Glede na to, da vidim, da ste na tem forumu res od pomoci, bi se jaz rada izpostavila svoj problem in prosila za razsvetlitev.

Moja zgodba je ta, da sem pred enim tednom prekinila z moskim, s katerim sem bila slabih 5 let. Do prekinitve je prislo iz razloga, ker partner ni zelel z menoj na svoje, v stanovanje. Je cez vsa leta obljubljal, da definitivno greva za sebe…ampak k sm ga pritisnila v kot, da bi skupaj z novim letom lahko dajala denar v kuverto, da lahko cimprej odletiva na svoje je nastopil problem in sicer, da on iz svojga stanovanja (hise, ima zgoraj svoje stanovanje…spodaj so starsi) ne gre. S tem me je seveda zelo prizadel, ker me je ves cas zavajal in lagal.

Sedaj pa h glavni temi. Moj bivsi partner ima velike tezave z alkoholom. Ker pa jaz v preteklosti nisem bila toliko seznanjena z alkoholiki, mi to ni predstavljalo tezav..Edina tezava, ki sem jo videla je bilo v njegovem pijanstvu, da ni imel meje…Spil je toliko, da drug dan ni vedel, kaj je govoru, pocel…Prizadel je le mene, saj me je znal ponizevat, zalit…drug dan je blo vse ok..se mi je opraviceval. Seveda sem popuscala in oproscala, ker ga imam resnicno rada. Takrat sem bila mnenja, mal si je dal duska, spil in je to..to…Ga nisem imela za alkoholika…Vmes so bili trenutki, ko resnicno ni nic pil…celo mesec/dva in mu ni predstavljalo tezav. Moje videnje je bilo, mah ce bi bil alkoholik bi biu vsak dan pijan…sj evo zdrzi tudi brez.. Zato nisem temu posvecala toliko pozornosti, ceprav so mi bli ti dnevi hudi, neprespani, sem bila jezna..To je pa tudi vse.

Zakljucila sva iz razloga kar sem ga opisala zgoraj. Moje mnenje je bilo, da mora iz svojih koncev iti stran, stran od starsev…ki mu dajejo potuho v vsem, ga razvajajo…V njegovem okolisu so tudi same beznice, kjer so ze ob 7ih pjani k krave. Mislila sem, sj ce se odseliva stran, ga bom ze porihtala glede alkohola…nebo imel vec zelje…Pomagala mu bom itd…Ampak se je odlocil ostati doma, ceprav sm mislila da me resnicno ljubi, kot mi je cel cas nakazoval. Ko je to izrekel sem bila sokirana..Cel svet se mi je podrl. Ker si sama nisem znala pomagati, sem se odlocila zaceti obiskovati psihoterapevta…je bolecina prevelika…Opisala sem ji situacijo, jokala kako on noce od starsev…doma…kako boli…mimogrede sem ji samo omenila alkohol njegove zascitniske starse, njegove pijane dogodke (v tujini razbil vrata, placal kazen, avto totalka, ponovno razbil avto, dobil 16 pik, padal po tleh, izrekel marsikaj)..In razgovor je tekel samo okoli alkohola…odpira mi oci, da je fant odvisnik… Jz pa kr nemorem ali nocem tega verjeti…

Prosim vse, ki ste imele oz imate partnerje odvisnike…kako zgleda taksno zivljenje?Se je situacija ob skupnemu zivljenju izboljsala ali je slabsa?Se alkoholizem stopnjuje ali se z leti zmanjsa. Ste mu pomagale in kako?
Meni je rekel, da k bom noseca da bo popolnoma nehal piti..

Prosim za zgodbe in izkusnje…nasvete…Pomagajte mi prosim.

Večna, močna in neuresničljiva želja vseh žensk, ki ljubijo moškega je, da bi mu pomagale v njegovi stiski, da bi ga njihova ljubezen ozdravila in da bi se on končno spremenil.
V upanju, da bo njihova ljubezen premagala zasvojenost z alkoholom, spregledajo vse znake, ki jim jih pokaže življenje in še naprej “tiščijo glavo v pesek”, da ne bi videle in slišale, kar je vsem okoli popolnoma jasno. In to je, da je njihov partner alkoholik.
Zakaj je to tako?
Tako deluje vaš obrambni mehanizem, ki vas varuje, da se vaše lastne predstave o vas samih in realnosti vašega življenja ne bi sesule v prah in bi ostali sami s kruto realnostjo jo.
Kakšna je vaša realnost?
To, da ste v teh kratkih par vrsticah napisali 5 znakov, da je vaš (bivši) partner zasvojen in zato ima alkohol prednost pred vami. Da ni zmožen ljubiti, se predati in odločiti za življenje z vami, ker je njemu dobro tako, kot je.

Dobro ste naredili da ste si poiskali terapevtko. Nadaljujte s terapijami.
Za dodatno preverbo pobrskajte za zgodbami tudi na tem forumu. Ženske so že pisale svoje zgodbe, ki so bile v delih podobne vaši. Obiščite kakšno skupino Alanon, to so skupine po vzoru Anonimnih alkoholikov, ki združujejo svojce alkoholikov. Vam bodo iz prve roke povedale svojo osebno izkušnjo.
Obgradite se z vsemi temi ljudmi, ki so sočutni, bodo vas razumeli, saj imajo osebno izkušnjo in vam stali ob strani.

Ste v težkem in nezavidljivem položaju, ki pa ima eno veliiiiko prednost. In to je, da gre lahko samo še na bolje.
Po vsem kar ste opisali, je najtežje za vami. Zdaj samo vztrajajte na svoji poti. Poti, ki bo vaša unikatna, ko boste gledali na sebe in svoje potrebe, ne boste izgubljali dragocene energije za človeka, ki vaše ljubezni in naklonjenosti ne zna ceniti, in boste končno začeli tudi uživati v življenju.

Na strani https://www.nalijem.si/vprasalnik_za_samooceno_pitja/vprasalnik/ je vprašalnik za samooceno pitja. Lahko ga izpolnete tako, da boste odgovarjali v imenu partnerja. Zanima me, kaj vam bo na koncu pokazal rezultat. Tudi to bo eno dodatno mnenje, ki ga boste dobili.

Vedno mi je v neizmerno veselje, ko berem osebno zgodbo, kot ste jo napisali vi in vem, da ste na dobri poti. In se boste nekega dne spominjali nazaj teh težkih dni in si rekli, pa sem mislila, da ne bom zmogla. Pa bo res. Danes res mislite, da ne boste zmogli in na trenutke tudi dvomite, ali ste se odločili pravilno. Če se ne bi, bi v petih dneh on že trezen potrkal na vaša vrata in s kufri želel noter. Je prišel?

Ni?

Je?

Oglasite se še.
Smo tukaj za pogovor.

Živijo,

Sama sem bila v zelo podobni situaciji. Zanima me, če obstaja kakšna zgodba, da se je v takem primeru oseba ozdravila in sta potem spet bila nazaj skupaj. Ali so takšni primeri obsojeni na propad?
Namreč moj fant je po tem ko sem ga pustila dojel situacijo malo bol resno in se namerava ozdraviti. Odvisnost je bila edini razlog, da sva se razšla. Ker ga imam zelo rada bi mu po eni strani rada stala ob strani, po drugi pa se bojim da se bo stvar ponovila. Ne vem kako naj ravnam da bo pravilno.

Hvala in lep pozdrav

Andreja hvala za odgovor. Zelim vam povedati, da sem naredila test, ki ste ga prilepili in kot sem ga videla (ker nisva iz istega kraja so bli vecinoma vikendi, razen dopusta k sva bila po 14 dni ali vec skupaj)..Resitev je bila, da je odvisnik. Sama nevem zakaj mi ta pijaca v glavi priuritetno ne odmeva, zakaj se nemorem potolaziti oz dojeti, da je zame bolje tako kot je…Se vedno ga zagovarjam, in sem prisla celo v fazo, da sem mogoce res kriva jz…So bili dnevi k sm se dokaj dobro pocutila, danes pa me je spet obdala neka zalost, pogresam ga. Je skoraj tri tedne kokr se mi ni nic oglasil, najbl boli, da nevem vec kaj je res in kaj ne…Ceprav mi boste verjetno rekli, da to ni vec pomembno…Ampak resnicno nisem pricakovala, da se bo tako zlahka predal in dvignu roke od mene…Sedaj sem v fazi k razmisljam, torej v prvi vrsti sem cesa jz kriva..bi mogla pristati in iti k njemu zivet…po drugi strani pa me je sploh imel rad…Sama vem, da mi oseba k jo mam neizmerno rada, jo ljubim pomeni toliko, da je nebi mogla tako zlahka spustiti iz svojega narocja…hotela sem samo boljse za oba, novo zivljenje, samostojnost, da delujeva kot timnin se sama odlocama za stvari.V njegovi vasi si se druzbe neb mogla najti, saj je odrezano od sveta…Vcasih pomislim, no ce je mozno, da pa njemu samota najvec pomeni, mu je najbolj varna…ker se v druzbi tud ni znal pogovarjat…Prijatlov razn pjancev tak nima…Skoz je sam v tistmu stanovanju in drugega razn starsev, ki mu dajejo potuho v alkoholu ne pozna, no se ne pocuti ok. Nvm zakaj sem se toliko navezala na njega…K da bi bla cisto odvisna od njega…Zelela sem mu pomagati, ampak mam zvezane roke. Zelo tezko je biti zavrnjen, a pred tem misliti, da te moski obozujebin te za nic na svetu nebi zamenjal…Sele z menoj je zacel potovati, hoditi po tujini, odkrivati svet…Pokazala sem mu da ni zivljenje samo vas, stanvanje, alkohol in gostilna…Res nicesar ne razumem..K da mu je res ta alkohol spral mozgane in mu vzel custva.

O kok bi blo fajn ce bi lahko clovek svoje mozgane resetiral in zacel na novo…Ko bi imela sebe vsaj toliko malo rada, da bi dojela da je vse to izvedu nespostljivo, zakljucil po telefonu…da je ta oseba presegu vse meje normalnega in s tem mene unicil…Da se on verjetno name vec niti spovne ne, medtem k sm jz na poti k norosti. Da dojamem kot vsi pravijo bejziii od alkoholaa…unicil bo se tebe…Kako mi je lahko vse to tako tuje…

Najbolje je, da vztrajate pri tistem, kar ste dali pogoj, ko sta prišla do trenutka, ko ste dali ultimat. Če ste predlagali zdravljenje kot pogoj, da ostaneta skupaj, potem ne smete za nobeno ceno popustiti pri tem, če mu želite dobro. In če želite imeti odnos, kjer ne boste trpeli dokler bosta skupaj in še po tem.

Če je rekel, da se bo šel zdravit in se ni šel, pridobite pomoč nekega psihoterapevta, psihologa, ki se s tem ukvarja, pojdite na Alanon srečanje … Ste v ključnih trenutkih, ko imate moč, da lahko svoje življenje preokrenete na bolje, ampak morate vedeti, kaj želite in kakšne so možnosti, da to dosežete. To vam lahko pomaga določiti nekaj zunanja oseba. Lahko tudi prijateljica, če ni preveč čustveno vpletena v vašo situacijo, ampak bolje je, da je neka zunanja usposobljena oseba.

Zasvojenost je težka oblika bolezni, pri kateri ne moreš računati na dano besedo zasvojenega. Obljubil bo vse in tudi mislil v tistem trenutku, potem pa ne bo mogel držati obljube. Zaradi tega bo velikokrat tudi sam razočaran nad sabo, vi pa boste tudi nad njim. Takšen odnos je obsojen na (počasen) propad, namesto da bi se razvijal in vaju oba bogatil. To je smisel tega, da smo v odnosu z nekom. Pa naj gre za poslovni, ljubezenski ali prijateljski.

Še nekaj bova razjasnili na tem mestu, da boste približno vedeli, kaj vas čaka. Ni samo problem in rešitev v tem, da se bo on šel zdravit. (Ozdravit pa sploh ne, ker to ne obstaja. Alkoholik nikoli ni ozdravljen in se do konca življenja vsak dan odloči, da ne bo pil.)
Z njim greste tudi vi, če sta par. Ne dobesedno v isti prostor in ob istem času, vendar z njim v smislu, da 1. ste mu v oporo, 2. tudi sami predelujete vajin odnos, ki ga je alkoholizem načel in pohabil in 3. delate tudi vi na sebi.

Moje mnenje je, da si niste naključno izbrali alkoholika. Ne izbere si vsaka ženska alkoholika. Ni vsaka ženska pripravljena prenašati moškega, ki pije in z njim preživljati trenutke, ko je on zamaknjen, če ne popolnoma odsoten iz pristnega osebnega stika, da vas gleda, vas vidi, sliši, prisluhne, začuti in obratno.
Zato tudi vas čaka pot zdravljenja duše, duha, čustev, telesa … čeprav nikoli niste pili, vas je okolje bivanja z alkoholikom zastrupilo in poškodovalo. Lahko na novo, lahko samo še dodatno, odvisno glede na pretekle izkušnje in travme, ki ste jih doživeli od kar ste bili v maminem trebuščku.

Zato bo zdravljenje lahko vajina skupna pot. Neke vrste način življenja.

Ponovno prosim, če se lahko javi kakšna ženska, katere partner se je sam “šel zdravit” in se spremenil tako, da je potem vse bilo v redu.
Si želim, da bi končno slišala eno takšno izkušnjo, ampak do danes je še nisem. Sem pa desetine tistih, ko so obljubljali, da bodo “šli”, prisegali so celo na grobu svojih staršev da “po tem pa zares”, ampak nikoli ni zares nihče šel. Ali pa je šel in ni vztrajal.

Govorimo o resnih oblikah poškodbe psihe, čustev in telesa (od možganov naprej), ki povzročijo spremenjeno, nelogično, nezrelo delovanje in odločitve oseb, ki so posegale po drogah (alkohol vključen).
Alkoholiki so mehke duše, je rekel Imre Jerebic (iniciator akcije 40 dni brez alkohola), a so izjemni egoisti, pravi Marjan Drčar, soustanovitelj programa Vrtnica, namenjenega odvisnikom od alkohola. Imejte v mislih, ko se bosta pogovarjala in pogajala. Najbolj mu boste pomagali, če boste zvesti sebi. Da bi lahko bili, morate vedeti kdo ste in kaj želite. Dovolite da ugibam: mirno, srečno in zadovoljno življenje? Lahko ga imate, zato vzemite resno ponujeno priložnost, ki stoji pred vami. V sebi točno veste, kaj je prav.

Občutki krivde so normalna faza in samo povedo, da ste na poti procesa soočanja z resnično situacijo in tudi znak predelovanja. Poleg jeze, žalosti, razočaranja, strahu so normalna reakcija. Pri različnih ljudeh se pojavijo v različnih obdobjih. Včasih celo pomešani z drugimi.

Razumem in slišim vsako vašo besedo dvoma in razočaranja. In občudujem vaš pogum, da vztrajate, da se borite, da ne vržete puško v koruzo, da ste bistri, ne bežite stran in si ne lažete. Pokončno prenašate to, da vas je zavrgel. Zakaj to prenašate? Ker veste, da v resnici ni zavrgel vas. Ker veste, da vas ima rad na svoj način. Ker veste, da je alkoholik in da ima uničene določene kvalitete, ki jih imajo zdravi ljudje. Zdravi (v telesu in glavi) ljudje vedo, kaj je prav in kaj ni. Kaj je odgovorno do sebi in drugih. Spoštujejo živa bitja, jih vidijo in upoštevajo pri svojih odločitvah. Imajo zrel odnos do sedanjosti, prihodnosti in preteklosti. Nekdo, ki je popil toliko piva / vina / žganih pijač, je vase vnesel toliko strupa, da je zastrupljen. In njegovi možgani in telo, tudi če bi hoteli, ne morejo pravilno delovati. In če telo ne deluje, ne deluje niti psiha in obratno. Toliko o tem, zakaj vas ne pokliče, zakaj ni prišel za vami, zakaj vam nič ne napiše. Pač še ni dojel, da je situacija dovolj resna in da bi kaj moral spremeniti. Verjetno mu je dobro.

Vam pa, kolikor vam je težko, vam je verjetno na nek način tudi dobro. Zdaj vsaj veste, s kakšnim človekom ste (bili) v vezi. Kot sem razbrala iz vašega prvega sporočila, so zadeve, dokler ste se popolnoma podredili njegovim željam in stilu življenja, še tekle. Ko ste izpostavili svoje želje, se je zakomliciralo.

Zdaj, ko veste, kakšen je, kakšni ste vi, kaj si on želi, kaj si vi želite, lahko vidite širšo sliko. Lahko bolje opazujete vajin odnos, bolje vidite. kam vse skupaj vodi.

Kaj bi svetovali najboljši prijateljici, če bi bila na vašem mestu? Da bi se njej to dogajalo? Napišite ji pismo, kaj ji želite in kaj ji vi iz svojega srca svetujete.
Ko končate, na vrhu napišite svoje ime in si ga preberite. Ponovno se vam bo odprla nova slika.

Najlepša hvala za odgovor.
Ko sva bila še skupaj sem mu večkrat povedala, da grem z njim kamorkoli in mu bom v oporo pri zdravljenju, vendar ni tega nikoli vzel resno. Mislim da svojega stanja ni vzel resno. Ni si hotel priznati da ima težavo, jaz pa mu tega pod nobenim pogojem nisem mogla dopovedat. Večkrat sva bila na robu razhoda, in vedno sem mu popustila ker je obljubil, da bo nekaj naredil, spremenil. Nikoli ni bilo nič iz tega. Zato sem se odločila, da temu naredim konec. Mislim, da se bo moral sam soočit s težavo, ker jaz mu ne morem oproščat napak v nedogled. Verjetno je tako najbolje.

Podobno… te lahko vprasam koliko si stara in kako dolgo sta bila skupaj?

Zanima me tudi koliko je tko spil in kako pogosto?Kaksen je bil v pijanem stanju?Agresiven, dobrovoljcek…Kako je zgledal vajin zakljucek kdaj se ti je odpelal…kaj je moral narediti? Kok dolg sta zaj narazen in kako se ti pocutis?

Pa a se je odlocil it na zdravljenje?

Jz se zaj vsak dan borim z mojim nemirom…Malo boljse je…bojim se samo decembra kako bo… Res je zivljenje tako kruto, da te vrze cist na podn…Jz sm zgubila se najboljso prijateljco in sem res sama….situacija ki sem se jo zlo bala… Ampak ko razmisljam je mogoce res da vsak clovek mora doseci dno, da se popolnoma posveti sebi…Jz zaj zlo knjige berem…Predvsem odvisnost od odnosa…Sj pravim imela sem ze razhode ampak s temu nazadnje sem se sama sebe presenetila….to bolecino ki ne mine…notranji nemir…in se to da ce primerjam svoja prejsnja razmerja, so bla vsa velik boljsa…veliko smeha, pogovorov, intimnosti, pozornosti…Ampak boli me pa najbolj za njega.

Ko me je terapevtka vprasala kaj najbolj pogresam pr njemu….nisem znala odgovoriti….Vse pa nic….Ko me je vprasala kaj bi rekla kaj sva bila…po tem ko sva se menle….sem brez razmisljanja rekla znanca….Se sebe sem sokirala s tem odgovorom…Imel je tudi tezave z erekcijo in intimnosti ni bilo prevec…je to lahko tudi posledica alkohola…To je rusilo mojo samozavest, ker sem se vedn sprasevala ce sem mu sploh privlacna….Za prijatelja ga tudi nisem mogla imeti, ker ni bil clovek za pogovore…niti ni znal bit opora….sproscena pa tudi nisem bila ob njemu…Toliko nekih negativnosti a vseeno ga pogresam in nemorem al pa neznam naprej…

Podobno…je tebi pustilo kaksne posledice?Men se zdi k da sem v tem razmerju padla cist v njegov krog zivljenja, k da sem zgubila sebe in vec nevem kdo sem in kaj zelim….

Skupaj sva bila 3 leta. Stara sem 26, on 27.
Mislim, da je razlog zakaj sem tako pozno spoznala, da je odvisen, to da ni pil vsak dan kot sem si vedno predstavljala da odvisniki delajo. Včasih tudi po mesec ali dva ni nič. Problem je bil, da takrat ko pa je kaj spil je šlo vse navzdol ker se takrat ni znal kontrolirat in sva se potem pobirala kak teden ali dva…potem pa spet mesec, dva nič in spet začaran krog. Bil je agresiven, siten, tudi kak teden po tem je bil našpičen, osoren in podobno.
Kot sem že rekla, sva večkrat bila na robu razhoda, to je bila edina stvar, ki ga je streznila. Ampak je potem ko sem mu popustila, oprostila in je videl, da je zopet vse vredu, počasi spet začel z starimi navadami in v roku nekaj mesecev sva bila spet na začetku.
En dan, ko se je vse spet ponovilo sem si preprosto rekla: to je to. Naredila sem vse kar je v moji moči. Ničesar ne obžalujem in mam čisto vest, ker vem da sem naredila vse kar sem lahko. Niti nisem veliko jokala, ker sem skozi ta leta toliko solz pretočila, da mi je bilo dejansko v neko olajšanje ko sem odšla. Seveda mi je hudo in ga pogrešam, res ga pogrešam ker sva drugače dobro funkcionirala in bila najboljša prijatelja, imela podobne poglede in želje.
Najin razhod je bil spoznanje in si je končno priznal da ima problem. Žal sem mu le na tak način lahko odprla oči.

Poznam ta občutek, ko padeš v njegov krog življenja. Jaz sem se tega večkrat zavedla in sem se zavestno uprla temu. Seveda sva se potem skregala ampak je postopoma spoznal, da imam tudi jaz moje življenje in svoje želje. Mislim da moreš trdno stat za svojimi prepričanji, tistimi, ki jih čutiš v sebi, drugače ne moreš biti srečna.
Po taki zvezi je dobro si vzet čas zase. Meni je zelo odgovarjalo biti en teden sama. Tako sem lahko v glavi razčistila vse stvari še za nazaj. Bolj kot sem razmišljala o najini zvezi bolj sem se zavedala koliko stvari sem mu spregledala in vedno bolj sem bila prepričana da sem se prav odločila.
Verjamem ad bo tudi tebi uspelo 🙂

POZDRAVLJENI.
Končno sem našel čas da še jaz napišem nekaj besed. Najprej hvala vsem za pisma, Rad prebiram zgodbe, ki jih piše življenje. Že kot najstnik sem rad bral najraje ljubezenske romane, ker sem vedel da bodo srečni konci. Danes verjamem da sam krojim svoj srečen konec , ko se imam rad in se spoštujem in sem to kar sem. Sem Alkoholik v okrevanju že več kot 6 let in sem spoznal da je bilo potrebno , da sem dotaknil dno, da sem nehal. Nikoli nisem poslušal nobenega, če mi je rekel da preveč pijem, kaj šele če mi je rekle kdo da moram nehat. Tudi grožnje z odpovedjo mi niso prišle do živega, Niti razbit avto totalka, niti odvzem vozniškega. Dno sem doživel, ko sem peljal nečaka na treening v vinjenem stanju. to je bilo moje dno. V teh šestih letih sem spoznal mnogo alkoholikov in vsak izmed nas ima drugačno dno. Zato vem , da je vsako siljenje in pametovanje neuspešno, od strani svojcev. Meni je pomagal program Anonimni Alkoholiki, skupinsko okrevanje, kjer si sebi enaki delimo izkušnje moč in upaje, en dan na enkrat. Ni garancije le verjamem v ta program , ker zame deluje in po svetu žanje take uspehe že 85 let. Kot je Andreja omenila pa obstaja tudi skupnost ALANON za svojce in prijateleje Alkoholikov , kjer si pomagajo med seboj prav tako z izkušnjami , močjo in upanjem. No ker je bil moj oče Alkoholik, in so mi te travme ostale v podzavesti in od tu tudi moj Aalkoholizem, sem se tudi sam pridružil Alanonu in mi pomaga tudi ta skupinski del da vidim mojo dušo pod mikroskopom.
Srečno

Aanonimnia najprej cestitke za pogum, kr tko naprej….Zanima pa me pri koliko letih pa si zacel z alkoholom in si pol stopnjeval?Pa je to zate pomenilo beg….ti druga nic ni bilo pomembno?Kako je potem bilo s tvojimi custvi?

Po pisanju sodec ti je bilo res vseeno da vse zaradi alkohola zgubis?Si imel punco, zeno…kako ke ona reagirala na to?

Oprosti ker sem radovedna ampak sem v fazi k se smilim sama sebi in iscem napake pri sebi…Nimam izkusenj z alkoholom in pravzaprav ne vem kaj tak clovek cuti…Men kr ni mogoce da me tko moski zavrze a mislila sem da me resnicno ljubi…in zato sem bila nekaj casa v soku, zaj se sprejemam to dejstvo in proucujem ta alkohol…ceprav bolecina je se vedno prisotna

Zmedena, hvala. Bom kar po vrsti odgovarjal na vprašanja, kot si mi jih zastavila. Začel sem že zelo zgodaj pit, prvič pa sem zgubil zavest na osnovnošolskem zaključnem izletu, ko smo prespali v hotelu in smo si dali duška z pijačo in cigareti. Tako da sem pri 23, letu bil še čisto na dnu. Takrat mi je razsvetlila to punca , ki mi je dala na mizo viski in mi rekla da naj se zapijem do smrti, če hočem. Takrat sem prekinil z alkoholom in živel s punco in njenimi starši na vasi. Dobro sem se držal in nisem niti kapca alkohola probal. Sva pa imela težave s starši, ker kot SUH alkoholik se nisem znal postavit za svoja čustva in za svoje pravice. Nisem znal reči ne. Tako sem popuščal in tudi sprejemal odločitve , ki niso bile pametne. Na primer odhod v podnajemnike brez denarja, tako da sem se zadolžil na vseh koncih zaradi podnajemnišva in uživaštva v mestu. To uživaštvo je po dveh letih prineslo ponudbo moje punce da probam pivo in vidimo, če bom v redu. To je bila moja življenska napaka. Tega nebi smel takrat narediti in bi si prišparal ogromno bolečine in pomanjkanaj. A naivnost, da bom enkrat zmeren pivec je bila takrat močnejša. Zradi nečistih možganov sem delal napako za napako in vedno bolj propadal. Najprej ločitev s prvo ženo, nato bežanje k drugi in ločitev z drugo, takoda sem prišel domov s culo na rami dobesedno, v 21 stoletju. Takrat se je začelo moje popivanje samo še stopnjevat in vsako leto sem rabu večje količine, Čustva sem zaklenu globoko v sebi in nisem pustil nobenemu blizu, razen alkoholu. Kar se tiče prve žene in druge , je bilo tako da sem s prvo začel vezo v vinjene stanju in je bila to odlična prilika da zbežim od doma, ker sem bil osamljen, zagrenjen, brez ljubezni. Tako da ko sem dobil seks prvo noč v avtu sem mislil da imam nebesa. Utvara. Tudi k drugi sem se zateku zaradi bežanja pred realnostjo in zaradi seksa, pa zaradi finančnih težav …. No, ko sem bil spet doma, sem imel nekaj prilik a sem vse odbijal al bil odbit zaradi alkohola, itak.
Danes ko sem 6 let in pol trezen, se ne sramujem več. Zavedam se da sem povzročil veliko bridkega svojcem in drugim ljudem. Kar je bilo se ne da spremeniti, lahko spremenim današnji dan sebe in samo sebe. Naučil sem se da je Alkoholizem HUDA IN SMRTNA BOLEZEN. Da sem alergičen na alkohol in me že kaplja lahko vrne na staro pot, zato se umaknem od večjih zabav oz , ko postanejo pivci preglasni.
Za konec bi dodal, da mi je žal za vsakega člana, ki trpi zaradi Alkoholika. Vem da je to hudo za svojce in prijatelje, Ustanovitelj AA, Bill je imel celo življenje ob sebi ženo Luise, ki je pretrpela ogromno a je vztrajala in čudež se je zgodil. Ona je ustanovila Alanon, prav zaradi tega ker je tako lažje razumela svoja čustva in posledice početja Alkoholika. Zato vedno pravim da je vse možno a ni dano vsakemu, Meni je bilo in zato se vsako jutro zahvalim za nov dan. Mojemu očetu žal to ni bilo dano, čez dva dni bo obletnica smrti , točneje 30 let odkar ga je pri 59. letu starosti Kralj Alkohol potegnil v pezgodnji grob.