Sem v prvem letu zakona. Pred poroko sva hodila dve leti. Najina skupna hoja se mi je zdela kvalitetna, veliko sva se pogovarjala o svojem notranjem svetu, skratka lahko rečem, da sva si bila zelo blizu. Seveda sva en pri drugem odkrivala stvari, na katere sva gledala drugače. S skupnim življenjem je teorija prišla v prakso. Različni pogledi se sedaj krešejo v vsakdanjem življenju. Tukaj bi rada izpostavila eno stvar, to je razvajenost. Mož mi pogosto očita, da sem razvajena. Obseden je od pojma razvajenosti. Vem, da je težko sebe presoditi kritično, pa vendar menim, da ni tako. Skrbim za dom in gospodinjstvo, hodim v službo, imam aktivnosti, pri katerih je treba biti resen, odgovoren, samoiniciativen. Skratka, ne ležim doma in čakam, da mi bodo stvari same letele na kup. Kar moti moža, je občasna pomoč ali kakšno skupno delo z mojo družino. Če mi kdo od njih kaj pomaga, sem že takoj razvajena. Če sem (sva) povabljena na kosilo, je to razvajanje. Povabljen je bil na čaj, kar je seveda razvajanje in se ni odzval. Groza je seveda, ko vidi, da se moji starši ukvarjajo in pogovarjajo s svojimi vnuki (od sestre otroci). Razvajanje. Počasi sem se že začela bati stikov z mojo primarno družino takrat, ko on vidi.
Sama izhajam iz družine, v kateri smo bili povezani, se pogovarjali, čeprav ne ravno zelo zaupno, kakšno stvar skupaj opravili, meni se je zdelo čisto povprečno. On pa izhaja seveda iz drugače družine. Med seboj sicer niso skregani, vendar dokaj hladni. Otroci (poročeni) se videvajo na družinskih obletnicah, sicer pa se ne obiskujejo in nimajo kakšnih posebnih stikov.
Skratka, mislim, da se znava kar dobro pogovoriti, vendar pri tej temi ostajava vsak na svojem bregu. Otrok še nimava, vendar se bojim, da bo vsaka pozornost razvajanje!? Pa se ve, koliko pozornosti potrebuje dojenček. Kaj naj storim, da bo videl, da sem čisto ok ženska? Kako naj ga gledam jaz, da ga bom razumela? Sem res razvajena?

Pozdravljena gala,

jaz iz tvojega pisanja razberem njegovo ljubosumnost in ne tvoje razvajenosti. Poskušaj se pogovorit z njim, v nasprotnem primeru oz. trmastem vztrajanju pri razvajenosti se znajo zadeve stopnjevat v negativno smer. To sem napisala iz lastne izkušnje.

LPS1.

To kar te pri drugih moti, je tvoja frustracija.

Tvoje obnašanje ga je spomnilo na neko krivico, ki se mu je zgodila ali pa se je dogajala v njegovi primarni družini.

Pomembno je, da tudi ti razumeš, zakaj tako čuti.

Seveda je njegova naloga, da ugotovi vzrok in zaceli svojo rano.

Saj tebe verjetno tudi na njem moti kakšna njegova lastnost, konec koncev ni nihče popoln in naša naloga je, da poskrbimo za svojo osebno rast.

Preden se odločita za naraščaj, ti toplo priporočam, da svojo zvezo še malce “izpilita” oz. obogatita.

V korist vseh vpletenih družinskih članov.

Srečno !

Nina*

Kaj pa, če ne bi zanikala? Jaz bi rekla: Seveda je razvajanje, če greva k njim na kosilo, saj me hočejo razvajati, ker me imajo radi.
Če greš na čaj – pa saj to je že bedno – to je vendar kultura! Saj te vendar še verjetno čaka kdaj varstvo otrok – ali je to že samo po sebi razvajanje?
Morda samo meša pojme razvajenost in družabnost. Kaj pa misli o družabnosti – je to nekaj negativnega?
Tudi jaz mislim, da je morda v ozadju neka ljubosumnost.
Sicer pa bi vama prišla prav knjiga Pet jezikov ljubezni, ki pomaga, če prihajata iz tako različnih družin. Sposodi si jo za oba, ne le zase!
lp

Draga Gala!

Po tem, kar ste napisali, ne bi rekel, da ste razvajeni. Sam razumem povabilo na kosilo, čaj … kot del družabnih stikov, ki so med ljudmi nujno potrebni. Prav tako občasna pomoč ali skupno delo z vašo družino ne bi mogel označiti za razvajenost, temveč preprosto za pomoč.

Imam vtis, da ima vaš mož svoje predstave o tem, kaj pomeni biti razvajen in ki kar precej odstopajo od tistih, ki jih ima večina ljudi. Verjetno to izhaja iz njegovega otroštva in primarne družine. Morda je bil vzgojen v prepričanju, da mora človek vse storiti sam, da se tako dokaže in da je vsaka pomoč ali povabilo razvajanje. Če je tako, se skušajte vživeti v njegovo otroštvo in primarno družino in boste morda lažje razumeli, zakaj je takšen. To pa seveda ne pomeni, da se ne more spremeniti.

Najbolje bi bilo, da bi se o tem ob primernem trenutku odkrito pogovorila. Vsekakor bi bilo dobro, da vaš mož v zvezi s predstavami o razvajenosti naredi konkretne korake v smislu osebne rasti. Ob tem mu stojte ob strani in ga z občutkom spodbujajte. Morda mu bo v pomoč tudi zavedanje, da večina ljudi izraza razvajenost ne razume tako kot on.

Srečno obema!

Vsem se lepo zahvaljujem za vaše misli in trenutke, ki ste mi jih podelili!
Teorija odnosov mi je v neki meri kar precej znana, ker sem se tudi izobraževala v tej smeri. Odnosi so me namreč vendo zanimali. Praksa pa je bistveno težja in predvsem dolgotrajnejša.
Midva z možem se pogovarjava, skupne točke na temo razvajenost pa še nisva našla. Jasno mi je, da želi biti maksimalno, pretirano samostojen. Mislim, da je zavzel pravo nasprotje od neodločne vloge svojega očeta. Mogoče je majhen napredek, da to dejstvo vsaj malo priznava. Saj ga razumem, čeprav se ne strinjam s tem, da je pozornost enako razvajanje. Idelano bi seveda bilo, da bi se vsak od naju nekoliko približal drugemu, česar trenutno še ne zmoreva. Za to potrebujeva najbrž čas in izkušnje.

Lep pozdrav!