Pikica46!

Kar nekaj je takšnih mam, vendar se o tem bolj malo govori, ker takoj trčiš na tabuje – mama je ena sama – ona te ima v resnici rada , ker mama je lahko zgolj dobra ( četudi je pošast) …itd.

Zdaj, ko ste se vselile k njej imate priložnost, da spoznate, kdo je v resnici vaša mama in nato ravnate v skaldu s realnostjo, ne vašimi pričakovanji ali iluzijami. Kar je še posebej pomembno, če načrtujete družino, ker se zna zgoditi, da bo imel velke težava tud vaš otrok.

Takšne mame pogosto razdelijo otroke na zlate in grde in zdaj , ko nima več svojega Zlatega blizu sebe, se zna zgoditi, da bo to vlogo določila svojemu novemu vnuku ali vnučki, kar je lahko za otroka izjemno strupeno, ne glede na to, kako zelo ga bo zasipala z “ljubeznijo”. Mord bi se bi bilo dobro pogovoriti tudi z vašim bratom, kako je v resnici živeti z njo in zakaj je on odšel.

To, da vam je govorila, da ste sad posilstva je verjetno laž in kot taka čustvena zloraba otrok. če si boste malo prebrala na forumu pripovedi partnerjev s momster mamo in kako ta ravna z otroci, vam bo hitro jasno, da takšna mama svoje otroke izkorišča za kakrkšne koli že njene potrebe, ne glede na to, da lahko pri tem izredno škoduje otroku. Da blatijo očeta ( ali mamo v primeru, da je oče momster) je precej običajna stvar in pri tem gredo lahko res zelo daleč, celo s groziljivimi lažmi. Zato bi vam svetovala, da se enkrat odkrito pogovorite z očetom, kaj se je v resnici dogajalo in kaj se dogaja in pri tem mu dajte čas da se odpre. Morda je bil res pošast, morda ne, vendar je bolje za vas, da veste, kaj je bilo res.

Da bi videli, kaj se je v resnici dogajalo povprašajte tudi svoje sorodnike in vse ostale, ki so imeli ali imajo stik z vašo družino. Ko sem sama to naredila, sem bila popolnoma šokirana, ker sem odkrila ogromno neresninih zgodb mojih staršev, kot tudi, da so sorodniki in nekateri drugi ljduje v bližini vedeli za zlorabe in kako hudo je, pa se nobenemu ni dalo, da bi ukrepal. ( Kaj bi pa lahko naredili…itd) Pomembno zame pa je bilo, da sem dobila bolj realno sliko družine.

Takšne mame so običajno tako zelo obsedene same s seboj ( edino, kar je pomembno so one same in njihov počutje in potrebe), da niso sposobne videti izven sebe in so sposobne tudi ogroziti svoje otroke, ker se jim to ne zdi nič takega oziroma o tem niti ne razmišljajo, ker so sposobne razmišljati zgolj o sebi .

Zato je na vas, da zaščitite sebe in svoje ( morebitne) otroke. Sama ne bi šla živet z momster staršem tudi če bi vložila v stanovanje vse premoženje in bi si potem morala najeti najemnino, ker vem, kaj to na dolgi rok s seboj prinese in ker se mi zdi škoda življenja zapravljat za večne drame človeka, ki običajno dobesedno posrka ves kisik okoli njega. Resno mislim, raje bi bila na cesti.

Vendar je to , kaj boste v tej situacij naredili vi , vaša odločitev. Zagotovo pa je najbolj pametno, da najprej stvari vidite takšne kot so ( kar je izjemno težko, saj si je težko priznati, da v resnici sploh nimaš mame, oziroma, da te lahko celo zlorablja ali ogroža) in potem raziskati kakšne so strategije preživetja v takšnem okolju in ali ste takšnih strategi sploh sposobni.

Dobro se je tudi zavedati, da je vaša mama sama odgovorna zase in posledice svojih misli in dejanj in da niste vi tista, ki je odgovorna zanjo. Takšne mame običajno otroke že od malega strenirajo, da so oni tisti, ki morajo prevzeti odgovornosti za starše , čeprav bi moralo biti obratno in če je to od malega se tega težko znebiš.- Se pa da.

Preberite si podobne zgodbe na forumu, kako so drugi to rešili in če želite delite z nami vaše izkušnje, pa se bo zagotovo našla kakšna rešitev.

Še to, kako je možno, da brat ni imel težav z njo….

Moram pa povedat, da nisem več razočarana, le tako jeeeznaaaaa – v meni je jeza !!!!

Brat je tudi imel težave, zakaj pa misliš, da žena ni hotela živeti v tej hiši? zakaj misliš, da ti je brat podaril hišo?
Tudi jaz mislim, da tole zidovje ni vredno tvojega zdravja in zdravja tvoje družine. Ti je res vseeno, da otroci rastejo v takem? Misliš, da ne bo od treh otrok eden dovolj labilen, da ga bo dobila na svojo stran?
Če ste do pred parih mesecev živeli nekje drugje, potem ni vraga, da ne bi spet mogli.
Če živiš v okolju, kjer so nepremičnine drage, potem lahko polovico hiše prodaš in imaš kapital za naprej.
Če živiš nekje v vukojebini, pa razmisli, v kolikem času lahko z možem zaslužita 50.000 evrov (za toliko si prodala svoje življenje in življenje družine). Izhajam iz okolja, kjer so nepremičnine relativno poceni. Pa se spomnim mnogih zgodb, kjer so mladi mislili, da so ne vem kaj profitirali in so se tudi bili pripravljeni po 30 let cufat na enem dvorišču zaradi 20 -30-000 evrov? Z energijo, ki so jo pustili tam, bi si že zdavnaj grad postavili.
Ampak v resnici ne gre za denar in zidovje, gre za to, da si mislila, da boš končno dobila mamino ljubezen. Žal ni variante. Samo ne zapravi tiste ljubezni, ki jo zaenkrat še imaš – moža in otrok. Ljubezen partnerja v takih razmerah zelo hitro ugasne. Pri partnerju si kriva ti, saj si ga ti spravila tak položaj.

Pozdravljeni,
bila sem na bounding terapiji. In še individualni. Za začetek je. Vendar imam danes spet tako tesnobo, slabost… tresem se….samo ker vem, da je ona dol. Rada bi napisala komu na privat… nekaj reči. Prosim.

Pozdravljena
Boš morala sama na sebi začet delat. Ker tega strahu ti mi ne moremo odvzet. Predvsem se točno informirat o takšnem razmerju z mamo in pa na splošno, kako takšni ljudje delujejo. Priporočam ti branje tega foruma, na njem boš našla veliko nasvetov tudi glede literature (knjig, spletnih strani). Predvsem se moraš utrdit – dobiti trdo kožo. Drugače pa piši na forum, kar te teži. Vsekakor boš dobila odziv in pomoč – tudi strokovno (s strani Leonide). Pa pojdi ven iz hiše – na sprehod, v knjižnico … Samo, da razmišljaš o čem drugem in se zaposliš – da ne misliš na to, da je ona v hiši itd.
Lp Bertolina

Pozdravljeni. V popolnosti se strinjam z vsemi nasveti, predlogi in opozorili, ki jih posredujete Pikici46. Res je na forumu že zelo veliko napisanega o fenomenu patoloških mater (tudi očetov) in tudi na številnih mestih navedena in citirana strokovna literatura ki je ljudem v pomoč pri rezanju spon s patološkimi starši. Vredno prebrati vse od začetka do konca, da se preveč ne ponavljamo.

Pomembno je opozorilo Brat in težave: “Tudi jaz mislim, da tole zidovje ni vredno tvojega zdravja in zdravja tvoje družine. Ti je res vseeno, da otroci rastejo v takem? Misliš, da ne bo od treh otrok eden dovolj labilen, da ga bo dobila na svojo stran?” Vsekakor je opozorilo sila na mestu, saj so tudi vnuki podvrženi raznim škodljivim manipulacijam in vsekakor jim ni v korist, da se jih sili imeti stike s starimi starši, če tega ne želijo in se temu upirajo – na ta način ne upoštevate njihovih čustev, ne spoštujete njihovih želja in ponavljate vzorec svojih staršev. V sklop naših dosedanjih razmišljanj in dognanj se po mojem mnenju lepo umešča tudi razmišljanje o posesivnih materah dr. Katarine Kompan Erzar: “Da lahko odideš od matere, jo moraš najprej imeti.” Morda se sliši paradoksalno, ampak otrok posesivne matere je brez matere. Je”sirota” in hkrati starš lastni materi. Posesivna mati je v čustvenem smislu ostala na stopnji otroka, zato mu ni sposobna nuditi brezpogojne in nesebične materinske ljubezni. Pri njeni dušeči ljubezni gre le za zadovoljevanje lastnih potreb. Tudi posesivna mati je bila kot otrok sirota v fizičnem in / ali čustvenem pomenu besede. Njene otroške potrebe po varnosti, ljubljenosti, pripadnosti in zrcaljenju v otroštvu niso bile zadovoljene. Zato živi z velikim občutkom praznine. Ko dobi otroka, nezavedno čuti, da bo zdaj vse drugače. Končno bo imela nekoga, ki jo bo brezpogojno ljubil in bo samo njen. Tako dobimo obrnjeno situacijo: otroka, ki skrbi za mamo. To pa je za zanj seveda breme, ki ga ne more nositi.
Ker nagonsko čuti, da brez matere fizično ne more preživeti, streže njenim potrebam. To počne za ceno lastnega razvoja. Ker pa noben otrok ne more zadovoljiti materinih otroških potreb, ostane ta nenehno nepotešena in zato konstantno odvisna od otroka.

Tudi otrok ostaja čustveno priklenjen na mamo, ker nezavedno upa, da bo nekoč od nje dobil tisto, kar mu pripada: pravo materinsko ljubezen. Tako se ta patološki odnos lahko vleče še daleč v otrokovo odraslo dobo in materino starost. Takrat posesivna mama uporablja različne kontrolne strategije kot so: zasliševanje, kritika partnerja, vzgoje otrok, pretirano dajanje nasvetov, vzbujanje slabe vesti, zatekanje v bolezen in / ali nemoč, pretirana ustrežljivost in podobno.

Kako pa se osvobodimo vpliva posesivne matere?

Prvi korak je zavedanje in trdna odločitev, da boste vzeli življenje v svoje roke. Potem med seboj in materjo postavite zdrave meje. Najbolje, da napišete seznam tistih njenih dejanj, ki jih občutite kot vsiljevanje ali pa vam enostavno pobirajo energijo. Če naprimer zahteva, da hodite vsako nedeljo k njej na kosilo, vam pa to ne ustreza, ji to tudi jasno povejte. Vi ste tisti, ki se boste sproti odločali, kako boste upravljali z vašim časom. Če na primer kritizira vašega partnerja, jo prekinite in ji jasno povejte, da do tega nima nobene pravice. Sprva bo seveda težko, najverjetneje boste občutili krivdo, vendar je to edini način, da prekinete to patološko navezanost. Pojavila se bo tudi žalost, saj se boste morali posloviti od ideje, da bodo vaše otroške potrebe kdaj izpolnjene. Vendar se zavedajte, da niste več mali fantek / punčka, pač pa odrasla oseba, ki ima moč, da si ustvari srečno odraslo življenje. Pri predelovanju težkih občutkov, vam bo dobrodošla pomoč psihoterapevta.

Ko vam bo uspelo prekiniti ta največkrat medgeneracijski vzorec, se boste počutili samozavestne in osvobojene. Tudi, če ste stari že petdeset let, boste šele takrat resnično odrasli. Osvobodili pa ne boste le sebe, ampak tudi svoje otroke, saj jim ne bo treba ponavljati vaše zgodovine.

Leonida

Spoštovana Pikica, simptomi ravnanja vaše matere nakazujejo na prisotnost osebnostne motnje, posesivnost pa je le eden pogostejših simptomov mejne osebnostne motnje. V prejšnjem opisu Kompan Erzarjeve je dobro opisano čustvovanje tovrstnih mater in njihovo škodljivo ravnanje do svojih otrok, zato da razumemo notranjo dinamiko teh oseb in začnemo spoznavati naše notranje vzvode, ki so se tekom patološkega odnosa gradili, in nam v odraslosti preprečujejo vzpostaviti odrasel in zrel odnos do lastnih staršev. Razumevanje samega sebe je pomembno pri načrtovanju spreminjanja samega sebe – zakaj se vedem, tako kot se vedem? Zakaj dopuščam da se derejo name in sem tiho?ipd….
Znano je, da sta glavni značilnosti mejne osebnostne motnje impulzivnost in izrazita nestabilnost. Za osebe s to motnjo je značilno, da nenehno nihajo v razpoloženju, interesnih sferah in medsebojnih odnosih. Nihanja v razpoloženju so lahko silovita – po obdobju normalnega čustvenega odzivanja nenadoma nastopi obdobje intenzivne žalosti, potrtosti in tesnobe. Izjemno neugodna pa so zelo pogosta obdobja neobvladljive jeze, besa…. kar je najpogosteje ciljano na njihove najbližje, katere znajo zelo prizadeti….tako kot vas, dokler se ne boste odločno in sistematično lotili reševanja te težave – številni dosedanji odgovori podani na tem forumu so sila dragoceni in izjemno uporabni – potrebna je še volja in energija in resnična želja po spremembi. Srečno, Leonida

Za osebe z MOM je značilno tudi prisotnost strahu pred samoto, naj si bo le trenutno prisoten trenutno ali pa je življenjski spremljevalec osebe z MOM, je močno gonilo vedenja, ki pogosto vodi v nadzorovanje bližnjih, v posesivnost in izbruhe ljubosumja

Spoštovana Pikica, simptomi ravnanja vaše matere nakazujejo na prisotnost osebnostne motnje, posesivnost pa je le eden pogostejših simptomov mejne osebnostne motnje. V prejšnjem opisu Kompan Erzarjeve je dobro opisano čustvovanje tovrstnih mater in njihovo škodljivo ravnanje do svojih otrok, zato da razumemo notranjo dinamiko teh oseb in začnemo spoznavati naše notranje vzvode, ki so se tekom patološkega odnosa gradili, in nam v odraslosti preprečujejo vzpostaviti odrasel in zrel odnos do lastnih staršev. Razumevanje samega sebe je pomembno pri načrtovanju spreminjanja samega sebe – zakaj se vedem, tako kot se vedem? Zakaj dopuščam da se derejo name in sem tiho?ipd….
Znano je, da sta glavni značilnosti mejne osebnostne motnje impulzivnost in izrazita nestabilnost. Za osebe s to motnjo je značilno, da nenehno nihajo v razpoloženju, interesnih sferah in medsebojnih odnosih. Nihanja v razpoloženju so lahko silovita – po obdobju normalnega čustvenega odzivanja nenadoma nastopi obdobje intenzivne žalosti, potrtosti in tesnobe. Izjemno neugodna pa so zelo pogosta obdobja neobvladljive jeze, besa…. kar je najpogosteje ciljano na njihove najbližje, katere znajo zelo prizadeti….tako kot vas, dokler se ne boste odločno in sistematično lotili reševanja te težave – številni dosedanji odgovori podani na tem forumu so sila dragoceni in izjemno uporabni – potrebna je še volja in energija in resnična želja po spremembi. Srečno, Leonida

Mislim, da morate nemudoma zapustiti dom, vaš psihični mir tudi nekaj stane. Pomislite na otroke, kaj gledajo, kaj poslušajo, predvsem kako dovolite da ljuba mama pometa z vami, atijem, verjetno tudi njimi…
Pa ko se odselite, nikar preveč stikov z njo. Ni treba vedno vrat odpret pa vedno telefon dvignit!

Medouhec, otrok momovca, ki že 4 leta nima več stikov z domačimi in zdaj živi skoraj brez dram 😀

Medouhec, pozdravljen – vašemu konkretnemu, jasnemu zapisu ni kaj dodati, soglašam v celoti in vam še naprej privoščim mirno življenje brez dram – čestitam! Leonida

Medouhec bravo! Tudi sama otrok borderline mame in narcističnega očeta in vem, kako težko je izstopiti ( četudi nista v bližini…).

Pikica46, posesivnost se izraža v tem, da imaš nekoga za svojo last, si prepričan, da je on odgovoren za tvoja čustva in stanja, da se mora on spremeniti, da bo tebi bolje, mora on početi točno to, kar ti meniš, da je prav. Skratka, posesivnež srka energijo iz drugega, pa naj bo to s pretirano “prijaznostjo”, nadzorom, čustvenimi dramami…itd. Posesivnež ne dovoli, da bi tisti drugi imel drugačne poglede, mnenja, čustva, kot pa posesivnež meni, da bi jih moral imeti. Tako, da jaz bi se kar strinjala z dr. Zalokar, da je tvoja mati hudo posesivna, saj od vas zahteva, da se vedno in ves čas, tako s pozitinim, kot negativnim vrtite okoli nje.

Kako zelo daleč pa sega ta posesivnost boste pa odkrila, ko se boste prvič odločala, da bi živela po svoje ali na svojem in še posebej, če boste mislila resno Takrat boste okrili, kako daleč je pripravljena iti, da bi vas zadržala točno tam, kjer meni, da bi morali biti . Ob njej in vedno njej na voljo, ne glede na to, v kakšne stanju je in kaj v tistem trenutku čuti do vas.

V vsakem primeru pa dobri nasveti: napišite, česa več ne zmorete in nočete trpeti, postavite meje, ne obupajte in ne popuščajte ( niti za milimeter, ker potem je še huje) , to je podoben proces, kot vzgoja nekaj let starega otroka, ki ima napade trme. IN če se bodo zadave preveč zaostrile ali boste imeli občutek, da ne zmorete, pojdite stran. Noben evro za najemnino ni vržen stran, če lahko tako pridete do svojega miru in miru za vašo družino in še posebej, če lahko s tem omogočite otrokom normalno otroštvo, da se veriga ne bo nadaljevala še v druge generacije, če ne drugače tako, da bo vsaj enega od njih spravila pod svoj vpliv in začela mešati štrene,

No, tudi odmik ni pomagal, sedaj nisem več njena hči. Toliko sovraštva nisem še doživela.
Kako si pomagat čez?

HVALA LP

Spoštovana Pikica46, ne razumem natančno, kaj ste mislili s “kako si pomagat čez”. Sklepam,ker se to ob prekinitvah stikov zelo pogosto dogaja, da se soočate z občutki krivde, slabe vesti, dvomite, se sprašujete o pravilnosti odločitve ipd….vsi ti občutki in misli so sila pogosti spremljevalec rezanja spon – so tudi tako močni, človeka povsem preplavljajo, da se nekateri med njimi vračajo nazaj v patološke odnose. Kot pravita strokovnjaka Mason in Kreger (stop walking on eggshells), OSTANITE OSREDOTOČENI IN BODITE POZORNI NA SVOJE MEJE. Ne pustite se ujeti v obtoževanja očitke, nemogoče zahteve in kritike; poskusite ohranjati svoje videnje realnosti ne oziraje se na to, kaj “govorijo” občutki. Le-ti, v jeziku transakcijske analize, izvirajo iz t.i. ego stanja otroka, vi pa ste sedaj na poti izgradnje odraslega ego stanja.Naša ego stanja so pomemben in pogosto uporabljen koncept v psihoterapiji, ki nam pomaga razločevati med različnimi stanji v nas. Življenjski skript je zgodba našega življenja, ki smo jo napisali v zgodnjem otroštvu, ko smo si poskusili odgovoriti na vprašanja kakšni smo mi, kakšni so drugi, kakšen je svet in na kakšen način je vredno živeti življenje. Zgodbo smo ”napisali” na podlagi naših zgodnjih odločitev o strategiji preživetja v sovražnem svetu. Na vsebino našega skripta so v veliki meri vplivali tudi naši starši s svojimi stališči in vrednotami.
Kot odrasli se ne zavedamo več našega življenjskega načrta, a mu kljub temu zvesto sledimo vse do konca. Analiza življenjskega skripta nam ponudi odgovor na vprašanje, kako smo postali taki, kakršni smo. Ta vpogled nam omogoči spreminjanje življenjskih odločitev, ki smo jih sprejeli, ko smo bili premajhni za zavest o tem, da imamo na razpolago več možnosti.
Poznavanje, zaznavanje in povezovanje ego stanj nam omogoča, da lažje razumemo in podpremo tako sebe kot tudi druge, da ozaveščamo in se zavestno odločamo kakšni želimo biti kar nas vodi h kvalitetnejšemu življenju in zadovoljujočim odnosom!

Zato vam sedaj priporočam ogromno branja ustrezne literature, pišite nam o svojih občutkih,razmišljanjih – vendar se trudite osredotočati na videnje in oceno objektivne realnosti (odrasli) in ne na neprijetne občutke (otrok). Vse dobro vam želim, Leonida

Pikica 46, pozdravljena!
»No, tudi odmik ni pomagal, sedaj nisem več njena hči. Toliko sovraštva nisem še doživela.
Kako si pomagat čez?«, si zapisala.
Popolnoma te razumem. Odmik je premalo, če še vedno ostanemo ujeti v njihovem svetu in njihovih sporočilih. Ravno zato je nujno, da fizično odidemo od take osebe, da lahko v miru iščemo sebe…
Včasih je potrebno veliko let, predno dojamemo svoja zmotna prepričanja o tem, da imamo ob sebi ljubečo mater ali kakšno drugo ljubečo osebo, ki to še zdaleč ni. In to kljub dejstvom, ki se nam v odnosu z njo dogajajo. Naša zaslepljenost in iluzije so včasih brezmejne. Kar so nam govorili v otroštvu in kar nam sporoča naša kultura, žal ni vedno resnica. Zelo boleče je lahko spoznanje, da matere v bistvu nikoli nisi imela in da je bila le naša biološka roditeljica. Mi pa smo bili na nek način njena posest, ki bi se morala obnašati tako, kot le ona misli, da je prav. Problem je v tem, da s tem prepričanjem živimo od otroštva in mislimo, da ne bomo preživeli, če bi se soočili z dejansko resnico. Zgodi se lahko, da leta »brcamo« v prazno in hočemo kar nekaj izsiliti, kar ni in kar nikoli ni bilo…
Veliko sporočil o materi si napisala, ki jasno razodevajo, da je bila mati za vse bližnje zelo problematična oziroma strupena oseba. Dejstva so pomembna in ne kaj si mi mislimo o tem kako naj bi bilo…
Nek predhodnik (»brat in težave«) ti je jasno razodel, zakaj je odšel brat in ti podaril polovico hiše. K sreči je imel ob sebi ženo, ki mu je pomagala razodeti resnico. Zapisano je vsekakor vredno velike pozornosti, da bi lažje dojela, kaj se dogaja tudi s teboj in s sestro. Po zapisanem mislim, da je sestra nekoliko na boljšem…
Za boljše razumevanje si na primer poišči nek primer problematične matere ali problematičnega očeta iz bližnje okolice. Zagotovo so podobni primeri, ki bodejo v oči in poskušaj dojeti kaj se tam dogaja. Tudi veliko postov na tem forumu je napisanih na podobno temo. Predlagam ti, da jih skrbno prebereš in poizkušaš najti v njih tudi sebe…
Že s tem, ko boš vse to prebrala, se ne boš več ukvarjala z mislijo, da nisi več njena hči in z njenim sovraštvom… Izrečeno ničesar ne pove o tebi, temveč veliko pove o njej. Pač, njen krut način izsiljevanja, ki mu nasedaš in ki ti po vsej verjetnosti vzbuja občutke krivde. Njena razmišljanja so izključno njen problem, tvoja razmišljanja pa so tvoj problem. Namesto nje ne moreš živeti, kot tudi ona ne more namesto tebe…
Zaradi naših napačnih, velikokrat ponotranjenih prepričanj in napačnih vzorcev, ki smo se jih navzeli v otroštvu, si velikokrat delamo veliko škode in ob tem močno trpimo. Obstaja možnost, da si poiščeš res ustreznega terapevta, ki te bo postopno soočal z napačnim pogledom na svet…
Upam, da ti je po zapisanem vsega le dovolj. Sedaj je čas, da iščeš rešitev izključno le za sebe.
Torej akcija: Med drugim bi ti najprej predlagala, da si prebereš vse poste tega foruma, vključno z moškimi, ki so imeli problematične ženske in posledično temu problematične matere svojih otrok… Morda boš v zapisanem našla izhod za sebe. Dokler se v mislih in na sploh ukvarjamo z njimi, nevede zanemarjamo sebe in ob tem trpimo. Zapisane je tudi kar nekaj zelo zanimive literature na to temo.
Poleg branja tovrstne literature, bi ti predlagala, da si poiščeš literaturo s področja EFT tehnike in se po možnosti pridružiš EFT skupini, z ustreznim vodjem EFT tehnike. EFT tehnika ti lahko odločilno pomaga pri preseganju travm in ko se je navadiš, jo lahko izvajaš sama .
O naših napačnih prepričanjih med drugim tudi zelo nazorno piše v svojih knjigah Byron Katie »Ljubiti življenje takšno kot je« in posebej ti priporočam »Potrebujem tvojo ljubezen – je to res?«
Toliko za enkrat. Tako mislim in tako je moje mnenje. Mogoče boš kaj primernega našla za sebe. In ostani z nami še naprej. Lp Odmev

Zopet bom napisala le osebno mnenje, kako zadeve jaz vidim. Mislim, da ni potreno prav nobene panike, saj se razen opisane drame, se ni ničesar od izrečenega še zgodilo. Do tožb je še čas in boste o tem lahko razmišljale, ko bodo in če sploh bodo… Mislim, da bodo mater zdravniki pomirili in jo dobro oskrbeli. Lahko, da je mati bolana in živčna, vendar ji zato pač ni potrebno delati dram, iskati krivdo v vaju in groziti. Naj mi bo oproščeno: pač eden od uspešnih manevrov vzbujanja občutkov krivde in, da bi vas pripravila, da bo po njenem….
V kolikor zadeve podcenjujem in je stvar bistveno bolj resna, kot jo jaz vidim, bi jaz zadevo pač prepustila, naj se zgodi, kar se pač mora zgoditi. Kaj pa lahko storite? Tudi na smrt svojih staršev moramo biti pripravljeni. Če je materina želja po kaznovanju in, da s sestro ne smeta na pogreb, jo bosta pač morale spoštovati.
Važno je kakšna sporočila do svojih bližnjih nosimo v srcu in ni nujno, da jih moramo nav- zven tudi vedno pokazati. V upanju, da bo vse dobro, lp Odmev

Ne vem zakaj mi zapisa ni uspelo poslati, zato pišem znova… Zapisalo se mi je nekako takole: predvsem nobene panike, saj se ničesar od zapisanega še ni zgodilo. Razen to, da je mati v bolnišnici. Zdravniki jo bodo zagotovo dobro oskrbeli. Lahko, da je tvoja mati res bolnik in potrebna pomoči, vendar so njene grožnje nepotrebne. Bolnik običajno najprej išče kako bo ozdravel, ne pa kako se bo komu maščeval. Po mojem mnenju, pač ena od pričakovanih dram iskanja krivcev in zbujanja občutkov krivde…
Do morebitne tožbe je tudi še dolga pot in imata dovolj časa za razmišljanje, če bo to sploh potrebno…
V kolikor zadeve nisem dojela dovolj resno in je mati na tem, da umre, se bosta morale sprijazniti tudi z njeno smrtjo. Končno se lahko tudi to zgodi. Jaz sem mnenja, da se to ne bo zugodilo. Vsi se moramo enkrat sprijazniti s smrtjo svojih staršev in celo s svojo… Če je bil njen cilj v maščevanju, da vama s sestro prepove, da ne gresta na njen pogreb, ga bosta pač morale spoštovati. Odnos do bližnjih nosimo v srcu in nam ni potrebno to vedno kazati tudi navzven. V upanju, da bo vse dobro lp Odmev

kako? Če ona umre, si ti kriva, in ti ne smes na pogreb?
ultimativno kaznovanje, ze ko si v grobu, samo da se nekaj storis grdega otroku, ceprav sam niti vec migniti s prstom ne mores?

vem da ni smesno, ampak mi gre na smeh.

Skusajte se malo odmakniti, tako ene 5 korakov od zaslona, potem pa v mislih še ene 10 metrov. potem pomislite, kako bi izgledalo, da vi sedaj padete v neke zdravstvene tezave (čemur se ne bi cudil), in bi za to, ker ste dobili raka, iz vsega zakljucili, da je za to kriva mama in njeno obnasanje in da ji ne dovolite, da vas se kdaj poklice ali da pride na pogreb, itak pa imate samo se 3 mesece zivljenja?
bi bila v tem kaka logika?? da zavrnete osebo, “ki vas ima rada, ki vas je rodila in vam zeli samo dobro? in jo na tak nacin kaznujete?

Tak način obnasanje vase mame mi kaze na globoke zamere, jezo, nezrelo osebo, ki ne zna osmisliti osnovnih stvari v zivljenju in odgovornost samo prelaga na druge. Obenem sama ni kriva nic. S takimi osebami se ne da vstopati v pozitivne odnose. Pač ne.
Ona je kot nekdo, ki popije strup, ker je na nekoga tako hud, in misli, da bo zaradi tega oni drug umrl. S to svojo jezo in zamero dela največ škode – sami sebi. IN – vi zanjo niste odgovorni, sama je.

lp in mirne živce želim
SVO

Spomnim se, ko sem bila stara ene – ne vem – šest, sedem let?
In mi starši nečesa niso pustili, kar sem si blazno želela. Živo se spominjam, kako sem objokana ležala v postelji in si domišljala, kako “bom kar umrla in potem jim bo pa hudo”.
Kako sem sfantazirala vse, od tega, kako bodo jokali, do pogreba in seveda prevsem do tega, da bi rekli “oh če bi pa to vedeli, bi ji pa pustili to in to” :))))
Potem to prerasteš. Odrasteš.
Tvoja mama pa ni.
To je razvajeno bitje, ki je vajeno, da je vse po njenem, ona to vidi kot svojo PRAVICO in ko se nekdo upre, udari z vsemi topovi.
Kar umrla bo? Od česa pa? Živcev?
In vam bo žal da ste bili taki in da je niste ubogali, kot je njena PRAVICA?
Začni jo jemati točno tako – kot razvajenega otroka, ki trmari. Kaj naredimo s takim otrokom? Pokažemo mu, da s cepetanjem ne doseže ničesar in da bo treba spremeniti vedenje, če bo kaj hotel. Sprejmi, da si TI zdaj odrasla v tem odnosu in da si TI tista, ki imaš
moč odločanja, kako bodo vaši odnosi potekali.
Če ona to sprejme, fajn. Če pa ne, potem NISI TI ZA TO KRIVA.

hvala 🙁