Re: Kaj je to mejna osebnostna motnja in ali se tiče tudi vas

Pozdravljeni,

Stara sem 35 let in ze 6 let vem da je nekaj “narobe” z mano. Da imam v sebi neke cudne vzorce zaradi katerih mi je logicno da je moj fant non stoo z mano, da cimvec (vse) delava skupaj, da ko nisva skupaj ga klicarim po tel. itd itd itd. Vem iz kje izvirajo tej vzorci, vem da imam nenormalno potrebo po pozornosti (kakrsnikoli – pozitivni ali negativni), vem da z mojim obnasanjem ga odbijam in utesnjujem. Vsega tega se razumsko zavedam ampak nagon (vzorci) bruhajo ven. No, prejsnji teden sem spoznala da tako obnasanje je motnja in da ima svoje ime. In ko sem o tej motnji zacela brati se mi je zavrtel celoten film o mojih preteklih odnosih in sem koncno doumela zakaj je bilo kot je bilo. V bistvu mi je branje o MOM odprlo oci da tako kot sem zivela do sedaj NI logicno saj imam problem za katerega nisem vedela da ga imam. No, ker ne bezim od sebe, ker me ni strah iti se globlje, ker sem ze veliko kopala brez da sem dejansko vedela da odpiram pot odkopu bolnega vzorca mi je zdaj jasno da se ZELIM tega “resit”.

Kako? ko ti je znano zakaj, ko ves da “ja”, ko ves da “zdaj”, sprasujem kako? kam se obrniti? kdo je strokovnjak na podrocju?

Pozdravljena Ana35
Dobrodošla na našem forumu! Veseli me, da si pripravljena svoja občutja deliti z nami!
Zelo dobro je, da se svojih težav razumsko zavedaš, da si kritična do sebe. To je nedvomno prvi korak, ki ga moraš narediti, če želiš kaj narediti na sebi. Iz prebranega je težko oceniti, če pri tebi gre za pravo MOM, saj mislim, da se vzorci, ki jih opisuješ do neke mere pojavljajo pri marsikomu izmed nas. Najbrž je težko ločiti zdravo navezanost na partnerja od tiste, ki ima na zvezo destruktivne posledice. Ampak diagnoza sama tu niti ni tako pomembna. Moj skromni nasvet bi bil, da si poskušaš namerno vsak dan vzeti čas samo zase. Da poskušaš najti stvari, ki te veselijo neodvisno od fanta. Poleg tega so v tvojem življenju tudi drugi ljudje..prepričana sem, da bi ti družba zabavne prijateljice na kavi, na pilatesu ali pri nakupovanju oblačil pomagala vsaj za kakšno urico pozabiti na tvojega dragega…urice preživete z njim pa bodo po vsem tem še slajše!
Nenazadnje bi tudi tebi priporočila branje literature kot je ‘I hate you, don’t leave me’ (Jerold J. Kreisman, Hal Straus), Ne stopajte več po prstih (Paul T. Mason, Randi Kreger), Get me out of here (Rachel Reiland). V naprej pa te vabim da se na naš forum obrneš s konkretnimi vprašanji, saj sta ti s terapevtskimi nasveti na voljo tudi strokovnjakinji na tem področju.
Veliko potrpežljivosti in vztrajnosti ti želim!

LP

VidaLIna

Ciao VidaLinda,
hvala za tvoj odgovor. Mal se smejckam, ker si dala pametno opazko glede na to da nisem omenjala konkretnih vzorcev. Menim da bo po tokratnem branju bistveno lazje zarbrat da ze celo zivljenje nosim v sebi MOM. Kar sledi je spoznanje oz zavedanje da nekaj ni bilo prav po tem ko sem odkrila clanek o MOM, do takrat je bilo moje obnasanje meni zelo logicno in samoumevno.
– samoumevno mi je bilo da sva cel dan skupaj (delo je to omogocilo), pocet vse skupaj; sprehajanje psov, nakupovanje za oba, nakupovanje ko je slo samo za moje potrebe, doma biti skupaj, it kamorkoli vn skupaj, it do njegovih strank skupaj (“bom pac pocakala v avtu”), skupaj na obisk starsev (tudi ko ni bilo potrebno npr) itd itd itd
– ce se je zgodilo da nisva skupaj sem klicarla po tel “sam tako da te slisim”… ker v moji glavi je bil vzorec sledec – “ga poklicem ker ce ne bo pozabu name, ne bo mislu name in to zato ker me nima rad in mu ne pomenim dosti, zato ga poklicem da ga spomnem da sem tu” Zdaj to pisem z veliko sproscenostjo in brez sramu ker je to moja resnica. To je moj globok vzorec. Tako se pac pocutim vsakic ko sem sama (ko ni partnerja fizicno ob meni… oz tudi prijateljic). Zato tudi ko je delal sem ga klicarla da vidim kdaj pride. En stavek sem mu rekla ki si ga je zapomnu in mu ni bil jasen. On je meni reku “Ma Ana delam pilek.. ne hodim ven, se ne k***** okoli, ne popivam.. delam pac.” in moj odgovor je bil “meni je popolnoma vseeno ali delas ali se k*****, meni je isto, ker dejstvo je da nisi z mano”
– da ne omenjam to da sva zivela na moj racun, ker samo da imam nekoga v hisi mi je bilo okej… jaz nisem videla da je bilo “narobe” da skrbim in prezivljam oba … se zdej ne vidim nic napacnega v tem.

Vse to in se marsikaj mi je zdaj jasno, in ko se zavedas problema in imas zeljo ga resit si ze 3/4 poti naredu.

Ce pomislim nazaj, na moja prejsnja razmerja se spomnem enega dogodka, ki je bil prvi “klik” da so moji vzorci morda nezdravi… Z bivsim deckom sva se zbudila in se pripravljana na nov dan ko mi rece da gre na poslovni sestanke. Meni je bilo logicno da grem z njim in seveda to izrazim in zelo logicno mi rece “ne”. Jaz v jok, histericen jok da zakaj ne morem z njim. Njemu ni bilo jasno nic, od kje solze, zakaj solze, zakaj zelja iti z njim na sestanek??!!” Tudi meni ni bilo jasno od kje solze ampka enostavno jaz sem hotla z njim pa makar ga pocakala v avtu. Se zdej se spomnem njegovega izraza na obrazu, izraz ko ti ni nic jasno in ne mores razumeta da to kar se ti dogaja, se ti dejansko dogaja.

No, to so delcki moje zgodbe…. trenutno mi je najvecja zelja da takih zadev ne pomovim vec. 🙂

Pozdravljeni,
mene pa zanima naslednje. Moj partner s katerim živim že sedem let in imava 5.letnega fantka, ima zelo posesivno mamo, ki uporablja vse taktike možne, da bi vplivala nanj( od žrtve do napadalca). Ko ji je po najinih hudih prepirih, saj je partner” živel za njo v glavi”, dejal,da ga obsoja in muči že celo življenje s sabo in če lahko razloži zakaj, je ni več..že dve leti. Pošilja svoje vojake ( brata, njeno mamo, prej tudi moža), da nam vsake toliko vzbuja slabo vest in to je vse. Žal mi je, da otrok nima starih staršev.Kaj storiti? Druga težava pa je v tam, da je partner ogrožen od žensk..ne vem ali zaradi svoje matere ali česarkoli drugega, gre za to, da je le racionalno prisoten v družini in še to le tako, da čaka na navodila. Čustveno je odklopljen. In tudi do tujih naključnih žensk ( na dvorišču itd. ) se čuti ogrožnega, govori, da vdirajo v njegov osebni prostor it( seveda če ga vprašam in mu težim, sicer se vede kot, da nič res..). Ker je z njim nemogoče govoriti, se takoj odmakne in beži, imam jaz že prave border linerske izpade, saj kričim in težim, pričakujem odzivnost, on pa se umika in ignorira, kar zre kot, da nič ni ali pa reče,d a ni res…Ničesar ne pove, nič mu ni hudo, žal ali karkoli drugega, celo prezira in je poln prekrite jeze.. Zdaj pa me zanima naslednje..ali sem jaz že nora in motena in pretirano občutljiva ali kaj:Skratka v tako čudnem, odtujenem, prestrašenem, hladnem in oteženem vzdušju je težko živeti. Partner prizna edino,da nima nobene empatije do nikogar, da ga recimo ljudje ne zanimajo in jih kar prezira, ženske še najbolj in tudi, ko se vede čudno in ga vprašam zakaj, mi odgovori, da se ne, da nič ne ve o tem itd.Naj povem, da ima svoje podjetje, sam, brez sodelavcev, torej je brez stikov z ljudmi in je zelo uspešen, kar mu daje neko moč ali steber s katerim se brani in gleda zviška na vse druge. Meni se že kar malo blede..ne vem ali se mi meša ali je res…sem popolnoma izčrpana in polna strahov…skrbi me za sinka, ker se bojim, da bo posvojil to vzdušje, da bo prikrajšan za stare starše, da bo enako sovražil , se bal ljudi itd. Namreč sinek je zelo občutljiv in nežen. Veliko stvari sem odprla..vem. Morada svetujte kaj, kar bi nam kot družini koristilo, da pridemo do odgovorov? Jaz namreč nočem več živeti v takem krču..ne morem.
Hvala vam za pomoč
Aleks

Odgovarjam v imeni Maje smrdu:

Pozdravljeni!
Kakor opisujete moža, se zdi takšna čustvena odmaknjenost, morda celo hladnost in težave pri vzpostavljanju empatije kar njegova osebnostna lastnost. Za te pa je značilno, da so precej močno ukoreninjene in da če jih želimo spremeniti, si jih moramo najprej priznati potem pa nas morajo motiti tako močno, da si jih želimo spremeniti ter imeti pogum vztrajati pri temu, sicer ostanemo na istem. In kot kaže vaš mož ni naredil še prvega koraka, ki je dejansko najtežji. Brez njegovega uvida pa žal ne morete narediti ničesar. Kljub temu pa je očitno partner pripravljen narediti kaj za vajin odnos, glede na to, da se je postavil mami po robu in da pri temu tudi vztraja. Sicer bi vama svetovala partnersko terapijo, če bi bil mož pripravljen sodelovati.

Kar se tiče vaših čustvenih izbruhov, so najverjetneje povezani z vašimi pričakovanji, da ga želite spremeniti in ko ne dobite želenega odgovora od njega, postanete verjetno hkrati jezna in obupana. Vi se očitno zelo trudite in čutite, da ste izčrpala svoje zmožnosti, postajate vedno bolj napeta in razdražljiva,kar tudi škodi odnosu. Zanima me,če je bil mož kdaj drugačen, zakaj ste se odločili za odnos z njim? Ali lahko razmislite, če vi v kakšnih situacijah preveč pričakujete od njega ali če prehitro vzkipite, torej če lahko najdete del za takšno (ne)funkcioniranje tudi pri sebi?

Za otroke ni takšen problem, če so prikrajšani za stare starše, je pa pomembno kakšna sta starša do otroka. Glede na to, da ste opisali sina kot nežnega in občutljivega, očitno nima enakih osebnostnih značilnosti kot vaš mož, zato se ni za bati, da bi mu postal podoben. Lahko pa se nanj prenesejo občutki strahu in negotovosti. Tu lahko marsikaj naredite vi, da ko boste z njim, bodite čim bolj sproščena – takrat dajte moža in njegove odnose na stran in bodite v celoti samo z otrokom. Z možem pa tudi spregovorite, da sinu nakloni toplino (kolikor mu jo je sposoben) in spodbudo.

Upam, da vam napisano za začetek odpre možnosti in ideje.

Z lepimi željami,

Maja Smrdu

Pozdravljeni!

Pred kratkim sem prebrala članek o MOM in v opisih prepoznala vedenje svoje mame. Od kar pomnim ni z nobeno stvarjo zadovoljna. Ne z našim očetom, ne z nami tremi otroci, ne svojo zaposlivijo… Nenehno nas primerja z drugimi in govori nam in znancem kako zanič smo. Ne spomnim se, da bi kakšno stvar, ki sem jo naredila pohvalila. Vedno je vse črno in zanič, kljub temu, da ji vsi poiskušamo maksimalno ustreči in slediti njenim željam. Za vsako slabo stvar, ki se ji zgodi krivi druge – najpogosteje očeta. Vedno se prikaže kot žrtev. Je zelo živčen človek. Neprestano niha v razpoloženju in ima nenadne napade žalosti, ki jih povzroči neka malenkost. Vsak veseli dogodek ji uspe pokvariti s svojim obnašanjem. S takšno osebo je izredno naporno živeti, še posebno je bilo naporno v obdobju moje pubertete, ko sem pri njej za manj iskala oporo in kakšno spodbudno besedo. Mučijo jo migrene, ki se pojavljajo vsak mesec. Ima tudi kopico drugih zdravstvenih problemov, ki se kar množijo, a zdravniški pregledi nikoli ne pokažejo, da bi bilo kaj narobe. Ostali družinski člani smo nenehno pod pritiskom in bi naredili vse za ljubi mir. Oče se je zatopil v delo in je bolj malo doma. Otroci smo čez teden na študiju v Ljubljani in nas velikokrat pokliče brez razloga. Radi bi ji pomagali, ker jo imamo vseeno radi pa ne vemo kako. Prosim za nasvet kako naj postopamo, kako naj se obnašamo do nje.

Hvala za odgovor!