Pozdravljeni,
stara sem 45 let, pred pol leta sem doživela več stresnih dogodkov, med drugim smrt
parterja, vendar sem bila zelo okupirana z delom, da nisem imela nobenih problemov.
Pred dvema mesecema so se mi začele pojavljati vrtoglavice, bolečine v glavi, nemir,
strah, tresenje rok, zdravnica mi je predpisala Ecytaro in Helex po potrebi.
Moram povedat, da se mi je počutje znatno izboljšalo, vendar sem v tem obdobju shujšala
15 kg, dosti bolj sem zaspana, bojim se ure od 13 do 15, tedaj postanem nemirna, se
tresem, nevem kaj naredit. Poskusila sem se zaposlit, kolesarit, marsikaj, ampak v
teh urah sem nemočna. Helexa ne jemljem, občasno pa popijem kako pivo, po katerm
se umirim.
Prosim za kakšen nasvet, kako se izognit oz. kaj naredit v teh kritičnih urah.
Lep pozdrav.

Pozdravljeni Alenka,

Omenjate smrt partnerja (in še več drugih stresnih dogodkov) in pravite, da ker ste bili tako okupirani z delom, niste imela nobenih problemov. Če prav razumem kaj naj bi ti “problemi” pomenili je to žalost, žalovanje? Sprašujem se, če je lahko vzrok vaših težav ravno neizpeljan proces žalovanja? Kakšni so ostali stresni dogodki?

Alkohol je tudi oblika pomirjevala in ravno zaradi takšnih učinkov (čustveno pomirjanje), je tako nevaren za potencialne odvisnosti. Zelo podpiram šport za sproščanje ob takšnih stiskah, vendar je potrebno vedeti, da vzroka ne bodo odpravili, bodo pa verjetno do določene mere zmanjšali simptome.

Kdaj se vam ti simptomi začnejo pojavljati? Ob kakšnih mislih, situacijah? Vam je zdravnica predpisala obe zdravili hkrati? Kdaj vzamete eno ali drugo zdravilo? Koliko? Ste se odločili zdaj jemati samo Helex? S kakšnim posebnim razlogom? Ste shujšali zaradi stranskih učinkov tablet ali zaradi česa drugega? Imate kakšno idejo kaj vam pomeni ura med 13 in 15? Se je v tem času v preteklosti kaj zgodilo? Se je to začelo po jemanju zdravil ali že prej?

V primeru, da vaših težav ne boste odpravili, vam predlagam, da poizkusite s psihoterapijo. Simptomatika, ki jo omenjate ima po vsej verjetnosti psihodinamsko ozadje.

Če gre res za neizpeljan proces žalovanja, vam priporočam, da se kljub bolečinam, ki jih to prinaša, le-temu prepustite.

Lep pozdrav,

Ponovno pozdravljeni, zahvaljujem se za odgovore, vendar moram napisati mojo zgodbo bolj
podrobno. Kot pravite žalovanje, niti ne vem če je vredno za tako osebo, prej bi rekla strah
pred dogodkom, ki se je zgodil. Fant je bil star 37 let in je nenadno umrl od pljučnice, v mojih
rokah ob 13 uri. Posledično temu sem bila primorana spremeniti bivališče, da o finančnih
problemih niti ne govorim. Po telefonu so deževala sožalja, med drugim tudi zahvala neke
ženske in dodatek: bil je tvoj in tudi moj, pa še marsikakšna skrivnost, ok pač je šlo mimo.
Po dveh mesecih po dogodku sem se vrnila v hišo, po svoje stvari in tedaj sem doživela ponovni
stres, končala na urgenci. Tudi to je šlo mimo, nakar kot sem že prejšnjič napisala pred dvema
mesecema te težave, zdravnica mi je predpisala Ecytaro polovico tablete prvi teden, nato
celo 10mg. Helex sem dobila, ko sem bila prvič na urgenci, vendar sem vzela morda vsega
skupaj 7 tablet v tem obdobju, ko je bila kriza, sedaj pa ga nisem vzela že en mesec.
Hujšati sem začela sočasno z jemanjem AD, zmanjšal se mi je apetit, dosti kolesarim
in plavam.
Vse nekako gre, ampak tiste ure 13-15h, prepričujem se, diham globoko, kaj vse nisem
počela, kljub temu neki strah, nemir, nemoč.
Prav lep pozdrav.

Pozdravljeni Alenka,

Hvala za bolj podrobno razlago. Slišim, da ste preživeli veliko stresnih dogodkov in epizode, ki jih opisujete so lahko le normalen odziv na psihično preobremenitev.

Glede na opisano imam občutek, da v sebi prenašate nek notranji konflikt, nepredelano vsebino, ki se vam izraža v teh simptomih in je morebiti povezana z vašim preminulim partnerjem (nenadna smrt in to celo v vaših rokah, skrivnosti,..).

Pravite, da ne veste ali je vredno žalovati za takšno osebo? Se spopadate z mislijo, da ga ne smete odžalovati? Ne glede na njegove “skrivnosti”, vam je bil partner, ki ste bili z njim povezani in bi ga globoko v sebi želeli odžalovati? Obstaja tu morebiten notranji konflikt?

Omenjate strah pred dogodkom, ki se je zgodil. Dogodek se je že zgodil – česa vas je zdaj strah?

Ste poizkusili spregovoriti o tem (s prijatelji, družino, psihoterapevtom itd.)?

Lep pozdrav,