Re: Anksioznost, tesnoba pred spanjem
Pozdravljeni.
Sem studentka medicine, stara 23 let. Opazam da sem skozi leta studija postala vse bolj nervozna, vedno sem pod stresom, vsaka bolj intenzivna situacija me pogosto vrze iz tira. Ne vem kako bi tocno opisala svoje obcutke, nek trenutek se pocutim ok, ko pa se srecam z neko stresno situacijo pa me ta cisto “zasekira”. O tem pogosto razmisljam daljsi cas in stvar premlevam, prav tako zvecer ko grem spat pogosto cutim tesnobo, sem nemirna in srce mi bije hitro. Velikokrat tudi sama sebi ne znam razloziti zakaj se vendar toliko zivciram in sekiram, in vbistvu ne najdem konkretnega vzroka, a sem kljub temu nervozna.Skrbi me za svoje zdravje saj se mi zdi da me pretirano razburijo situacije ki npr pri mojem bratu ali komu drugemu ne bi povzrocile niti polovico toliksnega odziva. Ce sem ravno pri druzini..pri 18 letih mi je nenadoma umrl oce, mama pa se je od takrat mocno spremenila. To me se dodatno utruja saj zelo tezko shajam z njo, se tisto malo kar cez vikend pridem domov se res pogosto kregava in nato doolgo razmisljam o tem. A ta tema je spet stvar zase.
V glavnem, vse skupaj postaja zame mocno utrujajoce. Problem je tudi ker ne znam ravno odklopiti tezav ki me mucijo, pozabiti na vse in se sprotiti. To mi se najbolj uspe poleti na morju, ko ni faksa. Pa tudi tam ne morem trditi da sem popolnoma brez skrbi in stresa.
Verjetno bom obiskala tudi svojo zdravnico, a sem se hotela pred tem se malo posvetovati z nekom ki ni laik. Glede na to da studiram medicino, ceprav dentalno, me stvari se bolj jezijo ker si ne znam pomagati in se pocutim nemocna.
Vem, da sem zmetala v sporocilo milijon podatkov, zato vam ze vnaprej hvala za vas cas in morebitne nasvete 🙂
Lep pozdrav!
Pozdravljeni,
hvala za vaše sporočilo. Kolikor vas razumem ste nervozni in nemirni, vendar ne veste kakšen bi bil vzrok za vaše skrbi.
Omenenjate tudi nenadno smrt očeta pri vaših 18 letih in nenadno spremembo pri mami. Sprašujem pa se, kako ste vi doživljali smrt očeta? Si predstavljam, da je to zelo stresen dogodek!?
Vzroki vaših težav ležijo v nezavednem od koder zdaj prihajajo razni občutki kot npr. nervoza, premlevanje, tesnoba, razburjenje ipd. Ti občutki vam dajejo vedenje, da v vas obstaja nekaj, kar ni ozaveščeno in razrešeno. Za razrešitev je pomembno najti vzrok ga predelati in potem iti naprej. Ravno psihoterapija je oblika pomoči, ki omogoča takšno samoraziskovanje.
Lep pozdrav,
Hvala za vas odgovor!
Seveda je bil to zelo stresen dogodek, bila sem mocno navezana nanj, a se bolj stresno je to, da je zelo tezko vzdrzevati normalne odnose z mamo. Sicer sem sama s sabo to smrt ze razcistila, seveda mi je hudo, a sem se sprijaznila, saj ni bilo niti veliko casa zalovati, v centru pozornosti pa je bila po tem dogodku, vsaj tako sem jaz to dojemala, mama.
Probleme z njo pa imava oba, moj brat(je starejsi) in jaz. Vendar se enostavno poskusava prilagoditi situaciji v kateri sva, in njemu to bolj uspeva ker je ze po naravi veliko manj zaskrbljena oseba od mene, jaz pa se po vsakem sporu in razhajanju mnenj z njo zelo sekiram.
Predvidevam da je to velik vzrok za mojo nemirnost in stalne skrbi, k temu pa najbrz prispeva veliko tudi ogromno ucenja in pritiski studija? Sem zelo stroga do sebe in si verjetno res ne vzamem dovolj casa zase, a drugace ne znam. Med “solskim letom” vecino casa moje misli uhajajo k studiju in slabo vest imam ze ce naredim nekaj najmanjsega zase.Tako sem nenehno v nekih skrbeh in kot sem napisala vceraj :na koncu ko poskusam racionalizirati to tesnobo, (ces, kaj pa lahko spremenim s tem ce se bom za vsako najmanjso stvar sekirala se en teden ipd.) ne najdem prave resitve oziroma odgovora zakaj dajem toliko energije v take stvari. Tudi brat mi je ze svetoval naj si ne zenem vsega k srcu, naj pozabim, se zamotim s cim drugim in grem naprej. A jaz se nikakor nemorem dusevno pomiriti se nekaj casa po stresnem dogodku, ki pa jih po moji definiciji ni malo 🙂
Pozdravljeni,
slišim, da se kljub bratovem nasvetu, vaše stanje in občutje ne izboljšata. Tu vidite kako so nam nasveti drugih lahko sicer smiselni, vendar nam velikokrat žal ne pomagajo pri spremembi doživljanja.
Isto velja v psihoterapiji, kjer psihoterapevti ne dajemo nasvete, ampak skušamo omogočiti samoraziskovanje, predelavo in vpeljavo novih načinov razmišljanja ter funkcioniranja, za to pa je potreben čas in redno prihajanje na psihoterapevtska srečanja.
Govorite o razhajanju mnenj z mamo in vaše obremenjevanje zaradi tega. Pravite, da ste strogi do sebe in občutite slabo vest, če naredite že nekaj najmanjšega zase. Pot do drugačnega čustvovanja, gledanja na takšne stvari je zapletena in ravno zato vam predlagam, da poizkusite s psihoterapevtovo pomočjo, navsezadnje, kaj lahko izgubite?
Lep pozdrav,