Spoštovani!

Že nekaj let (nekje od 4. letnika srednje šole, t.j. približno 6 let) imam težave z anksioznostjo in paničnimi napadi. Takrat so se začeli po nekem stresnem obdobju ki sem ga imela z mojim bivšim fantom (ugotovila da me vara kar me je res močno prizadelo). Spomnim se, da sem imela velike težave v vožnji z avtobusom, večkrat sem celo nekaj postaj prej izstopila ker nisem zdržala (hitro bitje srca, oblivanje vročine, občutek dušenja, ipd.). Prav tako v šoli med poukom me je kar zadelo: ne morem dihat. In potem sem kar zapustila razred in šla na zrak.
Trajalo je nekaj mesecev potem je bilo nekaj let vse ok. Do predlani, ko sem z zdajšnim fantom (ki ga imam zelo rada in se dobro razumeva) in prijatelji šli na morje in sem zjutraj omedlela (zaradi visokih temperatur, spili smo pivo, premalo jedli…). Spet sem dobila panične napade, vsak simptom sem jemala preresno, višje temperature so mi vlivale strah pred tem, da bom spet omedlela ali umrla.

Od takrat dalje imam vsako poletje te strahe in ne morem se znebit teh misli. Lani sem vso poletje preživela v strahu. Že ko se je začelo toplejše vreme, sem imela občutek vrtoglavice, težkega dihanja, hitro bitje srca. Da to ni bilo dovolj, sem lani še zbolela (baje viroza, imela sem vročino skoraj 3 mesece (do 37.5°), vnetje v telesu ampak noben zdravnik ni ugotovil kje (crp 120), bila sem na infuziji zaradi vsega tega, poleg vsega sem imela nenehne prebavne motnje (driska, napenjanje).
Panika se mi je od takrat samo še povečala. Imela sem občutek, da umiram, ker noben ni znal povedati, kaj mi je. Na koncu so zaključili da je viroza?!
Pri zdravnikih sem bila dobesedno 3x na teden (2x vsega skupaj tudi na urgenci), na koncu sem še sama dobila vtis, da sem hipohonder.
Težko sem šla kamorkoli od doma, ker se nisem počutila dobro, varno. Večino časa sem preležala in se smilila sama sebi. Jokala sem in res nisem imela več volje do življenja.

Jeseni sem imela konizacijo zaradi predrakavih sprememb na mat. vratu. Spet ena stvar, ki mi še do danes vzbuja skrbi. Čeprav so izvidi veliko boljši kot so bili, in so po besedah moje zdravnice “v redu”, se jaz še kar ne morem znebiti straha da imam raka oz. da ga bom dobila.

Letošnje poletje je v znamenju poškodbe obeh kolen – oz. še ne vem kaj je narobe, še čakam na RTG trenutno, ampak v moji glavi že zopet neka huda bolezen, začeli so mi vsi sklepi pokat, takorekoč – od nikoder sta me začeli obe koleni bolet, kar je prevelika verjetnost za kako poškodbo, potem bi me samo eno bolelo ne obe – takšne in drugačne misli se mi podijo po glavi.

Ne morem se znebiti strahu pred smrtjo oz. hudo boleznijo. Strah me je, da bom umrla mlada, ne znam se več sprostit in odmislit te skrbi. S fantom živiva skupaj, v hiši mojih starševa ampak v “svojem stanovanju”, fanta imam zelo rada, zelo se razžalostim ob misli, da nekega dne enega od naju več ne bo. Oba sma še mlada (jaz 24 on 27), zato so te misli odveč – vem, ampak ne morem si pomagat. Že ko je prehlajen me je strah zanj, upam da ni kaj resnega, da ne bo umrl. Mogoče je vse skupaj huje tudi zato, ker sem že 3 leta (odkar sem diplomirala) doma, brez službe. Prav tako si oba zelo želiva otroka, na katerem delava od februarja letos, a nama še ni uspelo, zaradi česar se vedno bolj sekiram.

Naj še povem, da sem edinka, do 7. leta sem živela s starši in starimi starši, od takrat dalje pa samo s starši. Vsi so me imeli in me še imajo zelo radi, psihiater je ugotovil, da so me preveč “zavijali v vato” in zato sem danes takšna kot sem, v strahu pred vsem. Od malega sem bila zelo sramežljiva, tudi danes sem ampak veliko manj kot nekoč. Težko se odprem in sklepam nova prijateljstva, kot da imam v glavi neko blokado vsakič ko se pogovarjam s komerkoli – in si mislim kaj si ta oseba misli o meni.

Vse skupaj sem opisala na dolgo in široko, tako da vam dam najboljšo sliko, kako se je vse skupaj začelo, kaj se dogaja z mano in v moji glavi in da mi mogoče date kak nasvet, kako naj si sama pomagam. Kaj lahko storim, da se psihično ojačam? Da postanem močnejša, pozitivno naravnana?

Vesela bi bila, če morda poznate kakšno knjigo, ki bi mi lahko koristila?
Najlepša hvala vnaprej in se opravičujem za dolgo sporočilo.
LP, T.

Pozdravljena,

hvala za tako izčrpno sporočilo. Predstavljam si, da vam je težko in da ste v nekem vrtincu iz katerega težko izstopite. Imate veliko strahov, ki se, če vas prav razumem, spreminjajo s časom. Vaše telo vam sporoča neko stisko, ki pa se ne zmore pokazati oz. razrešiti v direktnem psihičnem smislu, ampak se kaže v telesnih simptomih in strahovih.

Strah vas je smrti in razžalosti vas misel, da vas ali fanta nekoč ne bo več. Del življenja je tudi smrt in nesprejemanje tega dejstva nam lahko povzroča tudi neprijetne občutke. Kako sprejeti to dejstvo in kako si pomagati, da se boste “psihično ojačali in da postanete močnejši, pozitivno naravnani”, se znebili svojih strahov? Kot opisujete, se v vas nekaj dogaja in menim, da tega ni za prezreti. Poizkusite s psihoterapijo, kjer se boste lahko bolje spoznali, soočili s svojimi strahovi, dilemami in morda na tak način bolje zaživeli? Gre za proces, ki zahteva svoj čas, vendar vam lahko omogoči bolj zadovoljivo in polno življenje.

Če na psihoterapijo ne želite, si morda lahko pomagate z vedenjsko-kognitivnimi tehnikami obvladovanja takšnih simptomov oz. težav. Tu ne gre za razreševanje v samem jedru nastanka težave, ampak za blaženje simptomov. Takšne knjige lahko poiščete v knjižnici ali pa najdete na spletu. Seveda pomaga tudi zaupni pogovor o vašem počutju, občutjih, strahovih z osebami, ki jim zaupate in vas poslušajo.

Sem vam odgovoril na vaše sporočilo? Če želite podati še kak komentar ali vprašanje, ste dobrodošli, da ga zapišete.

Lep pozdrav in srečno,