Re: Bulimija in jaz
Tatjana!!!
RES JE GROZNO VSAK DAN SE SUKATI V ZAČARANEM KROGU,PRIPRAVLJENA SEM DELATI NA SEBI,HODITI NA POGOVORE IN SVETOVANJA,PRIHAJAM IZ OKOLICE MB, VSAKODNEVNA POMOČ BI BILA ZELO TEŽKA ZAME,,,SLUŽBA MI TEGA NE BI DOPUČALA,,,ZAPOSLENA SEM NA DOMAČI FIRMI IN KER SO RAZMERE NEMOGOČE DOMA,NEVEM KAJ BI REKLA KO ME NE BI BILO,PRIPRAVLJENA SEM VLOŽITI VSO ENERGIJO VSE MOČI KI JIH ŠE IMAM DA BI MI USPELO,BOJIM SE LE DA SAMA NE BOM ZMOGLA,,KAJ BO KO BOM PRIŠLA DOMOV IZ SVETOVALICE,KJER BOM SAMA??ALI SE BO TA ZAČARAN KROG NADALJEVAL???? POSKUŠALA SEM SI VZETI ŽIVLJENJE NA TAK NAČIN DA SEM SE GA NAPILA,,SEDLA ZA VOLAN IN LE PAR METROV PRED DOMOV ZAPELJALA V BETONSKO OGRAJO,,,A ŽAL BOG JE VZEL AVTO,JAZ PA ODNESLA LE Z POŠKODBAMI…….IN PRED 10DNEVI JE BILO PRAV TAKO….SPET IMELA PROMETNO IN SPET SEM ŠE TUKAJ:(((,,TOKRAT SEM SE VPRAŠALA SAMA PRI SEBI ALI JE VREDO???STARA SEM KOMAJ 23LET TOLIKO ŠE ŽELIM USTVARITI,URESIČITI SVOJE SANJE,,ZAKAJ NE BI POISKALA POMOČI??NEKDO OČITNO HOČE DA OSTANEM TUKAJ….. TO MI JE VLILO POGUM DA SEM SI PRIZNALA IN TO RESNIČNO IN IZ SRCA DA POTREBUJEM POMOČ…..KAKO NAPREJ,,,,KAKO BOM ZAUPALA LJUDJEM KI JIH NE POZNAM IN JIH PRVIČ VIDELA NE VEM.KO PA V NIKOGAR NIMAM ZAUPANJA…….????
Draga Tija, iz tvojega mejla zaznavam, da je v tebi še želja po življenju in moč, da se boriš zase. Ob tem kako ti je težko, si čestitaj za tvojo borbenost. To je pomembno. Govorim iz izkušenj. Vem kako je, ko gređš prvič k terapevtu na pogovor, ko prvič obiščeš svetovalca pa ne veš kaj lahko priačkuješ, ne veš, če boš pri njem našel odgovore zase in še najbolj ne veš, če bo potem kaj bolje. Jaz sem dobila ogromno. Danes je bolje in sem drugačna. Ti me spominjaš name v teh tvoji spraševanjih, stiski v kateri si. Vendat te vidim kot borko. Ti si borka in to pogumna. Poglej do kje si prišla. In čeprav je že bilo do tu težko priti, si posikala pomoč zase. Pisala si na ta forum. To je pomemben korak, začetek nečesa novega. Nekje sem prebrala, da če je še vedno težko, potem še ni konec nekega obdobja, spremembe, je še potrebno delati na njem.
Ti si želiš delati, želiš si živeti. Bojiš se, da sama ne boš zmogla, vendar se poglej, do tu kjer si si prišla sama. Želiš si pomoči in prav je tako. Namen svetovalca, terapevta je v tem, da ti ponudi varno okolje, kjer se lahko odpreš, postaneš ti, z vsemi stvarmi, ki se ti dogajajo, so se zgodile ali bojiš, da bi se, z vem kar si kot človek, kot živo bitje, enostavno ti pusti, da si. Meni je – pa sem jokala, kričala, brcala in čez čas tudi povedala, kdaj me jezi. Terapevt ti poleg vatrnega okolja nudi podporo, zaupanje, možnost, da zadihaš, poveš kar želiš, tudi, če ves čas le jokaš. Da se izraziš z besedami ali dejanji kot rabiš v tistem trenutku.
Bojiš se, da še en bo konec tega kroga s hrano. Kar naenkrat res ne bo. Vendar to ne pomeni, da si ti tega ne želiš, da ti tega nočeš, ne zmoreš, sploh pa ne pomeni, da si lena. Lenoba nima nič pri težavah s hrano. Pri hrani je tako – je pripomoček za izražanje. Najprej boš morala ugotoviti kaj izražaš z njo, kaj ti hrana daje, kaj resnično potrebu7ejš in si želiš. To se ne bo zgodilo čez noč. Glede na to, da se ti to dogaja že sedem let, ne pričakuj, da bo po enem tednu vse rešeno. Seveda bodo spremembe vidne , vendar vedi, da si ne psoatvljaj omejitev. Se bo zgodilo, ko boš ti in tvoje telo na to pripravljena. Soočanje sam s sabo in delo na sebi ni nikoli lahko. Vendar je vredno truda, ker ven prideš še boljši, drugačen, z novim pogeldom nase in na svet – jaz sem in uživam v njem. Kaj od terapije, svetovanja boš ti lahko vzela in odnesla je odvisno od tebe. Ne postavljaj si nekih ciljev. Tvoj trenutni cilj naj bo, da greš iz dneva v dan, da dihaš iz dneva v dan. Vsaj 1x na dan se pohvali, pa če le za to, da si vstala iz postelje, pa čeprav le za to, da uživaš na sončku, da si rečeš, da si dala vse od sebe kar si v tistem trenutku lahko in že to je ogromno. Potrebno je iti počasi, hitrost ne prinese rešitev.
Poskusi že sedaj. najdi 3 dobre stvai o sebi, pohvali se sama. Poskusi, ne že v štartu reči, da ne bo šlo. In tako vsak dan znova, čeprav nekaj časa najdeš iste stvari, nič za to. Važno je, da se pohvališ.
Ne vem kako je, ko se znajdeš na razpotju, da se odločaš o tem ali ne bi bilo bolje vse skupaj končati. Vem kako je, ko o tem razmišljaš, gotovo pa je, da ti ni moglo biti lahko. Sem pa vesela, da ti ni uspelo. Si vredna ženska, pred tabo je še celo življenje. In zagotovo je lahko lepše. Tudi sama doma nisem imela podpore, tudi v svojem okolju je nisem imela, vsaj ne za stvari, ki so bile meni res pomembne. To ti pišem za to, da ti povem, da sem to našla, ko sem šla k terapevtu – podporo, varnost, zaupanje in potem postopoma to prenašala nase.
Vedi, da imajo terapevti določeno po zakonu, da ne smejo nikomur razlagati kdo hodi k njim, kdaj, kakšne težave imajo. To je poklicna zavezanost k molčečnosti in so zakonsko odgovorni, da se tega držijo. To seveda še ne pomeni, da jim boš brezpogojno zaupala, vendar je začetek. Jaz sem se uprla na to. Vse ostalo bo preizkušanje njegovega ali njenega vedenja. In iz tu ven raste zaupanje iz medsebojnih odnosov.
Nekaj podatkov za tvojo okolico, kjer živiš imam, vendar jih moram preveriti, da ti podam res točne. Še ta teden ti bom javila kam in na koga se lahko obrneš, obljubim.
Drugače pa razmišljaj o tem kaj bi pri sebi lahko pohvalila – najdi vsaj 1 stvar in če želiš mi jo lahko zaupaš.
In ne pozabi – dihaj iz dneva v dan, počasi. Pomoč je že tu in našla si jo sama. Že za to se lahko pohvališ.
Tatjana
živjo!!
naj se ti najprej zahvalim za tvoj odgovor,in zaupam svoje pravo ime,sem Mojca!!!:)
res je volja do življeja močnejša od vseh preiskušenj ki me iz dneva v dan doletijo.
vem da če si sama ne bom pomagala in se za to odločila,mi nihče drug ne bo mogel. res je lepo ko se zjutraj zbudiš,in želim si da bo spet enkrat takšno jutro kot je bilo pred vsem tem kar se mi sedaj dogaja.hvala ti za tvoj trud,in verjamem vase da ni bil zaman.želim si ozdraveti in vse travme,bolečino in jezo dati iz sebe,ni pomembo kako dolgo bo potrebno za ozdravitev,sedaj mi je najbolj pomembno ozdraveti in dobiti nazaj tisti občutek kot bi se na novo rodil.
lp.mojca
Živjo Mojca,
uspela sem dobiti informacije o terapiji v MB. V okviru Infopeke, deluje pri njih ga. Vasja Smole Dubrovnik, ki je po poklicu psihoterapevtka integrativne psihoterapije. Ima več let izkušenj s področjem motenj hranjenja in vodi na Infopeki tudi skupino za samopomoč. Govorila sem z njo in je rekla, da bi te vključila v individualno svetovanje, kar si tudi ti izrazila kot željo in potrebo. Lahko jo pokličeš na telefon 041/855-926 in se bosta vse dogovorili sami. Lahko ji pojasniš kje si dobila številka – se bo spomnila, ker sem danes govorila z njo.
V tem obdobju kot si sedaj poskušaj iti iz dneva v dan. Poskrbi zase najbolje kar lahko. Pomisli kako bi poskrbela za majhnega otroka, če bi se počutil kot ti in bi ga želela potolažiti, ter to naredi zase – sama sebi. Npr. če bi ga objela z rokami objemi sebe, če bi mu rekla kaj lepega, si povej kaj lepega, če bi mu dovolila, da joka, jokaj,…
Bodi potrpežljiva do sebe. Resnično lahko za temnimi oblaki posije sonce. In e ne biti prestroga s sabo – daj si čas. Težave se bodo rešile, psotopoma, ne pa naenkrat.
Želim ti vso srečo. Oglasi se še kaj.
Lep pozdrav,
Tatjana
Pozdravljena Mojca.
Danes ravno prebiram tvoje besede. Sama že 4 leta živim s stalno spremljevalko bulimijo.
Le-ta mi kroji 24 ur vsakega dneva in mi ne pusti normalnega življenja. Sem nesrečna, osamljena,
nezadovoljna in še in še. Po eni strani tako hrepenim po ozdravitvi po drugi pa mi ne uspeva. Zakaj že?
Bolezen sem si priznala leto in pol nazaj. Zanjo vedo starši in partner (imam že svojo družino). Po letih
vidim da sva najverjetneje obe letnici 86?
Glede na to da sem iz okolice Ptuja in da že dobro leto obiskujem skupine v Infopeki pod vodstvom Vasje me zanima
kako sta kaj napredovali? Kje si sedaj? Na katerem koraku zdravljenja oz. prebolevanja. Upam, da vama uspeva in
je to pomoč, ki si jo iskala …. Vse dobro in upam na tvoj odgovor.