razveza
Pozdravljeni ,
pred 3 meseci sva z 5 mesečnim sinkom ostala sama. Očka se je odločil, da želi biti svoboden, brez naju. Na začetku me je naprej gnala jeza, saj se je grdo zapletlo pri materialnih dobrinah in takorekoč sva skoraj ostala na cesti, kar bi se brez pomoči okolice skoraj zgodilo. Med nama je bilo v zadnjem času veliko grdega, vendar jaz to pozabljam. Še vedno močno trpim in si potihem želim njega. Poiskala sem si pomoč (poiskali so mi jo starši) pri psihiatru, vendar mi ni kaj dosti odleglo, saj se mi zdi, da te težko razume nekdo, ki ni hodil te poti, kaj šele, da ti daje nasvete.Zanima me ali je v Ljubljani kakšen center, ki bi nudil pomoč, v obliki skupin, ob razvezah, ločitvah ?
Karmen, žal ne vem, če bi kaj takega obstajalo, po mojih podatkih ne. Vem, da se ločeni in bodoči ločeni srečujejo pri p. Gostečniku pri Frančiškanih, vendar več kot to ne poznam.
Se je pa na forum oglasila Helena, ki razmišlja o tem, da bi začela nekaj podobnega, vendar bomo potrebovali še nakaj časa, da bo vse to uresničeno. Do takrat poskusite poklicati tja, če vam to odgovarja.
Delujejo pa tudi psihoterapevti, ki so pripravljeni priti na dom. Seveda pa je ta pomoč povezana z denarjem.
Če želite pa lahko tudi z nami delite svoje dileme in bolečine tu na forumu. Pomagali vam bomo po svojih močeh.
Lepo vas pozdravljam!
Na forumu je veliko locenih, pa se lazje je napisati vse kar smo doziveli, kot povedati neznancu.
Spomnim se, kako neresljivi se takrat zdijo cisto obicajni problemi in kako negotova prihodnost.
Strahovi, bolecine …lahko ti jih pomagamo prestati.
Kar vprasaj konkretne stvari, gotovo se bo nasel kdo, ki je ze dal to skozi in ti lahko da nasvet…
Draga Karmen,
Nisem strokovnjak na področju psihologije, prehodila pa sem pot, ki čaka tudi tebe. Tudi jaz sem slišala za skupino pri p. Gostečniku, ne vem pa, če še obstaja (preveri pri Frančiškanih pri Tromostovju oz. na njihovi internetni strani najdeš e-mail naslov). Samo drobna misel glede tvojega zaupanja psihiatrom: mnogokrat verjamemo izkušnjam, čeprav jih sami nismo doživeli (npr. ni se nam ravno potrebno opeči, pa kljub vsemu svarimo otroke pred prijemanjem vročih stvari)…Zelo draga bi bila šolnina, če bi vse želeli preizkusiti na svoji koži. Morda si ravno naletela na nekoga, ki te ni uspel potolažiti, ker pač tudi sama še nisi bila pripravljena.
Ukvarjam se z idejo in začetnimi pripravami o ustanovitvi skupine, vendar ti potrebuješ pomoč in tolažbo danes. Sicer ne prosiš za nasvet, pa kljub vsemu: čudežev ne pričakuj od nobene od skupin, saj boš morala sama priti do spoznanja, da si ti in samo ti odgovorna za kakovost in vrednost svojega življenja. Ko sem bila v podobnem položaju, kot si danes ti, mi je v roke prišla knjžica Anthonya de Mella: Pot do ljubezni. Še in še sem jo prebirala, dokler nisem pričela doumevati njegovega nauka: kdo je tisti, od katerega pričakuješ ljubezen? Koliko ljudi ali stvari oz. navezanosti potrebuješ za svojo srečo? Sreča je že v tebi, zato ne čakaj! Vsak trenutek je vreden, da ga živiš, da mu daš vrednost. Ne čakaj na nasmeh, podari ga! Ljubezen je že v tebi! Imaš sinka, ki čaka na tvojo ljubezen. Nasmeh ti bo tisočero povrnil. Kaj imaš v življenju najlepšega, kaj ti je najbolj vredno? Živi za to, pa čeprav se ti zdi še tako težko.
Vem, prizadeta si, poražena, pa vendar ne pozabi, da si vredna vse ljubezni in spoštovanja. Ne obsojaj se, ne utapljaj se v žalosti. Dejstvo je storjeno in ne boš ga mogla spremeniti. Lahko pa spremeniš svoje življenje, daj mu smisel, delaj kar te res veseli, vzemi si nekaj časa samo zase. Nekaterim pomaga zapisovanje, drugim branje, zopet tretjim klepet s prijateljicami. Najslabše kar lahko storiš, je to, da pestuješ svojo žalost in se obremenjuješ z dogodki, ki so se ti zgodili in jih vedno znova podoživljaš. Čez nekaj časa jih boš lahko pogledala z drugačnega zornega kota, sedaj pa nikar ne dopusti, da bi ti življenje polzelo iz rok…
P.s.: Če želiš, mi lahko pišeš – včasih odleže, če te kdo samo posluša…
Helena hvala za čas,ki si mi ga namenila (upam, da ni nič narobe če te tikam), res sem presenečena, da so ljudje, ki ti želijo nesebično dati roko. V tem prazničnem času je resnično težko, vendar se trudim in mislim, da sva se s sinom imela lepo, pa čeprav sva obiskala vse prijatelje in nisva bila nič doma, saj me vsaka malenkost opomni na vzdušje in pričakovanje, ki je bilo prejšnje leto. Imam toliko mešanih občutkov, ki se bojujejo v meni, ne vem ali sem besna, ga pogrešam, sovražim, hočem nazaj ? Ne vem. Na trenutke sem srečna zadovoljna s seboj, življenjem, ki ga živim, pa pride jutri, ki vse spremeni. Kdaj me ne bo več bolelo, da on živi življenje naprej.
vse lepo in več v novem
k
Pozdravjena, Karmen,
najprej tebi in vesm ostalim forumovkam želim prijetno praznovanje, kot je pač v danem trenutku mogoče, predvsem pa veliko upanja in ljubezni v prihodnjem letu. Prazniki z vsemi radostmi vedno znova prinašajo tudi rezko bolečino zaradi osamljenosti, pa naj si to še tako težko priznamo. Najprej zaradi izgube ljubljene osebe, potem zato, ker otroci odrastejo in gredo svojo pot. Osamljenih v prazničnih dneh pa je seveda še mnogo več: od vdovelih do samskih, bolnih, ostarelih…Receptov za preganjanje osamljenosti je verjetno veliko, vsak si pač pomaga po svoje. Verjetno je še najboljši ta, ki priporoča uživanje v vsakem trenutku, čudenje nad tem, kaj vse nam življenje prinaša in nam še bo prineslo. Vsaj jaz si pomagam s tem. V božičnem času se skušam čimbolje osredotočiti na sporočilnost tega dogodka, torej na rojstvo in novo upanje za nas vse. Imam pa tudi srečo, da v tem času praznuje rojstni dan moja hči in imava zato takoj po božiču veliko obiskov. Silvestrovo pa mi pravzaprav ne pomeni veliko in sedaj, ko hči praznuje s prijatelji, pač malo gledam televizijo ali si priskrbim primerno zalogo knjig, grem smučat ali v hribe. V tem vidim tudi nekaj dobrega: vsaj takrat imam čas samo zase in delam kar pač rada počnem. Tako jaz… Sprašuješ se, kdaj ne bo več bolelo. Resničen je pregovor, ki pravi, da čas zaceli vse rane, doba pa je odvisna od nas samih: prej, ko se je človek pripravljen soočiti z vsemi svojimi občutki, jih opazovati, če se da osmisliti, bolje je. Dobro je, da veš, kaj te vodi skozi življenje, zakaj reagiraš tako kot pač reagiraš. Slabo bi bilo, če bi človek skušal čustva in občutke potlačiti – prej ali slej bi privrela na plano v hujši obliki. Pusti svojim občutkom prosto pot – če jih boš poznala, jih boš lahko obvladovala. Slabi dnevi pa bodo verjetno ostali, čeprav bodo lahko razlogi različni – ampak za njimi vedno posije sonce! Torej Karmen, le pogum in poglej naprej z nasmehom!
Hvala za želje Helena, res imela sva se lepo. Nič nisva načrtovala, pa se je vse odvilo bolje kot bi si želela. Fino je, da so prazniki za nami, sedaj pa s polno paro naprej.
Kot si rekla, vsak ima svoj čas žalovanja, dobo, da preboli, zanima pa me, kako lahko to moški (da ne bom krivična, vendar tako je v mojem primeru bilo) naredi v trenutku, celo toliko je naprednejši od moje patetike, da si celo postelje na novo. Zanimivo, ne?
LP K
Pozanimaj se na Centru za socialno delo Vič, tam sta dve socialni delavki vsaj še pred enim letom vodili skupino za razvezance. Žal nimam tel. številke. Pri frančiškanih pa se veselo srečujejo in imajo zelo veliko skupino, preverjeno. Mislim, da se srečujejo vsak drugi ponedeljek, ampak ni sigurno.S tistimi, ki so zelo obupani in jim še po dveh letih ni odleglo,se jaz ne bi srečevala, potrebuješ optimizem in vero, da boš kmalu prebolela. In ne dvomim, da ti to ne bi uspelo! lep dan ti želim, Ana