Jaz sem tudi z mamo v vedno slabšem odnosu. Odkar imam fanta (že 5 let) ga stalno kritizira, kot češ nima narejenega faksa, niti ni premožen, da sem se zagledala le v njegovo lepoto… Pozitivne stvari na njemu seveda ne omeni. Stalno me primerja z znankami, ki imajo izobraženega fanta. Najprej sem to ignorirala, nato pa me je motilo in ker ji nisem upala nič reči, sem to v sebi kopičila. Zdaj po 5 letih ne zmorem več biti tiho in sem večkrat se zjokala pred njo in zdaj ne govoriva že 2 meseca (ko mi je nazadnje spet pravila isto zgodbo). Z očetom se super razumem, on ve, kaj se pri neki osebi upošteva (to da me ima rad in je spodoben fant). Problem pa nastane, ker velikokrat sama razmišljam, če bi morala mogoče res izbrati koga drugega (dokaz tega, da je mama v teh 5 letih slabo vplivala name), velikokrat sem se tudi znašala nad fantom, da je ”neumen, ker ni faksa naredil.. in potem se še v tistem trenutku zavem, da govorim isto kot mama. Sicer res nimam kaj kritizirati fanta, res je super. Spet vsak teden pomislim, da bi mogoče bolje naredila, če bi spoznala nekega zdravnika?! Samo zato, da bi bila mama srečna! Kakšen bo najin odnos v naslednjih letih ne vem, vendar si ne predstavljam biti celo življenje z njo skregana, ker jo imam kljub vsemu res rada. Spet potem se jezim, da mi mama, ki bi me morala v življenju najbolj podpirati, greni življenje. Na trenutke pomislim, da bi se ji maščevala (da ji nebi dovolila npr. pestvovati moje otroke- ko jih bom imela). Sicer pa imam jaz faks narjen, zdaj delam magisterij, pa se zaradi tega ne počutim nič bolj pametna 😉

Kot bi brala svojo zgodbo… in potem dvomiš v sebe in iščeš izvor v sebi. Pa poskušaš na tisoč in en način da bi se uredilo, pa se ne, samo globlje padaš. Jaz moram zase napist, da sem kar dobro zvozila, me pa tole obnašanje moje mame do mene, ki je podobno vašemu precej utrudi, izmozga. Včasih celo tako da dobim napade glavobola in se me drži po par dni. Težko je, bo… ko hrepeniš po ljubezni svoje mame pa je ne dobiš… pa ne spomnim se objema, poljuba, stiska roke, lepih besed… zato sem sama na točki da prekinem z njo stike…. pa si rečem samo še danes poskusim… pa se vrtim v začaranem krogu. Zato svojima otrokoma to stalno izkazujem. Bivši partner… ga najraje ne bi omenjala. 18 let sem upala da če mu na vse možne načine pokažem in dokažem da me bo potem imel rad.. pa nisem dočakala. Ko sva šla narazen sem doživela od njega vse kar je možno, pa še otroka mi je želel vzeti. Pa sem se borila in zdaj imamo dokaj umirjeno življenje proti prej. Imam pa težavo, to je mama. Boli, ko jo bom morala odrezat. Samo ali jaz ali ona? Sama se lahko spremenim, nje ne morem.