Pozdravljeni,

najprej se iskreno opravičujem, ker ste tako dolgo čakali na odgovor. Bila sem odsotna in mi žal ni uspelo odgovoriti. Vaša zgodba je boleča in hudo je, ker ste morali doživeti kar ste doživeli. Hudo je, ko se otroku dogajajo stvari, ki se nobenemu otroku ne bi smele in ga zaznamujejo še daleč v odraslost. Zdaj ste tukaj kjer ste in od tukaj naprej bo potrebno reševati stvari. Bolečine iz otroštva vas sicer spremljajo, toda zdaj ste odrasla ženska in škoda bi bilo, da bi vas pretekle bolečine ustavile v nadaljnji rasti.
Glede na kompleksnost situacije vsekakor predlagam, da si poiščete strokovno pomoč. Glede na to, da imate priznan status invalida, ste verjetno v procesu priznanja tega statusa že imeli kakšno obravnavo pri psihologu? Strokovna psihološka ali psihoterapevtska pomoč bi bila zelo na mestu. Potrebujete namreč varen prostor in pomoč strokovnjaka, da se proces okrevanja lahko začne. Človek je celostno bitje in to kar se odraža na vašem telesu je samo en vidik celostne situacije vašega bitja, ki je bilo poškodovano na različnih nivojih. Dobro pri tem pa je, da je človek sposoben okrevanja tudi po hudih travmah in da se da, kljub vsem “vojnam” ki smo jih dali skozi, zaživeti bolj kakovostno in polno.
Glede na situacijo, ki jo imate doma, kjer živite s starši, bi na vašem mestu razmišljala, kako se osamosvojiti. V kolikor ne gre z neprofitnim stanovanjem, so še druge možnosti- mogoče najem skromne garsonjere za začetek. Ena od možnosti je tudi vključitev v stanovanjsko skupino, kar pravite, da ste že dali vlogo a niste zmogli na razgovor. Strah je povsem odveč.
Sama delam na programu stanovanjskih skupin Ozare in me za več informacij me lahko kontaktirate na 02 33 00 444
Menjava okolja bi v vaši situaciji bila skoraj nujna. Torej- pogumno. Korak za korakom. Vsak dan posebej…

Oglasite se še kaj in javite kako vam gre…
vse dobro vam želim, lep pozdrav,
Bernarda