Re: Mati
Še za potrditev vsega do sedaj napisanega, del intervjuja s spec.psihiatrije:
S čim najbližji, sorodniki, sodelavci ali sosedje sprožajo njihove pretirane čustvene izbruhe?
Napade besa sproža zavrnitev, ki pa jo doživljajo tudi, kadar to ni. Če jim na primer ne odgovorimo na telefon takoj, ker smo pač zasedeni. Ključno je, da mi spremenimo odnos do teh napadov jeze, besa, nezadovoljstva in negodovanj. Ne smemo se pustiti vplesti v njihovo igro, temveč smo “vljudni” opazovalci. Če pa začnejo z nekim nedopustnim vedenjem, na primer verbalnim nasiljem, se umaknemo. Preprosto prekinemo komunikacijo.
Drugače ne gre – in naj vam gre! Pozdrav vsem, Leonida
Ga. Leonida, vaš zapis mi je dal misliti, predvsem tisti del glede telefona. Ko moji mami nisem odgovorila takoj na telefon se je začelo njeno psovanje po sporočilih, ki jih ni bilo konca in zanimivo, da sem vedno odreagira pa tako kot ste napisali- kot prijazen opazovalec, nisem odgovarjala ali pa samo, da ne vem kaj sem storila narobe, vendar se je njena jeza še stopnjevala. Nisem več zmogla vse žaljivk, ki so res hude, zato sem jo zablokirala in zdaj imam že lep čas mir in končno priložnost, da slišim sebe. Se mi pa postavlja eno vprašanje, ki si ga ne znam razjasniti. Moj partner ima občasno stike z njo, zaradi otroka, tako sva se dogovorila, da je prav da otrok pozna babico , vendar ob njegovi prisotnosti, njemu ni težko, je zelo vešč v odnosih. Mu je pa zadnjič rekla, da sploh ne ve zakaj ji ne odgovarjam in zakaj sva se skregali? Naj povem, da me je začela osnovati po SMS ih, ker je zvedela, da sem se dobila z očetom po 15ih letih, ker mi je ona to ves čas prepovedovala. Ampak, mene zanima kaj menite ali se ona res ne spomne ali je to del manipulacije? Prav sem se zamislila, ko mi je partner to povedal. On ji je tudi povedal zakaj in je vse zanikala, da ni vedela, da sva se z očetom dobila, tako sva oba s partnerjem podvomila v to, da sva šla prav stare SMS e brati v katerih se na to sklicuje. Pri zdravi pameti sem podvomila vase, da se prav spomnim? Naj omenim še to, da občasno tudi pije, kako daleč je pa ne vem, ker je vedno tajila, vsi poskusi pogovora v to smer so se končali z obtoželavnjem mene. Torej, predvsem me zanima ali so NOM osebe taki manipulatorji pri polni zavesti ali jih tako “odnese” da res ne vejo?
mogoče še nekaj za več uvida….
splitting – kako je možno, da te partner tako hitro doživi kot da si najhujši sovražnik (npr. da se ne oglasiš takoj na telefon, kar je v normalnih odnosih normalno in te drugi ne doživlja kot barabe, če ga pokličes cez 10 minut nazaj)
Let’s imagine I have a friend who has been really supportive of me, I have loads in common with, and we get on really well. Maybe that friend says something inappropriate, maybe they voice an opinion that is cruel, maybe they make a mistake that causes harm. Suddenly, to me, they are no longer a good person, they are a bad person. They are the options: good or bad. Pick a side.
V resnici v življenju nihče ni samo dober ali slab, in ljudje, ki delujejo po tem principu, imajo veliko težavo. No, na koncu ima še večjo težavo ta, ki je v odnosu z njim 🙂
https://medium.com/%5Bmention%5DMrsTeePot/splitting-in-bpd-23a46fd8381e%5B/mention%5D
lp SVO
Oboje.
Še ena 2, glede na vaše opise mame, njenega vedenja in vseh njenih odzivov, je moč sklepati da gre za učinkovit “Gaslighting” – kar pomeni da z manipulacijo pripravijo druge do tega, da podvomijo v lastno razumnost. Kot se dogaja vam. Več o tem:
https://narapetrovic.wordpress.com/2017 … cnih-oseb/
Opravičila za tovrstna vedenja pri odraslih ljudeh z normalnimi intelektualnimi sposobnostmi ni. Zavestno, taktično manipuliranje ali pa nekontrolirani izbruhi besa, s katerimi skušajo obvladovati svoje “izbrance” so najpogosteje povezani z njihovo visoko ali nizko funkcionalnostjo (tako npr. poznamo t.i. visoko funkcionalne NOM, ki jih nikoli ne bomo videli izbruhniti, izgubiti kontrolo, s prefinjenimi manipulativnimi metodami pa lahko spravijo osebo na rob blaznosti).
Tovrstna vprašanja – ali zavestno manipulirajo; ali pa jih kar odnese – so nevarna v tem, ker lahko kdo pomisli, da si ne morejo pomagati, in tako lahko v kom celo vzbudijo sočutje. Kar si seveda ne smete dovoliti,saj s tem vzdržujete patologijo, uničujete sebe. Najbolje jim pomagate, sploh pa sebi, da jih soočite z njihovim nedopustni vedenjem in v kolikor se stanje ne izboljša, odidete brez pardona!
Pozdrav, Leonida
Zanima me ali take osebe vedo, da nekaj delajo narobe oz.da njihovo obnasanje, misli, dejanja niso normalna. Kako taksna dejanja, kot so jeza, bes, groznje, nesramnost, manipulacije opravicijo predvsem pri samem sebi, ali nimajo niti kancka vesti? Ali se jim zdi njihovo obnasanje cisto ok in mislijo, da lahko naredijo kar hocejo brez da bi bili za to kaznovani? A jim je v uzitek nadzirati druge, manipulirati, a je za njih zivljenje samo igra?
to je mislim da ze kar večno vprašanje, ali vedo…?
Treba se je zavedati naslednje:
– ali se zavedajo ali ne, vaša osebna meja ne sme dopustiti, da nekdo do vas nekaj dela, ne glede na zavedanje
– to, da se v določenih okoljih znajo “kontrolirati” meni govori, da znajo razloćiti in prilagoditi svoje obnasanje, glede na to, kaj jim okolje “dovoljuje”
– glede vesti – po dosedanjih znanjih ti ljudje ne premorejo tega obcutka. Njihovas osebnost jim govori, da so bolj pomembni in vec vredni in posebni, kot takemu jim pripada! vec in jim pripada!, da od vas na manipulativen nacin dosezejo kar si zelijo. Torej cetudi bi imeli kancek vesti, se jim ta ne bi oglasila, saj po zgornji logiki delajo vse prav. Samo vi ste cudni, ker jim tega ne dovoljujete.
– vseh jez, besov, grozenj jim torej ni treba opravicevati, ne sebi, ne vem
– v uzitek ne vem koliko jim to vse skupaj je, ampak vsekakor jih vsa ta drama in igra napolnjuje, in v konci fazi jih to verjetno zadovolji. Kolikor je pač nekdo lahko sit s tono čokolade, čeprav mu to na dolgi rok povzroča same probleme, a ne zna si pa narediti enega zdravega obroka.
postavljate prava vprašanja, moje vprašanje Vam pa je, kaj za vas pomeni razlika, ali se zavedajo ali ne? Ker ce mislite, da bi jih mogoče morali razjasniti, da bodo “vedeli”, da delajo nekaj narobe, potem to ne bo prava pot.
Če mora nekdo svojemu partnerju/staršu razlagati, da ne dovoli, da ga tepe/kriči itn…potem je ze v osnovi vse narobe. To razlagas otroku, ki se nima postavljenih vseh stvari, vrednost, mej, odraslemu pa ne.
lp SVO
Npr. cisto en konkreten primer. Zakkaj npr. taka oseba brska po stvareh, ko npr. mene ni bilo doma, a zato, da izve stvari o meni, ki jih se ne ve, a skoz misli, da ji kdo kaj prikriva? Tudi, ko je se imela kljuce od mojega stanovanja, je skoz brskala po stvareh, vcasih je se kaksno mojo stvar oblekla, pa je rekla, da jo je cist slucajno nasla na stolu, ko je sla zalit roze. Pa sem ji dostikrat rekla, da naj ne brska po mojih stvareh, da lahko vse predale in omare pregleda in preisce ko sem doma, da nic ne skrivam in da ne maram, da nekdo stika po mojih stvareh, ko me ni doma. Odzvala ze je tako, da njo ne zanimam ne jaz ne moje stvari in da sem zmesana in da imam kar neke strahove. Recimo pri tem primeru, a se zaveda, da ni prav brskati po tujih stvareh ali za njo ne veljajo ta pravila. Po mojem se zaveda, da to ni prav, ker poskusa to prikriti, ampak pomagati si pa ne more, saj je verjetno ta zelja po nadzoru vecja od razuma. Zakaj mora na skrivaj brskati, ce lahko pred mano z mojim dovoljenjem vse pregleda, kaj misli, da bo nasla, kaj misli, da ji prikrivam???
Vprašajček, ponovno si preberi Leonidin odgovor. Ključen je tale del:
“Tovrstna vprašanja – ali zavestno manipulirajo; ali pa jih kar odnese – so nevarna v tem, ker lahko kdo pomisli, da si ne morejo pomagati, in tako lahko v kom celo vzbudijo sočutje. Kar si seveda ne smete dovoliti,saj s tem vzdržujete patologijo, uničujete sebe. Najbolje jim pomagate, sploh pa sebi, da jih soočite z njihovim nedopustni vedenjem in v kolikor se stanje ne izboljša, odidete brez pardona!”
Priporočam ti, da si ga natisneš, ga nosiš s sabo in večkrat na dan prebereš.
Izgubljaš se namreč v brezplodnem razglabljanju zakaj, kako in tako naprej. S tem spet daješ pozornost drugemu (včasih je to tudi naša nezavedna igra, da nam ni treba ničesar spremeniti ali ukrepati). Pomembna si ti, vpliv imaš na svoja dejanja in zaščititi moraš sebe. Vseeno je, zakaj to počne, ti pač tega ne dovoliš.
Ko sem imela največje težave s sodelavko, sem se zapletala v podobne scenarije. Zdaj pa pač poskrbim zase, zaščitim sebe in se z njo in njenimi razlogi preprosto ne ukvarjam. Me ne zanimajo. In če prestopi mejo, ukrepam.
Ja, saj ko sem ji zacela postavljati meje, me je zacela obtozevati, da sem ji unicila zjvljenje, da nima za kaj vec ziveti, da mi je dala vse in se vec in da sem en velik nic. Tako sem ze utrujena od tega nenehnega manipuliranja, tezko se zberem, delam, mislim, kar naprej premlevam stvari, pa jih nekaj casa nisem, zdaj pa spet, cisto me je spet zamorila s svojimi izjavami, dretjem, ponizevanjem. Kako sama sebe najbolje zascitim pred njo, potrebujem nekaj napotkov, da me spet ne povlece v svoje drame in manipulacije.
Zaščitila se boš najbolje pred njo, da jo postaviš pred dejstvo ali bo upoštevala tvoje meje ali pa bodo posledice. Pred tem pa moraš sama pri sebi priti do tega, da ji tega več ne dovoliš, da to znotraj sebe resno misliš in da se pripraviš tudi na najhujši scenarij-prekinitev stikov, pa to ne zato da bi njo kaznovala ampak zato ker želiš sebe zaščititi in ker boš znotraj sebe čutila, da je tako prav in za tem stala tudi ko bo čez čas hotela priti nazaj (če bo). Za to pa je potreben čas, da dozori v tebi to pa bo takrat ko boš sama sebi prisluhnila, ker trenutno se samo z njo ukvarjaš, nič pa s tem kaj se dogaja v tebi.
Pa še odgovor okoli katerega se tako vrtiš, jaz sem postavila vprašanje ge. Leonidi ali se tega zavedajo in mi je resnično prav odgovorila, v meni se je zbudilo sočutje in opravičevanje , le za trenutek sicer, še dobro da sem že tako močna, da si nisem dovolila da me premaga . Po spletu okoliščin, ne bom razlagala detajlov, sem par dni po tem, izvedela, da se je moja mama mojemu partnerju zlagala v obraz, od druge osebe sem izvedela, da ona ve, mojemu partnerju pa je rekla da ne. Skratka, ti ljudje enostavno rušijo zidove ker mislijo, da imajo to pravico, ker jim 1.dovolimo , 2.počutijo se močnejši od nas 3.ker so nas tako natrenirali 4.ker so brez vesti oz imajo močne obrambne mehanizme in lahko bi še naštevala.
Posveti se sama sebi najprej, toplo priporočam, pa se sprašuj kaj je zate najbolje ..potem pa si postavi meje od katerih ne boš odstopala in istočasno si pripravi vse možne scenarije (mama bo kričala, ne zmerjala, bo prekinila stike ipd.), da te ne preseneti.
Ne morem si kaj, da se ne bo oglasila. Sama se že vse življenje srečujem z ljudmi, ki imajo po mojem mnenju MOM ali NOM. Že pred leti, ko se o tem ni pisalo, sploh pa ne o mamah, ki so MON, sem kar sama sestavila diagnozo. Te osebe sem označila kot motene, vendar brez diagnoze, ker so opravilno pogosto zeeelo sposobne-furajo v življenju brez problemov. Probleme pa imajo vsi okoli njih – družinski člani, sosedje, prijatelji, sodelavci. Sama sem seveda hčerka mame, ki je šolski primer narcisoidne ali mejne osebnosti ali obojega. Dolgo sem se borila z občutki krivde….šele ko sem rodila in začela vzgajati svoja dva otroka sem se zgrozila ob misli, da bi jima počela v življenju stvari, ki jih je počenjala ona. Takrat sem brez kakršnega koli nasveta ali podpore drugih storila sledeče (seveda ne čez noč to je postopek, ki je trajal deset let):
1. Odselila sem se iz ogromne in udobne hiše na prestižni lokaciji v majhno stanovanje
2. Ugotovila, da moram biti egoist in poskrbeti zase, za svoje duševno zdravje, da bom lahko normalna mama, ker sem bolj pomembna od nje
3. Stike omejila na mogoče enkrat mesečno
4. Na vse grožnje, obtoževanja, izsiljevanja se preprosto umaknem, jo odrežem pa naj se sama s svojimi demoni bori, ker to ni več moja stvar.
Mislim, da sem vse stvari storila tako kot je najbolje, Vendar je v meni še vedno en tihi glasek, ki pravi,da to ni lepo od mene in ta občutek, da sem brez neke podpore v življenju, brez občutka varnosti, sprejetosti. Tu pa sem v temi….kako se tega znebiti pa še ne znam, ker ni povezano z razumom in logiko ampak je od otroštva vtisnjeno v mene….in se mi zdi,da tega se človek nikoli popolnoma ne znebiš….
Aja pa še moje ime – a si vsaj kaj shujšala je bil pogosto vprašanje, ker sem imela povprečno kilažo (167 cm in 62 kg) in ne manekenske, kot si je zamislila ona.
Pozdravljena asivsajkajshujsala!
Čestitam za vašo modrost in pogum, da ste storila, kar ste in zaščitila tako sebe, kot otroke Tisti, ki smo bili sami v tem, vemo, kako je težko …….
“Vendar je v meni še vedno en tihi glasek, ki pravi,da to ni lepo od mene in ta občutek, da sem brez neke podpore v življenju, brez občutka varnosti, sprejetosti. Tu pa sem v temi….kako se tega znebiti pa še ne znam, ker ni povezano z razumom in logiko ampak je od otroštva vtisnjeno v mene….in se mi zdi,da tega se človek nikoli popolnoma ne znebiš….”
Povsem normalno je, da imaš s takšnih staršem na začetku hude težave s občutkom varnosti in sprejetosti, iz preprostega razloga, ker tega niste dobili od osebe, ki bi vam to morala dati in ker ste verjetno vi morali popirati svoje starše in ne obratno. Vendar ste na dobri poti, da se ponovno sestavite in sami vzpostavite bolj normalne, zdrave odnose. Kar nekaj časa traja, da se sestaviš in da lahko sploh začneš odkrivati, kaj pravzaprav naj bi pomenila varnost, sprejetost in podpora v odnosu. Poleg tega je vse bolje, kot tisto od česar ste morali pobegniti.
Tega glaska, da “ni lepo” od vas, da ste se prekinili nekaj, kar je škodljivo vsem vpletenim in se odločili, da boste vsaj živeli v zdravem okolju in poskušala vzpostaviti zdave odnose in predvsem zaščititi otroke —- se je dosti lažje znebiti. Otroci momovcev smo od otroštva trenirani, da so najbolj pomembna čustva, misli, dejanja staršev in da smo mi dolžni poskrbeti za starša in ne obratno ( kot bi pravzaprav moralo biti ) . Zato vsakič, ko se ne podredimo, pa četudi še tako bizarni stvari, v sebi čutimo krivdo. Vendar že v trenutku, ko se tega začneš zavedat to izgublja svojo moč.
Meni pa je srce razbila na tisoce kosckov, ki se nikoli vec ne morejo zlimati skupaj. Povedala mi je take grde, neresnicne stvari o meni, mojem znacaju, moji osebnosti in to mama, ki bi me mogla imeti najraje in bi mogla biti ponosna name. Sedaj vsaj poznam resnicno njo, kaj si v resnici misli. Je pa res, da se lahko se ne vem kako trudim, nikoli ne bo zadovoljna, vedno bo kaj nasla, da mi bo potem naprej metala. V tem boju je vedno zmagovalka ona, zato sem se nehala borit, govorit in nasploh ratala hladna kot led. Samo tako lahko prezivis, da te custveno ne sesuje. Dovolj imam manipulacij, igric, nadzora in grdega obnasanja do mene. Kako te lahko taka oseba v enem trenutku cisto poniza, te cisto razvrednoti, da si vreden manj kot smet, da si slab clovek, kasneje pa se obnasa kot da se ni nic zgodilo in da je vse ok. To si predstavljam nekako tako kot ko moz pretepe zeno, da je le ta cisto v modricah in krvava, naslednji dan pa ji prinese roze in cokolado in jo povabi na vecerjo. Ista bolecina fizicna ali psihicna. Pa kaj a so te osebe cisto brez kancka custev, brez moznosti empatije, imam obcutek, da je to za take osebe le igra, malo ponizevanj, malo hvale, potem spet kot veter zapiha. Ne grem se vec te igre, izstopam iz nje.
Vse je igra, pozdravljena!
Ja res je, vse je igra… Razumem vas. Moje mnenje je, da sedanje materino ravnanje jasno kaže, da se počasi notranje osvobajate in da ste na prvi poti…
Bolj, ko želite postati svobodna, bolj krute so lahko dejansko materine igre. Kaj več o igrah, v katere lahko nezavedno zaidemo, zelo nazorno opisuje avtorica v knjigi “V opoju narcisa” …
Dejsto, da vas mati zasipa s težkimi obtožbami, ničesar ne pove o vas, ampak veliko o vaši materi. Med drugim to pomeni, da ni uspela zaceliti svojih ran ranjenega otroka v sebi… Tudi njen odziv na vas, žal poteka na nezavedni ravni… Vsekakor pa ta trditev še zdaleč ne pomeni opravičila, da tudi prav ravna in da morate zato tudi vse to prenašati…
Čez čas, ko boste marsikaj novega spoznala o sebi, ji boste na nek način celo hvaležna za to trpljenje, ki vam ga s svojim nerganjem sedaj povzroča. Vendar to še zdaleč ne pomeni, da ima vaša mati prav, to le pomeni, da se je vaše notranje bitje odzvalo na njene nezdrave in nepodelane vzorce, ki jih nezavedno prav tako nosite v sebi. Bolečina vas kliče k iskanju vzrokov, ki se trenutno odražajo šele na nezavedni ravni. V kolikor boste spoznala in s časoma razumela zakaj se gre, lahko to pomeni, da boste prekinila patologijo, ki se lahko v družinah vleče iz roda v rod… Ko boste razumela, da ni nič hudega, če vas mati ni zmogla imeti rada (in pri tem tudi razumela, zakaj vas ni zmogla imeti rada!), bo olajšanje za vas že na poti. Tako se začne proces zdravljenega otroka v nas samih… Prilagam vam zanimiv članek iz “Sense” , z naslovom: “Povezava med notranjim saboterjem in čustvenimi ranami odnosa z materjo”: https://www.sensa.si/osebna-rast/povezava-med-notranjim-saboterjem-in-custvenimi-ranami-odnosa-z-materjo/ .
Zraven je še nekaj zelo zanimivih sestavkov na to temo. O svojih spoznanjih sem na to temo pisala v nekaterih zadnjih postih. To je trenutno le moje mnenje in moj pogled na vse to. Upam in želim, da boste tudi vi kaj primernega našla za sebe. Lp Odmev
Odmev, hvala za tako lep in poucen odgovor.
Ja, res je taka reakcija zato, ker se oddaljujem od nje. Vec al manj sem celo zivlnenje delovala po principu, ok naj bo po tvoje. Kakor je ona mislila, je moglo biti, v bistvu so mogle biti moje misli njene misli. Me je ze tako zverzirala, da sem ze tocno vedla kaj si o neki stvari misli ona in tako sem morala tudi jaz misliti. Vsako odstopanje od tega je bilo nespremenljivo. Ja rada me je imela takrat , ko sem bila natanko taka, kot je ona hotela da sem. Nekak podaljsek nje. Ampak jaz sem cisto drugacna oseba kot ona, cisto drugace razmisljam kot ona, cisto druge stvari v zivljenju so mi pomembne kot njej. Pa sem vedno, da je bil mir v hisi popustila in ji dala prav. Ceprav sem se vedno upirala, upornica sem res ze od malega, vedno sem ji povedala kaj si mislim, naredila pa sem potem tako kot je ona hotela, samo da je bila zadovoljna. Ko sem se porocila in dobila otroke pa je tako kot midva z mozem receva in je cedalje manj ta glavna ona. In tega ne more in noce sprejeti. In zaradi tega vsa ta ponizevanja, grde besede, grdo obnasanje, zato ker nima vec moci nad mano. In nikoli ji ne bom priznala in pokazala, kako me je prizadela, saj potem spet izgubim boj. Dobro, da imam tako dobrega moza, ki me razume, me poslusa, skusa pomagati in ki je zelo hitro spoznal, da je najin odnos z mamo zelo unicujoc in hudoben zame.
“V tem boju je vedno zmagovalka ona, zato sem se nehala borit, govorit in nasploh ratala hladna kot led.”
Moje izkušnje so tudi takšne, edino, kar zaleže ,da sem ledeno hladna, ob vsakem najmanjšem znaku običajne človeške topline ali bližine se je prej spravila name, kasneje, ko se nisem več odzvala, pa totalno nalimala name ( dobsedno se je prisesala nam), ker potem, ko izgubijo vlogo “ćarnovice” ker nimajo več moči, se pogosto spremenijo v poklicne “žrtve”.
To mi je bilo vedno najtežje, da moram biti tako ledeno hladna in ne pokazati nobenih čustev, oziroma se lahko brez nevarnosti pogovarjam samo o vremenu, ves čas na preži, kdaj bo izkoristila kakršno koli razpokico, da bo napadla.
Vedar imate srečeo, super moža in svojo družino, tako da čim več svoje energije raje usmerite sem . Počasi se že zavedate, da je z vašo mamo dejansko nekaj hudo narobe, da ni sposobna normalnih čustev in da ima očitno tudi kar precej sociopatskih potez ( povsem brez sočutja in zmožnosti razumevanja bolečine ali kakšni potreb drugega – vse je zgolj jaz, jaz, jaz, ..) Kar nekaj let traja, da to dejansko dojamete, da mame v resnici nikoli niste imeli in je nikoli ne boste in da je za vas celo škodljiva. To je za vsakga otroka težko. Vendar se čez čaz to umiri , še vedno bo kdaj pa kdaj dvignila pritisk, ampak dosti manj. Na koncu , ko jo gledaš je samo še obžalovanje, kako lahko nek človek tako zelo zafura svoje življenje, ob vsem lepem kar ga obkroža se običajno vedno odloči za najslabšo možnost in odrine vse iz svojega življenja. ( razen če si koga povsem podredi in se potem na njem ižživlja, kar pa je absolutno neprimerno in nespametno, da to kdo dovoli).
Torej, usmerite se v vašo družino, vašega partnerja in otroka in uživajte vsak trenutek, ko laho sedaj končno z drugimi živite kolikor toliko normalne , zdrave in izpolnjujoče odnose. Vašo mami pa vrnite odgovornost za njeno življenje, ona je tista, ki sprejema odločitve in ona je tista, ki nosi posledice.
GittaAna, res je tako kot ste opisali, obnasanje, reakcije , take osebe delujejo, razmisljajo cisto drugace kot mi. Moja zavest ze dolgo casa ve, da tak odnos ni ok, da me zene samo v pogubo, v razglabljanje, drame in sem se skoz pocasi oddaljevala od tega odnosa. Sedaj ne dovolim kakrsnihkoli manipulacij, kritiziranj, nadzora, branja misli, imam dovolj nenehnega opravicevanja, ce ni nekaj po njeno, javljanja na vsake par ur, ce smo ok, v glavnem vsaka moja misel je bila, kaj bo rekla, a bo zadovoljna, jezna, vesela itd…in na podlagi njenega odobravanja oz. neodobravanja dolocene stvari je bilo tudi moje pocutje. Res, kako te taka oseba sprogramira ze od rojstva, da delas tako kot ta oseba hoce in prevzemes vlogo pridne puncke in s tem zanemaris svoje potrebe in custva, vse dokler nekega dne nimas vsega dovolj in iz te ubogljive, pridne puncke postanes vse samo clovek ne. Ko sem spoznala moza, se je zacela pocasna pot k osvobajanju. Ker je prisel iz normalne druzine, so mu bile te nase zdrahe, drame, kricanja cisto tuje, nenormalne. Pocasi sem se tudi jaz zacela zavedati, da je nekaj hudo narobe, sploh ko sem spoznala njegove starse njegovo mamo in takrat spoznala kaj je to sploh ljubezen, brezpogojna ljubezen, kako je ko v druzini cutis toplino, zazelenost, imas obcutek varnosti, ki jo sama nikoli nisem imela ( nikoli nisem vedela ali bom kregana ali bom pohvaljena, vse je bilo odvisno od njenega razpolozenja). Ja, in moz, ki je bil delezen te brezpogojne ljubezni, lahko to ljubezen daje naprej meni in najinim otrokom, me skusa razumeti, mi stoji ob strani in mi skusa pomagati, da vidim realno sliko. Ker ni custveno vpleten v najin odnos z mamo, mi lahko da cisto realen pogled v zadevo. In vedno, ko imam kakrsnekoli pomisleke mi predstavi realno sliko zadeve in mi s tem zelo pomaga. Tako da moja zavest tocno ve, kaj je prav in kaj ni, problem nastane ponoci, ko se dostikrat zbujam z obcutkom tesnobe, kot da sem naredila nekaj zelo hudega, tako grozno se pocutim. Ko se cisto prebudim in umijem z vodo in spet deluje samo ta moj zavestni del se pocasi spet sestavim in potem nazaj zaspim. Nisem pa nikoli jemala ne antidepresivo niti pomirjeval. Ja, je tezko, sploh ko vidim kaksno mamo in hcerko kako se razumeta, se spostujeta in takrat me stisne pri srcu, da tega nikoli nisem imela in ne bom imela. In takrat se pocutim tako nicvredno in samo, ceprav vem, da nisem nic kriva za to, ceprav vem, da imam moze in otroke, ki me imajo najraje na sveru, bolecina in praznina vseeno ostane.
Zelo te razumem, čeprav je bilo pri nas vse zelo skrito in prefinjeno (npr. ni bilo kričanja, fizičnega nasilja, očitnih zasvojenosti kot je alkohol … ). S partnerjem sva oba iz podobnega okolja (v smislu postaršenja, neempatije …), tako da, midva sva se skupaj učila, če lahko tako rečem. In je bilo veliko nerazumevanja in bolečine in bežanja na obeh straneh. Ja, hudo je, ko se dokončno zaveš, da ne boš za starša nikoli enakovreden odrasli človek, da ne bo razumevanja in opore, da imava bolj ali manj le drug drugega (kar je seveda zelo pomembno, ampak vseeno zaboli- kot praviš tudi ti – ko vidiš kak delujoč odnos med staršem in odraslim otrokom in ti je neznan in veš, da ga zate nikoli ne bo.)
Glede tesnobe dobro poznam to, jaz sem to nekaj časa tlačila, k sreči je bil partner pripravljen mi pomagati, npr. da sem ga lahko ponoči zbudila in se mu zjokala … To so ti umetno vsajeni občutki krivde in odgovornosti za starša (torej postaršenje), za njegovo počutje … Moja zna biti krasna, če hoče in takrat, ko bo prišla tesnoba, se bom vedno (nehote) spominjala samo tistega “dobrega in lepega” in pride še hujša tesnoba in krivda. Takrat mi pomaga tudi ta forum, tudi na mojo temo so mi člani tako odgovorili, da sem začutila oporo in razumevanje. Naučila sem se tudi ne (ali čim manj) reagirati na provokacije (običajno gre za vlogo žrtve, včasih napadalke). In ravno ob njenem vzgledu sem se naučila največ o brezpogojni ljubezni (nekaj pa tudi na terapiji) ko sem videla, kako v resnici “računa”, ali je vnuk priden ali ne, ali ga “lahko ima rada” ali ne … Sem pa rabila več let čudenja in šoka, preden sem ugotovila, za kaj gre. Da sem potem tudi lažje razumela, zakaj pride tesnoba, kadar se mi zdi, da “nisem pridna” … Strah “mama me nima rada” je eden najhujših v človekovem življenju in se ponavadi obrne navznoter “torej nisem v redu, z mano je nekaj narobe, ne z mamo”. In to je to, kar nas potem stiska in tolče še vrsto let. Tu notri je torej treba zdraviti, da se tisto bistvo ali notranji otrok ali kakor to imenujemo – pomiri, pozdravi, kolikor se pač da. Ugotavljam, da čisto zares se najbrž ne da. Neka praznina (kot jo omenjaš) ostaja. Rana ostaja. Lahko pa dosežemo, da je manjša, da ne krvavi več ob vsaki “malenkosti” … Da znamo biti tudi do sebe sočutni (do drugih je lažje, vsaj take so moje izkušnje). Veliko veliko malih korakov, tisočkrat si je treba ponoviti razne besede (npr. nič nisi naredila narobe, obstaja velik in hud razlog, zakaj nerada greš k mami / jo pokličeš …).
Srečno “pot” in ostani z nami, da lažje ostaneš na pravi …
