razvojni vrtec
Ra,
vse je odvisno od otrokovega napredka, funkcionriranja in (tudi) diagnoz, ki jih morebiti že ima.
Zakona pa posebnega ni. Otrok z lažjo montjo v dušvnem razvoju sodi na šolo s prilagojenim programom.
Em…s testi sposobnosti, inteligentnosti in s spremljanjem zgodnjega razvoja otroka? ZTT MDR se praviloma opazijo že zelo zgodaj, otrok preprosto zaostaja v razvojnih mejnikih, se ne uči tako hitro kot vrstniki, ne dojema določenih pojmov, ki bi jih moral (npr. količinski pojmi ipd.). Lažja MDR je malo bolj komplicirana, sploh če gre za bolj mejne sposobnosti. To se lahko opazi šele z vstopom v OŠ ali celo kasneje, ponavadi pa najkasneje v 4. ali 5. razredu, ko vsebine v šoli postanejo preveč abstraktne. Osebe z MDR praviloma ne dosežejo ravni abstraktnega mišljenja, zato teh vsebin ne razumejo in jih ne morejo usvojiti. Potem je ponavadi potrebno prešolanje.
Otroci so v razvojni vrtec usmerjeni z razlogom, ponavadi so to tisti z ZTT MDR in ti ne morejo na osnovno šolo. Otroke z lažjimi MDR se vključuje v redne skupine, po zakonu so usmerjeni v šolo s prilagojenim programom z nižjim izobrazbenim standardom. Ob posredovanju staršev pa so lahko usmerjeni tudi v redno OŠ-čisto odvisno je od otroka, kako se to izide. Lahko jim gre nekaj časa čisto ok, potem pa nenadoma pač ne morejo več slediti in so prešolani v OŠPP. Pogosto se žal zgodi, da ves čas na večini področij nekoliko zaostajajo za sošolci, se cele dneve učijo, napredek je pa minimalen in na koncu so vseeno prešolani v OŠPP, kamor pridejo s porušeno samozavestjo in odporom do učenja. So pa tudi izjeme.
RA kaj želiš da razložim?
Do sedaj kogarkoli sem vprašala, na kakšen način se določajo MDR nikoli ne dobim konkretnega odgovora. Vedno je odgovor takšen zamegljen, tako da res ne vem, kaj naj si mislim, razen tega, da je večinoma vse odvisno (v veliko primerih) od psihologa samega oz. pedopsihiatra.
Ker drugače res ne vem, zakaj pri isti osebi eden psiholog napiše MDR, drugi pa tega niti omeni ne…
Če se motim, me prosim popravite…
aha, zdaj bolj razumem. Naj najprej povem, da jaz nisem psiholog in da zato nimam pojma, kaj se dogaja v njihovih glavah 🙂 Sem pa starš otroka z MDR, tako da nekaj malega vem.
Po mojem ima pač vsak strokovnjak neko svoje področje – recimo nekdo, ki ga bolj zanimajo motnje pozornosti, bo te verjetno prej opazil že v zelo blagi obliki. Poklicna deformacija pač, opažaš stvari, ki so ti bližje. Jaz recimo nisem v tem fohu, ima pa moj sin avtizem in bom zato vsakega otroka, ki hodi po prstih malo bolj pozorno opazoval, če bi bili slučajno še kakšni drugi simptomi. Pa ni hoja po prstih nikakršen diagnostični kriterij, ampak ker jaz to vsak dan vidim pri svojem otroku, sem toliko bolj pozoren na druge. In tudi verjamem, da bi sam opazil avtizem pri otroku veliko prej kot večina drugih staršev ali celo zdravnikov, ki teh izkušenj morda nimajo.
Motnje v duševnem razvoju so široko področje. Težko, težjo in zmerno MDR hudo dvomim, da bi kdo spregledal. Lažja ali mejna MDR je pa veliko bolj zabrisana zadeva, ki se ne opazi tako hitro in se lahko tudi morda zamenja preprosto s počasnostjo, SUT in podobnim. Seveda za vsako stvar obstajajo točni diagnostični kriteriji in MDR niso nobena izjema. Potrebno je opraviti teste sposobnosti, ki čisto natančno pokažejo, na kateri ravni otrok dojema stvari. In če je ta raven prenizka, se postavi diagnoza MDR. Hudo dvomim, da bi katerikoli strokovnjak ZTT MDR zamenjal za karkoli drugega, sploh če je otrok že opravil testiranja.
Torej, na kratko – na MDR se posumi, če otrok zaostaja v razvoju (na več področjih – čustvenem, duševnem, motoričnem), ne dojema stvari tako hitro kot ostali otroci, se ne uči tako hitro kot vrstniki. ‘Ta glavno’, kar določi, če gre pri otroku za MDR ali ne, je pa test sposobnosti. Če otrok rešuje naloge pod svojo starostno skupino, to pomeni, da je podpovprečen, ima torej nižje intelektualne sposobnosti. Kako nizke pa so te intelektualne sposobnosti, pa določa ali gre za lažjo, zmerno, težjo in težko MDR.
Psihologi, zdravniki, specialni pedagogi in podobni so samo ljudje in se ves čas motijo, tako kot vsi ostali. Nihče ne ve vsega. Zato pa je dobro otroka peljat k več strokovnjakom, ker bo morda en opazil nekaj, česar drugi ni. Tudi diagnostičnih testov je malo morje in je čisto odvisno od vsakega strokovnjaka, kaj se mu bo zdelo najbolj primerno za oceno otrokovih sposobnosti.
Našega otroka smo leta in leta vozili k pediatru, pa ni gospa opazila nič izven normale. Nam je rekla samo, da gre za bolj počasen motorični razvoj in da je otrok razvajen. Leto kasneje smo šli k specialni pedagoginji, ki je otroka opazovala 5 minut in nas vprašala, če nam je kdo omenil motnjo avtističnega spektra. Kasneje smo dali skozi še obisk pri 1. psihologu, ki je najprej rekel, da je to ADHD in počasnejši razvoj. Ko je prebral mnenje specialne pedagoginje, se je pa strinjal, da je verjetno tudi nekaj avtizma zraven. 2. psihologinja je tudi poznala otroka 2 minuti, pa je že takoj opazila simptome avtizma. Kombinirana mnenja torej, saj zato pa so različni strokovnjaki, da se lahko postavi čim bolj celostna diagnoza. Ne se jim pa pustit. Če vam hočejo vsilit neko mnenje, vi pa se ne strinjate, da je otrok tak, se kar oglasite. Otroka videt 1 uro ali pa ga gledat vsak dan ni isto in je povsem logično, da bo nekdo v tisti 1 uri opazil svašta (ker bo pač otrok imel recimo slab dan), drugi pa nič (ker bo otrok imel nekaj prebliskov genialnosti in bo lepo sodeloval).
Sicer pa je na tem forumu tudi psihologinja, tako da upam da se oglasi. lp
Žal mislim, da niste razumeli. Imate pravico do obiska več psihologov in drugih strokovnjakov, če se njihovo mnenje v večini spoznanj pokriva, bo že nekaj na tem. Verjemite mi, da ne tekmujejo med seboj, kdo bo podal slabšo diagnozo. Vprašanje pa je, kako starši to sprejmemo.
NJufek vam pa čestitam za tako lepo razlago, meni je vse jasno in verjamem, da je vaš otrok lahko srečen, da ima takega očeta.
Spoštovana,
Sem razumela njufka in njegovo razlago, žal pa tudi spoznavam naš sistem in kako funkcionira.
Vem, da imamo pravico do obiska več psihologov in tega se bomo tudi poslužili, pa čeprav na lastne stroške.
Ne morem pa se strinjat z napisanim mnenjem psihologinje (ni postavila diagnoze, ampak samo mnenje), če otroka ni niti poizkusila testirati, kot je napisal njufek, da naj bi ga.
Zato pa bomo tudi poizkali več mnenj – je pa zanimivo to, da ljudje, ki dnevno sodelujejo z otrokom in ne govorim samo o vzgojiteljicah v vrtcu, ampak ostalih strokovnjakih, ki so bili nad tem ‘mnenjem’ iskreno presenečeni.
Srečno 2012 vsem!
Moj sin je obiskoval razvojni vrtec, zadnje leto je občasno hodil v redno vrtčevsko skupino, šolanje pa nadaljeval v redni šoli s spremljevalcem.
Zakona o tem, kam mora it otrok v šoli, NI. Starš lahko v bistvu zahteva karkoli, gre z glavo skozi zid, če hoče. Stroka nasprotuje in argumentira, a v končni fazi morajo upoštevat odločitev starša.
Smo se s tem borili že lata nazaj, naš zdaj obiskuje 9. razred OŠ. Je bilo takrat nekaj staršev, ki so v šolo vpisali otroka, ki je res ni zmogel. Ker sem bila eno leto s sinom v šoli (spremljevalka) sem videla, kako je ena deklica trpela. Kasneje, ko so jo vpisali v posebno šolo, je dobesedno zacvetela in postala vesela, samozavestna deklica.
Mislite na otroka, ne na to, kaj bodo rekli sosedje, če bo hodil v tisto šolo.
Spoštovani “dd”
sosedje so mi zadnja briga… Presneto mislim na otroka, zato verjamem, da ima pravico poizkusiti.
Če rečemo takole… kaj pa je eno leto? Če ne bo šlo, ne bo šlo. Smo pripravljeni na vse in ga sprejemamo takšnega kot je. Vendar vsaj vedela bova s soprogom, da sva mu dala možnost…, ki mu jo sedaj odvzemajo. Bi se vi strinjali da bi bila vašemu otroku odvzeta ta pravica?
Jaz bi rekel da je eno leto ogromno, kadar je na udaru otrokovo samospoštovanje. Vedno najslabši v razredu, največ dela, rezultati pa še vedno slabi, socialno manj kompetenten, zato ni prijateljev…še veliko je tega. Ampak seveda je odvisno od primera do primera. Mi smo naredili napako, ko smo dali otroka s sicer mejnimi sposobnostmi v redno OŠ. Saj je šlo, sicer smo ogromno presedeli za knjigami, ampak smo zvozili par razredov brez hujših problemov na akademskem področju. Otrok pa se je ves čas zavedal, da je drugačen od drugih, da je na skoraj vseh področjih slabši od njih, da se noro trudi, rezultati pa so še vedno porazni. Ko so vsebine postale preveč abstraktne, se je pa dokončno ustavilo, nekaterih pojmov pač ni dojel in jih verjetno nikoli ne bo. Sledilo je prešolanje, spet pol leta težav ker se je bilo treba privaditi na novo okolje, nov sistem, sošolce…potem pa je otrok zacvetel. Naloge, stil učenja, vse prilagojeno samo njemu, dosegal standarde, jih presegal, pobiral priznanja, dobil res motivacijo za učenje, naredil eksterna preverjanja, se vpisal na srednjo šolo, samostojen, samozavesten…v glavnem, na koncu nam je uspelo, mi je pa res žal tistega zapravljenega časa v redni šoli. To je samo en primer, jih poznam pa še veliko in večina se ne konča tako dobro. Na drugi strani so pa tudi zgodbe o uspehu. Vi poznate vašega otroka in seveda imate vso pravico, da poskusite z redno OŠ. Možno je, da so otroka res napačno ocenili in da zmore veliko več kot domnevajo. Vredno je poskusiti. Jaz bi vam svetoval samo, da bodite res pozorni na njegovo čustveno dojemanje in sprejetost v razredu. Te stvari so bolj pomembne kot samo usvajanje znanja. Lp