otrok > korak po korak, najprej prevzem odgovornosti s strani partnerja za posledice in potem dalje v predelovanje stiske kot celote.
Zavedati se je potrebno, da ima laž kratke noge ter dejstva, da so vzori dejanja, ne besede. Otrokom nič, kar je potrebno za njihov razvoj ni potrebno skrivati, so člani družine in obenem vajin sad, zato jih ne smeta pustiti živeti v negotovosti (bolj ko bosta skrivala in čakala, bolj bosta prizadeta). Vendar glede načina in časovnice razkrivanja celotne zgodbe, se pa le posvetujte s terapevtom na bližnjih srečanjih.
Vsak si v življenju zasluži še eno priložnost. Srečno!
