Pozdravljeni,

Rada bi čim bolj strokovno mnenje, kaj in kako naprej. Pripravljena sem obiskati tudi pomoč pri kakšnem v redu psihologu/-inji, ki bi pomagal/-a nam vsem 3.
Se pravi, imam sina starega 13l, kmalu 14l, pa sem čisto po naklučju na FB zasebni pošti (je nekam odhitel in je pustil odprt pogovor) prebrala en čuden stavek, ki me je spodbudil, da sem bolj podrobno prebrala o čem moj sin z nenznanci debadira. Prvi šok sem doživela da odkrito govori o tem, da je on gay in v nekih kraticah za katere sva morala prav iskati pomen ozpoveduje nekemu fantu s čudnim profilom svojo ljubezen (ily – i love you) mu pošilja poljubčke in ga kliče sweetie, cutie, ipd… ni me toliko zmotilo odkritje da je pač gay, čeprav ni do sedaj kazal nobenih tovrstnih nagnjenj (kolikor vem je bil 2x zaljubljen v OŠ v dve punci in res da nesrečno – je mogoče to razlog takega preobrata?).
O sebi ima zelo nizko samopodobo, misli da je grd, debel, čeprav to ni, ima se za slabšega od vrstnikov in tudi to ni, čeprav ni neki športnik in noče biti, ga tudi ne forsiramo v tej smeri. Hodimo pa skupaj na sprehode, kolesarimo in tudi tekamo, to vsaj 3x tedensko, če je vreme vsak dan. Imamo tudi psičko, za katero skrbi sin in jo tudi vozi vsak dan na sprehode, tako da neko obveznost in gibanje na svežem zraku tudi ima. Tudi na enem sporočilu tam je napisal tistemu fantu, da naj samo pogleda kako je grd, da je grozen. Ta mu je nazaj napisal da ni res, da je lušen in da ne sme tako razmišljati.
Poleg tega je napisal, da je nesrečen, da nima razloga za življenje, da je slišal da naj bi rezanje pomagalo pri takih občutkih in on da se je 1x urezal, probal, pa pri njemu to ne pomaga.
Moti me, da doma recimo z možem nisva opazila, da bi bil depresiven, žalosten ali kakor koli drugačen kot ponavadi. Zmes pride kako kreganje ampak do sedaj smo vse težave ki jih je recimo imel v šoli,… rešili. Mislila sem, da imamo odkriti odnos in tudi, da nama sin zaupa, pa verjetno ni lih tako.
Predvsem me moti to njegovo dopisovanje z dvema osebama, ki nimata objavljenega roj. datuma, nobene slike, oz. neka slika je, ampak meni izgleda kot iz neke revije ali pa neta, ker je preveč profesionalna in dvomim da je od dotične osebe. Oba ta fanta sta iz Japonske, dopisujejo si v angleščini, skrbi me pa, da bi to lahko bila kakšna pedofila, tudi vsebina kar si pišejo je zaskrbljujoča.
Poleg teh dveh si dopisuje še s tretjim fantom izu Švedske, no, ta je pa star 20 let, pa ima tudi slike objavljene, družino… ta mi je š enajmanj sporen in tudi ko mu je naš napisal, da se je 1x porezal, mu je ta napisal, da tega ne sme delati in da če bo to še delal ne moreta biti prijatelja.

Bistvo vsega tega je – kako naj se pogovoriva s sinom (ko sva tole brala nisva spala 2 noči in se probava pogovoriti kako bi to predebatirali), nisva proti gayem, rada bi mu pomagala in mu stala ob strani v težkih trenutkih. Vprašala sva se tudi, če bi nama bilo sporno, če bi si take stvari pisal s puncami… moram priznati, da manj. Tako da me zanima predvsem vaše mnenje – kako se pomeniti z njim in mu razkriti bojazni (to so lahko tudi kakšni pedofili…) na tak način, da ga ne odženeva, da se ne zapre in da bi videl, da nama lahko zaupa? Jaz vseeno mislim, da ne moreš izjaviti ljubezen in ne vam kaj še vse nekomu ki ga sploh ne poznaš…

Hvala v naprej za pomoč!
Pika

Spoštovana Pika,

Vaš prispevek sem prestavil v samostojno temo zaradi večje preglednosti. Želim da veste, da sem sam v večji meri specializiran za delo z odraslimi (18 +), zato ne bi bilo slabo, da se z vprašanjem obrnete tudi na kakšnega dobrega otroškega psihologa oz. psihoterapevta. Ker pa sem že delal z nekaj najstniki in imel z njimi odlične rezultate vam bom skušal tudi jaz odgovoriti najbolje kot lahko.

Najstniki so že v osnovi precej težko razumljivi, če na njih gledamo iz stališča nas odraslih. Hormonske spremembe in predvsem pridobivanje sposobnosti upreti se tistemu, ki te je v otroštvu definiral (vzgojil po svojih merilih) je stalnica tega obdobja. Osebnostna struktura (EGO), ki so jo pomagali ukrojiti starši tako postaja bolj samostojna in se začne na različne načine boriti, da se reši vpliva in odvisnosti od vzgojiteljev. To pa v veliki večini primerov zaradi različnih okoliščin ne zgodi čisto idealno.

Iz vašega opisa sklepam, da vaš sin na zunaj deluje dobro, očitno pa v njegovi notranjosti divja vihar. Takšna introvertiranost ta trenutek zagotovo ne koristi, pravzaprav bi bilo celo koristneje, če bi se upiral vidno. Dodatna težava je, da obstaja realno zelo majhna verjetnost, da bi se takšen najstnik odprl svojim staršem.

Idealno torej za osebe na socialnih omrežjih (ali drugje), ki ga seveda razumejo, se lahko z njim poistovetijo ipd. Ni nujno, da gre za »zle« ljudi, vsekakor pa je vašo slutnjo potrebno vzeti resno.

Rekel bi, da ta trenutek njegova zmedenost glede spolne usmerjenosti ustreza njegovi slabi samopodobi (in ni nekaj dokončnega). Napišite prosim na kakšen način ste vašega sina vzgajali vi, na kakšen način oče in kako oba skupaj. Občutek imam, da vaš partner s sinom ni uspel vzpostaviti prijateljskega odnosa in da ste vi delovali precej zaščitniško (ali pa ste za sina hoteli najboljše). Napišite kako ste sina »obvladali« ko je bil problematičen v obdobju 1 – 8 let.

Glede na vaš odgovor (naj bo iskren) bom lahko napisal kaj več.

Sicer pa vam svetujem, da najprej poiščete strokovno pomoč vi in vaš partner (brez sina) saj je zelo pomembno, da najprej sami nevtralizirajte čustveni šok v katerem ste in potem s skladu z dogovorom ukrepate naprej.

Predlagam pa vam, da se malce informirajte o skupinskih terapevtskih programih za najstnike (vsaj za enega vem – ne vem pa kako je uspešen). Na takšen program lahko pošljete sina brez da ga zelo trdo soočite z njegovim problemom (nekako občutek namreč imam, da bi se v tem primeru zaprl še bolj).

Zopet občutek mi govori, da bi verjetno vaš partner s pravim pristopom lahko dosegel več kot vi.

Lepo pozdravljeni g. Boštjan,

Hvala lepa, da ste takoj odgovorili na moje vprašanje, sem vam zelo hvaležna.
Kar se tiče sina bom poskušala čim bolj podrobno in odkrito napisati potek njegovega otroštva, saj nama je v bistvu obema kar hudo.
Ko je bil star 1,5 leto sem zapustila njegovega biološkega očeta, ki je bil alkoholik in bolestno ljubosumen, predvsem po rojstvu sina je postal tudi fizično nasilen. Ker sem sama odraščala v neurejenih družinskih razmerah sem rekla, da tega kar sem jaz poslušala v nočeh ko sta moja starša imela burne razprave, kreganja in pretepov, ko sem ju vlekla narazen in še jaz marsikatero namesto mame pobrala, svojemu otroku ne bom privoščila. Tako sem prekinila stike, poskušala sem se z njim zmeniti, da bi otroka vseeno videval, ker se zavedam, da otrok potrebuje oba starša, je to zavrnil. Želel je oba ali nobenega in izrazil tudi dvom, da je ta otrok njegov. Sin me včasih vpraša po biološkem očetu, nima neke želje ga spoznati, jaz pa mu na vprašanja odgovorim iskreno, kar se tiče pretepov, mu pa zamolčim stvari, ki bi ga prizadele. Koliko vem je njegovo mnenje da bolje da sva šla narazen in to je tudi na FB tako opisal.
Do njegovega 3. leta sva bila sama, prebijala sva se s trgovsko plačo iz dneva v dan, živela sva težko, ampak sem se potrudila, da mu ne bi nič manjkalo. Nekje po 3.letu sem imela prvo vezo z moškim, ki mu je pa šlo na živce, da je mali skakal, se igral, ropotal. Ko sem to opazila sem zelo hitro prekinila, saj mi je sin na prvem mestu. Nasledno vezo sem imela pri 4. letu, takrat je pri spoznavanju izgledalo vse OK. Ta moški je sina ko sem bila v službi fizično maltretiral (moral je klečati…) veza je bila zelo kratka (cca 1 mesec), sicer je moja krivda, ker sem opazila kak teden pred končanjem veze, da ni vse OK, ampak me je nekako prepričal, da ni nič narobe. Prepričal me je (skoraj) da je mali zelo poreden, da mu govori da ni njegov oče in zato ga je udaril… skratka po tem ko sem ga pustila sem se čutila zelo krivo da veze nisem končala prej, nisem spala po noči, malega sem non stop hodila gledat ko je spal. Postala sem tudi bolj zaščitniška. Nekajkrat sva obiskala psihologinjo, ki je tudi ocenila, da sin nima nekih psihičnih posledic in da je res trajalo kratek čas.
Pri njegovem 5. letu sem spoznala sedanjega partnerja, ki pa je oba bil sposoben sprejeti z ljubeznijo in spoštovanjem, v spoznavnem delu se je zelo potrudil okrog sina in takoj sta si bila všeč. Pri sinovem 6. letu sva se preselila k njemu in njegovi družini (ker je sin šel v OŠ smo ta prehod/selitev iz enega konca naše države v drugi konec izvedli tudi ob prehodu vrtec/šola, saj se nama je zdelo pametno in manj stresno za otroka). Njegova družina (oče, mati, brat) so naju sprejeli zelo ljubeče, toplo, brez kakršnih koli očitkov, nežno in vedno pripravljeni pomagati. Sin se je takoj vklopil, dobil je predvsem nono, ki je super ženska in ga je sprejela kot lastnega vnuka in tudi sta razvila poseben pravi nona/vnuk odnos. Sin je ta prehod tudi v šoli dobro prenesel (na začetku je bilo nekoliko težav z narečjem, malo so ga hecali, ampak je to zelo hitro minilo), sedaj ima s sošolci zelo dober odnos, letos so imeli tudi neko anketo in je bil po priljubljenosti na prvem mestu v razredu. V razredu ni konflikten, je zelo prijeten za družbo in je naravni talent za pohecati se.
Bi pa še en dogodek omenila, ki je bil okrog 7.-8. leta starosti. Sosedov fant (2 leti starejši, kar grob, ga je dostikrat tudi udaril) se je hodil k nam igrat in nekoč poleti ko smo imeli zunaj bazen sta se kopala, igrala, ko sem naenkrat opazila, da sta bila stisnjena in sta se poljubila. Ko sem prišla zraven sta skočila narazen in takrat sem ko je bil ta fant pri nas boj pazila kaj se dogaja. Ker so pa starši tega fanta prijatelji s taščo in tastom, nisem mogla prepovedati obiskov… sem pa bila po tistem dogodku vedno zraven. Kar se pretepov tiče pa sem posredovala že prej, sem sosedovemu fantu jasno povedala, da se tako ne bo obnašal, da je naš fant mlajši in da nima kaj dvigovati roke nad njim. Je tudi sin hitro dojel, da nasilje ne bo prenašal in nista prijatelja že lep čas.
Zadnja 3 leta živimo v svoji hiši, prijatelji ga obiščejo zelo redko. Večino za rojstne dneve. Hodi tudi na tabornike od 1. razreda, ima tudi tam družbo in veliko prijateljev, odločil se je tudi, da gre na vodniški izpit. Mlajši otroci ga tudi zelo lepo sprejemajo in on ima potrpljenje…
V šoli je kar priden, ocene ima lepe, ga pa moramo kar spraševati pred spraševanjem in testi, nima problem reči da se je naučil, tudi če se ni. Ni mu všeč, da ima če se ne nauči kazen da ne sme igrati računalnik, gledati TV dokler to ne reši.
Se pa res nekje zadnje leto več kregamo, je bolj trmast in ne bi nič pomagal narediti. Mogoče pa na ta način išče več pozornosti. Ne vem.
Zelo si je želel kužka in kupili smo psičko, s katero tudi hodi na sprehode, ima jo rad in lepo skrbi za njo.
Ja še to – ko je bil mlajši je včasih tudi od mene dobil kakšno po ritki, mi je vedno bilo žal, ampak lagala ne bom. Dosti sem bila sama in nisem imela nobenega, ki bi mi pomagal ga včasih prepričati, da se je treba obleč in iti v vrtec. Včasih je bilo enostavno preveč. Lahko pa rečem za 100%, da sem se vedno trudila ga postaviti na prvo mesto, trudila sem se biti dobra mama (se še vedno ampak sedaj ko imam razumevajočega partnerja je to lažje) in resnično si mu želim pomagati. Tudi če je gay, bova s partnerjem to sprejela, želim si le, da bi bil sposoben normalnih odnosov, da bi vedel, da mu stojiva ob strani in da bi nama zaupal. Gre mi na jok, če pomislim, da se želi poškodovati tako ali drugače. Neizmerno ga imam rada in ni je stvari, ki je ne bi storila zanj.

V naprej hvala za nasvet,
Pika

Draga Pika- po opisu imaš mirnega in dobrega sina. Ne obremenjuj se zaradi tega. Bodi vesela, da je zdrav, priden in odgovoren. Raje si zamisli, kako bi bilo, če bi imela divjaka, narkomana….
Stoj mu ob strani in vzami zadevo za normalno- ker tudi je. Pozdravček

Jaz bi tudi nekaj pripomnil,draga mama.Sem gej,star 19 let in seveda sem tudi jaz pri 13,14 odkril,da me res privlačijo fantje.Takrat sem hodil na internet in obiskoval chat.si sobo gay chat.Ne vem,če ta stvar še obstaja. Na tem chatu je bilo polno ljudi,starih od 15 pa vse do 60(pomoje) in sem se z nekaterimi res ujel.Ko sem povedal,da jih imam 14,so nekateri napisali,da sem zanje pač premlad in lp,drugi so se pa slinili.Dolgo sem si dopisoval z fantom,ki je bil takrat star 16 let.Včasih sva se pogovarjala celo noč,si izmenjala fotke,kmalu tudi številke.Pa sva se smsala.Po 2 letih sva se zmenila,da se dobiva na pijački in ko sem prišel,sem iskal tega tipa,ampak ga nisem našel.Sem že mislil,da me je potegnil za nos,nakar dobim sms,da me vidi in mi pomahal.Mahal pa mi je ded,star cca 50let.

Tudi na rezanje sem pomislil in sem poskusil,ker sem bil zaradi tega,ker sem gej,depresiven pa še bal sem se odziva okolice in predvsem družine.Na internetu,v knjigah je napisano ogromno(tako za fante,kot tudi za punce),kako spoznavaš nasprotni spol in tiste najstniške fore “je vame”, “kako veš,da je vate” ,”kaj je fantom všeč pri puncah” in obratno. Pač vse odgovore dobiš na svoja(včasih še tako neumna) vprašanja. Gej ali lezbo usmerjenemu(usmerjeni) najstniku(najstnici) teh informacij ne nudi nihče. Sam sploh vedel nisem,kako seksata dva fanta,nič o lubrikantu, SPB itd. Spremljal sem dogajanje na netu,kjer sem opazil,da so nekateri odločno proti homoseksualcem in bi jih najraje postrelili, drugi pa so bolj svobodnih misli in niso tako homofobični. Najbolj sem se bal odziva družine,ker sem zasledil mnogo zapisov na forumih,kako so se starši odrekli lastnim otrokom.

Draga Mama,kar te ima skrbeti v tej situaciji,so sinovi pogovori z neznanci in njegovo obnašanje(rezanje,depresija,slaba samopodoba).Jaz bi v njegovih letih dal vse,da bi imel takšno mamo. Moja me,ko je pri 18 odkrila,da padam na fante, nekaj mesecev ni niti pogledala.Oče pa tako še ne ve in verjetno tudi ne bo. Tudi o teh težavah,ki jih ima tvoj sin(rezanje,depresija) ni hotela slišati nič. Sem krizo prebrodil šele pri 18 letih,ko sem spoznal sedanjega fanta,ki mi je pomagal in mi omogočil,da sem se odselil od doma.

Vse bo še dobro 🙂

Puffle, Michael – hvala za vajino mnenje.

Meni in tudi partnerju ne predstavlja toliko problem to, če je res gay. Želela bi samo, da o sebi nima tako slabega mnenja, da ne razmišlja o tem, kako bi se poškodoval, da najde sam sebe, tudi če je gay. Nobeden ga ne obtožuje, imava ga rada, ampak on sam mora biti prepričan v to, kot izgleda pa ni. Problematično je to, če si dopisuje z nekom, ki nima nič slik, nobene družinske slike, nič konkretnega. Lažna imena, datum rojstva – in če ga prepriča da se dobita kje na samem, ga poškoduje, odpelje… tega se bojim. Občutljiv, ranljiv fant kot je moj sin je kot nalašč za kaj takega. Ne manjka se jih pedofilov na tem svetu.
Res je priden, miren, se ne drogira. Ima pa druge težave. A eksperimentira, kje tiči vzrok in zakaj mu nebi pomagali in se z njim pogovorili na način pomaganja in ne obtoževanja. Kot starš se včasih težko sprijazniš z določenimi stvarmi, odreagiraš kot ne bi rad pa ti je potem žal.

Michael19 hvala za tvoj prispevek. Mislim, da je pika001 z njim veliko pridobila. Če najprej komentiram tvoj prispevek glede tega, da je težko najti informacije, ki bi bile za geje res koristne. Se s tem kar strinjam, posledično je potrebno informacije iskati skrivoma pri nezanesljivih virih (kar zagotovo ni OK). Imel sem / imam kar nekaj istospolno usmerjenih klientov, moram reči, da procesi z njimi niso prav precej drugačni od procesov heteroseksualnih klientov. Je pa res, da je pri istospolno usmerjenih občutek zavrženosti, drugačnosti, nerazumljenosti, odtujenosti precej pogost in da zelo vpliva na njihovo psiho. Prav tako splošna javnost pogosto dobiva sprevrženo sliko o gejih (pogosto tudi zaradi določenih gejevskih fetiš ekstremnih skupin), kar pa glede na moje izkušnje ni prava realnost. Mislim, da bi bil marsikdo presenečen, ko bi videl kako »normalni« so geji.

pika001,
Hvala za vašo poglobljeno razlago. Prosim, ne vzemite mojih besed v nadaljevanju kot kritiko. Menim, da ste zelo pogumna ženska in da ste v danih okoliščinah naredili najbolje, kar ste zase in za sina lahko.

Prav je, da veste, da se je sinov notranji razkol (lahko tudi zmedenost v spolni identiteti) tudi posledica druženja z nefunkcionalnimi moškimi v najbolj pomembnih letih njegovega življenja (oz. nedruženja z funkcionalnimi moškimi). Sin za svojo spolno identiteto potrebuje funkcionalnega očeta s pomočjo katerega lahko »aktivira« svoje moške potenciale. Če se to ne zgodi sin (podzavestno) zasovraži očeta in posledično obstaja velika verjetnost, da zasovraži tudi tisti »moški« del sebe. Če govorimo na splošno (ne za vaš primer) lahko sin sovraži očeta tudi zaradi mame, ki se zaradi pretirane navezanosti na sina obrne proti svojemu partnerju.

V času pubertete in spolnega prebujanja takšen notranji konflikt seveda dobi vse možne negativne razsežnosti.

Tukaj je še veliko za povedati, ampak menim, da je za razumevanje stiske v kateri je vaš sin napisano dovolj.

Kaj narediti sedaj, je v resnici bolj pomembno.
Sinu naj začne postavljati meje več vaš partner in manj vi. Vaša naloga pa je, da stojite v podporo svojemu partnerju. Če partner uporabi nekoliko odločnejši pristop je to OK (fizično nasilje in žaljenje ni pravi pristop). Podprite partnerja v tem. Partner naj skuša, kolikor je pač to možno s najstnikom, preživeti kar se da veliko kvalitetnega časa z vašim sinom (brez vas) – sicer ne bo mogel postaviti mej ko bo to potrebno. Skupaj naj počneta tisto, kar je sinu OK (lahko tudi lovita ribe, ali pa gresta na neko predstavo …).

Nagibam se k temu, da vam priporočam, da sinu ne omenjate vaših odkritij. Morda bi to vzel kot izdajo njegove intime. V sina tudi sicer ne drezajte pretirano. Bodita oba s partnerjem potrpežljiva, pozorna in se osredotočita na signale, ki jih bo sin pokazal in ko bo nakazal, da potrebuje roko opore, mu jo ponudite. Če bo začel kazati znake pogoste zadrogiranosti ali znake, da se samopoškoduje (pazite te poškodbe so lahko na delih, ki jih je možno enostavno prekriti) ukrepajte bolj direktno. Takrat je zagotovo čas, da mu najdete terapevta tudi na silo, če ne gre drugače. Zaupajte svojemu materinskemu čutu. Morda se bo upiral, po drugi strani pa bo v sebi čutil, da vam ni vseeno.

Ne skušajte pretirano moralizirati, rajši poslušajte in nudite oporo (v okviru mej, ki morajo biti razumne). Če želite povedati svoje mnenje mu ga povejte (1x). In naj se sooča s posledicami, ne zavijajte ga v vato. Pohvalite ga kadar nekaj naredi dobro (še posebej vaš partner) in brez slabe vesti mu lahko podate tudi kritiko (brez žaljenja in poniževanja), če nekaj ni dobro.

Seveda je hudič v podrobnostih, zato še enkrat predlagam, da terapevta rajši najdita vidva s partnerjem, da vama bo pomagal pri takšnih ali drugačnih vprašanjih. Sin namreč ne sme dobiti občutka, da je njegova spolna usmerjenost ali kaj drugega krivo za vaše slabo razpoloženje.

V ZS vam bom poslal nekaj povezav, kjer bost verjetno dobili še kakšne dodatne informacije in ideje.

Vsi starši lahko samo upamo, da bodo naši otroci zrasli v odgovorne odrasle. Iskreno, veliko lahko naredimo za njihov razvoj, še več pa morajo narediti sami. Kdo piše to usodo, lahko razpravljamo na dolgo in na široko, edino kar nam staršem ostane pa je, da delamo najbolje kakor lahko. In draga pika001, to je dovolj.

G. Boštjan,

Najlepša hvala za vaše nasvete. Skupaj s partnerjem sva vse skupaj prebrala in se pogovorila. Strinjava se z vsem kar ste napisali in bova tudi poiskala pomoč pri terapevtinji, katere podatke ste mi poslali.

Za naprej pa vam želim veliko uspehov in veselja.
Pika

Spoštovana pika,

prosim vas, da tudi vi premislite, pri kom iščete nasvete.

Lp, dobra duša

Nekako moram tudi jaz napisati svoje mnenje, predvsem zaradi vasega sina, prvenstveno.

Prvo: NIHCE si sam ne izbere spolnih preferenc in VEDNO se clovek rodi tak, zato se NE strinjam s spostovanim strokovnjakom. Ravno zaradi njegovega mnenja mi je ta strokovnost tudi malo vprasljiva. Pa ne mislim nic slabega in z vecino nasvetov se strinjam. Ne strinjam pa se, da je treba otroka zaradi tega (ker je “mogoce” gej, voziti na terapije.

Drugo: Internet je lahko nevaren in skodljiv za vse. Samo od cloveka in njegove razgledanosti je odvisno, ce bo naiven in podlegal kaksnim prevaram itd. V tem pogledu bi moral vas sin (in seveda se prej vi/vas moz) dobro vedeti za vse pasti le-tega. Pameten clovek (tudi pri 14, 15 letih) ne bi smel nasedati in resno verjeti nekomu, ki ga niti ne pozna, nima fotogarafij, itd.. ce je clovek resen, ga bo pac spoznal. Tudi, ce gre za t.i. pen-pal dopisovanje< nic ni narobe z njim, ce gre za izmenjavo mnenj, a zaljubljati se in izpovedovati najglobje misli nekomu, ki ga ne poznamo, ne vidimo, ne moremo zaupati, je pac zame neumno pocetje. A razumem, da ce taka mlada oseba ni niti poducena, ima kaksne probleme, itd, mu to lahko predstavlja pomoc in ventil. A vecnina danasnjih najstnikov, ce res ne zivijo v kaksni zakotni vasi in v kaksnem zelo konzervativni druzbi, dobro pozna vse. Mislim tudi, da je skoraj prepozno, da bi otroku zdaj dajali ocetovski zgled, ce ga do zdaj niste. Ne pravim, da ni dobro ali, da se ne splaca biti boljsi in bolj pravilen oce (ocim), a veliko njegove odebnosti to ne bo spremenilo. Res, PAZITE komu zaupate, kam hodite po nasvet, lahko si/mu naredite vec skode, pa tega sploh ne boste zaznali oz prepozno, mogoce cez 10 let ali pa nikoli. Veliko ljudi pac se sploh ne zaveda ne sebe, ne tega, kaj je prav, dobro, pametno,,,,po domace receno, ostanejo in postajajo vedno bolj zaplankani. Ce je gej ali ne (btw zakaj nihce ne napise, da je v bistvu v druzbi najvec biseksualcev, z in m), in da v bistvo najvecjo “skodo” (k podobi, image-u) delajo ravno ti, NE EKSTREMNE GEJ SKUPINE, ker je teh velikoooo manj kot prvih! Bi moski so ponavadi poroceni, skrivajo to plat in varajo, da tega nihce sploh ne bo nikoli izvedel. Verjemite…preverjene infomacije 🙂 Zelo se mi smilijo taki mladostniki in otroci, sploh, da morajo odrasati v Sloveniji, ki je definitivno zelo zaprta in zelo nazdnjaska druzba, se vedno. Saj, na ven se nekako deluje odprto, predvsem seveda Ljubljana, potem se pa ze neha.. Pustitega na miru glede tega, v koga se bo zaljubljal, s kom bo prvic imel spolno izkusnjo (najbrz jo je ze imel), itd. tO JE ZASEBNA ZADEVA VSAKEGA POSAMEZNIKA. Za vse ostalo, slabo samopodobo (le zakaj, a ne….najbrz veliko vzrokov ravno v prej opisani druzbi), nevarnosti interneta, nacrti za njegovo prihodnost..itd, tu pa le sodelujte, oba! Pomagajte, da bo odrasel v srecnega in zadovoljnega cloveka,kolikor je mogoce. Taki bodo delali tudi naso (vaso, ker na sreco nisem tam) druzbo boljso. Zame bi bil test, da je psihoterapevt vsaj na prvi obcutek kredibilen ta, da ne bi zagovarjal ideje, da je to mogoce ozdraviti, popraviti, ampak se sploh ne bi ukvarjal s tem. Koga briga ali je nekdo gej ali ne. Srecno! Vsem! Z iskreno ljubznijo, razumevanjem in dobro voljo bo vse ok!

draga mama prosim preden ti tretja oseba naredi kakšno škodo se poizkusi najprej pogovorit s sinom.ne moreš ga zdaj vlačit na horuk k terapevtu.če je gay ali ni kakorkoli najprej se s svojim sinom pogovori.mogoče misli da bo zavrnjen,če bo priznal da so mu všeč fantje,mogoče ima zato nizko samopodobo.povej mu kako ga imaš rada in da mu stojiš ob strani ne glede na vse.
rabil bo oporo v družini-daj mu vedeti,da jo ima-že zaradi okolice.res se odkrito pogovori z njim

Tudi jaz menim, da sin ne potrebuje terapevta, če je gay. Zakaj le? Saj to ni bolezen. Ali stroka še vedno meni tako? In neglede na to, kaj naj bi bil za njegovo spolno usmerjenost vzrok menim, da je popolnoma nepotrebno le-to “zdraviti”.
Jaz osebno bi se bolj osredotočila na varno uporabo interneta in na nevarnost samopoškodovanja.
Lp, Yo

Hvala za vaše komentarje.

Menim, da je prav, da napišem nekaj vrstic.

Vedno znova se moram opominjati, da v postih ne pišem stvari, ki bi lahko omogočale neko ideološko razpravo in v tem prispevku mi to ni uspelo. Želel sem samo avtorici prispevka dati nekaj oprijemljivih informacij in jo napotiti na specialista, ki se profesionalno ukvarja z mladostniki.

Sedaj je kar je, in prav je, da pojasnim nekaj stvari.

Nikjer v prispevku nisem napisal, da bi morali fanta (ki je morda gej) peljati k terapevtu zaradi njegove spolne usmerjenosti. Če boste prispevek prebrali še enkrat, boste videli, da sem priporočal, da starši obiščejo terapevta (in ne on). Seveda pa je jasno, da je potrebno ukrepati, če opazimo, da se 14 letnik reže, drogira ali kaže druge znake samouničevalnosti. To velja za vse primere in spolna usmerjenost je tukaj lahko del problema ali pa tudi ne.

Sedaj pa še nekaj glede homoseksualnosti.

Ali se gej ustvari z vzgojo ali se takšen rodi.
Osebno verjamem, da je s spočetjem že marsikaj (verjetno kar večino) določenega. Po drugi strani, pa me bo težko kdor koli prepričal, da je popolnoma vseeno kakšna je vzgoja in okolje v katerem otrok odrašča.

So geji, ki že od otroštva naprej nekako vedo, da bodo geji in so geji, ki so bolj BI (kot pravi
Dovoljizkusen). Pri prvih je verjetno vseeno kako se zavrti vzgoja in kakšno je okolje, pri drugih zagotovo ne.

Spolna identiteta se gradi v zgodnjem otroštvu, ko začneta fantek ali punčka razvijati zavedanje, da obstaja razlika med mamico in očkom. In vsak, ki ima svoje otroke, bo temu pritrdil. In če v tej trikotniku pride do večje “rane” nastane razpoka v spolni identiteti. Kakšne rane so možne, ne bom razlagal, ker je glede možno napisati knjigo.

V različni (strokovni) literaturi lahko preberemo, da so odrasli, ki so zrasli s takšno “rano” bolj nagnjeni k eksperimentiranju v spolnosti (tudi ekstremni in to ne velja samo za geje) in prav tako imajo v večji meri spolne odnose z obema spoloma. Seveda se v tem primeru strinjam z Dovoljizkusenim, da je družba v Sloveniji zelo rigidna (če se izrazim milo).

Po drugi strani je večina gejev izredno kreativnih in so zelo zelo uspešni. Pogosto jih najdemo na vodilnih položajih. Prav tako znajo biti zelo dobri prijatelji.

Noben terapevt (vsaj upam), ne bo skušal spremeniti spolne identitete svojemu klientu. Bo pa delal na tem, da se bo začel, človek (hetero, bi, homoseksualec …) počutiti sprejeto v svoji koži. In takšega geja bo veliko lažje sprejela tudi družba.

Pri 14 letniku še ne moremo govoriti o popolni spolni identiteti, čeprav se že lahko kažejo obrisi. Vsi najstniki so zmedeni in ogromno jih eksperimentira tudi z osebo istega spola. In to ni problem, problem pa je, če se režejo, drogirajo in svoje osebne podatke brez kontrole izdajajo vsakemu, ki spoznajo preko interneta.

Osebno si upam celo trditi, da večina ljudi nosi rano v spolni identiteti (hetero, bi, homoseksualci in drugi). Enim se to kaže na en način, drugim na drug način. Vsekakor je družba, ki ne zna vzpostavljati pristnih medsebojnih odnosov in ne spoštuje razlik med spoloma, idealni prostor za nezaupanje, nesprejemanje, neznanje in strah.

Že nekaj let nazaj sem se odločil, da ne bom delal razlik pri klientih (ne glede na karkoli). Zame je nekdo, ki je istospolno usmerjen normalen in kot takšnega ga tudi obravnavam. Uporabljam enake pristope, kot pri drugih in imam zelo dobre rezultate.

Delam na tem, da se ljudje povežejo med sabo skozi zaupanje in spoštovanje. Veliko sem že naredil na tem področju in še veliko bom. Vsi, ki želijo delati na sebi, imajo kakršne koliko težave ali želijo nekaj doseči v življenju, so dobrodošli. Pika.

Meni se dogaja enako. Star sem 13 let. Rezat se nimam namena in tudi nisem tako zelo žalosten. Res je, da imam zelo slabo mnenje o sebi in mislim, da sem debel. Kakorkoli. Obiskujem vse mogoče gej strani. Mama ve, da sem gej, ker je odkrila, da sem se na neki spletni strani pogovarjal z starejšimi moškimi. Oče mi je rekel, da se še ne morem opredelit, če sem gej al ne, češ da se bom ko bom polnoleten. Vendar sem prepričan, da sem. Hvala bogu imam dobre prijateljice in prijatelje, in mislim, da bodo me bodo sprejeli. Za fante nisem tako zelo prepričan, punce pa bodo verjetno OK…

JakobMonster,
star sem 15. Pri 13ih sem “come out”-al. Velika večina mojih prijateljev je punc, in seveda, so to bolje sprejele. Fantje… nekateri so se me nekaj časa izogibali ampak ko so ugotovili da se nisem spremenil so to sprejeli. Tisti ki tega da si gej oz bi ne sprejmejo, niso vredni tvojega prijateljstva. Lahko me kontaktiraš 🙂 na [email protected]
Lp. GGen