Pozdravljeni,

Mene zanima,koliko je statistično možno in pogosto,da shizforenik razvije tudi bipolarno motnjo čez leta?

Se mi zdi včasih da se obnašam bipolarno in me je strah da bi razvila še bipolarno motnjo.. shizofrneijo imam že 11 let.

1.ali je možno da se dodatna diagnoza (depresija,OKM,bipolarna,manična..) razvije leta in leta po primarni diagnozi?
2.kakšna je statistika,koliko ljudi,pacientov duševnih ima dvojne,trojne diagnoze?
3. kaj velja za dvojne,trojne diagnoze?Je to pogosto pri ljudeh z veliko travmatičnimi izkušnjami in zlorabo psihoaktivnih substanc in drog,ali so isto pogoste pri “zdravih ljudeh”?

hvala

Pozdravljeni,

Obstaja bolezen, ki ji rečemo shizoafektivna motnja, pri kateri so prisotni simptomi in shizofrenije in bipolarne motnje.
Za diagnozo shizoafektivne motnje morajo biti izpoljnjeni naslednji kriteriji:
A. Neprekinjeno bolezensko obdobje v katerem so izpolnjeni kriteriji za razpoloženjsko motnjo (bodisi depresivno, bodisi manično epizodo), hkrati pa so izpolnjeni tudi kriteriji za shizofrenijo.
B. Blodnje ali halucinacije morajo biti prisotne v trajanju vsaj 2 tedna, kadarkoli v poteku bolezni, tudi v odsotnosti razpoloženjske motnje.
C. Simptomi razpoloženjske motnje so prisotni večino časa v poteku bolezni.
D. Motnja ni posledica vpliva psihoaktivnih substanc (drog, zdravil), ali drugih medicinskih stanj.
Shizoafektivna motnja je veliko redkejša od shizofrenije, prizadane okrog 0,3% splošne populacije. Nekoliko bolj pogosta je pri ženskah kot pri moških. Običajno se pojavi v zgodnji odrasli dobi, čeprav se lahko pojavi tudi v adolescenci kot tudi kasneje v zrelih letih.
Prognoza pri shizoafektivni motnji je boljša v primerjavi s shizofrenijo, vendar slabša kot pri razpoloženjskih motnjah.
Razlike pri obolelih so velike, od 100% invalidnosti do skoraj popolne funkcionalnosti na vseh področij. Boljšo prognozo imajo tisti pri katerih je bolezen pravočasno prepoznana in pravilno zdravljena, pri tistih ki so že pred boleznijo imeli dobro funkcionalnost ter pri tistih ki imajo dobro sodelovanje in zaupanje v lečečega psihiatra. Kot pri vsaki kronični bolezni je slednje zelo pomembno.

Lep pozdrav,